Jedro

Navedba zgolj zakonskih določb s povzeto vsebino ne more predstavljati navedbe razlogov za (nameravano) zavrnitev varstva mednarodne znamke v obvestilu v smislu določb 70. člena ZIL-1. Obvestilo je bilo v pogledu razlogov v bistvenem pomanjkljivo, ker so bili navedeni le pravni, ne pa tudi dejanski razlogi, s tem pa je bila kršena tožnikova pravica do izjave. Da je kršitev vplivala na odločitev v zadevi, se v takem primeru namreč po zakonu domneva, zato ugotovitev take kršitve v vsakem primeru vodi do odprave odločbe.

Tožnik utemeljeno ugovarja, da mu ni bilo omogočeno, da bi v postopku zavaroval svoje pravice s spremembo ali dopolnitvijo zahteve, s čemer bi se lahko izognil zavrnitvi varstva znamke v obsegu, kot je o tem upravni organ odločil. To pa je kršitev varstva pravic strank v postopku, ki ga s specialno ureditvijo v prvem odstavku 70. člena zagotavlja ZIL-1, in ki ima temelj v načelu varstva pravic strank.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31212-1346/2011-3 z dne 23. 5. 2012 se odpravi v 1. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločil: (1) da se varstvo mednarodne znamke, št. 1087293 „LIGHT RADIO“ z dne 11. 7. 2011 v Republiki Sloveniji zavrne za blago oziroma storitve razreda 9: telekomunikacijski aparati in oprema, in (2) da se varstvo te mednarodne znamke v Republiki Sloveniji prizna za preostalo blago iz razreda 9, in sicer programska oprema. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju mednarodni urad) dne 11. 7. 2011 registriral znamko, št. 1087293, katere imetnik je tožnik, z zahtevnim varstvom v Republiki Sloveniji. Znamka je registrirana za blago oziroma storitve, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK), razvrščeno v razred 9 (telekomunikacijski aparati in oprema in programska oprema). V postopku je upravni organ ugotovil, da obstajajo zavrnilni razlogi iz točk b), c) in h) prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Z dopisom z dne 15. 11. 2011 je poslal tožniku preko mednarodnega urada poziv za izjavitev o delni zavrnitvi znamke in ga pozval, da se izjavi o razlogih. Tožnik je na poziv odgovoril 15. 2. 2012, v odgovoru pa se ni strinjal glede zavrnilnih razlogov za zavrnitev znamke. Navedel je, da beseda „LIGHT RADIO“ oziroma prevedeno „radio z lučjo“ nima pomena za proizvode iz razreda 9 NK, med drugim tudi za radijske sprejemnike (radio). Beseda „LIGHT RADIO“ je po njegovih navedbah nekaj neobičajnega in jo bo potrošnik dojemal kot nekaj nenavadnega, posebnega. Dalje je še navedel, da se beseda „LIGHT RADIO“ uporablja praktično izključno v povezavi z imetnikom. Sklicuje se na registracijo znamk „ACTIVE RADIO“ in „AQUA RADIO“ s strani OHIM ter navaja, da Velika Britanija ni imela zadržkov glede registracije znamke. Upravni organ je preučil odgovor tožnika in še vztraja, da obstajata zavrnilna razloga iz točk b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, in sicer za telekomunikacijske aparate in opremo iz razreda 9 NK. Prijavljeni znak je besedni znak, ki ga predstavlja zgolj pojem „LIGHT RADIO“, saj je zapisan v standardnih črkah. Besedilo „LIGHT RADIO“ prevedeno iz angleščine pomeni lahek radio ali radio z lučjo. Opisni pojem „LIGHT RADIO“ nima elementov, ki bi pripomogli k njegovi razlikovalnosti, kot so na primer dodatni razlikovalni pojmi, imena ali označbe oziroma barvni, grafični ali likovni elementi. „LIGHT RADIO“ navedene proizvode (telekomunikacijski aparati in oprema) zgolj opisuje, govori o vrsti proizvodov oziroma pojasnjuje njihov namen ali značilnost. Med telekomunikacijske aparate in opremo lahko prištevamo tudi radio (s čemer se strinja tudi tožnik), na trgu pa se pojavlja radio z lučko (lučjo), kot na primer radio A., B. itd. Pri besedni zvezi „LIGHT RADIO“ gre za opis proizvoda ali namena proizvoda. Povprečni potrošnik besedne zveze ne bo dojemal kot nekaj neobičajnega, posebnega, ampak le kot vrsto blaga; beseda zveza zato ne more služiti kot blagovna znamka, s pomočjo katere bo potrošnik ločeval ponudnika nekega blaga od ostalih ponudnikov istovrstnega blaga. Z registracijo znamke dobi imetnik izključno pravico do uporabe zavarovanega znaka, kar bi bilo v primeru znaka „LIGHT RADIO“, ki ga predstavlja zgolj splošen opisen pojem, nesprejemljivo. Do uporabe tovrstnih splošnih označb imajo namreč pravico vsi proizvajalci oziroma ponudniki enakega ali podobnega blaga in jih ni mogoče monopolizirati z registracijo znamke. Tožnik je navajal, da se na trgu besedna zveza „LIGHT RADIO“ uporablja izključno le v povezavi z njim, za kar pa je upravni organ ugotovil, da ne drži. Besedna zveza „LIGHT RADIO“ (radio z lučjo) se na trgu uporablja za označevanje točno določenega blaga, in sicer za radio z lučjo. Na trgu je kar nekaj ponudnikov, ki ponujajo take vrste radia, kot npr. podjetje A. Kolikor pa se je tožnik skliceval na registracijo znamk pri OHIM, upravni organ odgovarja, da je v sodbah U 45/2003, U 1406/2003, U 1358/2003 in I Up 1144/2004 zavzeto stališče, da odločbe OHIM v postopku registracije znamk za upravni organ nimajo obvezne moči. Upravni organ se sklicuje na preambulo Uredbe Sveta št. 40/94 z dne 20. 12. 1994 o znamki skupnosti. Navaja, da glede na navedeno upravni organ pri odločanju o registraciji znamk ni vezan na prakso OHIM. Kolikor pa se je tožnik skliceval na registracijo navedenega znaka v Veliki Britaniji, upravni organ odgovarja, da registracija znamke v drugih državah ne more vplivati na postopek priznanja podobnega ali istega znaka v Sloveniji. Pri tem se sklicuje na 6. člen Pariške Konvencije za varstvo industrijske lastnine (v nadaljevanju PK). Navaja, da so države članice pri registraciji znamk povsem samostojne, znamke, registrirane v drugih državah pa neodvisne od slovenskih znamk in obratno. Ne glede na to upravni organ še navaja, da je približno 13 držav poslalo provizorično zavrnitev navedene znamke, med njimi tudi Avstrija. Upravni organ zaključuje, da iz razlogov po točkah b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 besednega znaka „LIGHT RADIO“ ni mogoče registrirati za telekomunikacijske aparate in opremo iz razreda 9 NK, saj pojem, ki znak prestavlja, te proizvode zgolj opisuje in je zato za označevanje takega blaga brez slehernega razlikovalnega učinka. Zato se prijavljenega znaka za te proizvode ne sme registrirati kot znamko. Za preostalo blago, razvrščeno v razred 9 NK (programska oprema), pa se postopek registracije znamke nadaljuje.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo izpodbija v njenem zavrnilnem delu (1. točka izreka). Navaja, da je upravni organ v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ravnal nepravilno in nezakonito, ker tožnika ni vnaprej seznanil s konkretnimi razlogi, zaradi katerih naj ne bi mogel podeliti predmetni znamki varstva v Sloveniji. Navaja, da so konkretni razlogi navedeni šele v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično se tožnik o njih ni mogel izreči v odgovoru na obvestilo o provizorični zavrnitvi slovenskega dela predmetne znamke oziroma se o njih pred izdajo izpodbijane odločbe sploh ni mogel izreči. Če stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pa to pomeni kršitev načela zaslišanja stranke v skladu s prvim in tretjim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki je bistvena kršitev pravil postopka. Ker upravni organ tožnika ni seznanil s konkretnimi razlogi za zavrnitev varstva predmetne znamke v Sloveniji, je moral ugibati, kateri so ti razlogi in se na podlagi ugibanj izjaviti o teh razlogih. S takim ravnanjem je upravni organ kršil tudi svojo dolžnost omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice, kar pomeni kršitev načela varstva pravic strank v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZUP, ki je prav tako bistvena kršitev pravil postopka. Poleg tega pa je bila v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe kršena tudi določba prvega odstavka 70. člena ZIL-1, ki določa, da mora upravni organ prijavitelja seznaniti, da lahko v treh mesecih od vročitve poziva zahtevo za registracijo znamke spremeni ali dopolni. Tožnik dalje pojasnjuje, da je v obvestilu upravnega organa, ki ga je prejel preko mednarodnega urada, bilo navedeno, da je slovenski del predmetne znamke provizorično zavrnjen na podlagi absolutnih razlogov za zavrnitev znamke iz točk b), c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Upravni organ je torej v obvestilu navedel le zakonske določbe, ki naj bi po njegovem mnenju preprečevale registracijo predmetne znamke v Sloveniji, ni pa navedel konkretnih razlogov, zaradi katerih naj bi bila registracija predmetne znake v nasprotju z navedenimi določbami. Ob sklicevanju na točko c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 upravni organ ni navedel, kaj od naštetega naj bi predmetna znamka označevala (ali vrsto, kakovost, količino ali namen, morda vrednost ali kakšno drugo značilnost blaga), niti to, na kakšen način, s čim oziroma kako naj bi predmetna znamka označevala neko značilnost blaga. Zato je tožnik moral v odgovoru na obvestilo ugibati, kaj naj bi po mnenju upravnega organa označevala predmetna znamka, kateri del znaka ali morda znak v celoti naj bi označeval neko značilnost blaga in kateri so bili razlogi, da se je upravni organ postavil na stališče, da bi bila registracija znamke v nasprotju s citirano določbo. Tožnik je moral nato na podlagi teh ugibanj oblikovati argumente v prid registraciji predmetne znamke v Sloveniji. Tožnik je tako pravzaprav moral oblikovati protiargumente nerazkritim argumentom upravnega organa, kar ni v skladu z načelom varstva pravic strank iz prvega odstavka 7. člena ZUP. Tožnik dalje navaja, da je upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe prvič navedel konkretne razloge za delno zavrnitev predmetne znamke. Kot izhaja iz odločbe, je obstoj izdelkov radio z lučjo na trgu glavni razlog za zavrnitev varstva znamke v Sloveniji po točki b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Vendar s tem razlogom tožnik ni bil seznanjen in se o njem ni mogel izjaviti, kar je kršitev določb prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP. Poleg tega bi tožnik, če bi bil seznanjen s tem, lahko pravočasno zavaroval svoje pravice tako, da bi na primer omejil seznam blaga pri predmetni znamki tako, da bi s posebnim dostavkom izključil radijske sprejemnike ali da bi v seznamu konkretneje navedel, katere telekomunikacijske aparate in opremo želi zaščititi s predmetno znamko. Na tak način bi se tožnik lahko izognil zavrnitvi varstva znamke za vse telekomunikacijske aparate in opremo. Tožnik predmetne znamke namreč ne bo uporabljal za radijske sprejemnike z lučjo, temveč za drugačne telekomunikacijske aparate in opremo. Kot je navedel v odgovoru na obvestilo, želi s predmetno znamko zaščititi revolucionaren sistem komunikacijskih aparatov, ki je energijsko varčen, stroškovno ugoden in tehnološko napreden, vzpostavlja pa brezžično omrežje (wireless broadband network). Z drugimi besedami, gre za družino tehnologij, ki bodo spremenile mobilno komunikacijo in izboljšale kvaliteto omrežnih storitev, obenem pa zmanjšale velikost, ogljični odtis in porabo energije mobilnih baznih postaj. Odkar je tožnik svoj novi sistem z imenom LIGHT RADIO predstavil javnosti, zanj konsistentno uporablja znak kot neregistrirano znamko (light Radio). Posledično se je v javnosti že kmalu ustvarila povezava med znakom „LIGHT RADIO“ in tožnikom. Ker tožnik ni vedel za razlog za zavrnitev, ni mogel navesti niti konkretnih argumentov zoper ta razlog, niti ni mogel pravočasno omejiti seznama blaga. Treba pa je poudariti tudi, da iz obvestila ni razvidno niti, da ima nosilec znamke, katere varstvo se provizorično zavrača, možnost spremeniti prijavo znamke oziroma zahtevo za registracijo znamke. To pa je v nasprotju z določbo prvega odstavka 70. člena ZIL-1. Upravni organ je tožnika sicer pravilno pozval, naj se izreče o razlogih zavrnitve (pri čemer razlogov ni navedel), ni pa ga obvestil, da lahko vloženo zahtevo spremeni ali dopolni. Ker tožnik ni bil seznanjen z razlogi za zavrnitev, na podlagi katerih bi lahko ugotovil, kako naj omeji seznam blaga, da se izogne dokončni zavrnitvi varstva znamke, bi mu tako obvestilo sicer ne koristilo. Ne glede na to pa gre za kršitev zakona. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Navaja, da je upravni organ po njenem mnenju postopek vodil v skladu s 54. členom ZIL-1. Toženka se ne strinja, da bi tožnik na podlagi poslanega obvestila ne vedel, kateri so konkretni razlogi za zavrnitev znamke. Tožnik se je namreč v odgovoru podrobno izrekel o zavrnitvenih razlogih. Poleg tega pa tožnik upravnemu organu v odgovoru tudi ni očital, da bi obvestilo ne vsebovalo konkretnih razlogov za zavrnitev. Tožnik tako šele v tožbi zatrjuje, da naj bi bilo obvestilo upravnega organa pomanjkljivo, kar pa je v nasprotju z njegovim predhodnim ravnanjem in ne more biti razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Iz odgovora tožnika na obvestilo je razvidno, da je tožnik vedel, da ima njegova znamka pomen (radio z lučjo), vendar je zatrjeval, da je to beseda, ki jo le on uporablja. Upravni organ pa je ugotovil, da besedo „LIGHT RADIO“ za radio z lučjo uporabljajo tudi drugi proizvajalci na trgu. Poleg tega tožnik v odgovoru na poziv ni zatrjeval, da mu ni jasno, kakšni so razlogi za zavrnitev znamke, ampak je celo napisal, da ima upravni organ stališče, da je znak opisovalen. V zvezi s tem toženka še navaja, da je tožnik prejel obvestila o zavrnitvi od veliko držav, od nekaterih celo pred obvestilom upravnega organa; vse te države so mnenja, da je besedilo „LIGHT RADIO“ opisovalno in ni primerno za registracijo blaga iz razreda 9 NK. Glede na navedeno je torej tožnik imel možnost, da se izjavi o razlogih za zavrnitev znamke in je v svojem odgovoru z dne 15. 2. 2012 to tudi storil. Ker je bil torej tožnik seznanjen z razlogom za zavrnitev znamke že v obvestilu in se je o njem tudi izrekel, je njegovo sklicevanje na nepoznavanje razlogov za zavrnitev neupravičeno. Glede na to bi lahko podal omejitev seznama blaga, in to ves čas postopka, vendar ne pri upravnem organu ampak pri WIPO. Toženka ugotavlja, da glede na izpis iz baze Romarin z dne 23. 5. 2012 tožnik ni omejil seznama blaga pri svoji znamki (niti ni omejil seznama v kateri izmed držav, ki menijo, da znamka ni primerna za registracijo). Toženka še ugotavlja, da tudi dne 11. 9. 2012 (po podatkih baze Romarin) tožnik ni še nikjer omejil seznama blaga svoje mednarodne znamke. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v naknadni pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Vztraja pri tem, da ga upravni organ v obvestilu ni seznanil s konkretnimi razlogi za zavrnitev varstva, pač pa da je take razloge navedel šele v izpodbijani odločbi. Izpostavlja, da je upravni organ ravnal tudi v nasprotju z določbo 17. pravila Skupnega pravilnika po Madridskem sporazumu o mednarodnem registriranju znamk in Protokolu k temu sporazumu (v nadaljevanju Skupni pravilnik), za katerega je toženka v odgovoru na tožbo sicer navajala, da je bil spoštovan; po citirani določbi Skupnega pravilnika bi namreč organ moral konkretno navesti, zakaj naj bi znamka ne imela razlikovalnega učinka oziroma zakaj naj bi zavajala javnost itd. Tako predvideva tudi obrazec, po katerem pa se upravni organ (pri izpolnjevanju) ni ravnal. Ker s konkretnimi razlogi za zavrnitev tožnik ni bil popolno seznanjen (šele iz izpodbijane odločbe je razbral, da je glavni razlog za zavrnitev obstoj na trgu izdelkov „radio z lučjo“), se ni mogel izjaviti o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Vztraja tudi pri tem, da bi v postopku moral biti seznanjen z zakonsko določbo, na podlagi katere bi mogel zahtevo spremeniti. Če bi poznal konkretne razloge za nameravano zavrnitev in bi seznam blaga pri predmetni znamki ustrezno omejil (npr. z navedbo „razen radijskih sprejemnikov“), bi bila s tem lahko preprečena delna zavrnitev registracije, ki jo s tožbo izpodbija.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ zaradi nepopolnega obvestila po 70. členu ZIL-1 kršil pravila postopka ter je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu, 1. točki izreka, s katero je odločeno, da se varstvo mednarodne znamke št. 1087293 „LIGHT RADIO“ v Republiki Sloveniji zavrne za telekomunikacijske aparate in opremo iz razreda 9 NK, iz tega razloga nezakonita.

Po 70. členu ZIL-1 urad ne more izdati odločbe o zavrnitvi ali odločbe o delni zavrnitvi zahteve za podelitev oziroma registracijo pravice, če ni prej pisno seznanil prijavitelja z razlogi, zaradi katerih ne more podeliti oziroma registrirati pravice ali je ne more podeliti oziroma registrirati v zahtevanem obsegu, in če ni prijavitelja pozval, naj se v treh mesecih od vročitve poziva izreče o teh razlogih oziroma vloženo zahtevo spremeni ali dopolni (prvi odstavek). Če se prijavitelj pravočasno izreče o razlogih za zavrnitev zahteve v delu ali v celoti, ali spremeni oziroma dopolni svojo zahtevo, urad pred izdajo odločbe preveri, ali so še podani razlogi za zavrnitev ali delno zavrnitev zahteve za podelitev ali registracijo pravice (drugi odstavek).

Iz obvestila z dne 15. 11. 2011, ki je sestavni del dokumentacije upravnega spisa v zadevi, izhaja, da je upravni organ seznanil tožnika z razlogi, zaradi katerih predmetni mednarodni znamki ne more podeliti varstva, na način, da je citiral vsebino določb točk b), c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, ki predstavljajo absolutne razloge za zavrnitev znamke. Obvestilo tako vsebuje le pravne razloge, ne vsebuje pa dejanskih razlogov za zavrnitev, v okviru katerih bi upravni organ tožnika seznanil z dejstvi, na katerih temelji njegova ocena, kot iz navedenih zakonskih določb sledi: da je predmetna znamka brez slehernega razlikovalnega učinka – točka b); da ta znamka lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev – točka c); da ta znamka zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev – točka h). Po presoji sodišča pa navedba zgolj zakonskih določb s povzeto vsebino ne more predstavljati navedbe razlogov za (nameravano) zavrnitev varstva mednarodne znamke v obvestilu v smislu določb 70. člena ZIL-1: tako navedeno zakonsko določbo razlaga sodišče ob analogni uporabi 214. člena ZUP (ta zakon pa se glede na 6. člen ZIL-1 subsidiarno uporablja tudi v postopkih registracije pravic industrijske lastnine), ki določa vsebino obrazložitve odločitve v upravni odločbi (ter terja navedbo dejanske in pravne podlage izreka odločbe), z namenom, da se zagotovi tako obrazložitev (navedbo razlogov), ki strankam zagotavlja učinkovito uporabo procesnih pravic. Podlago za tako razlago daje tudi besedilo 17. pravila Skupnega pravilnika, na katerega se sklicujeta tako tožnik kot toženka, in ki v drugem odstavku, točki (iv) določa, da morajo biti v uradnem obvestilu o začasni zavrnitvi navedeni – med drugim – vsi razlogi, na katerih začasna zavrnitev temelji, skupaj s sklicem na ustrezne bistvene določbe zakona, ter ki ga je po mnenju sodišča treba razlagati v pomenu, da zahteva navedbo dejanskih razlogov skupaj z navedbo relevantnih zakonskih določb. Če pa je tako, je tožniku treba pritrditi, da mu v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izreče o razlogih za zavrnitev varstva, to je o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To pa je po ZUP absolutna bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena).

Sodišče ne pritrjuje navedbam toženke v odgovoru na tožbo, da tožnik v tožbi brez podlage očita pomanjkljivosti obvestila po 70. členu ZIL-1, glede na to, da se je pred izdajo odločbe o zavrnitvenih razlogih (podrobno) izrekel. Če se je namreč tožnik na podlagi pomanjkljivega obvestila izrekel o razlogih za nameravano zavrnitev varstva znamke, kot da so mu znani, to še ne pomeni, da bi naknadno, po vročitvi odločbe o zavrnitvi varstva znamke ne mogel v tožbi uveljavljati, da za resnične dejanske razloge v popolnosti ni vedel, ter na tej podlagi zatrjevati, da se o njih ni mogel izreči. Da je bilo obvestilo v pogledu razlogov v bistvenem pomanjkljivo, ker so bili navedeni le pravni, ne pa tudi dejanski razlogi, je sodišče že presodilo, in tudi, da je bila s tem kršena tožnikova pravica do izjave (9. člen ZUP). Ker je to po določbah ZUP absolutna bistvena kršitev pravil postopka, toženka ne more z uspehom uveljavljati ugovora, da pomanjkljiva vsebina obvestila, če se je tožnik izrekel o razlogih za zavrnitev varstva, ni mogla vplivati na odločitev. Da je kršitev vplivala na odločitev v zadevi, se v takem primeru namreč po zakonu domneva, zato ugotovitev take kršitve v vsakem primeru vodi do odprave odločbe.

Iz obvestila upravnega organa z dne 15. 11. 2011, ki je sestavni del dokumentacije upravnega spisa v zadevi, nadalje izhaja, da (tudi) ne vsebuje navedbe pravne možnosti, da tožnik lahko v roku za izjavitev vloženo zahtevo spremeni ali dopolni; tako zahtevo glede vsebine obvestila pa vsebuje prvi odstavek 70. člena ZIL-1. Kar pa pomeni, da tožnik utemeljeno ugovarja tudi, da mu ni bilo omogočeno, da bi v postopku zavaroval svoje pravice s spremembo ali dopolnitvijo zahteve, s čemer bi se lahko izognil zavrnitvi varstva znamke v obsegu, kot je o tem upravni organ odločil. To pa je kršitev varstva pravic strank v postopku, ki ga s specialno ureditvijo v prvem odstavku 70. člena zagotavlja ZIL-1, in ki ima temelj v načelu varstva pravic strank (7. člen ZUP). Ker bi mogla vplivati na odločitev v zadevi, gre za bistveno kršitev pravil postopka.

Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati toženka z navedbami v odgovoru na tožbo, da tožnik ni omejil seznama blaga pri predmetni mednarodni znamki in tudi ne za katero izmed držav, ki so menile, da znamka ni primerna za registracijo. Tako ravnanje tožnika kot imetnika mednarodne znamke bi namreč lahko vplivalo na presojo pomena kršitve dolžnosti obvestila iz 70. člena ZIL-1 (ali gre za bistveno ali nebistveno kršitev pravil postopka) le v primeru, če bi ZIL-1 tako določal, s tem ko bi npr. dopuščal sklepanje o procesnih dejanjih tožnika v predmetnem postopku, ipd., vendar takih določb ZIL-1 nima.

Toženka tako v odgovoru na tožbo brez podlage zatrjuje, da je upravni organ postopek za priznanje varstva predmetni mednarodni znamki vodil skladno s 54. členom ZIL-1. V tem členu je namreč določeno, da se v takem postopku smiselno uporabljajo določbe ZIL-1, razen 103. člena tega zakona. Upravni organ pa, kot je sodišče v predhodnih točkah že presodilo, v predmetnem postopku ni uporabil (pravilno) določb 70. člena ZIL-1, ki ga je bil glede na 54. člen tega zakona dolžan uporabiti.

Ker je po povedanem sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter odločbo upravnega organa z dne 23. 5. 2012 v izpodbijani prvi točki izreka odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena v tem obsegu vrnilo temu organu v ponovni postopek.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v višini 350,00 EUR.