Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena ZJU, ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v konkretnem primeru uporabilo določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti je bila veljavno opravljena šele z vročitvijo odvetniku, ki je imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke je bila zato pritožba tožnikovega pooblaščenca neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je ta nezakonit. Posledično je nezakonit tudi disciplinski postopek in sklep o disciplinski odgovornosti. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je tožnik utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu tožniku opr. št. ... z dne 25. 7. 2013, sklep opr. št. ... z dne 2. 9. 2013 in sklep opr. št. ... z dne 2. 10. 2013 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 59,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2013 do plačila (II. točka izreka), ter mu povrniti stroške postopka v znesku 550,35 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je ustna obravnava v disciplinskem postopku vršila 22. 7. 2013, sklep o disciplinski odgovornosti pa je bil izdan 25. 7. 2013. Tožnikove navedbe, da bi tožena stranka lahko vročila sklep njegovemu pooblaščencu že isti oziroma naslednji dan, so neutemeljene. S tem, ko je sklep vročila tožniku 13. 8. 2015 in njegovemu pooblaščencu 21. 8. 2013, ni kršila nobene določbe. Tožnik je najprej sam vložil pravočasno pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, sicer pa ni potrebno, da pritožbo vlaga po pooblaščencu. Komisija za pritožbe je pri svojem odločanju vezana na Zakon o upravnem postopku, skladno s katerim vročitev pisanja stranki namesto pooblaščencu, ni bistvena kršitev pravil postopka. Pritožbo, vloženo po pooblaščencu, je tožena stranka zavrgla zaradi načela ne bis in idem. S tem sklepom z dne 2. 10. 2013 torej ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pritožbi. Vsebinsko je komisija odločala o pritožbi tožnika s sklepom z dne 2. 9. 2013. Komisija za pritožbe je zato svojo odločitev sprejela znotraj relativnega oziroma subjektivnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka v pritožbi ni navedla konkretnega pritožbenega razloga, zaradi česar je pritožba nesposobna za obravnavo. Drugostopenjski organ bi moral pri odločanju upoštevati tudi pravočasno pritožbo pooblaščenca. Tožena stranka do pritožbe ni navajala, da je šlo za kršitev ob odločanju drugostopenjskega organa, v pritožbi pa ni navedla, zakaj tega ni navajala prej, zato teh trditev ne sme navajati šele v pritožbi. Sodišče lahko materialno pravo uporablja le glede na podano trditveno podlago. Sicer pa tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni obrazložila, zato so take pritožbene navedbe nesposobne za obravnavo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v presojanem primeru uporabila določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti z dne 25. 7. 2013 je bila tako veljavno opravljena šele 21. 8. 2013, ko je bila vročena odvetniku, ki je nato vsekakor imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke z dne 2. 10. 2013 je bila pritožba tožnikovega pooblaščenca zato neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je nezakonit. Skladno s 6. odstavkom 128. člena ZJU namreč vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. ZJU za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka v 1. odstavku 128. člena ZJU določa en mesec od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je tožena stranka za kršitev izvedela 3. 6. 2013, je vodenje postopka v konkretnem primeru zastaralo po treh mesecih, to je 3. 9. 2013. Tožena stranka je o pritožbi tožnikovega pooblaščenca odločila 2. 10. 2013, torej po poteku roka za zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

8. Posledično je nezakonit tudi celoten disciplinski postopek in v tem okviru tudi sklep o disciplinski odgovornosti z dne 25. 7. 2013. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke z dne 2. 9. 2013, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).