Upravnik zgradbe je tisti, ki mora skrbeti za ustrezno varno uporabo večstanovanjske stavbe, zato je zgolj slednjemu pripisati, da pravočasno opravi ustrezne oglede in poskrbi za redno vzdrževanje in popravila v stavbi, uporabniki stavbe pa so tisti, ki se na to lahko zanesejo. Vzdrževanje je namreč posel rednega upravljanja v večstanovanjski stavbi (2. odstavek 25. člena SZ) in se nanaša na izvedbo vseh del v skladu s predpisi o graditvi objektov ter zagotavljanje delovanja sistemov varstva pred požarom in drugih ukrepov za zaščito in reševanje (4. odstavek 25. člena SZ).
Za zmanjšanje odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi morata biti podani dve predpostavki: 1. škoda mora biti posledica tudi oškodovančevega ravnanja, kar pomeni, da mora biti podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, in 2. to njegovo ravnanje mora biti ocenjeno kot do sebe neodgovorno, neskrbno ravnanje.
I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki I. izreka znesek 13.200,00 EUR nadomesti z zneskom 19.000,00 EUR in v točki III. izreka spremeni tako, da se delež 42,60 % nadomesti z deležem 61,30 %, delež 57,40 % pa z deležem 38,70 %.
II.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 336,76 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki to tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.
1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 13.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 9. 2021 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 42,60 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi stranki 57,40 % njenih pravdnih stroškov (točka III. izreka).
2.Zoper zgoraj navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.
3.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je podan soprispevek tožnika k povzročeni škodi v višini 20%. V zvezi z navedenim sodišče prve stopnje ni opravilo primerjalnega tehtanja ravnanj obeh udeležencev in tudi ni obrazložilo, zakaj bi bil soprispevek višji od minimalnega ali zakaj ne zgolj simboličen. Takšna odločitev je arbitrarna in obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Določitev deleža soprispevka ne sme temeljiti na prostem preudarku brez obrazložitve, temveč mora biti rezultat tehtanja konkretnih okoliščin. Tudi sicer pa je soprispevek v deležu 20 % odmerjen pretirano. Sodba sodišča prve stopnje je neobrazložena tudi v delu, v katerem je tožnik zahteval odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine v višini 13.000,00 EUR, sodišče mu je prisodilo znesek 8.500,00 EUR ter v delu, v katerem je zahteval odškodnino za strah v višini 4.000,00 EUR, sodišče pa mu je prisodilo znesek 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca prim. A. A., dr. med. in izpoved tožnika, vendar ni navedlo razlogov, zakaj je prisodilo ravno 8.500,00 EUR za telesne bolečine in zakaj prav 1.500,00 EUR za strah. Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče uporabilo kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), glede intenzitete, trajanja in primerljivosti s sodno prakso, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sklicuje se na zadevi VSM, I Cp 640/2024 in VSL, I Cp 1357/2023, iz katerih izhaja, da sodna praksa zahteva obrazložitev meril in razlago odmere, ne samo navedbe končnega zneska. Iz naslova utrpelih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik zahteval znesek odškodnine 8.000,00 EUR, sodišče pa je zaključilo, da znaša primerna denarna odškodnina iz tega naslova 5.500,00 EUR. Pritožba poudarja, da izvedensko mnenje premalo celovito odraža resnično zmanjšanje sposobnosti tožnika za opravljanje vsakdanjih aktivnosti. V izvedenskem mnenju ni zapisano, da je moral tožnik zaradi poškodbe dne 12. 11. 2019 celo zapreti svoj s.p., saj takšnega dela več ne zmore opravljati - vgrajevati stavbno pohištvo - o čemer je tožnik izrecno izpovedal samemu sodnemu izvedencu. Slednji po mnenju tožnika tudi ni zadostno upošteval, da je od poškodbe dalje nezmožen za športne, rekreativne ali družbene dejavnosti, ki jih je prej redno izvajal. Posledično se tožnik sooča s psihično obremenitvijo, frustracijo in občutkom socialne izključenosti. Prav tako se sklicuje na sklep VSL II Cp 1475/2015, kjer je navedeno, da se tudi blaga telesna poškodba lahko izraža v izrazitejšem zmanjšanju življenjske aktivnosti, če to pomeni izgubo ključnih vsebin posameznika. Zato je tožnik upravičen do odškodnine v višini 8.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnik je za duševne bolečine zaradi skaženosti zahteval odškodnino v višini 3.000,00 EUR, sodišče pa mu je ob upoštevanju izvedenskega mnenja prisodilo 1.000,00 EUR. Ne strinja se z oceno izvedenca ter se sklicuje na odločbe VSL II Cp 313/2016 in VSM I Cp 601/2012. V zvezi s skaženostjo je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev dopolnilnega oziroma dodatnega izvedenskega mnenja, brez da bi vsebinsko presodilo, ali je obstoječe izvedensko mnenje popolno, jasno in strokovno (254. člen ZPP). Sodni izvedenec je namreč prekoračil svoja pooblastila, ko je zavzel stališče, da v tožnikovem primeru ne gre za skaženost v pravem smislu. Ker sodišče ni postavilo novega sodnega izvedenca, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do izjave v iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno odločilo, ko ni priznalo odškodnine iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku v višini 3.000,00 EUR, sklicujoč se pri tem na izključitev kritja, ker naj bi šlo za posredno škodo. Izguba zaslužka ne predstavlja posredne škode, temveč predstavlja neposredno premoženjsko škodo v smislu 168. in 174. člena OZ. Sodba pa tudi ne vsebuje razlogov o tem, zakaj odškodnina zaradi izgube zaslužka zaradi bolniškega staleža sodi med posredno škodo v smislu splošnih pogojev zavarovanja. Tožnik je izkazal višino izgube zaslužka, za kar je tudi predložil dokazila ter celo predlagal postavitev sodnega izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Ker je nepravilno dosojena višina odškodnine, je nepravilna tudi odločitev glede stroškov sodnega postopka, pri čemer pritožba še poudarja, da je tožnik v postopku povzročil le neznatne stroške, oziroma so bili stroški toženke nepotrebni, česar pa sodišče ni presojalo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika ter toženki naloži plačilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
4.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) prav tako izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da se sodišče in tudi izvedenci niso opredelili do njenega ugovora, da tožnik s fotografijami ni uspel dokazati stanja stopnic na dan škodnega dogodka, nadalje do dejstva, da je drugačen in bolj verjeten opis škodnega dogodka tisti, ki ga je glede na izpovedbe prič in obe izvedenski mnenji podala toženka na podlagi preiskave z detektivom. Sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne presoje, da tožnik neposredno pred škodnim dogodkom ni opazil nobenih posebnosti, niti o tem ni obvestil nikogar, nadalje ni dokazno ocenilo navedb toženke, da ob ogledu 8. 6. 2021 ni bilo na kraju škodnega dogodka videnih nobenih predelav, popravil, različnih vijakov ali dodatnega lepljenja ali menjave alu profila, saj je glede tega priča B. B. povedala, da je po škodnem dogodku zavijačila stopnico, kar ne drži. Prav tako se sodišče ni opredelilo, da je upravnik potrdil, da z domnevnim dogodkom dne 12. 11. 2019 nikoli ni bil seznanjen in nasploh v tem bloku ni bilo nobenih padcev na stopnišču. Blok je bil namreč redno in zelo dobro vzdrževan ter dodatnih posegov ali menjave alu profilov ni bilo. Da ni bilo nič narobe pa je potrdila tudi priča C. C., ki je dnevno čistila spodnje stopnice. Sodišče se tudi ni opredelilo do pravno relevantnih zapisov v prepisu zvočnega snemanja naroka - ogleda na kraju samem z dne 12. 4. 2022, ko je sodnik ugotovil, da sta kovinski letvici, ki sta pritrjeni na zunanjem in notranjem robu protizdrsne gume pritrjeni na stopnico in ne odstopata. Prav tako se ni opredelilo do izpovedbeB. B., da ni videl, kako je prišlo do padca, morda mu je klecnila noga ali kaj podobnega. Nadalje tožnik ni izkazal dejanskega stanja stopnic na dan škodnega dogodka, saj fotografije in posnetki stopnic, ki se nahajajo v spisu, ne izkazujejo stanja na dan škodnega dogodka, temveč bistveno kasneje. Zavarovanec toženke si je stopnišče ogledal šele 2021, kar je 2 leti po škodnem dogodku, zato mu ni mogoče očitati opustitve, ker pred nezgodo ni bil seznanjen. Če odstopanja nista opazila niti čistilka C. C. in tudi ne stanovalec in priča škodnega dogodka B. B., pomeni logično edino, da zaščitni trak na dan škodnega dogodka ni odstopal ali pa je to bilo neopazno. Tožnik je padel, ker je stopil z mokrim čevljem na kovinski rob stopnice in mu je zato zdrselo. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov glede trditve toženke, da iz predloženih fotografij izhaja, da je tožnik stopal po sredini stopnice, ko je padel ter je spregledalo bistvene ugotovitve obeh izvedencev in ni upoštevalo izjasnitve toženke. Tako se poraja vprašanje, ali sta oba izvedenca izdelala mnenje na podlagi stanja spornih stopnic v trenutku škodnega dogodka, saj v spisu fotografij iz tega časa ni. Toženka v pritožbi polemizira še z obema izvedenskima mnenjema in navaja, da je izvedenec D. D. navedel, da je izjemno malo verjetno, da bi se uporabnik stopnišča zapletel v trak, izvedenec E. E. pa, da so stopnice v prvi vrsti namenjene hoji in ne transportiranju velikih težkih stvari. Sodišče prve stopnje se v sodbi tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je sploh možno, da se je tožnik zataknil in spotaknil ob kovinski profil oziroma odstopljeni trak. Iz mnenja sodnega izvedenca E. E. pa še izhaja, da odlepljena guma ni predstavljala zanke, v katero bi lahko stopil in se zapletel, ampak se ta guma enostavno odmakne, možno pa je padec pripisati mokremu podplatu, zato iz tega izhaja, da vzrok tožnikovega padca ni bil ta, da se je tožnik zataknil za dvignjen protizdrsni trak, temveč je zelo verjetno, da je zdrsnil na kovinskem robu stopnice zaradi mokrega čevlja.
5.Toženka graja tudi odločitev o 20 % deležu sokrivde tožnika, češ da je dokazni postopek pokazal, da je ta bistveno višji, najmanj 80 %. Tožnik in B. B. sta namreč po stopnicah in z mokrimi čevlji, brez posebne pozornosti in pazljivosti, prenašala težko hladilno napravo z velikim volumnom, pri čemer bi tožnik po standardu povprečno skrbnega človeka moral preprečiti in se prepričati, kje stopa, in ne da stopa v prazno. To pa bi bilo treba presojati z vidika, da sta oba izvedeca menila, da odstopljen trak, ki ni privzdignjen, ne predstavlja posebne nevarnosti ob normalni hoji oziroma je zelo malo verjetno, da se človek zaradi tega spotakne.
6.Sodišče prve stopnje je tudi previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR in bi ob utrpelih bolečinah in nevšečnostih tožnik bil upravičen do največ 5.ooo,00 EUR odškodnine. Prav tako je previsoka odškodnina za strah, ki bi bila primerna 1.000,00 EUR. Previsoka pa je tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 8.000,00 EUR in bi bilo prav, da bi odškodnina znašala 5.000,00 EUR. Skupno pa bi po sodni praksi tožnik bil upravičen do največ 10.000,00 EUR odškodnine.
7.Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zaradi neobstoja temelja zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.
8.Pravdni stranki sta v odgovorih na pritožbi prerekali nasprotne pritožbene navedbe in se zavzemali za zavrnitev nasprotnih pritožb.
9.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena. Glede uveljavljanih procesnih kršitev:
10.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo tožnik izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.
11.Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.
1.Ne držijo pritožbena zatrjevanja tožnika, da se odločitve sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to ugotovilo in prisodilo višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje v primeru prisoje obeh vrst odškodnin zadostni, jasni in razumljivi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prisojo odškodnin upoštevalo tako objektivni kot tudi subjektivni kriterij iz 179. člena OZ. Prav tako je navedlo povsem jasne razloge, zakaj je štelo, da je podan tožnikov soprispevek v deležu 20 %, in sicer mu je bilo znano, da prenaša težek tovor ter si stopnic predhodno ni ogledal. V zvezi s tem tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ali so razlogi sodišča prve stopnje pravilni, pa bo obrazloženo v nadaljevanju.
2.Tožnik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za pridobitev dopolnilnega oziroma novega izvedenskega mnenja medicinske stroke, zlasti v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti in skaženosti. Sodišče prve stopnje je dvome, na katere je opozoril tožnik zoper pisno izvedensko mnenje odpravilo z zaslišanjem sodnega izvedenca dr. A. A. na zadnjem naroku za glavno obravnavo (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP).<sup>1</sup> Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer res ni izrecno zapisalo, zakaj šteje izvedensko mnenje dr. A. A. za popolno in jasno, je pa navedeno razbrati iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje, ob podani trditveni podlagi tožnika v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti in skaženostjo, v pravilnost pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ne dvomi, zato zgoraj citirana procesna kršitev ni podana.
3.V zvezi s kršitvijo pravice do izjave, oziroma pravice do kontradiktornosti tudi toženka neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče spregledalo bistvene ugotovitve obeh izvedencev. V zvezi s tem toženka navaja, da naj bi izvedenec E. E. pravilno ugotovil, da so stopnice v prvi vrsti namenjene hoji in ne transportiranju velikih in težkih stvari. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stopnice v večstanovanjski stavbi res namenjene predvsem hoji, seveda pa glede na to, da se v večstanovanjski stavbi nahaja več stanovanj, v kleti pa tudi vsakemu stanovanju pripadajoč ustrezen kletni prostor, ni mogoče izključiti, da se po stopnicah transportirajo tudi večja bremena, kot so kosi pohištva, hladilniki in razni večji gospodinjski aparati. Glede zaključka sodnega izvedenca dr. D. D., ki ga izpostavlja pritožba toženke, da je izjemno malo verjetno, da bi se uporabnik stopnišča zapletel v trak stopnice, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dejanski zaključek, ki ni v sferi izvedenca, ampak v sferi sodišča, ki je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je v škodnem dogodku tožnik zadel v privzdignjen gumijasti trak, ki se je nahajal na razmajanem alu profilu stopnice.
Glede temelja odškodninske odgovornosti toženke:
4.Sodišče prve stopnje je ugotovilo je, da stopnišče ni bilo ustrezno vzdrževano in urejeno, saj je bil protizdrsni trak odlepljen in ni bil popolnoma spojen z alu profilom, odstopal je za cca. 25 cm, prav tako je težavo predstavljal še alu profil, ki je "majav" in ni popolnoma spojen s podlago. Vzrok za nastanek škodnega dogodka pa ni bila mokrota, kar je tudi sicer zatrjeval tožnik, saj kot je zaključilo sodišče prve stopnje, dokazni postopek, temelječ na izvedenskih mnenjih, ni pokazal, da bi slednja lahko bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.
5.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo razloge, zakaj je sledilo tožnikovi izpovedbi o padcu na sporni stopnici, njegovo izpovedbo pa ocenilo glede na ostale izvedene dokaze. Svoje ugotovitve je ustrezno oprlo na izpovedbo tožnika in priče B. B. (ki je bil edini prisoten ob škodnem dogodku) ter na izvedenska mnenja sodnih izvedencev E. E. in dr.D. D., ki sta ugotavljala, ali je bila stopnica, na kateri je prišlo do škodnega dogodka ustrezno vzdrževana, prav tako je v zvezi s svojimi ugotovitvami vpogledalo v posnetek na USB ključku, ki je bil predložen v postopku pred sodiščem prve stopnje ter ocenilo druge listine, kot je poškodbeni list, saj je tožnik še isti dan, ko se je zgodila poškodba, zaradi nezgode obiskal zdravnika. Priča B. B. sicer zaradi prenašanja velikega hladilnika, glede na njegov položaj, ko je hodil spredaj, ni videl, ob kaj je z nogo zadel tožnik, vendar mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, da je bil tudi alu profil, na katerem je bil odlepljen gumijasti protizdrsni trak, v času škodnega dogodka razmajan, saj sta navedeno potrdila oba sodna izvedenca. Toženka v pritožbi ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje glede samega poteka škodnega dogodka in dejstva, kaj je bil vzrok za tožnikov padec. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na ta zatrjevanja toženke v pritožbi argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje. Toženka prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati z lastnim videnjem, kako naj bi škodni dogodek potekal, kar naj bi ugotovil njen detektiv, ki si je kraj škodnega dogodka pogledal bistveno kasneje.
6.Nerelevantna so pritožbena zatrjevanja toženke, da je izključena njena odgovornost, ker njen zavarovanec ni bil nikoli seznanjen s pomanjkljivim vzdrževanjem stopnic. Upravnik zgradbe je tisti, ki mora skrbeti za ustrezno varno uporabo večstanovanjske stavbe, zato je zgolj slednjemu pripisati, da pravočasno opravi ustrezne oglede in poskrbi za redno vzdrževanje in popravila v stavbi, uporabniki stavbe pa so tisti, ki se na to lahko zanesejo. Vzdrževanje je namreč posel rednega upravljanja v večstanovanjski stavbi (2. odstavek 25. člena Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ) in se nanaša na izvedbo vseh del v skladu s predpisi o graditvi objektov ter zagotavljanje delovanja sistemov varstva pred požarom in drugih ukrepov za zaščito in reševanje (4. odstavek 25. člena SZ).
7.Tudi ni bistveno, da tožnik ni predložil fotografij stopnic na dan škodnega dogodka, s čimer po zatrjevanjih toženke v pritožbi ni uspel dokazati stanja stopnic tega dne. Celotni dokazni postopek (zaslišanja prič, tožnika, listinska dokazila in ugotovitve sodnih izvedencev gradbene stroke) je pokazal, da stopnice na dan škodnega dogodka niso bile ustrezno vzdrževane. Sicer pa je tožnik na naroku na kraju samem dne 12. 4. 2022 izpovedal, zakaj si kraja škodnega dogodka takoj po njem ni podrobneje ogledoval, in sicer ker ga je bolelo in je iskal zdravniško pomoč, stopnice pa si je ogledal približno kakšna 2 meseca po dogodku, potem ko je že lahko stopil na nogo.
8.Neutemeljena so nadaljnja pritožbena zatrjevanja toženke, da naj bi priča C. C., ki je dnevno čistila spodnje stopnice, potrdila, da s stopnicami v času škodnega dogodka ni bilo nič narobe v smislu, da te ne bi nudile varne uporabe. Kaj takega navedena priča ne s strani sodišča ne s strani pravdnih strank ni bila vprašana, pa tudi sicer iz njene izpovedbe, ki je bila zelo splošna česa takega ni mogoče sklepati. Slednja je bila vprašana, kdaj in kako čisti sporne stopnice, na splošno pa je odgovorila, da ji je stopnišče poznano, in da je v takšnem stanju kot danes, odkar ona dela tam, ter še, da se ne spomni, ali se je letvica na deveti stopnici tedaj majala, saj ona samo opravi svoje delo čiščenja. Na zastavljeno vprašanje sodnika, ali je gumo na deveti stopnici mogoče odlepiti oziroma dvigniti do dolžine približno 25 cm, kar ji je sodnik tudi demonstriral, pa je izpovedala, da ko čisti, ne preverja, kako visoko je mogoče dvigniti gumo, saj ona samo počisti stopnišče.
Glede soprispevka tožnika:
9.V skladu s 171. členom OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Za zmanjšanje odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi morata biti podani dve predpostavki: 1. škoda mora biti posledica tudi oškodovančevega ravnanja, kar pomeni, da mora biti podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, in 2. to njegovo ravnanje mora biti ocenjeno kot do sebe neodgovorno, neskrbno ravnanje.<sup>2</sup>
10.Pritožba tožnika utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik 20 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje naveden soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka utemeljilo s tem, da si tožnik glede na to, da na stopnišču, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, še nikoli pred tem ni bil in je prenašal veliko hladilno omaro, stopnišča pred tem ni ogledal in ocenil svojih sposobnosti obvladovanja tveganja. Kot obrazloženo zgoraj, morajo biti stopnice v večstanovanjski stavbi ustrezno vzdrževane in zagotavljati varno uporabo stanovalcem in obiskovalcem, tudi za prenašanje večjih bremen, kar na dan škodnega dogodka v predmetni zadevi ni bilo zagotovljeno. Tožniku tako ni mogoče očitati kršitve njegove skrbnosti, saj je utemeljeno pričakoval, da bodo stopnice ustrezno vzdrževane in ne bo zadel v dvignjen gumijasti protizdrsni trak, ki bi moral biti nameščen in poravnan v alu profilu. Pritožbeno sodišče tako ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik na tem delu stopnišča, ki vodi v klet, na dan škodnega dogodka prvič, ugotavlja, da slednji s tem, ko si predhodno stopnic ni ogledal, ni soprispeval k nastanku škode. Pritožbene navedbe tožnika v tem delu so zato utemeljene, pritožbene navedbe toženke pa neutemeljene.
Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:
11.V 179. členu OZ<sup>3</sup> so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. V tej določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo duševno celovitost in posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo gre za vrednotenje in ne matematični pristop.<sup>4</sup>
12.Tožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, v katerem je le-to dosodilo prenizko denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 8.500,00 EUR. Tožnik je iz naslova povračila te škode zahteval 13.000,00 EUR, medtem ko se v tem delu toženka v pritožbi zavzema za znižanje prisojene odškodnine in meni, da bi primerna odškodnina znašala 5.000,00 EUR. Iz mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke prim. A. A., dr. med. izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel pretrgane tetive štiriglave mišice na desnem stegnu, udarnino v predelu levega stegna in udarnino v predelu levega gležnja. Sodišče prve stopnje je trajanje bolečin in številne nevšečnosti med zdravljenjem na podlagi izvedenskega mnenja povzelo v točkah 25 in 27 obrazložitve, v zvezi s tem upoštevalo tudi izpovedbo tožnika o prisotnosti telesnih bolečin ob tem. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je pritožba konkretizirano ne graja. Vendar pa ob upoštevanju sodne prakse v primerljivi zadevi, in sicer v sodbi VSC Cp 97/2019 z dne 29. 5. 2019 (kjer je oškodovanec prav tako utrpel pretrganje tetive štiriglave stegenske mišice desno), pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerna odškodnina iz tega naslova znaša 10.500,00 EUR oziroma 6,5 povprečnih neto mesečnih plač v Republiki Sloveniji (ki je leta 2025, ko je odločalo sodišče prve stopnje znašala 1.602,05 EUR), medtem ko je odškodnina v zgoraj navedeni primerljivi zadevi iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bila prisojena v znesku 7.000,00 EUR oziroma 6,1 povprečne neto plače v RS (v letu 2019 je povprečna neto plača RS na zaposlenega znašala 1.133,50 EUR).
13.Sodišče prve stopnje je tudi prenizko odmerilo višino odškodnine za utrpeli strah v višini 1.500,00 EUR. Upoštevanje ugotovitve izvedenskega mnenja, ki ga pritožba tožnika v tem delu prav tako ne graja, da je oškodovanec utrpel kratkotrajen intenziven primarni strah, ter daljši sekundarni strah za izid zdravljenja v zmerni obliki okrog 6 tednov, pri čemer se je ta strah po šestih tednih zdravljenja in priporočene operacije zaradi zaskrbljenosti povečal in je tožnik tedaj ponovno trpel intenzivni sekundarni strah okrog 3 dni, ter nadalje zmerni sekundarni strah okrog 2 meseca, občasno pa okrog pol leta, pritožbeno sodišče sodi, da naša primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi utrpelega strahu 2.000,00 EUR, kar znaša 1,2 povprečni mesečni neto plači v RS, upoštevaje pri tem zgoraj navedeno primerljivo zadevo VSC Cp 97/2019, v kateri je sodišče prisodilo odškodnino za strah v višini 1.500,00 EUR, kar je znašalo tedaj 1,3 povprečne neto plače v RS.
14.Pritožba tožnika pa je neutemeljena v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 5.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v točki 32 opisalo, kaj spada v navedeno obliko škode, pritožbeno sodišče pa ob tem še pripominja, da se odškodnina zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti prisoja za duševno trpljenje, ki izvira iz zavedanja oškodovanca, da življenja ni več mogoče živeti na enak način kot pred poškodbo, saj gre za trajne posledice na področju poklicnega življenja, vsakdanjih opravil, prostočasnih dejavnosti ter družinskega in socialnega življenja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je odsotnost iz dela pomenila neugodnosti v času zdravljenja, prav tako izvedensko mnenje, v katerem je sodni izvedenec navedel, da se funkcijska motnja kaže z omejeno fleksijo kolena, kar tožnika sicer omejuje pri velikih fizičnih obremenitvah desne spodnje okončine in ima težave pri zahtevnejših delih doma, kjer mora vložiti več truda in časa ter je omejen tudi pri nekaterih prostočasnih dejavnostih, vendar pa je pravilno upoštevati tudi okoliščino, da lahko tožnik še vedno normalno opravlja 8-urno delo, kot ga je opravljal pred škodnim dogodkom. V zvezi z dejavnostjo samostojnega podjetnika, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila dejavnost odjavljena 1. 2. 2020, kar je pol leta pred zaključkom zdravljenja dne 14. 8. 2020 in je bil tožnik odjavljen brez da bi vedel, kakšen bo izid zdravljenja, tako da slednje ne more biti posledica škodnega dogodka.
1.Sodni izvedenec je ocenil, da so tožnikove življenjske aktivnosti blago do zmerno zmanjšanje, saj je bil tožnik ob poškodbi star 55 let, torej ne gre za mlajšega človeka in zaradi tega občasno trpi duševne bolečine, na zaslišanju dne 8. 10. 2025 pa je še izpovedal, da je sicer tožnikova zmožnost plesanja zmanjšanja, vendar pa lahko pleše počasne plese, prav tako je pri tenisu, kjer je aktivnost zmanjšana, da pa ni mogoče reči, da tenisa kot rekreativec ne more igrati.
2.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik kot trajne posledice na področju splošnih življenjskih aktivnosti navajal, da jih ima na delovnem področju ter pri običajnih dnevnih in športnih aktivnostih, da se je aktivno ukvarjal s tekom in hodil v hribe. Kaj drugega konkretnega tožnik glede prostočasnih dejavnosti (npr. da je veliko hodil plesal in igral tenis) ni navedel, prav tako ni navedel, katerih običajnih dnevnih aktivnosti več ne zmore, ali jih zmore z večjimi napori. V okviru teh trditev tožnika je odmerjena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.500,00 EUR pravilna.
3.Nadalje je sodišče prve stopnje odmerilo pravično denarno odškodnino zaradi skaženosti, in sicer zaradi 7 cm dolge in 1 cm široke brazgotine. Sodni izvedenec je sicer ugotovil, da navedena brazgotina ne povzroča funkcijskih motenj, je estetske narave in po vseh medicinskih in strokovnih kriterijih ne povzroča skaženosti. Ob zaslišanju pa je svoje mnenje še dopolnil in sicer je navedel, da je brazgotina normalno pigmentirana, in da se vidi le, kadar tožnik nosi kratke hlače, oziroma kadar je ta del slečen, ko je komaj vidna na daljavo. Je pa sodišče prve stopnje kljub temu dosodilo odškodnino iz tega naslova ter je upoštevalo tožnikovo doživljanje te brazgotine. Ob upoštevanju, da gre za brazgotino, ki je večji del leta pokrita (odkrita je le v poletnih mesecih, ko tožnik nosi kratke hlače), in da gre za moškega, ki je bil v trenutku poškodbe star 55 let (ne gre za mlajšega moškega), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR za skaženost primerna denarna odškodnina za tovrstno škodo. Pritožba tožnika in toženke, ki v tem delu sploh nasprotuje kakršnikoli odškodnini, sta tako neutemeljeni.
4.Glede v pritožbi tožnika citirane sodne prakse v zvezi z višino odškodnine za skaženost, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sklep VSL II Cp 313/2016 z dne 15. 6. 2016 ne obravnava odškodninskega, temveč zapuščinski primer, zadeva VSM I Cp 601/2012 pa ni objavljena in ne predstavlja uradne sodne prakse, zato je sklicevanje na ti dve zadevi nerelevantno.
5.Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku, tako znaša 19.000,00 EUR (upoštevaje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode), in sicer 10.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.500,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, 2.000,00 EUR za strah in 1.000,00 EUR za skaženost. Toženka je zato dolžna plačati tožniku navedeni znesek, ki predstavlja 11,8 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23. 9. 2021 do plačila.
Glede premoženjske škode:
6.Pritožba tožnika pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem se zavzema za prisojo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR iz naslova izgube na zaslužku za čas od 13. 11. 2019 do 14. 8. 2020, ko je bil na bolniškem staležu.
7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje civilne odgovornosti O-05/07 (v nadaljevanju SP O-05/07), ki so bili sestavni del zavarovalne pogodbe med zavarovancem in toženko, za tovrstno škodo zavarovalno kritje izključeno. Pogodbeno zavarovanje namreč krije tiste rizike, za katero sta se pogodbeni stranki v zavarovalni pogodbi dogovorili. Kot pa jasno izhaja iz 10. točke 3. odstavka 2. člena SP O-05/07, so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi posrednih škod, ki nastanejo ob zavarovalnem primeru (izguba zaslužka, izguba:, obratovalni zastoj, zahtevki invalidskega in pokojninskega sklada, zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovalnic iz zdravstvenega zavarovanja ter ostalih posrednih oškodovancev).
8.V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika v tej smeri, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer OZ v 168. in 174. členu izgubo dohodka oškodovanca šteje za premoženjsko škodo. Vendar pa gre za splošne določbe, medtem ko je v posebnem delu OZ urejena zavarovalna pogodba, v kateri morajo med drugim biti navedeni tudi riziki, ki jih zajema zavarovanje (1. odstavek 926. člena OZ),<sup>5</sup> pogodbeni stranki, pa se lahko dogovorita katerih rizikov zavarovanje ne zajema. Ker je bil v obravnavani zadevi rizik izgubljenega zaslužka izključen iz zavarovanja, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu odškodninski zahtevek zavrnilo, pravilna.
Sklepno:
9.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v točki I. izreka znesek 13.200,00 EUR nadomestilo z zneskom 19.000,00 EUR. Sprememba odločitve o glavni stvari pa je imela za posledico tudi spremembo odločitve o povračilu stroškov postopka glede na uspeh pravdnih strank (1. odstavek 154. člena ZPP). Glede na vtoževani znesek 31.000,00 EUR in prisojeni znesek odškodnine 19.000,00 EUR, znaša uspeh tožnika v pravdi 61,3 %, uspeh toženke pa 38,7 %. V takšnem deležu sta pravdni stranki tudi upravičeni do povračila stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev v točki III. izreka izpodbijane sodbe, v kateri je delež 42,60 % nadomestilo z deležem 61,3 %, delež 57,40 % pa z deležem 38,7 %.
10.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo delno uspel v deležu 32,58 % (sporna vrednost v pritožbenem postopku je za tožnika znašala 17.800,00 EUR (zavrnilni del), pri čemer je bilo namesto zneska 13.200,00 EUR v pritožbenem postopku prisojenih 19.000,00 EUR, torej 5.800,00 EUR več kot na prvi stopnji), kolikor znaša njegov pritožbeni uspeh. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP), stroški za oba odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni pritožbeni stroški, saj pravdni stranki z njima nista bistveno prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 156. člena ZPP).
11.Potrebni pritožbeni stroški tožnika, upoštevaje njegovo sporno pritožbeno vrednost 17.800,00 EUR, so tako bili: 625 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 12,5 odvetniških točk za materialne stroške, priglašene kot 2 % od skupne vrednosti storitev, skupaj tako 637,5 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60EUR, da znesek 382,50 EUR. Temu je treba prišteti še 84,15 EUR kot povračilo za 22 % DDV in 567,00 EUR kot povračilo za plačano sodno takso za pritožbeni postopek. Skupaj znašajo potrebni stroški pritožbenega postopka tožnika 1.033,65 EUR in je slednji, upoštevaje njegov uspeh v pritožbenem postopku, upravičen do sorazmernega dela (32,58 %) povračila teh stroškov od toženke v znesku 336,76 EUR. Toženka je skupaj z navedenim zneskom dolžna povrniti tožniku tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti.