Jedro

Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z razlogi osebne narave (spor z bratom zaradi dediščine) in ekonomske narave (dejstvo, da nima stanovanja, da nima ničesar).

Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi. Tudi po presoji sodišča je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovala, da Tunizija zanj osebno ni varna država, zato se dokazno breme ni prevalilo na toženko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ- 1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Toženka je ugotovila: (i) da je bil postopek v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo dne 1. 8. 2024, pravnomočno ustavljen (ker je tožnik 14. 8. 2024 samovoljno zapustil azilni dom)1; (ii) da je tožnik, ki svoje istovetnosti ni izkazal, 29. 10. 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (Prošnja 2); (iii) da je v Prošnji 2 v bistvenem navedel: da pripada arabski narodnosti, muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, ni bil kaznovan, ni služil zaporne kazni, iz izvorne države je odšel 20. 9. 2020 zaradi socialnih razlogov; (iv) da je v osebnem razgovoru v bistvenem povedal: da je končal nižjo srednjo šolo in prvi razred srednje šole; da zaradi duševnih težav zaradi materine smrti, šolanja ni mogel nadaljevati; da se je preživljal z delom v gradbeništvu; da je zaslužil premalo (osem do deset evrov na dan); da ni dobil stalne zaposlitve, le občasna dela, s čimer pa si ni mogel najeti stanovanja, saj je zaslužek zadostoval le za hrano oziroma preživetje; da je bil eno leto zaprt zaradi droge in kot bivši obsojenec ni imel pravice do zaposlitve v javni upravi. Tožnikov glavni razlog, da je zapustil izvorno državo, so bile težave z bratom zaradi dediščine2. Povedal je, da ni bilo nobenega konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil državo, zgolj dejstvo, da je ostal brezdomec na cesti, saj v Tuniziji ne obstajajo ustanove, ki bi pomagale ljudem v takšnih situacijah, sam bi namreč potreboval stanovanje. Tožnik meni, da bi ga brat prej ko slej spravil v zapor, če bi ostal v izvorni državi. Če bi se moral vrniti v Tunizijo, bi bil na ulici, saj nima doma niti ničesar drugega. Od Slovenije pričakuje zdravljenje zaradi poškodb, ko je med tekom pred srbsko policijo v Bosni in Hercegovini, padel z mostu, ki je bil v gradnji in utrpel več poškodb hrbtenice in nog. V Bosni in Hercegovini so ga operirali in po šestih mesecih je shodil. Slovenijo je prvič zapustil, da bi se zdravil v Švici, a so ga namesto zdravljenja, poslali nazaj v Slovenijo.

3.Toženka je ugotovila, da tožnikovih razlogov ni moč povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Ugotovila je, da tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z osebnimi (spor s starejšim bratom glede dediščine, zdravstvene težave - poškodbe pridobljene pri padcu z mostu v Bosni in Hercegovini med begom pred srbsko policijo) in ekonomskimi težavami (premajhen zaslužek in posledično nezmožnost najema stanovanja, obenem je dejal, da se ni mogel zaposliti v javni upravi, ker je prestal zaporno kazen). Pojasnila je, da tožnikove težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Ugotovila je, da tožnikove ekonomske stiske ne povzročajo tretji akterji (npr. država, gospodarske družbe itd), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Ugotovila je, da tožnik ni zatrjeval, da bi mu bil v Tuniziji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic niti, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Toženka je izpostavila, da je subjektivna ocena tožnika, da ni zaslužil dovolj; da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi težav, ki jih je imel z bratom zaradi dediščine in zato ostal brez doma, živel pri prijatelju, sestri ter sorodnikih. Toženka je upoštevala, da je tožnik dejanja starejšega brata v zvezi z zapuščino in ponaredbo dokumentov, prijavil policiji in da je sodišče odločilo v bratovo korist. Toženka, upoštevajoč, da je o sporu z bratom odločalo sodišče, ni štela za dokazane tožnikove navedbe, da naj bi zato, ker je sodišče odločilo v tožnikovo korist, brat, ki je policist, na postopek kakorkoli vplival. Izpostavlja tožnikovo izjavo, da je drugi brat prav tako zaposleni pri policiji in ravno tako ostal brez dediščine. Toženka je ocenila kot neprepričljivo, da bi bil ob vrnitvi v Tunizijo na cesti, brezdomec. Toženka je izpostavila tožnikovo grožnjo bratu in njegovi ženi s fizičnim nasiljem, za kar je dobil prepoved približevanja in ugotovila, da je policija ukrepala. Toženka je v zvezi s poškodbami, ki jih je zadobil na poti (med begom pred policijo) - v Bosni in Hercegovini ugotovila, da je bil tam zdravstveno oskrbljen (operacija) ter si opomogel do te mere, da je kasneje lahko nadaljeval svojo pot celo do Švice, torej mu je bila nudena zadostna zdravstvena oskrba, da je lahko prepotoval celotno pot. Teh poškodb po mnenju toženke ni mogoče povezati s preganjanjem ali resno škodo. Ker tožnik ni izkazal vzročne zveze, da bi bilo mogoče govoriti o obstoju preganjanja in težave, ki jih tožnik uveljavlja, niso posledica preganjanja, je tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in Prošnjo 2 na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka po ugotovitvi: (i) da tožnik prihaja iz Tunizije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo; (ii) da tožnik ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini; (iii) da ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo; (iv) da ni razlogov, ki bi kazali na to, da Tunizija zanj ne bi bila varna izvorna država; (v) da ni mogoče sklepati, da bi bil tožnik v primeru vrnitve, soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje ogroženo; Prošnjo 2 zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

5.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Tožnikove navedbe

6.Tožnik predlaga, da sodišče, zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, odpravi izpodbijano odločbo in vrne toženki v ponoven postopek.

7.Ponavlja navedbe iz upravnega postopka med drugim, da bi v izvorni državi ostal, če bi dobil stanovanje, da je njegova ciljna država Francija, ker ima tam delo ali pa Švica, ker ima tam nekaj bratrancev in govori nemški jezik, da drugih razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito nima. Ponavlja, da od Slovenije pričakuje zdravljenje, saj je padel z mostu v BIH, ko ga je lovila srbska policija. Tekel je po mostu, ki je bil še v gradnji in padel ter utrpel več poškodb hrbtenice in nog. V BIH so ga operirali in po 6 mesecih je shodil. Slovenijo je prvič zapustil, da bi se zdravil v Švici, a so ga namesto zdravljenja poslali nazaj v Slovenijo.

8.Izpodbija stališče toženke glede tožnikovega zdravstvenega stanja in zdravljenja. Poudarja, da je bilo tožniku zdravljenje nudeno v Bosni in Hercegovini in ne v izvorni državi, zaradi česar tega ni mogoče šteti v dobro izvorne države. Meni, da se toženka ni opredelila do tožnikovih zdravstvenih težav in posledično do nujno potrebne zdravstvene oskrbe, ki jo tožnik potrebuje v primeru njegove vrnitve v izvorno državo. Meni, da bi morala toženka preveriti navedbe tožnika in pridobiti zdravstveno dokumentacijo, iz katere bi bila razvidna poškodba, operativni poseg in predpisana zdravstvena terapija. Po pridobitvi podatkov, bi morala toženka, tako tožnik, preveriti še zdravstveni sistem v izvorni državi. Ali bi bila tožniku v primeru vrnitve sploh nudena ustrezna zdravstvena oskrba ob upoštevanju, da tožnik nima ustreznega zavarovanja (če ta obstoji) niti urejenega bivališča. Meni, da bi toženka lahko šele na podlagi podatkov iz zdravstvene dokumentacije ugotovila ali ti podatki tožniku povečujejo možnosti za pridobitev mednarodne zaščite ali pa ti ne morejo vplivati na drugačno presojo njegove prošnje ter ugotovila okoliščine glede morebitno izkazane nevarnosti za poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Tožnik navaja, da z dokumentacijo ne razpolaga in ne ve, na koga se lahko obrne. Meni, da bi toženka lažje pridobila podatke s strani pristojnih organov BIH. Meni, da zato ostaja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Vrnitev tožnika v izvorno državo, kjer ne bi prejel ustrezne oskrbe, bi lahko pomenila kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da lahko v primeru hudo bolnega posameznika, obstajajo izjemne okoliščine, na podlagi katerih se lahko upraviči podelitev subsidiarne zaščite (VS RS I Up 253/2013). Navaja, da morata tako toženka kot sodišče ves čas postopka tudi spoštovati načelo nevračanja iz 5. člena Direktive 2008/115/ES, v konkretnem primeru zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja. Tožnik predlaga, da naj toženka v ponovnem postopku pridobi zdravstveno dokumentacijo tožnika od pristojnih organov Bosne in Hercegovine o operativnem posegu in večmesečni rehabilitaciji, preveri zdravstveni sistem v Tuniziji, pri čemer naj posebej preveri ali bi bil tožnik, kot bivši obsojenec, nezaposlen, nezavarovan (če zdravstveno zavarovanje sploh obstoji), brez bivališča in prihodkov, sploh upravičen do zdravstvene oskrbe in v kakšnem obsegu.

Navedbe toženke

9.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

10.Zavrača tožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in pojasnjuje, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito. Ponavlja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Povzema, da je tožnik navedel, da je zapustil izvorno državo zaradi osebnih (spor s starejšim bratom glede dediščine, zdravstvene težave - poškodbe pridobljene pri padcu z mostu v Bosni in Hercegovini med begom pred srbsko policijo) in ekonomskih težav (premajhen zaslužek in posledično nezmožnost najema stanovanja, nezaposljivost v javni upravi, zaradi odslužene zaporne kazni). Glede poškodb, pridobljene pri padcu z mostu v Bosni in Hercegovini (med begom pred policijo), pa toženka ugotavlja, da so bile le te sanirane že v Bosni in Hercegovini (operacija in okrevanje po šestih mesecih do te mere, da je lahko nadaljeval pot), torej je mogoče sklepati, da je bilo zdravljenje izvedeno. Ob odsotnosti zdravstvene dokumentacije so navedbe tožnika o zdravljenju in tem, da v izvorni državi ne bi imel dostopa zdravstvenih storitev neprepričljive. Izpostavlja, da tožnik niti ni trdil, da bi mu bil v Tuniziji v preteklosti kakorkoli onemogočen dostop do zdravstvenih storitev.

O sodni presoji

11.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od do A10, B1, štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-3333/2024 in tožnika zaslišalo. Tožnik je sam predložil dokumentacijo o zdravljenju v Bosni in Hercegovini, zato sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika, da naj toženka pridobi tožnikovo zdravstveno dokumentacijo od pristojnih organov v Bosni in Hercegovini. Sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

13.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.3

Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

14. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

15. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito. Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

16. Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z razlogi osebne narave (spor z bratom zaradi dediščine) in ekonomske narave (dejstvo, da nima stanovanja, da nima ničesar). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke, tožnik v tožbi v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema dosedanji postopek, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da spor z bratom in ekonomska stiska tožnika v izvorni državi, sami po sebi niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča torej ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode. Glede na navedeno, tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah, ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

17. Kot je mogoče povzeti tožbene navedbe, je bistveni tožbeni očitek, odločitev toženke v zvezi z zdravljenjem tožnika v primeru vrnitve v Tunizijo.

18. Ni sporno, da je bila tožniku zdravstvena oskrba nudena v Bosni in Hercegovini in ne v izvorni državi, zato ni utemeljena in celo delno nerazumljiva tožbena navedbe, da naj bi toženka zdravstveno oskrbo vezala na izvorno državo in jo štela v dobro izvorne države. To iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe (stran 5) je toženka štela za dokazano: da se je tožnik poškodoval v Bosni in Hercegovini, ko je bežal pred policisti in padel iz mostu; da je bil tožnik v Bosni in Hercegovini operiran, zdravstveno oskrbljen in; da si je opomogel do te mere, da je kasneje lahko nadaljeval svojo pot. Ugotovila je, da je bila tožniku v Bosni in Hercegovini nudena zadostna zdravstvena oskrba, da je lahko prepotoval celotno pot celo do Švice. Zato ni utemeljen niti tožbeni očitek, da se naj toženka ne bi opredelila do tožnikovih zdravstvenih težav in potrebne zdravstvene oskrbe.

19. Neutemeljeno pa je tudi tožbeno pričakovanje, da naj bi morala toženka pridobiti zdravstveno dokumentacijo, iz katere bi bila razvidna poškodba, operativni poseg in predpisana zdravstvena terapija in po pridobitvi podatkov preveriti še zdravstveni sistem v izvorni državi (ali bi bila tožniku v primeru vrnitve sploh nudena ustrezna zdravstvena oskrba ob upoštevanju, da tožnik nima, ustreznega zavarovanja). Sodišče ponavlja, da načelo nevračanja posamezniku zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja. Toženka pravilno opozori, da tožnik ni niti zatrjeval (niti predložil dokazov niti dokazal), da naj tožnik ne bi dobil zdravstvene oskrbe, ki bi jo potreboval nit ravnanj, ki bi pomenila kršitve 3. člena EKČP. Pravilno je sicer stališče tožnika, da bi lahko vrnitev tožnika v izvorno državo, kjer ne bi prejel ustrezne oskrbe, lahko pomenila kršitev 3. člena EKČP. Pa vendar tožnik, kot je razvidno iz osebnega razgovora in Prošnje 2, tega ni niti zatrjeval, toliko manj dokazal. Tožnikovi ciljni državi sta, kot je povedal v osebnem razgovoru, Francija ali Švica. Tožnik je na osebnem razgovoru kot edino pomoč, ki bi jo potreboval v Tuniziji, navedel, da bi potreboval stanovanje in v primeru, da bi imel stanovanje, bi ostal v Tuniziji. Tožnik se ne želi vrniti v Tunizijo zato, ker tam nima doma, nima ne ničesar, kot je povedal sam v osebnem razgovoru. Tožnik v upravnem postopku torej ni navedel, da se ne želi vrniti v Tuniziji zato, ker ne bi prejel zadostne zdravstvene oskrbe v Tuniziji, ki bi p0menila kršitev 3. člena EKČP, zato se dokazno breme ni prevalilo na toženko. Tožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi rezultirala v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP in v tem primeru bi se prelevilo dokazno breme na toženko. Ker tožnik tega niti ni trdil, niso utemeljena tožbena pričakovanja, da bi morala toženka preveriti zdravstveni sistem v izvorni državi in ugotoviti ali bi bila tožniku nudena ustrezna zdravstvena oskrba ob upoštevanju konkretnih okoliščin tožnika. Sodišče zato ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki naj bi ocenil tožnikovo zdravstveno stanje, ker tožnikovo zdravstveno stanje in možnost poslabšanja v primeru vrnitve v izvorno državo (v dokaz teh trditev je bil predlagan izvedenec, stran 4 tožbe), ob odsotnosti zatrjevanje, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi rezultirala v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP, nista (še) relevantni. Ni sporno namreč, da se je tožnik poškodoval, ko je bežal pred policisti v Bosni in Hercegovini, kar izhaja tudi iz izvidov in mnenj (priloga od A4 do A6). Sodišče poudarja, da je tožnik v upravnem postopku jasno povedal, da se ne želi vrniti v Tunizijo zato, ker tam nima doma, da tam nima ne ničesar. V upravnem sporu je sicer tožnik spremenil svojo izjavo in izpovedal, da se ne želi vrniti v Tunizijo zato, ker se tam ne more zdraviti. Povedal je tudi, da za zdravljenje v Tuniziji potrebuje veliko denarja in da je fizioterapija na voljo, a je plačljiva. Taka izjava tožnika po presoji sodišča ne zadošča za ugotovitev, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Tunizijo posredno ali neposredno izpostavljen ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Plačljivost zdravljenja v Tuniziji namreč po presoji sodišča ne predstavlja ravnanja v nasprotju s 3. členom EKČP.

20. V zvezi s tožnikovim pričakovanjem, da mu Slovenija zagotovi zdravljenje, sodišče pojasnjuje, da postopek mednarodne zaščite ni namenjen zagotovitvi zdravljenja tujih državljanov. Status begunca se namreč prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Sodišče sprejema težko zdravstveno situacijo tožnika, kar pa, kot pojasnjeno, ni razlog za dodelitev ene od možnih oblik mednarodne zaščite, saj ni namen mednarodne zaščite, na kar pravilno opozori toženka, reševanje humanitarnih stisk. Zato ni utemeljeno niti tožbeno pričakovanje, da naj bi bila toženka dolžna pridobiti informacije o izvorni državi niti tožbeni očitek glede obrazložitve v tem delu, ker je tožnik navedel, da prosi za mednarodno zaščito zaradi osebnih razlogov in slabega ekonomskega stanja (nima stanovanja), kar pa ni razlog, kot je pravilno utemeljila toženka, za podelitev statusa mednarodne zaščite. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

21. Glede na obrazloženo je odločitev toženke, da zavrne Prošnjo 2 kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49 člena ZMZ-1 pravilna, ker je tudi po presoji sodišča tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.

22. Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje 2 je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

23. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države. Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Tunizija z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

24.Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi. Tudi po presoji sodišča je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovala, da Tunizija zanj osebno ni varna država, zato se dokazno breme ni prevalilo na toženko.

25.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1. Sklep MNZ št. 2142-3333/2024/5 (1222-15) z dne 20. 8. 2024.

2. Tožnik je povedal, da starejši brat, ki dela pri policiji, ponaredil dokumente in si prilastil vso dediščino. Ker oče pred smrtjo ni napisal oporoke, si je starejši brat leta 2018 oziroma 2019 prilastil celotno premoženje in ju z bratom vrgel iz stanovanja. Sestri sta poročeni in živita s svojima družinama. Z bratom sta odšla živet vsak k eni sestri. Ker pri sestri ni mogel ostati, je leta 2020 zapustil državo. 5. Bratu je grozil, da ga bo pretepel, zato so mu dali prepoved približevanja njegovemu domu leta 2019.

3. Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

4. Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

5. Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

6. Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

7. Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

8. Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

9. Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

10. Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 140/20024 z dne 12. junij 2024.

11. Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

12. Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

13. EKČP, 3. člen : Nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati.

14. Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

15. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.