Jedro

Glede na definicijo invalidnosti po 60. čl. ZPIZ-1 je ocena invalidnosti in ocena, ali je podana zmanjšana delovna zmožnost, mogoča, ko je zdravljenje končano in ko so izvedeni vsi ukrepi medicinske rehabilitacije, zato do zaključka zdravljenja tožnik ne more uveljavljati pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. I-1006831 z dne 10.9.2004 in št. 01 1006831 z dne 24.11.2003 ter da se mu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. Obenem je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu rezalec oziroma strežnik knjigoveških strojev, ker za to delo ni zmožen. Sodišče se je nezakonito oprlo na izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje. Omenjeno mnenje ni niti edini niti zadostni dokaz za oceno delazmožnosti. Predlagal je tudi svoje zaslišanje, pa tega sodišče ni upoštevalo. Do izvedenskega mnenja se ni kritično opredelilo in ni obrazložilo, zakaj je mnenju sledilo. Sodišče ni pravilno upoštevalo tožnikovega zdravstvenega stanja, saj je pri njem bistveno zmanjšana vidna oziroma senzorična sposobnost, ker nima desnega očesa. Obstaja večja verjetnost, da bi se zgodila delovna nesreča. Pritožba ni utemeljena.

Predmet presoje sta v konkretni zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odločbi toženca z dne 10.9.2004 in z dne 24.11.2003. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, drugostopni organ toženca pa je z odločbo z dne 10.9.2004 takšno odločitev potrdil in tožnikovo pritožbo, vloženo zoper citirano prvostopno odločbo, zavrnil. V predsodnem postopku sta namreč obe invalidski komisiji in sicer Invalidska komisija I. stopnje dne 1.7.2003 in 21.10.2003 ter Invalidska komisija II. stopnje dne 19.8.2004 menili, da je tožnik zmožen za svoje delo delavec v knjigoveznici – rezalec oziroma strežnik knjigoveških strojev II in da pri njem ni invalidnosti.

V dopolnilnem mnenju, ki ga je invalidska komisija II. stopnje podala tekom sodnega postopka dne 7.6.2006, pa je na podlagi proučitve medicinske in delovne dokumentacije menila, da pri zavarovancu, sedaj tožniku, zdravljenje in medicinska rehabilitacija nista zaključeni in da zato mnenja o invalidnosti ni mogoče podati. Na osebnem pregledu je invalidska komisija II. stopnje, v kateri je sodelovala tudi specialistka oftalmologinja, ugotovila, da tožniku zaradi slabega prilaganja vek, proteza izpada, izceja se mu sluz in da niso izčrpane vse terapevtske možnosti izboljšanja tega stanja. Po kirurški rekonstrukciji ohlapnosti preostale veznične vreče je pričakovati bistveno izboljšanje stanja in šele potem bi bila smiselna ocena preostale delovne zmožnosti oziroma invalidnosti.

Takšno mnenje je sodišče prve stopnje sprejelo, ker ni našlo nobenega razloga za dvom v podano mnenje, da bi se tožnikovo stanje lahko izboljšalo z dodatno operacijo in zaključilo, da ni podano stanje iz 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), torej da še ni mogoče ugotoviti invalidnosti, ker zdravljenje pri tožniku še ni zaključeno.

Po 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Glede na takšno definicijo invalidnosti, je torej pomembno, da je zdravljenje končano in da so izvedeni vsi ukrepi medicinske rahabilitacije. Šele tedaj, ko sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti niti z zdravljenjem in ko je zdravstveno stanje dokončno, je ocena invalidnosti mogoča. Dokler pa takšno dokončno stanje še ni podano, ker zdravljenje še ni zaključeno, tudi ocena invalidnosti še ni mogoča in torej tudi ne ocena, ali je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar uveljavlja tožnik in mu na tej podlagi priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Vse navedeno pomeni, da bo ponovna ocena delovne zmožnosti za konkretno delo, pod pogoji, pod kakršnimi ga tožnik dejansko opravlja, možna šele, ko bo zdravljenje končano in pravice iz invalidskega zavarovanje priznane, če bodo za to izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno in invalidnosti zato še ni mogoče ugotoviti. Posledično pa ni izpolnjen temeljni pogoj za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Enako je odločil tudi toženec z izpodbijanima odločbama in tožniku zavrnil pravice iz invalidskega zavarovanja, čeprav na podlagi ugotovitve, da je tožnik zmožen za svoje delo in da pri njem ni podana invalidnost, kar pa na pritožbeno rešitev zadeve nima nobenega vpliva, saj v obeh primerih, če zdravljenje ni zaključeno, ali če invalidnost ni podana, do pravic iz invalidskega zavarovanja zavarovanec ni upravičen.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje. S takšnim mnenjem se tožnik sicer ni strinjal in vztrajal, da ni zmožen opravljati dela na sedanjem delovnem mestu v družbi SET, ker mu pri pripogibanju in dvigovanju bremen očesna proteza večkrat izpade. Prav v zvezi z izpadanjem očesne proteze je invalidska komisija II. stopnje ocenila, da niso izčrpane vse terapevtske možnosti, čemur pa tožnik v pripombah na mnenje ni ugovarjal. Pritožbene navedbe, da sodišče ni pravilno upoštevalo tožnikovega zdravstvenega stanja, so zato povsem neutemeljene. Sodišče je tudi obširno zaslišalo tožnika tako, da je pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.