Jedro

Izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II.Zasebni tožilec mag. A. A. je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zasebno tožbo mag. A. A. vloženo zoper obdolženega B. B., ker naj bi slednji storil več kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 in mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2.Zoper ta sklep se pritožuje pooblaščenec zasebnega tožilca iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred drugim sodnikom posameznikom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V zadevi Okrožnega sodišča v Kopru I Kpr 18445/2018 je Okrožno državno tožilstvo v Kopru vložilo zahtevo za preiskavo zoper zasebnega tožilca in C. C., ker naj bi storila nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi s 54. in 20. členom KZ-1 ter pri tem povzročila premoženjsko škodo v skupni višini 645.595,00 EUR, med drugim tudi ženi obdolženca in sicer Č. Č. v višini 147.000,00 EUR. Slednja in obdolženec sta zoper zasebnega tožilca in C. C. vložila kazensko ovadbo ter predložila obširno dokumentacijo. Preiskovalna sodnica je zahtevi za preiskavo v celoti ugodila in izdala sklep o uvedbi preiskave, iz katerega izhaja, da se je pri odločanju oprla na kazenske ovadbe, priloženo listinsko dokumentacijo, uradne zaznamke o zbranih obvestilih od oseb, objav na spletu, izpisov prometa, odgovora Agencije za trg vrednostnih papirjev in prilog. Obdolženec je bil nato kot priča zaslišan tekom preiskave.

5.Pooblaščenec zasebnega tožilca navaja, da sklep ni ustrezno obrazložen, da ni podana pravna kvalifikacija ter da je obdolženec podajal neresnične in izmišljene izjave, ki so za zasebnega tožilca objektivno gledano žaljive in tako ne drži navedba sodišča prve stopnje, da ni zaznati, da bi obdolženi govoril na zaničljiv način ali izrazil vrednostno sodbo.

6.Izpodbijan sklep sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložen in razlogi sklepa niso nejasni ali s seboj v nasprotju, kot to neutemeljeno navaja pooblaščenec zasebnega tožilca. Sodišče prve stopnje je razloge za odločitev opisalo v obrazložitvi ter v izreku navedlo pravno podlago za svojo odločitev.

7.Zasebni tožilec pri tem med očitki ne ponudi afirmativne, brezpogojne trditve o žaljivih dejstvih. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 231/2006 z dne 12.11.2007 zaključilo, da zgolj z naznanitvijo uradno pregonljivega kaznivega dejanja in pošiljanjem ovadbe v vednost tudi Ministrstvu za pravosodje in Notarski zbornici (osumljenec je bil notar) ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje, kolikor ne gre za krivo ovadbo. Ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja tudi sledeče: "Z vložitvijo kazenske ovadbe je mogoče storiti kaznivo dejanje krive ovadbe (288. člen KZ), če storilec lažno naznani uradno pregonljivo kaznivo dejanje oziroma storilca, čeprav ve, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Z lažno in zavestno naznanitvijo ostalih kaznivih dejanj, ki se ne preganjajo po uradni dolžnosti, pa je mogoče storiti kaznivo dejanje obrekovanja (170. člen KZ). Zunaj teh okvirov vložitev kazenske ovadbe sama po sebi praviloma ni kazniva oziroma ne more biti podlaga za kazenski pregon ovaditelja (ne glede na njeno utemeljenost in stopnjo subjektivnega prepričanja ovaditelja v resničnost zatrjevanih dejstev). Kazenski pregon (ovaditelja) zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je v nasprotju z določbo prvega odstavka 146. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj ga nedopustno omejuje ne le v pravici, da naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, temveč (ko gre za oškodovanca) tudi v pravici, da v kazenskem postopku z vložitvijo ovadbe ščiti svoje pravice in pravne interese."

8.V obravnavani zadevi je situacija podobna, saj se obdolžencu očita, da je zoper zasebnega tožilca storil več kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, pri čemer pa iz podatkov v spisu in iz navedb zasebnega tožilca izhaja, da zasebni tožilec zoper obdolženca ni vložil kazenske ovadbe niti zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po 283. členu KZ-1 niti zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1.

9.Obdolženca je preiskovalna sodnica povabila kot pričo na zaslišanje ter se je obdolženec v skladu s tretjim odstavkom 234. člena ZKP moral odzvati na vabilo in tudi pričati. Pri tem priča ne more izbirati, če bo pričala ali ne, saj je lahko v skladu z drugim odstavkom 244. člena ZKP kaznovana z denarno kaznijo, lahko pa se jo tudi zapre. Ravno tako je priča dolžna govoriti po resnici, sicer stori kaznivo dejanje krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Glede na navedeno izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1, pri čemer pa se slednje obdolžencu niti ne očita.

10.Ob tem iz očitkov tudi ne izhaja, da bi obdolženec pričanje izkoristil za žaljenje zasebnega tožilca na način, da bi zaobšel obravnavano vsebino očitkov državnega tožilstva oziroma vprašanj strank in preiskovalne sodnice. Navedeno velja še toliko bolj, ker očitano ravnanje obdolženca obsega njegove odgovore kot priče na vprašanja pooblaščenca zasebnega tožilca kot zagovornika obdolženca, med temi vprašanja pa so postavljene tudi trditve, ki jih je obdolženec kot priča zgolj potrdil. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.

11.Pooblaščenec zasebnega tožilca nadalje navaja, da stališče sodišča prve stopnje, da obdolžencu ni mogoče očitati storitev kaznivega dejanja, ker ni dokončan drug kazenski postopek, da gre torej za preuranjenost zasebne tožbe, ni utemeljeno in ni obrazloženo. Pooblaščenec zasebnega tožilca očita tudi, da ne drži trditev v izpodbijanem sklepu, da se javnost ni mogla seznaniti z izpovedjo obdolženca.

12.Naveden očitek, da ne gre za preuranjeno zasebno tožbo sicer drži, vendar pa sodišče prve stopnje pri tem pravilno izpostavi specifičnost situacije, ki lahko vsako pričo v vseh vrstah postopkov in ne le kazenskem, pripelje v situacijo, da se ji očita storitev kaznivega dejanja kot v tej zadevi. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se javnost ni mogla seznaniti z izpovedjo obdolženca ne drži, vendar navedeno, enako kot glede vprašanja, da drug kazenski postopek, ki se nanaša na zasebnega tožilca, še ni zaključen, ni relevantno glede na preostale zgornje ugotovitve o tem, da samo pričanje ne pomeni nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, če ne gre za samostojno kaznivo dejanje.

13.Ker glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP in zasebnemu tožilcu naložilo v plačilo 30,00 EUR sodne takse na podlagi tarifne številke 74013 Zakona o sodnih taksah.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 160, 160/1, 169, 169/1, 283, 284 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 244, 244/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.