Jedro

Po prvem odstavku 63.a člena ZPOMK-1 je dejanje nelojalne konkurence le dejanje podjetja (in ne fizične osebe) pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo predlagatelja, da se tretji dolžnici prepoveduje vsakršno nadaljnje posredovanje poslovnih skrivnosti, kot so opredeljene v Pravilniku o varovanju poslovne skrivnosti, zaupnih in poslovnih podatkov v A. d. o. o. in ZGD-1, prvo in drugo dolžnici ali tretji osebi. Prepoveduje se ji tudi vsakršno drugo dejanje, ki bi upniku povzročilo ali bi mu utegnilo povzročiti škodo.

Prvo in drugo dolžnici se prepoveduje uporabo in vsakršno nadaljnjo pridobivanje upnikovih poslovnih skrivnosti ter nalaga uničenje že pridobljenih upnikovih poslovnih skrivnosti. Prepoveduje se jima tudi vsakršno drugo dejanje, ki bi upniku v zvezi z njegovimi poslovnimi skrivnostmi povzročilo ali bi mu utegnilo povzročiti škodo.

Za primer kršitve prepovedi iz točke 1 in 2 te začasne odredbe je dolžnica, ki je prekršila prepoved dolžna plačati denarno kazen, in sicer prva in druga dolžnica v višini 50.000,00 EUR, tretja dolžnica pa v višini 5.000,00 EUR. Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe izdane v pravdnem postopku, začetem zaradi opravičbe začasne odredbe. Ugovor ne zadrži izvršitve te začasne odredbe. Dolžnice so v roku osmih dni solidarno dolžne povrniti upniku stroške postopka zavarovanja začasne odredbe v znesku, kot jih bo odmerilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (1. do 6. točka izreka).

Bistvene navedbe predlagatelja so, da je tretja dolžnica kršila obveznosti, ki jih je 1. 11. 2016 prevzela z Izjavo o varovanju poslovne skrivnosti, zaupnih in osebnih podatkov v zvezi s poslovanjem predlagatelja (v nadaljevanju: Izjava). Pri predlagatelju je namreč začasno opravljala naloge projektne koordinatorke. Poslovno sodelovanje s tretjo dolžnico je prenehalo v začetku septembra 2017. Zato, ker je z elektronskega naslova njenega novega delodajalca, to je drugo dolžnice, na zasebni elektronski naslov predlagateljeve prevajalke, M. R., prispelo elektronsko sporočilo s povpraševanjem po prevajanju, je ta kršila obveznosti prevzete z Izjavo. Osebni podatki predlagateljevih prevajalk pa so poslovna skrivnost. Direktor prve dolžnice je pridobil podatke prevajalke iz podatkovne baze predlagatelja.

Prva in druga dolžnica izvajata enako dejavnost kot predlagatelj. Imata velik interes pridobiti njene poslovne skrivnosti. Prva in drugo dolžnica sta s pomočjo tretje dolžnice pridobili poslovne tajnosti, ki sta jih neupravičeno izkoriščali. To je prepovedano dejanje nelojalne konkurence (8. alineja tretjega odstavka 63.a člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, v nadaljevanju ZPOmK-1). Tako ravnanje je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in oškodovanemu lahko povzroči škodo (drugi odstavek 63.a člena ZPOmK-1).

Predlagatelj ima s tožbo v pravdnem postopku pravico zahtevati prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo dejanje storjeno in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče (drugi odstavek 63.b člena ZPOmK-1). Terjatev predlagatelja temelji še na 133. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Nasprotna stranka se je dolžna vzdržati uporabe oziroma zlorabe njenih poslovnih skrivnosti, s čimer vznemirja predlagatelja in mu lahko povzroči večjo škodo. Gre zlasti za nematerialno škodo v obliki izgube prednosti na trgu zaradi razširjanja oziroma izkoriščanja izvornih procesov, načenjanja ugleda na trgu in izgube strank.

2. Predlagatelj je predlagal izdajo ureditvene začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje je zoper tretjo dolžnico predlagano začasno odredbo zavrnilo, ker je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem (generalna klavzula, drugi odstavek 63.a člena ZPOmK-1). Tretja dolžnica je fizična oseba, zato ji ni mogoče očitati dejanj nelojalne konkurence. Iz trditvene podlage v predlagani začasni odredbi tudi ne izhaja, da je prišlo do kakršnihkoli kršitev v zvezi z drugo dolžnico (B., d. o. o.). Iz predloženih dokazov, to je elektronskih sporočil izhaja le pisanje zakonitega zastopnika prvo dolžnice (C, d. o. o.). Le iz na dnu sporočil zapisanega: "info@....si" in "www.....si" (A 5) ni mogoče sklepati, da sta prva in druga dolžnica kot družbi povezani. Kar se tiče poslovne skrivnosti in osebnih podatkov, ki so oboji zaupni podatki (16. točka 3. člena ZPOmK-1) ni predlagatelj z zadostno stopnjo verjetnosti zatrjeval, da gre za osebne podatke strank, temveč za osebne podatke prevajalk, torej oseb, ki nudijo svoje storitve predlagatelju. Ta pa ne daje podlage za sklepanje, da bo razkritje elektronskih naslovov prevajalk pomenilo nastanek občutne škode. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zatrjevano pravno podlago 133. člena OZ, ker mu je pripisalo pomen le glede varstva zdravega življenjskega okolja, ki kot odškodninsko varstvo pomeni konkretizacijo 73. člena Ustave Republike Slovenije.

3. Zato po oceni sodišča prve stopnje ni izpolnjen že prvi od obeh kumulativnih elementov, ki morajo biti podani po 272. členu ZIZ. V zvezi s pogojem nevarnosti po drugem odstavku 272. člena ZIZ pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da predlagatelj nastanka težko nadomestljive škode ni opredelil. Predvsem zato ne, ker ni pojasnil, zakaj bi bila ogrožena njegova prednost na trgu, niti v čem ta prednost je niti kaj si predstavlja pod pojmom izkoriščanje izvornih poslovnih procesov. Vse trditve o nastanku težko nadomestljive škode so ostale le na splošni ravni. Sodišče je tudi pojasnilo, da je predlog za zaslišanje predlagatelja oziroma pravilno njegovih zakonitih zastopnikov zavrnilo, ker ni pojasnil v dokaz katerih dejstev predlaga zaslišanje (prvi odstavek 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Posledično je sodišče prve stopnje predlagatelju zavrnilo tudi povrnitev stroškov postopka začasnega zavarovanja (peti odstavek 38. v zvezi z 239 členom ZIZ).

4. Predlagatelj se je zoper sklep pravočasno pritožil in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo in naloži plačilo vseh dosedanjih predlagateljevih stroškov dolžnicam oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

O verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ)

6. Predlagatelj je v točki I, stran 2 predloga za izdajo začasne odredbe (l. št. 2) zatrjeval, da je tretje dolžnica s predlagateljem poslovno sodelovala preko samostojnega podjetnika D. s.p (zunajzakonski partner tretje dolžnice). Kot zunanja izvajalka je 1.11.2016 podpisala Izjavo (A 2). S to Izjavo se je zavezala, da velja varovanje poslovnih skrivnosti oziroma podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost predlagatelja tudi po prenehanju poslovnega sodelovanja s predlagateljem (druga alineja Izjave). Te trditve ne omogočajo sklepanja, da ima navedena Izjava kakršnokoli pogodbeno podlago povezano s tem, da je tretji dolžnici kot fizični osebi mogoče očitati dejanje nelojalne konkurence po prvem odstavku 63.a člena ZPOMK-1. Slednje je mogoče očitati le kot dejanje podjetja (in ne fizične osebe) pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem.

7. Tretja dolžnica ni delovala na trgu kot podjetje, ker je s predlagateljem poslovno sodelovala preko samostojnega podjetnika. Kakšen naj bi bil stik med podpisano Izjavo in pogodbo, ki naj bi bila sklenjena med predlagateljem in tretje dolžnico pa predlagatelj v trditveni podlagi predlagane začasne odredbe ni navedel. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče do navedb glede "predmetne pogodbe oziroma terjatve predlagatelja iz te pogodbe (Izjave)" sploh ni opredelilo, ker se do tega glede na trditveno podlago predlagatelja tudi ni bilo dolžno opredeliti.

8. Predlagatelj je v točki II: "Stopnje zaupnosti podatkov Pravilnika o varovanju poslovne skrivnosti, zaupnih in osebnih podatkov predlagatelja (A 3, brez datuma, v nadaljevanju: Pravilnik) zelo natančno razvrstil in označil podatke glede na stopnjo zaupnosti. V točki 4. 1. 3. A 2 poslovna skrivnost - zaupno (omejena distribucija) so navedeni podatki, ki so namenjeni le točno določenim osebam, ki jih neposredno zadevajo in bi bilo njihovo razkritje lahko škodljivo za poslovanje predlagatelja ali izvedbo projekta oziroma dela ali zaposlovanje/interese naročnika storitev predlagatelja (primerjaj: na primer zapisi delovnih procesov, šifranti, analize poslovanja predlagatelja, revizijski pregledi poslovanja predlagatelja, razvoj storitev, podatki in dokumentacija o zaposlenih itd.), ki so označeni z oznako A 2 zaupno.

9. V pomenu izrazov (2.1.2) je kot zaupen podatek naveden vsak podatek, dejstvo ali okoliščina o posamezni stranki, s katero razpolaga predlagatelj. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je podatek o prevajalcih kot poslovnih partnerjih eden od podatkov, ki ga je predlagatelj v Pravilniku opredelil kot podatek, ki ga morajo seznanjene osebe varovati med in po poteku "pogodbenega razmerja (zaposlitve, dela po podjemni pogodbi ...)." Pravilnik je zelo natančen. Podatki o prevajalcih kot poslovnih partnerjih (to niso podatki in dokumentacija o zaposlenih), namreč niso navedeni med razvrščenimi in označevanimi podatki glede na stopnje zaupnosti po 4. členu Pravilnika.

10. Pritožbene trditve o tem, da je predlagatelj v svoji 15-letni zgodovini vložil veliko denarja v selekcijo in usposabljanje svojih prevajalcev za specifična strokovna področja, da ima vzpostavljeno mrežo skoraj 680 prevajalcev v Sloveniji in tujini, da se ta poslovna razmerja med prevajalskimi agencijami in prevajalci že v osnovi razlikujejo od ostalih "podizvajalskih poslovnih razmerij", da so ti samostojni ponudniki storitev prevajanja, ki se pogodbeno vežejo na agencije ter vsi nadaljnji pritožbeni razlogi (stran 3 in prvi in drugi odstavek na strani 4 pritožbe) so pritožbene novote, za katere predlagatelj ni niti zatrjeval niti dokazal, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato jih sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

11. Predlagatelj je obstoj terjatve do dolžnic temeljil tudi na 133. členu OZ. Drži pritožbeni očitek, da načeloma prvi odstavek 133. člena OZ ni namenjen le varstvu zdravega življenjskega okolja. Vendar pa je predlagatelj zelo na splošno opredelil terjatev do dolžnic na podlagi 133. člena OZ. Le prepis zakonskega besedila ne da bi bila trditvena podlaga konkretizirana, ne daje podlage za materialnopravno sklepanje in uporabo prvega odstavka 133. člena OZ. Sodba VS RS opr. št. III Ips 98/2013 z dne 23. 5. 2014 je v povezavi s 133. členom OZ edina objavljena odločba v sodni praksi s področja omejevanja konkurence. Ta je bila povezana z zahtevkom za plačilo odškodnine in za vključitev CD-ROM-a v zahtevek za plačilo odškodnine, ker sta oba zahtevka izvirala iz istega življenjskega dogodka in sta skupaj predstavljala zaokroženo celoto. Dejansko stanje, ki je bilo navedeno v tej odločbi VS RS pa ni primerljivo z zatrjevanim dejanskim stanjem v konkretnem primeru. Zato tudi pravne argumentacije te odločbe sodišče druge stopnje v konkretnem primeru ni moglo uporabiti.

12. V teoriji je poudarjena subsidiarna uporaba 133. člena OZ. Odstranitveni in opustitveni zahtevek pride v poštev takrat, če vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.1 Zato sodišče druge stopnje tudi ni sledilo pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti navedeno zakonsko podlago.

Predpostavke nevarnosti (drugi odstavek 272. člena ZIZ)

13. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede ne nastanka težko nadomestljive škode. Nosilni razlog sodišča prve stopnje je sicer že ta, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve. Ker morata biti oba elementa za izdajo začasne odredbe podana kumulativno, se sodišču prve stopnje sploh ne bi bilo treba ukvarjati z drugim elementom, to je nastankom težko nadomestljive škode ali pa s tretjo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnice ne bi utrpele hujših neugodnih posledic, kot pa bi te nastale predlagatelju brez izdane začasne odredbe. Sploh pa ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane nevarnosti po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je izostala konkretizacija navedenega pogoja, s čimer se sodišče druge stopnje v celoti strinja (točka 17 razlogov).

14. Glede zatrjevane nevarnosti, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, pa je predlagatelj le ponovil svoje trditve iz IV. točke predloga (list. št. 5). S ponavljanjem trditev pa predlagatelj ne more uspeti, ker sodišče druge stopnje preizkuša le pritožbene razloge, ki se tičejo razlogov izpodbijanega sklepa.

15. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

16. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Ker je sodišče prve stopnje odločalo le o predlagani začasni odredbi pred vložitvijo tožbe, je sodišče druge stopnje odločilo tudi o pritožbenih stroških, ki predlagatelju ne gredo, ker s pritožbo ni uspel. 1 Več primerjaj o teh zahtevkih, D. Jadek Pensa, v Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), prva knjiga, redaktorja M. Juhart in N. Plavšak, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 765 do 769.