Jedro

Dejstvo, da so bili trije obtoženci iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oproščeni obtožbe za kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 301. člena KZ, samo po sebi ne izključuje ugotovitve, da sta se obsojenca združila zato, da bi izvršila umor.

S tem ko zagovorniki ne sprejemajo razlogov, ki jih je navedlo pritožbeno sodišče v utemeljitev svojega zaključka, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, ponujajo lastno dokazno presojo, ki je drugačna od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve utemeljiti in se šteje, da zahteva ni obrazložena, če se vložnik v njej sklicuje na katero od prejšnjih vlog.

Izrek

Zahtevi obsojenega G.J. in zagovornikov obsojenega V.B.R. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprostita povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 03.12.1998 obsojena V.B.R. in G.J. spoznalo za kriva, prvega pod točko I/1 sodbe poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 2. v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 22. členom KZ, drugega pa pod točko I/2 kaznivega dejanja umora po 4. točki 2. v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ in jima na podlagi istih zakonskih določb (pravilno bi bilo 2. odstavka 127. člena KZ) izreklo vsakemu 12 let zapora. Po 49. členu KZ je obsojencema v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prebit v priporu od 04.06.1998 od 09.40 ure dalje. Na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ jima je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da jima je vzelo, obsojenemu V.B.R. avtomatsko puško Crvena zastava z nabojnikom in 21 naboji ter pištolo Crvena zastava s 7 naboji, G.J. pa avtomatsko puško Crvena zastava z 2 nabojnikoma in skupno 32 naboji. Pod točko II sodbe je sodišče prve stopnje obtožene D.B., R.J. in S.J. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 301. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbe obsojenega V.B.R. in njegovih zagovornikov, zagovornice obsojenega G.J. in okrožnega državnega tožilca kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je obtoženima V.B.R. in G.J. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, sodišče druge stopnje pa ju je povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP oprostilo.

Zoper to pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenega V.B.R. in obsojeni G.J. Zagovorniki obsojenega V.B.R. zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da odloči skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP. Zahtevo svojih zagovornikov za varstvo zakonitosti je dopolnil obsojeni V.B.R., ki uveljavlja tudi razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Obsojeni G.J. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, ki jo pobliže ne opredeli, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe (330., 331., 1. in 7. odstavek 333. in 2. in 1. odstavek 383. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi, tudi z uporabo določbe 427. člena ZKP, razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev pred popolnoma spremenjenim senatom. Podredno se zavzema, da Vrhovno sodišče "v celoti postopek ustavi in mu izreče bistveno milejšo kazen, v skladu z določili ZKP-RS". Vrhovnemu sodišču tudi predlaga, da na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odredi izvršitev (očitno mišljeno prekinitev izvršitve) obeh, z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijanih sodb.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obe zahtevi zatrjujeta, da naj bi sodišče s pravnomočno sodbo in postopkom, ki je tekel pred njo, kršilo določbe kazenskega postopka in kazenskega zakona. V resnici pa obe zahtevi ne utemeljujeta zatrjevanih kršitev zakona, marveč obširno uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja z navedbami, da sodišče nekaterih dejstev, čeprav niso odločilna, sploh ni ugotovilo ali da jih je napačno ugotovilo. Glede na to, da po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovnemu sodišču predlaga, da obe zahtevi zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornikom obsojenega V.B.R. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navajajo, da so razlogi, s katerimi je višje sodišče obrazložilo zavrnitev predloga obrambe za dopolnitev dokaznega postopka z izkopom posmrtnih ostankov oškodovanca R.H., nejasni in s seboj v nasprotju v delu ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ti vložniki so v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zatrjevali, da je bil pokojni pokopan s pištolo in predlagali dopolnitev dokaznega postopka z izkopom oškodovančevih posmrtnih ostankov. Relevantnost dokaza so utemeljili s tem, da pri Romih velja običaj, da jih pokopljejo z orožjem, ki so ga v času smrti imeli pri sebi. Če bi sodišče dovolilo izvedbo predlaganega dokaza, bi potrditvah pritožnikov v krsti pokojnega našli pištolo, s katero je ta meril v oba obsojenca neposredno pred streljanjem, kar pa bi potrdilo obsojenčev zagovor, da je ravnal v silobranu.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je dejansko stanje v izpodbijani prvostopenjski sodbi tudi glede vprašanja, ali je bil pokojni oborožen s pištolo, v celoti razjasnjeno ter da zato kazenskega postopka ni treba dopolnjevati s predlaganim dokazom.

Podrobno je naštelo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da pokojni pištole ni imel pri sebi. Glede na to, da razen trditev obsojencev noben drug dokaz ne potrjuje, da je bil pokojni R.H. oborožen s pištolo, je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je pri sebi ni imel. Na podlagi teh okoliščin je sklepalo, da zgolj dejstvo, da je bil R.H. pokopan s pištolo, ne glede na romske običaje, ne dokazuje, da jo je imel pri sebi pri obravnavanem dogodku in da je zato tudi uporabiti ni mogel. Zato je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, ki ni sledilo zagovoroma obsojencev, da sta bila napadena in da sta se morala pred napadom braniti.

Po presoji Vrhovnega sodišča v tem delu obrazložitve drugostopenjske sodbe ni prav nobenih nejasnosti ali nasprotij, kar si v zahtevi prizadevajo prikazati vložniki. V bistvu gre za to, da zagovorniki obsojenega V.B.R. ne sprejemajo razlogov, ki jih je v utemeljitev svojega zaključka, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, navedlo pritožbeno sodišče. Na ta način pa ponujajo lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini zato ne uveljavljajo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, marveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Po mnenju zagovornikov obsojenega V.B.R. je sodišče v napadeni pravnomočni sodbi kaznivo dejanje napačno pravno opredelilo kot kvalificirano obliko umora po 4. točki 2. ostavka 127. člena KZ, saj da ne gre za dejanje, ki ga je storilo dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi izvršile umor. Tako formuliran očitek je treba razumeti kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki da je podana zato, ker je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti.

Navedbe, s katerimi v zahtevi vložniki utemeljujejo svojo trditev o kršitvi kazenskega zakona, njihovega stališča ne potrjujejo. Dejstvo, da so bili D.B., R.J. in S.J. po 3. točki 358. člena ZKP oproščeni obtožbe za kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 301. člena KZ, pomeni samo to, da storitev kaznivega dejanja očitanega tem obtožencem ni dokazana. Izrek oprostilne sodbe navedenim obtožencem sam po sebi nikakor ne izključuje ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi, da sta se obsojena V.B.R. in G.J. združila zato, da bi izvršila umor. Vložniki sicer navajajo, da "je vseh pet skupaj z enotnim naklepom korakalo v G.," vendar pa pri tem izhajajo iz presoje, za katero ni nobene podlage v izpodbijani pravnomočni sodbi, da so tudi trije obtoženci, ki so bili obtožbe oproščeni, ravnali z direktnim naklepom. Na ta način se izkaže, da tudi v tem delu vložniki z zahtevo ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, marveč izpodbijajo v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Kakor je že pojasnjeno, na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Tudi trditve obsojenega V.B.R. v dopolnitvi zahteve, da so podane "večkratne" kršitve materialnega kazenskega in procesnega kazenskega prava, ki jih utemeljuje s sklicevanjem na "celoten oz. kompleten" sodni spis, ki se nahaja na Okrožnem sodišču v Krškem, na svojo pritožbo in pritožbo zagovornikov vloženo zoper prvostopenjsko sodbo, s prilogami ter na vse druge relevantne dokumente v zvezi z zadevama in da teh kršitev "ustavnosti in zakonitosti" zato v dopolnitvi zahteve ne bo ponavljal, niso utemeljene.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve utemeljiti. Ne zadošča, če se vložnik v zahtevi sklicuje na katero od prejšnjih vlog, saj je v takem primeru treba šteti, da zahteva sploh ni obrazložena. Navedbe v dopolnitvi zahteve, ki jo je podal obsojeni V.B.R., so v tolikšni meri posplošene, da njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Presoja s tega vidika zato pokaže, da trditve obsojenega V.B.R., niso take, da bi lahko omajale zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Obsojeni G.J. v zahtevi navaja, da ga je sodišče s pravnomočno sodbo, kljub temu, da ni bilo zanesljivih dokazov, ki bi to potrjevali, spoznalo za krivega kvalificiranega kaznivega dejanja umora. Po mnenju tega vložnika je bilo sodišče pri presoji dokazov izrazito enostransko, saj je upoštevalo le "drugo stran realnosti" in svojo odločitev oprlo samo na tiste dele zagovorov in dokazov, ki so "sodišču najbolj odgovarjali", pri tem pa dokazov, ki so govorili v prid obsojencema, ni upoštevalo, na ta način pa da je kršilo in zlorabljalo določila ZKP. Zatrjuje, da je sodišče svoje dokazne sklepe v celoti oprlo na dvoumen izvid in mnenje izvedenca balistične stroke F.S. in strokovno mnenje mag. M.P., ki sta oba zaposlena na inštituciji, ki deluje znotraj organov pregona. Omenjena strokovnjaka sta po mnenju, izraženem v zahtevi obsojenega G.J., "spremenila dejansko stanje dogodka" in ravno to stališče je sodišče štelo za najbolj primerno, čeprav je tako sklepanje v nasprotju z izkustvenimi pravili in "z logiko človeških norm, kar pa je za pravosodni sistem absolutno nesprejemljivo". Na drugi strani pa je pritožbeno sodišče v celoti obšlo izvid in mnenje stalnega sodnega izvedenca balistične stroke M.B., ki se razlikuje od mnenj strokovnjakov, ki ju je v postopek pritegnilo sodišče. Vložnik v zahtevi tudi navaja, da je dokaze potrebno vrednotiti na enak način in neskladja med njimi odpraviti na način, predpisan v procesnem zakonu. Z vsemi temi trditvami obsojeni G.J. izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani pravnomočni odločbi. Enako velja tudi za nadaljnjo navedbo v zahtevi tega obsojenca, da je dejansko stanje sporno ugotovljeno tudi zaradi tega, ker bi moralo sodišče odrediti izvedenstvo, očitno nevropsihiatrične stroke, za kar naj bi imelo podlago v "psihoanalizi od prej in v efektu dejanja," pa tega ni storilo. Kot je bilo že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče tudi sicer ugotavlja, da dokazni oceni, ki jo je glede ravnanja obsojenega G.J., sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, ni mogoče odrekati razumne presoje.

Ni se mogoče strinjati z obsojenim G.J., ko v zahtevi navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Predmet obtožbe je tako obtoženec kot tudi dejanje, zajeto v dejanskem opisu (dejstva in okoliščine). Zakaj naj bi bila taka kršitev podana, vložnik sploh ne obrazloži. Glede na to, da je opis kaznivega dejanja, za katerega je sodišče obsojenega G.J. spoznalo za krivega, enak tistemu iz obtožbe, je popolnoma jasno, da kršitev določb kazenskega postopka, ki jo navaja, ni podana.

Neutemeljen je tudi naslednji očitek v zahtevi tega vložnika, da je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP, ko na kršitev po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni pazilo po uradni dolžnosti. Ne le, da ta kršitev procesnih določb ni podana, marveč tudi v primeru, če bi bila podana, in je pritožnik ne bi uveljavljal, pritožbeno sodišče nanjo ne bi bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Obsojeni G.J. v zahtevi tudi navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali v nasprotju z določbo 330. člena ZKP, ki kljub priznanju obtoženca ne odveže sodišča dolžnosti, da izvede tudi druge dokaze. Sodišče prve stopnje je potrditvah v zahtevi tega vložnika kršilo tudi določbo 1. in 7. točke (očitno mišljeno odstavka) 333. člena ZKP, ker je ugotovitve o odločilnih dejstvih oprlo na kriv izvid in mnenje strokovnjakov.

Pritrditi je treba obsojenemu G.J., ko v zahtevi povzema vsebino 330. člena ZKP. Vendar pa se sodišče na glavni obravnavi ni zadovoljilo samo z zagovori obsojencev, marveč je odločilna dejstva, pomembna za presojo, podrobno raziskalo, tako da je izvedlo številne dokaze.

Nasprotne vložnikove navedbe so zato protispisne.

Po 1. odstavku 333. člena ZKP predsednik senata pred zaslišanjem opomni izvedenca, da mora dati izvid in mnenje po najboljši vednosti, in ga opozori, da pomeni kriv izvid in mnenje kaznivo dejanje, v 7. odstavku pa je urejen procesni položaj, ko je izvedensko mnenje opravil strokovni zavod oz. državni organ.

Kako naj bi sodišče prve stopnje kršilo navedene določbe, obsojeni G.J. v zahtevi sploh ne pove. S trditvami o kršitvah naštetih procesnih določb v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP obsojeni G.J. izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kolikor se to opira na mnenje izvedenca balistične stroke F.S. in na strokovno mnenje mag. A.P. Zato tudi v tem delu ne gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, marveč za izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

Zakaj naj bi sodišče s pravnomočno sodbo zagrešilo kršitev določb 331. člena ZKP, obsojeni G.J. v zahtevi tudi ne obrazloži in zato utemeljenosti te trditve tudi ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti obsojeni G.J. in zagovorniki obsojenega V.B.R. ter ta obsojenec v dopolnitvi njihove zahteve, vložili pa so jih tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevi zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovorniki obsojenega V.B.R. in obsojeni G.J. z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, vendar je Vrhovno sodišče oba obsojenca, upoštevajoč njune slabe gmotne razmere, na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka - povprečnine.

Glede na vsebino zahteve obsojenega G.J. Vrhovno sodišče ni našlo podlage, da bi odredilo, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe, kolikor zadeva tega obsojenca, prekine.