Jedro

Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Presoja vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Glede na navedeno sodišče soglaša s tožnikom, da je sklep o odreditvi pripora meritorna odločba.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 763/2019 z dne 16. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom ugodil tožnikovemu zahtevku ter mu priznal nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v skupnem znesku 2.172,58 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila upravičencu A. A. dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 14038/2019. Toženka v nadaljevanju pojasni razloge za ugoditev tožnikovemu zahtevku do višine 2.172,58 EUR ter razloge za zavrnitev preostalega zahtevka, sklicujoč se na Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). V zvezi s priglašeno nagrado za zastopanje upravičenca na preiskovalnih zaslišanjih z dne 27. 3. 2019 in 23. 4. 2019 toženka pojasni, da je nagrado iz tega naslova priznala samo enkrat za vsak posamezni narok. Po ustaljeni sodni praksi gre namreč v takšnem primeru za enotno zaslišanje v preiskavi, zato nagrada nastane samo enkrat, zaslišanja prič pa so bila izvedena na isti dan, in sicer dne 27. 3. 2019 oz. 23. 4. 2019. V zvezi s pripravo in vložitvijo pritožbe zoper sklep o opravi preiskave z dne 28. 3. 2019, pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 15. 5. 2019, z dne 24. 5. 2019, z dne 12. 7. 2019 in z dne 9. 9. 2019 toženka pojasni, da je nagrado odmerila po tar. št. 11/2 OT v povezavi s tar. št. 10/3, saj je štela, da je šlo za pritožbe zoper procesne odločbe v postopku. Toženka še pojasni, da sta bili upravičencu do spremembe obtožnice, tj. do dne 10. 9. 2019, očitani dve kaznivi dejanji, zato je po drugem odstavku 7. člena OT tožniku priznala tudi 25% povečanje nagrade za drugo očitano kaznivo dejanje, do spremembe obtožnice, s katero se je upravičencu očitala le še storitev enega kaznivega dejanja. Tožniku so bili priznani še nagrada za zagovor upravičenca na zaslišanjih pred preiskovalnim sodnikom, pristop na zaslišanje soobdolžencev, priprava in vložitev odgovorov na predlog ODT za podaljšanje pripora, priprava in vložitev predloga za odpravo pripora, urnina za udeležbe na narokih, nagrada za zagovor in zastopanje upravičenca na zadnjem naroku kot tudi potrebni izdatki za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve.

2. Tožnik vlaga tožbo v kateri pojasnjuje, da je bil neutemeljeno zavrnjen del priglašenih odvetniških stroškov. Toženka ni priznala celotnih priglašenih nagrad in stroškov v zvezi z zaslišanjem prič v preiskavi. Tožnik je po tar. št. 9.1.2. OT priglasil nagrado za zagovarjanje v postopku preiskave za vsako od šestih zaslišanih prič z dne 27. 3. 2019 posebej, toženka pa je priznala nagrado za zagovarjanje obdolženca le za eno zaslišanje priče. Za zagovarjanje v postopku preiskave za vsako od dveh zaslišanj prič dne 23. 4. 2019 je toženka prav tako priznala nagrado le pri enem zaslišanju priče. V zvezi z navedenim je toženka pojasnila, da gre po ustaljeni sodni praksi za enotno zaslišanje v preiskavi, zato nagrada nastane samo enkrat, vsa zaslišanja pa so bila izvedena na isti dan. Pri tem toženka ni navedla niti ene sodne odločbe, ki naj bi predstavljala ustaljeno sodno prakso. Izpodbijani sklep je zato v navedenem delu nepravilen in nezakonit. Tožnik v zvezi z navedenim pojasnjuje, da se je zaslišanje šestih prič dne 27. 3. 2019 in dveh prič dne 23. 4. 2019 sicer izvedlo na isti dan, vendar to ne pomeni, da tožnik ni upravičen do nagrade za vsako zaslišanje priče posebej. Ob upoštevanju pojasnila Odvetniške zbornice Slovenije k tar. št. 9 OT št. UO-12.7.2016-p2 z dne 12. 7. 2016 je tožnik upravičen do nagrade za zaslišanje dodatnih petih prič z dne 27. 3. 2019 in dodatne priče z dne 23. 4. 2019. Za vsako zaslišanje priče in vsako preiskovalno dejanje v postopku preiskave, četudi je izvedeno na isti dan, je namreč treba priznati odvetniške stroške. Tožnik je priglasil tudi nagrado za sestavo pritožbe zoper sklep o opravi preiskave in sestavo pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora. Toženka je štela, da gre za pritožbe zoper procesne sklepe, s čimer se tožnik ne strinja. Sklep o priporu je glede na določila 202. člena v povezavi z 201. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) šteti za meritorno odločbo, saj sodišče odloča vsebinsko tako glede vprašanja utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja, kakor tudi glede vprašanja razlogov, zakaj je odreditev pripora potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Smiselno enaka obrazložitev velja tudi za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora. Tako je tudi stališče Odvetniške zbornice Slovenije v pojasnilu k uporabi 1. točke tar. št. 11 OT št. UO-10.12.2019 z dne 10. 12. 2019. Iz podobnih razlogov kot sklep o odreditvi pripora je tudi sklep o opravi preiskave meritorna odločba, saj sodišče pri odločitvi o opravi preiskave odloča vsebinsko glede vprašanja utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja. Tudi odgovori na obrazložena mnenja oz. na predloge državnega tožilca morajo biti vsebinsko in dokazno argumentirani. Tožnik je tako za pet pritožb in dva odgovora upravičen do nagrade po priglašeni 1. točki tar. št. 11 OT. Posledično je upravičen do plačila materialnih stroškov in povečanja za 25% za drugo kaznivo dejanje od dodatne osnovne nagrade. Sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijani sklep dopolni tako, da se tožniku priznajo še nagrada in potrebni izdatki za izvajanje BPP v višini 1.626,87 EUR, od katere se odmeri še 22% DDV. Toženki naj se naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Stranka z interesom, A. A., na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, ter v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek). Nadalje peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp 763/2019 z dne 20. 3. 2019 določen za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 14038/2019. Prav tako ni sporno, da je tožnik odobrene storitve BPP opravil in stroškovnik pravočasno vložil, toženka pa je delno sledila predloženemu stroškovniku ter tožniku odmerila in priznala nagrado ob sklicevanju na 17. člen ZOdv in določbe OT. Sporno je, ali se vsako posamezno zaslišanje priče na isti dan v isti kazenski zadevi šteje kot samostojno preiskovalno dejanje in samostojen narok ali pa kot en(oten) narok in eno oziroma isto preiskovalno dejanje ter posledično, ali tožniku pripada nagrada za vsako zaslišanje priče posebej ali pa mu pripada nagrada za en narok. Sporno je tudi, ali sestava pritožbe zoper sklep o opravi preiskave oz. zoper sklep o podaljšanju pripora pomeni dejanja opravljena v zvezi z meritornimi odločbami ali v zvezi s procesnimi odločbami.

8. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je nagrada za zastopanje stranke (obdolženca, oškodovanca ali zasebnega tožilca) na preiskovalnih in drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave določena v tar. št. 9 OT. Za zagovor ali zastopanje obdolženca na teh dejanjih se po drugi alineji 1. točke tar. št. 9 OT za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, določi nagrada v višini 120 točk (oz. 60 točk ob upoštevanju 17. člena ZOdv).

9. Na naroku v predmetni kazenski zadevi dne 27. 3. 2019 je bilo nesporno zaslišanih šest prič, na naroku dne 23. 4. 2019 pa sta bili zaslišani dve priči. Tožnik je nagrado za zastopanje upravičenca na preiskovalnih zaslišanjih dne 27. 3. 2019 priglasil šestkrat, za zastopanje upravičenca na preiskovalnih zaslišanjih dne 23. 4. 2019 pa dvakrat, saj je kot posamezen narok štel vsako zaslišanje priče na enem naroku v preiskavi, toženka pa mu je nagrado iz tega naslova priznala samo enkrat za posamezni dan, s pojasnilom, da gre po ustaljeni sodni praksi za enotno zaslišanje v preiskavi, zato nagrada nastane samo enkrat. 10. Po mnenju sodišča toženka pri odmeri navedene nagrade ni pravilno uporabila materialnega prava. V OT namreč nikjer ni določeno, da več preiskovalnih dejanj oziroma narokov v postopku preiskave ali predhodnem postopku predstavlja zgolj en narok oziroma eno preiskovalno dejanje, četudi so ti opravljeni na isti dan. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) je sicer v tar. št. 4102 izrecno določal, da je treba več narokov ali dejanj na isti dan, šteti za posamezno preiskovalno dejanje in tožniku odmeriti nagrado za vsako zaslišano pričo posebej, OT pa izrecne določbe glede navedenega nima. Kljub temu sodišče meni, da je treba 1. točko tar. št. 9 OT uporabiti na način, da se odmeri stroške za vsako zaslišanje priče oz. za vsako posamezno preiskovalno dejanje posebej in ne navedenega šteti kot enotno dejanje. Da je taka razlaga pravilna kaže tudi sodna praksa (npr. sodba Upravnega sodišča I U 618/2018 z dne 18. 2. 2020, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Ks 46181/2015 z dne 9. 12. 2019). Materialno pravo torej v tem delu ni bilo pravilno uporabljeno.

11. Nadalje sodišče ugotavlja, da je toženka v zvezi s sestavo pritožbe zoper sklep o opravi preiskave oz. zoper sklep o podaljšanju pripora štela, da gre za dejanja opravljena v zvezi s procesnimi odločbami in tožniku odmerila nagrado na podlagi 2. točke tar. št. 11 OT.

12. Sodišče se strinja s toženko, da je sklep o podaljšanju pripora procesna odločitev. Gre za sklep, ki ga sodišče izda med kazenskim postopkom, z njim pa se odloča o procesnih vprašanjih, ne pa o pravicah, dolžnostih in obveznostih procesnih udeležencev. Zato je toženka postopala pravilno, ko je pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora, štela za dejanje, opravljeno v zvezi s procesno odločitvijo, in tožniku odmerila nagrado na podlagi 2. točke tar. št. 11 OT. Posledično je pravilno odmerila tudi nagrado za odgovor na predlog ODT za podaljšanje pripora na podlagi 13. točke tar. št. 8 OT in navedeno vlogo štela kot ostale obrazložene vloge.

13. V zvezi s pritožbo zoper sklep o opravi preiskave pa sodišče ugotavlja, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Pri sklepih o uvedbi preiskave, ki jih sodišče izdaja po prvem odstavku 167. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po mnenju sodišča ne gre za procesni sklep. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Presoja vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Glede na navedeno sodišče soglaša s tožnikom, da je sklep o odreditvi pripora meritorna odločba. Zato bi bilo treba priglašeno nagrado odmeriti po 1. točki tar. št. 11 OT. V tem delu materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, posledično pa tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala o zadevi ponovno odločiti v skladu s stališči sodišča, ki se tičejo uporabe prava, ugotoviti popolno dejansko stanje ter tožniku pravilno odmeriti nagrado za opravljene storitve (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.