Jedro

Ni res, kot to trdi pritožnik, da je upnik sodišču prve stopnje predlagal, da šele podrejeno presoja obstoj nevarnosti po 2. odstavku 272. člena ZIZ, primarno pa po 3. odstavku 270. člena ZIZ. Četudi bi temu bilo tako, sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ker je glede nevarnosti presojalo le obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ. V kolikor namreč sodišče meni, da obstaja „nevarnost“ po eni izmed zatrjevanih predpostavk, se mu z ostalimi ni potrebno ukvarjati.

Zgolj upnikova stavbna pravica na nepremičnini, v kateri se stroji nahajajo (to je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino), še ne dokazuje, da ima upnik tudi posest nad temi stroji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, upnik pa sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 7. 4. 2015 zoper sklep naslovnega sodišča, opr. št. Zg 31/2015 z dne 26. 3. 2015 (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan upniku v roku osmih dni povrniti stroške tega postopka v višini 853,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugodi in le-to razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika zoper izdano začasno odredbo (Zg 31/2015 z dne 26. 3. 2015), s katero je dolžniku prepovedalo odtujitev in obremenitev ter selitev premičnin – strojev za predelavo lesa, mu naložilo, da ne sme ničesar spremeniti na teh premičninah in da mora upniku omogočiti nemoten dostop do premičnin (točke I/1 - 4 izdane začasne odredbe); odločilo, da se v primeru kršitve 2., 3. ali 4. točke začasne odredbe dolžnik kaznuje z denarno kaznijo v višini 30.000,00 EUR, direktor dolžnika v času kršitve pa z denarno kaznijo v višini 2.500,00 EUR (točka I/5 začasne odredbe) ter upniku naložilo, da mora v roku enega meseca vložiti tožbo, s katero bo opravičil izdajo začasne odredbe in se zavezuje o tem obvestiti sodišče (točka I/6 začasne odredbe). Ocenilo je, da dolžnik v ugovoru v zvezi z obstojem prve predpostavke za izdajo začasne odredbe (verjetnosti obstoja terjatve) ni navedel takih dejstev, ki bi lahko omajale zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetnost obstoja terjatve upnika do dolžnika izkazana. Poleg tega po oceni sodišča prve stopnje dolžniku ni uspelo izpodbiti zaključka, da je upnik za verjetno izkazal, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. Pritožnik trdi, da je po izdaji začasne odredbe upniku podal izjavo, da ni lastnik strojev ter da glede na znano dokumentacijo predvideva, da je lastnik strojev upnik (s čimer naj bi upniku posredno priznal lastništvo strojev, nima pa zakonske podlage, da bi mu lastništvo strojev priznaval). Dolžnik meni, da je s tem prišlo do formalne izročitve spornih strojev upniku, da ima dejansko oblast nad stroji upnik ter da jih ima dolžnik v posesti z dovoljenjem upnika v okviru proizvodnega procesa. S takšnim stališčem dolžnika se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Dolžnik je namreč v ugovoru zoper izdano začasno odredbo upniku izrecno oporekal lastništvo strojev. Šele v pritožbi trdi, da upniku ni nikoli nasprotoval, da stroje fizično odpelje ter da upnik tega ni nikoli zahteval, ne trdi pa, da je tožbeni zahtevek upnika na ugotovitev lastninske pravice na spornih strojih in na izročitev teh strojev v posest upniku pripoznal. Zato so njegove pritožbene navedbe neupoštevne, trditve, da so stroji precejšnje velikosti in teže, tudi do nekaj ton, ter da jih zato ni možno kar enostavno odpeljati, pa nerelevantne. Sodišču prve stopnje se do njih zato ni bilo potrebno opredeljevati.

7. Z oceno sodišča prve stopnje, da je upnik že z listinsko dokumentacijo, ki jo je priložil k predlogu za izdajo začasne odredbe (torej neupoštevaje dokaze, ki jih je predložil k odgovoru na ugovor) izkazal verjetnost obstoja terjatve, se pritožbeno sodišče v celoti strinja, še zlasti glede na to, da se je dolžnik le pavšalno skliceval na zakonsko domnevo iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; po kateri se domneva, da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik). Četudi se je torej sodišče prve stopnje na navedbe upnika, ki jih je le ta podal v odgovoru na ugovor in k tem navedbam priložene dokaze, sklicevalo, navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj le-teh ni štelo kot odločilnih za presojo, ali je terjatev upnika verjetno izkazana.

8. Stališče pritožnika, da po sodni praksi ugotovitvenih tožbenih zahtevkov ni mogoče zavarovati z začasnimi odredbami, je sicer zmotno. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice na spornih strojih in na izročitev le-teh v posest upniku (tožeči stranki). Z izdano začasno odredbo naj bi se torej varovalo tudi dajatveni zahtevek.

9. Ni res, kot to trdi pritožnik, da je upnik sodišču prve stopnje predlagal, da šele podrejeno presoja obstoj nevarnosti po drugem odstavku 272. člena ZIZ, primarno pa po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Četudi bi temu bilo tako, sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ker je glede nevarnosti presojalo le obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. V kolikor namreč sodišče meni, da obstaja „nevarnost“ po eni izmed zatrjevanih predpostavk, se mu z ostalimi ni potrebno ukvarjati. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je posledica izdane začasne odredbe za dolžnika v tem, da predmetnih strojev za obdelavo lesa v času, za katerega začasna odredba velja, ne bo mogel preseliti na kakšno drugo lokacijo ali jih odsvojiti, še vedno pa bo lahko nadaljeval s proizvodnjo, medtem ko lahko upniku brez izdane začasne odredbe grozi, da se bo izgubila sledljivost predmetnih strojev, da torej upnik ne bo vedel, kje se nahajajo ter jih posledično ne bo mogel najti. Dolžnik pa bo kljub izdani začasni odredbi še vedno lahko nadaljeval s proizvodnjo. Ni pa dolžnik uspel izkazati niti pojasniti, zakaj zaradi začasne odredbe ne bo mogel izpolniti svojih pogodbenih obveznosti v višini 200.000,00 EUR, saj je to, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, le pavšalno zatrjeval. 10. Zgolj zaradi plačevanja najemnine za dve lokaciji (staro, kjer se nahajajo stroji sedaj in novo, kamor namerava preseliti proizvodnjo) dolžniku zaradi začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi nastala večja škoda od tiste, ki bi nastala upniku, če začasna odredba ne bi bila izdana, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik zatrjeval tudi, da je izdaja začasne odredbe nujna, saj v nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena, s čimer bi upniku nastala težko nadomestljiva škoda. Sodišče prve stopnje se je do teh trditev opredelilo v točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pravilno je zaključilo, da nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna ter da se zato ne zahteva izkaz delovanja oziroma izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico. Tako zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo, ki je po oceni sodišča prve stopnje podana, glede na to, da ima dejansko oblast nad zadevnimi stroji dolžnik. Pritožnik v zvezi s tem trdi, da vsi dokazi kažejo, da ima dejansko oblast nad stroji upnik in ne dolžnik. Vendar pritožbeno sodišče pripominja, da dolžnik do izpodbijane odločitve ni trdil, da nima dejanske oblasti nad stroji oziroma, da ima le-to upnik, saj se je celo skliceval na določbo 11. člena SPZ, ki predpostavlja, da ima dolžnik posest nad stvarmi.

12. Glede trditev dolžnika, da dveh strojev, na katera meri začasna odredba, ne uporablja, pa je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilno izpostavilo, da pa dolžnik ni trdil, da nima dejanske oblasti nad strojema.

13. Zgolj upnikova stavbna pravica na nepremičnini, v kateri se stroji nahajajo (to je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino; prvi odstavek 256. člena SPZ), še ne dokazuje, kot to zmotno meni pritožnik, da ima upnik tudi posest nad temi stroji.

14. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako upnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP).