Jedro

Za odločanje o sporu zakonitosti razrešitve direktorja in njegovem prenehanju delovnega razmerja ter posledično pravice do odpravnine je stvarno pristojno delovno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu.

Obrazložitev

Tožnik je pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Oddelku v Novem mestu, vložil tožbo, s katero je zahteval, da se ugotovi nezakonitost sklepa nadzornega sveta tožene stranke N. d.d., z dne 15.7.1997, o njegovi razrešitvi kot direktorja družbe in prenehanju delovnega razmerja brez pravice do odpravnine ali odškodnine.

Uveljavljal je tudi vzpostavitev prejšnjega stanja in priznanja vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23.5.1997. S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je tožnik zahteval, da mu tožena stranka zaradi predčasne razrešitve izplača odpravnino v višini 24-ih njegovih zadnjih mesečnih plač. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, se je s sklepom z dne 12.5.1998 št. Pd 242/97-11 za reševanje omenjene sporne zadeve izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Novem mestu kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Sodišče je svoj sklep oprlo na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki opravljal funkcijo direktorja oziroma člana uprave, zato ima njegov odpoklic pravno podlago v določbi 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 - 84/98 - ZGD). Za reševanje sporov o imenovanju in odpoklicu članov in predsednika uprave pa delovna sodišča niso stvarno pristojna (4. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS).

Okrožno sodišče v Novem mestu pristojnosti ni sprejelo in je z dopisom z dne 9.5.2000 predlagalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da odloči o nastalem sporu o pristojnosti. V predlogu navaja, da je tožnik, imenovan za direktorja N. d.d., sklenil s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas in s pogodbo o zaposlitvi z dne 23.5.1997 uredil medsebojne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je nesporno, da konkretni spor izhaja iz te pogodbe, je za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke na podlagi 4. člena ZDSS pristojno odločati delovno sodišče. Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno delovno sodišče in sicer Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja tožnika in plačilu odpravnine zaradi zatrjevanega nezakonitega odpoklica s položaja direktorja tožene stranke. Pravno podlago za obravnavano razmerje vsebujejo določbe 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) v zvezi z 2. odstavkom 88. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), določbe kolektivne pogodbe za gospodarske javne službe na področju komunalnih dejavnosti in vodnega gospodarstva (Uradni list RS, št. 50/94) v skladu z dogovorom o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu (Uradni list RS, št. 35/94, 45/94), na katerih temelji med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 23.5.1997. S tožnikom, ki je bil na podlagi sklepa nadzornega sklepa N. d.d. z dne 24.12.1996 imenovan za direktorja družbe za dobo pet let, je bilo namreč s 1.1.1997 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Na podlagi omenjenih zakonskih in podzakonskih predpisov ureja omenjena pogodba o zaposlitvi pravice in obveznosti tožnika iz delovnega razmerja (delovni čas, plačo, udeležbo na dobičku, letni dopust, izobraževanje, povračilo stroškov v zvezi z delom in drugi osebni prejemki, konkurečno prepoved). V 15. členu določa razloge za odpoklic tožnika kot direktorja in mu v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga daje pravico do odpravnine v 24-kratniku njegove zadnje mesečne plače. Podlaga za določitev višine odpravnine je torej plača, ki jo kot osnovo predpisuje tudi 3. odstavek 449. člena ZGD.

Zaradi ureditve v sedaj veljavni delovnopravni zakonodaji namreč direktorji niso samo v korporacijskem oziroma civilnopravnem razmerju z gospodarsko družbo, ampak je v delovnopravnih predpisih dana zakonska podlaga tudi za sklenitev delovnega razmerja. Ob upoštevanju zakonskih okvirov iz ZDR in ZGD je torej stvar dispozicije pogodbenih strank, kako in v kakšnem obsegu se bosta sporazumeli o vzejemnih pravicah in obveznostih članov oziroma predsednika uprave. Zato je v danem primeru poleg nastanka in temelja obstoječega delovno-pravnega razmerja za določitev narave in vsebine pogodbe o zaposlitvi izhajati predvsem iz prej omenjenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (točka 2. do 15. člena pogodbe o zaposlitvi). Te narave delovnopravnega razmerja ne more spremeniti niti določba iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi, s katero je urejen inštitut odpoklica in njegovih pravnih posledic, ki temelji na 250. členu ZGD.

Čeprav je presoja zakonitosti (oziroma nezakonitosti) prenehanje delovnega razmerja in upravičenost tožnika do plačila odpravnine odvisna od rešitve vprašanja utemeljenosti oziroma neutemeljenosti njegovega odpoklica s funkcije direktorja, to ne pomeni procesne ovire za odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku v postopku pred delovnim sodiščem. V 13. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) je namreč dano pooblastilo sodišču, da samo reši predhodno vprašanje, ali obstoji ali ne obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni bilo odločeno. Zato tudi v primeru, da bi se ureditev iz določbe 15. člena pogodbe o zaposlitvi štela kot samostojno civilnopravno razmerje, za odločanje o sporu ni izkazana pristojnost Okrožnega sodišča (32. člen ZPP).

Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 25. člena ZPP odločilo kot je razvidno iz izreka.