Jedro

Pokojni oče tožnice je bil član Kulturbunda in zato tudi oseba nemške narodnosti, ki je živel od 16.8.1945 v tujini. Zato je podana zakonska domneva o njegovi nelojalnosti do slovenskega naroda. Te domneve ni treba dokazovati, pač pa je na tožnici breme dokazovanja, da ta domneva ne obstoji. Ker so podani vsi zakonski elementi, pokojni oče tožnice ni pridobil jugoslovanskega državljanstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.3.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 9.7.2002. Prvostopni organ je v obnovljenem postopku v zadevi ugotovitve državljanstva tožničinega pokojnega očeta C.C., rojenem 13.10.1902 v Mariboru in umrlem 16.2.1972, v Avstriji ugotovil, da se tožničin oče po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ni štel za jugoslovanskega državljana in je zato pustil v veljavi odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Maribor z dne 18.2.1994. V izpodbijani sodbi, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo po opravljeni glavni obravnavi, se sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS strinja z razlogi v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke in se na te razloge tudi izrecno sklicuje. V izhodišču obravnavane sporne zadeve je po navedbi sodišča prve stopnje med strankama sporno pravno vprašanje (ne)dopustnosti retroaktivne uporabe določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž), na katero je prvostopni organ oprl svojo odločitev. Po stališču sodišča prve stopnje je odgovor na navedeno vprašanje podalo že Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-23/97, ki sta jo v obravnavanem primeru pravilno upoštevali tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka. Od tega vprašanja je tudi odvisen obseg in meje sodne presoje v obravnavani zadevi. Tožnica ni predlagala nobenega novega dokaza, pač pa je le ponovila navedbe, ki jih je že predhodno uveljavljala v upravnem postopku, te navedbe pa sta že argumentirano zavrnila tako prvostopni organ, kot tudi tožena stranka. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba, da naj bi pok. C.C. zapustil ozemlje nekdanje Jugoslavije šele v mesecu septembru 1945, ker gre za tožbeno novoto.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Meni, da je nedopustna retroaktivna uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž (pravilno 1. odstavka 1. člena Zakona o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu FLRJ), saj navedena zakonska novela v 3. členu ne določa, da zakon velja retroaktivno, kot ga je uporabila tožena stranka in čemur je sodišče prve stopnje sledilo. Neupravičeno je sklicevanje sodišče na odločitev Ustavnega sodišča v njegovi odločbi U-I-23/97. Ustavno sodišče namreč nima pooblastila, da z razlago zakona spreminja njegovo veljavo. Že iz tožbenih navedb je razvidno, da je v letu 1948 šlo za odvzem državljanstva. Sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča in zato sploh nima razlogov, kar je samo po sebi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožnica je opozorila na sodbo Vojaškega sodišča mesta Maribor z dne 16.8.1945. S to sodbo je bil C.C. obsojen za zaporno kazen 8 let, zaplenjeno mu je bilo premoženje, izgubil je tudi aktivno in pasivno volilno pravico ter bil izgnan iz kraja bivanja. Ta sodba je bila v letu 1999 razveljavljena, kazenski postopek pa ustavljen. Te okoliščine tožena stranka in sodišče nista upoštevala. Iz izreka sodbe vojaškega sodišča je namreč razvidno, da je bil pokojni C.C. jugoslovanski državljan, saj mu drugače volilna pravica ne bi mogla biti odvzeta. V tujini pa se je nahajal zgolj iz razloga, ker je bil po nalogu sodišča izgnan. Zato ni podan razlog iz 1. odstavka 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ, to je življenje v tujini. Ker pa je v letu 1999 bil kazenski postopek ustavljen, je to tudi dokaz o njegovi lojalnosti. Za sodišče pa je tudi nepomembno, da tožena stranka (ne)lojalnosti ravnanja C.C. ni ugotavljala. Dovolj ji je bilo članstvo v Kulturbundu, kar izhaja iz podatkov Muzeja narodne osvoboditve iz Maribora. Dejstvo je, da je C.C. dne 28.8.1945 pridobil državljanstvo povojne Jugoslavije že na podlagi določbe 1. odstavka 35. člena ZDrž in ga je do svoje smrti tudi obdržal. Njegovo državljanstvo izhaja tudi iz zaplembne odločbe z dne 16.10.1945. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že oba upravna organa, gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva pok. C.C. kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker zatrjevani upravičenec ni bil vpisan v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Državljanstvo se v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž), in sicer po določbah 1. in 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48, v nadaljevanju Novela ZDrž) se za jugoslovanskega državljana niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da sta upravna organa glede na članstvo pok. C.C. v Kulturbundu tega štela za osebo nemške narodnosti, saj so se v Kulturbund lahko včlanili le Nemci ali osebe, ki so se ob včlanitvi v to organizacijo izrekle za nemško narodnost. Čeprav tožnica nasprotuje ugotovitvam upravnih organov, da je pokojni C.C. dne 28.8.1945 (ob uveljavitvi ZDrž) živel v tujini, pa je po presoji pritožbenega sodišča podan tudi ta pogoj iz 2. odstavka 35. člena ZDrž za nepriznanje državljanstva FLRJ. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, tožnica pa tega podatka ni uspela izpodbiti, da je pok. C.C. odšel v tujino takoj po obsodbi pred vojaškim sodiščem v Mariboru dne 16.8.1945. Z izpolnitvijo teh dveh pogojev za zavrnitev zahteve za ugotovitev državljanstva po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž pa je podana tudi zakonska domneva o nelojalnosti pokojnega C.C. do slovenskega naroda. Napačno je stališče tožnice, da bi morala upravna organa raziskovati in dokazovati nelojalnost pok. C.C., saj je tudi po stališču pritožbenega sodišča na tožnici dokazno breme za dokazovanje lojalnosti pokojnega očeta slovenskemu narodu, s katerim bi lahko izpodbila zakonsko domnevo nelojalnosti. Ustavitev kazenskega postopka v letu 1999 po stališču pritožbenega sodišča ne more biti že dokaz o lojalnosti pokojnega C.C., saj je bilo z ustavitvijo kazenskega postopka le ugotovljeno, da niso več podani pogoji za nadaljevanje kazenskega postopka v obnovljenem kazenskem postopku iz leta 1945. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je o zakonitosti in ustavnosti retroaktivne uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž podalo odgovor že Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U I-23/97. Zato po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru obstojijo vsi trije zakonski razlogi iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, na podlagi katerih se tožničin pokojni oče C.C. ni štel za jugoslovanskega državljana. Pritožbeno sodišče zavrača tudi tožničin pritožbeni ugovor, da se izpodbijana sodba ne da preizkusiti, ker nima svojih razlogov, saj ima sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena zakonsko pooblastilo, da se v izogib ponavljanju lahko sklicuje na razloge tožene stranke, če to v sodbi tudi zapiše, kar je bilo storjeno tudi v obravnavani zadevi. Tako zaradi navedenega sklicevanja na razloge tožene stranke obstojijo v izpodbijani sodbi tudi razlogi za odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.