Jedro

Sodišče mora zanesljivo ugotoviti, da je nova škoda nastala, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in da je ta na novo nastala škoda taka, da niti tožnik, niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor tudi ne predvideti njenih posledic, zato tudi ni bila predmet plačila odškodnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba v ugodilnem delu in glede stroškov postopka r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko obvezalo, da mora tožeči stranki plačati 2.000.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 25.10.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 26.10.2004 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti v 15-tih dneh. Toženo stranko je obvezalo, da mora povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v višini 187.581,00 SIT v 15-tih dneh z zamudnimi obrestmi od 12.10.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper to sodbo se je v ugodilnem delu in v odločitvi o stroških postopka pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Tožena stranka meni, da tožbeni zahtevek ni opredeljen, tožba ni sklepčna, zato bi jo sodišče moralo zavreči. Tožnik v tožbi ni opredeljeno navedel niti trajanja, niti intenzivnosti prestanih bolečin, prav tako ni opredelil v tožbi v čem se kaže njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter v čem naj bi se le-ta razlikovala od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče v prvem postopku. Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da je izvedenec dr. A. v tedanjem izvedeniškem mnenju za potrebe pravde pod opr.št. P predvidel, da bo zaradi težav potrebno sklep zatrditi ali ga operativno nadomestiti s protezo, da se je ta pojav uresničil ter gre za pojav nove škode. Tožena stranka meni, da so se tožbene trditve v tem delu v nasprotju in zato tožba ni sklepčna. Tožba tudi ni sklepčna v delu, kjer tožnik zahteva zamudne obresti, saj skozi celoten postopek ni zatrjeval, da je bila tožena stranka v zamudi. Ne glede na to, pa tožena stranka še vedno meni, da ne gre za novo škodo ter da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je pri tožniku ugotovilo, da gre za novo škodo, ki ni bila upoštevana v sodbi naslovnega sodišča v postopku pod opr.št. P. Iz izvedeniškega mnenja dr. A. izhaja, da je že ob izdelavi izvedeniškega mnenja z dne 7.12.1972 zdravstveno stanje tožnika slabo. Tožnik je imel ob pregledu pri izvedencu znatno atrofijo mišičja levega stegna. Obseg levega stegna v primerjavi z desnim je bil znatno manjši, leva spodnja okončina daljša kot desna. Gibi v kolčnem sklepu pa srednje močno obremenjeni. Poleg tega je bila groba moč pri upogibu kolena znatno zmanjšana. Omejeni so bili tako notranja kot zunanja rotacija kolčnega sklepa. RTG kontrola je pokazala deformirano glavico leve stegnjenice, ob sklepni površini glavice ovalen osteolitični defekt ter degenerativne spremembe levega kolčnega sklepa po poškodbi. Izvedenec je v mnenju predvidel glede na obstoj generativnih sprememb ob pregledu, da se bo invalidnost tožnika z leti le še povečala, zaradi česar bo potrebno sklep pritrditi ali ga operativno nadomestiti s protezo. Izvedenec dr. M. je v mnenju prav tako navedel, da je imel tožnik ob pregledu 13.3.1972 težave z levim kolkom zaradi nezgode iz leta 1970. Ugotovil je manjši obseg levega kvadricepsa od desnega, z RTG slikanjem pa je bila ugotovljena znatna difuzija, atrofija skeleta levega kolka ter skleroza zadnjega roba acetabula. Izvedenec je ugotovil, da gre pri tožniku za trajne posledice, ki se kažejo v bolečinah pri daljši stoji in pri hoji. Poleg tega pa se posledice kažejo tudi v atrofiji muskulature stegna, ki se kljub dolgotrajni fizioterapiji ni popravila. Obstajala pa je tudi omejena gibljivost kolka. Stanje je izvedenec ocenil za dokončno, s pričakovanimi izrazitejšimi atrotičnimi spremembami v bodočnosti, ker je zaradi omejene gibljivosti sklep neenakomerno obremenjen. Izvedenec je predvidel tudi periodične bolečine pa tudi eventualno zatrditev sklepa, ob prehudih bolečinah v omejeni gibljivosti. Sodba v postopku pod opr.št. P je bila izdana na podlagi navedenih izvedeniških mnenj, ki sta z gotovostjo predvideli poslabšanje stanja tožnika tudi z možnostjo operacije zaradi izrazitih degenerativnih sprememb, ki so bile prisotne že v času izdelave navedenih izvedeniških mnenj. Tudi iz izvedeniškega mnenja dr. P., ki je bilo izdelano v tej pravdi izhaja, da sta izvedenca dr. M. in dr. A. predvidela poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja in predvidela tudi, da bo zaradi poslabšanja okvare levega kolka potrebna ali zatrditev ali pa vstavitev umetnega sklepa. Izvedenec še dodaja, da sta predvidela tudi, da se bo invalidnost tožnika z leti še povečala, glede na to, da je že ob izdelavi njunih izvedeniških mnenj degenerativni proces v kolku napredoval. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka zatrjuje, da ugovora zastaranja ni podala in nadalje obrazlaga pomen določila 203. čl. ZOR glede bodoče škode. Pri presoji odškodnine za bodočo škodo ni potrebno, da bi ta škoda bila z gotovostjo izkazana, temveč zadostuje že verjetnost trajanja škode v normalnem teku stvari. Odškodnina za bodočo škodo se prisodi takrat, ko jo je mogoče predvideti. Nadaljnjo odškodnino za negmotno škodo iz istega škodnega dogodka tako po teoriji kot po sodni praksi lahko zahteva oškodovanec, če gre za nepredvideno poslabšanje zdravstvenega stanja, kar pa v konkretnem primeru ne drži. Sodišče prve stopnje zmotno ocenjuje tudi, da je ob tem potreben dodaten pogoj, da mora biti znano tudi, kdaj točno bo bodoča škoda nastala ter točen obseg nastanka bodoče škode. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo, posledično pa je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje, ko ocenjuje, da zdravstvene težave tožnika po letu 1996 niso bile zajete v odškodnini, prisojeni s predhodno sodbo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje v tem delu tudi iz razloga, ker ni upoštevalo, katero škodo je sodba upoštevala. Odločalo je namreč o isti stvari, o kateri je že bilo razsojeno s pravnomočno sodbo in tožniku za isto škodo dvakrat prisodilo odškodnino. Pritožuje se tudi glede višine priznane odškodnine za prestane bolečine. Meni, da sodišče v tem delu sodbe ni obrazložilo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Opozarja tudi na mnenje dr. P., iz katerega izhaja, da je tožnik pretežno trpel lahke bolečine, kar pomeni, da je prisojena odškodnina bistveno previsoka tudi v primeru, če bi tožnik uspel dokazati, da gre za novo škodo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Navedena oblika negmotne škode je priznana, kadar gre za trajne posledice, zaradi katerih so življenjske aktivnosti stranke trajno zmanjšane. Stranka pa pri tem trpi duševne bolečine. Tožena stranka meni, da so bile trajne posledice nesreče znane in upoštevane že v prvi sodbi in tožniku že izplačana primerna odškodnina v celoti. Obenem pa tudi meni, da tožniku po materialnopravnih predpisih odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti niti ne gre, saj iz izvedeniških mnenj izhaja, da pri tožniku ni šlo za bistveno poslabšanje stanja glede na stanje v času izdaje prve sodbe. Nasprotno po operaciji se mu je stanje celo popravilo, da nima več bolečin in normalno hodi. V delu, kjer je sodišče prisodilo tožniku odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi prikrajšave noge po operaciji za 2 cm, pa tožena stranka meni, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je imel že v času prvega sojenja prikrajšano nogo, kar je razvidno iz pravdnega spisa. V čem naj bi bila življenjska aktivnost tožnika dodatno zmanjšana zaradi prikrajšave skozi postopek, ni izpovedal niti tožnik, niti ni razvidno iz izvedeniškega mnenja, da bi šlo za dodatno zmanjšanje. Tožena stranka se pritožuje tudi v obrestnem delu, kjer je sodišče prisodilo obresti od negmotne škode od 1.1.2002. Tožeča stranka v tožbi ni opredelila zakaj naj bi bila tožena stranka v zamudi, niti ni opredelila od katerega dne zamuda teče in zakaj. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo določilo 2. odst. 919. čl. ZOR, saj v primeru odškodnine za negmotno škodo ne gre za čisto denarno terjatev, od katere bi tekle zamudne obresti in da se odškodnina prisoja po cenah na dan sodne odločbe. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Meni, da sodišče ni pravilno izračunalo uspeh v sporu tožeče stranke, prav tako pa je tožeči stranki priznalo tudi stroške, ki za pravdo niso bili potrebni.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki se s pritožbenimi razlogi ne strinja in jih v celoti zavrača, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je pri tožniku prišlo do nove škode, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 20.10.1970. Škoda ni bila pričakovana in v pravdnem postopku, ki se je vodil pod opr.št. P ni bila obravnavana. V takratnem postopku je izvedenec dr. A. v izvedeniškem mnenju omenil, da ni izključeno, da bo lahko zaradi težav potrebno kolčni sklep zatrditi, ali ga operativno nadomestiti s protezo. Ta pojav se je tudi uresničil in gre potrditvah tožbe za novo škodo, ki v času odločanja o odškodnini ni bila zajeta v oceni obsega škode v sodbi pod opr.št. P. Tožeča stranka je torej izrecno navedla, da gre za novo škodo in da zahteva odškodnino za to škodo, zato so pritožbene trditve, da tožba ni sklepčna, brez podlage. Za novo škodo pa gre takrat, kadar ob ugotavljanju prve škode in odmeri odškodnine zanjo, ta še ni bila znana in njenega nastanka sploh ni bilo moč predvideti, se pa ta škoda kasneje pojavi. Za novo škodo morajo biti podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče mora zanesljivo ugotoviti, da je nova škoda nastala, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in da je ta na novo nastala škoda taka, da niti tožnik, niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor tudi ne predvideti njenih posledic, zato tudi ni bila predmet plačila odškodnine (oz. v konkretnem primeru sodbe v postopku, ki se je vodil pod opr.št. P 58/73). O tem, ali gre za novo škodo, pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, na kar pritožba upravičeno opozarja. Sodišče prve stopnje je le obravnavalo ugovor tožene stranke, ko je ta navajala, da je bilo v predmetni zadevi odločeno že v letu 1973, ko je bila tožniku priznana tudi bodoča škoda. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da tožeči stranki s sodbo pod opr.št. P 58/73 bodoča škoda ni bila priznana, ker tudi zahtevka v tej smeri ni postavil. Zato je tudi sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke v tej pravdi obravnavalo kot bodočo škodo po določbah 203. čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ. Ta zahtevek je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča nepravilno obravnavalo samostojno, za kar pa ni podlage v zakonu. Niti iz 200. čl. ZOR in tudi ne iz drugih določb ZOR ne izhaja podlaga za ločeno obravnavanje take škode. Ni torej podlage za samostojen zahtevek za preteklo škodo in za samostojen zahtevek za bodočo škodo. Sicer pa je tožeča stranka jasno opredelila, da zahteva odškodnino za novo škodo, ne pa za bodočo škodo. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je pri tožniku nastala nova škoda. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožene stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, da izvede dokazni postopek in odloči, ali je pri tožniku nastala nova škoda. Glede višine priznane odškodnine se pritožbeno sodišče ni moglo izreči in niti odgovarjati na pritožbene trditve, kajti najprej mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali sploh tožniku odškodnina za novo škodo gre in šele nato odločiti o višini odškodnine. Enako se zato pritožbeno sodišče tudi ni moglo opredeliti glede odločitve o zamudnih obrestih.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).