Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da je obdolženec ravnal po odredbi policista in opravil preizkus z elektronskim alkotestom in da je le izkoristil pravico, da nadalje izposluje kontrolo tako dobljenega rezultata še z etilometrom, ki je pokazal zanj manj ugoden rezultat, je pravilna razlaga določbe čl. 132/II ZVCP-1 po oceni pritožbenega sodišča taka, da se obdolženec zato, ker je izkoristil pravico kontrole prvotno dobljenega rezultata, ki mu jo daje zakon, ne more spraviti zaradi naknadnega preizkusa z etilometrom (če je ta rezultat zanj manj ugoden) v slabši položaj. Taka razlaga pa je slednjič skladna tudi s stališčem v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-621/03-31 z dne 2. 12. 2004, ki sicer govori o kompletni odklonitvi preizkusa in strokovnega pregleda, vendar pa je v tej smeri bilo zavzeto stališče, da pravica obdolženca – preizkušanca v cestnem prometu, da izposluje kontrolo prvotno dobljenega rezultata, ki ga je pokazal elektronski alkotest, ne more biti obdolžencu v škodo, saj bi ob vsaki drugačni razlagi prišlo lahko do situacije, ko bi obdolženec, ki je samo izkoristil pravico, ki mu jo daje ZVCP-1, lahko v posameznih primerih bil kaznovan celo strožje, kakor za prvotno, z njegove strani ugovarjano ugotovitev stopnje alkohola, ki jo je pokazal elektronski alkotest.

Izrek

Pritožbi obdolženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu glede pravne opredelitve očitanega prekrška in v delu glede odločitve o sankciji spre meni tako, da izrek spremenjene sodbe poslej v celoti glasi: “Obd. Ž. M., rojen ... v C., EMŠO ..., stalno stanujoč O. ..., Š., po poklicu predelovalec kovin, zaposlen S. Š. s plačo 140.000,00 SIT mesečno, samski, oče dveh nepreskrbljenih otrok, nekaznovan, državljan R. S., je odgovoren za prekršek po C točki IV. odst. čl. 130 ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je dne 15. 7. 2005 ob 02.10 uri vozil osebni avtomobil reg. št. CE ..., po C. c. v naselju L., ko je imel 0,46 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čemer je kršil določbo II. odst. čl. 130 ZVCP-1, na kar se mu ob uporabi točke C IV. odst. čl. 130 ZVCP-1 izreče globa v višini 250,37 (dvestopetdeset 37/100) EUR in 5 (pet) kazenskih točk zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom B kategorije.

Obdolženec mora plačati globo v 60 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Če globe ne bo plačal v določenem roku bo obdolžencu določen uklonilni zapor, ki bo trajal, dokler globe ne bo plačal, vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženec tudi po izvršitvi uklonilnega zapora ne bo plačal globe, se bo globa izterjala prisilno. Obdolženec lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se globa nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.

Obdolženec je dolžan plačati stroške postopka in sicer povprečnino v znesku 60,00 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe, sicer se prisilno izterja.” Ker je obdolženec s pritožbo uspel, mu v skladu z II. odst. čl. 147 ZP-1 ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obdolženec spoznan pod tč. II izreka izpodbijanega sklepa za odgovornega storitve prekrška po čl. 130/IV D ZVCP-1, na podlagi tega zakonitega določila mu je bila izrečena globa v višini 501,00 EUR, 10 kazenskih točk zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom kategorije B in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca, naloženi pa so mu bili v plačilo še stroški postopka in sicer povprečnina v višini 60,00 EUR, medtem ko je pod tč. I izreka izpodbijane sodbe, ki pritožbeno ni izpodbijan, sodišče ustavilo postopek zaradi prekrška po III. odst. čl. 122 ZVCP-1, ki naj bi ga obdolženec storil istega dne, kot prekršek pod tč. II izreka izpodbijane sodbe.

Tako odločitev sodišča prve stopnje napada predvsem zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja obdolženec in navaja, da je v njegovem primeru bila izvedena meritev alkohola v izdihanem zraku, medtem ko čl. 130 ZVCP določa ugotavljanje vsebnosti alkohola g/kg, kar pa ni pravilno, policija mu namreč ni dokazala, če je sploh imel kaj alkohola v krvi, čl. 130 ZVCP (pravilno bi bilo ZVCP-1) je velika neumnost, predlagatelj bi moral predložiti strokovno ekspertizo, pa tega ni storil, elektronski alkotest je lahko samo naprava za ugotavljanje koncentracije alkohola v izdihanem zraku, koncentracijo alkohola v krvi pa pokaže strokovni pregled, ta pa je odvisna tudi od specifičnih lastnosti posameznika. Izraža tudi dvom v pravilnost delovanja alkotestne naprave, podpis zapisnika ne more biti priznanje, policisti pa nimajo naprav, niti kompetenc, niti niso usposobljeni za meritev koncentracije alkohola v krvi, moral bi biti odrejen strokovni pregled, pa ni bil. Rok za pritožbo osem (8) dni je prekratek. Smiselno je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene navedbe obdolženca o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju sodišča prve stopnje niso utemeljene. Pritožnik je namreč že v svojem zagovoru z dne 4. 4. 2006 (list. št. 11) določno pojasnil postopek preizkusa svojega psihofizičnega stanja kritičnega dne in priznal, da je na prireditvi v Laškem spil približno 5 piv po 0,5 litra, ker pa je menil, da je rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom prevelik, se z njim ni strinjal, zato je bil odrejen preizkus z etilometrom, Ker se mu je torej dobljen rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom v višini 0,51 miligrama v litru izdihanega zraka zdel prevelik, je obdolženec, kot je bilo ugotovljeno že v izpodbijani sodbi, izkoristil možnost kontrole tega rezultata z etilometrom, ki ga je odredil policist, kar je skladno tudi z izpovedjo policista J. F. (list. ..., ...) in listinskimi dokazi in sicer zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom št. ... z dne 15. 7. 2007, iz katerega izhaja, da preizkušanec – obdolženec ni hotel tega zapisnika podpisati in da mu je zaradi tega bil tudi odrejen preizkus z etilometrom, kot tudi potrdila o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja št. 0204827, ki je bilo prav tako vročeno obdolžencu na kraju samem. Iz navedenega izhaja, da obdolženec zaradi svojega nestrinjanja z dobljenim rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom cit. zapisnika o preizkusu ni hotel podpisati, zato je poslujoči policist povsem utemeljeno in v skladu z II. odst. čl. 132 ZVCP-1 odredil preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom), ki ga je obdolženec tudi opravil, podpisal je tudi printerski trak (priloga ...), rezultat tega preizkusa pa je pokazal 0,59 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s podpisom tega printerskega traku pa je obdolženec tudi izrazil svoje strinjanje s tako dobljenim rezultatom, kar pa je ob pisanju pritožbe, posebej glede na očitke v zvezi z elektronskim alkotestom, že po vsej verjetnosti pozabil. Sodišče prve stopnje je torej ob takih ugotovitvah tudi povsem pravilno sprejelo zaključek o tem, da je bil postopek preizkusa alkoholiziranosti pravilen in zakonit in na tem odločilnem dejstvu je nadalje tudi gradilo svojo sprejeto odločitev.

Ob gornjih ugotovitvah, ko je prvotno izmerjeni rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom pokazal vsebnost 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance 0,05 pomeni vsebnost 0,46 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka in ob ugotovitvi, da je rezultat preizkusa z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (z etilometrom) pokazal rezultat 0,59 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar pa ob upoštevanju tolerance 0,06 pomeni rezultat 0,53 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, je torej za obdolženca tako slednji dobljen rezultat preizkusa z etilometrom manj ugoden, čeprav je obdolženec v skladu z II. odst. čl. 132 ZVCP-1, s tem, ko se ni strinjal z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom in posledično tudi odklonil podpis zapisnika, le izkoristil svojo zakonsko pravico pri kontroli prvotno dobljenega rezultata z elektronskim alkotestom še z meritvijo z etilometrom, kar pa mu ob pravilnem razumevanju določbe čl. 132 ZVCP-1 po oceni pritožbenega sodišča ne more in sme biti v škodo. Ob nesporni ugotovitvi, da je obdolženec ravnal po odredbi policista in opravil preizkus z elektronskim alkotestom in da je le izkoristil pravico, da nadalje izposluje kontrolo tako dobljenega rezultata še z etilometrom, ki je pokazal zanj manj ugoden rezultat, je pravilna razlaga določbe čl. 132/II ZVCP-1 po oceni pritožbenega sodišča taka, da se obdolženec zato, ker je izkoristil pravico kontrole prvotno dobljenega rezultata, ki mu jo daje zakon, ne more spraviti zaradi naknadnega preizkusa z etilometrom (če je ta rezultat zanj manj ugoden) v slabši položaj. Taka razlaga pa je slednjič skladna tudi s stališčem v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-621/03-31 z dne 2. 12. 2004, ki sicer govori o kompletni odklonitvi preizkusa in strokovnega pregleda, vendar pa je v tej smeri bilo zavzeto stališče, da pravica obdolženca – preizkušanca v cestnem prometu, da izposluje kontrolo prvotno dobljenega rezultata, ki ga je pokazal elektronski alkotest, ne more biti obdolžencu v škodo, saj bi ob vsaki drugačni razlagi prišlo lahko do situacije, ko bi obdolženec, ki je samo izkoristil pravico, ki mu jo daje ZVCP-1 lahko v posameznih primerih bil kaznovan celo strožje, kakor za prvotno, z njegove strani ugovarjano ugotovitev stopnje alkohola, ki jo je pokazal elektronski alkotest. Zaradi navedenega je ob ugotovitvi, da je prvotno dobljen rezultat, ki ga je pokazal elektronski alkotest znašal 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar pomeni ob upoštevanju tolerance 0,05 dobljen rezultat 0,46 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, potrebno očitani prekršek obravnavati in sankcionirati v skladu z določbo C točke IV. odst. čl. 130 ZVCP-1, ki določa, da v primeru, če ima voznik več kot 0,80 do vključno 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,38 do vključno 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka se mu izreče globa v višini takratnih 60.000,00 SIT oz. sedaj 250,37 EUR, poleg tega pa se mu izreče tudi pet (5) kazenskih točk. Ker je torej v konkretnem primeru na podlagi dejanskih ugotovitev prišlo do kršitve materialnega prava v škodo obdolženca, je tako kršitev ob reševanju pritožbenih navedb in tudi v okviru uradnega preizkusa (čl. 159 ZP-1) smelo pritožbeno sodišče na podlagi VIII. odst. čl. 163 ZP-1 samo odpraviti tako, da je za storjeni prekršek obdolžencu izreklo sankcijo v skladu s C točko IV. odst. čl. 132 ZVCP-1, zato je izpodbijano sodbo o prekršku v delu glede pravne opredelitve in glede izrečene sankcije spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Kar pa zadeva pritožbeno navedbo o tem, da nimajo policisti kompetenc in pooblastil za preizkus psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu pa je pritožniku povedati, da policistom, ki so uradne pooblaščene osebe, taka pooblastila neposredno daje čl. 11 ZVCP-1, na podlagi katerega policisti lahko neposredno nadzirajo in urejajo promet na javni cestah in na nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni promet, nadzirajo lahko stanje in prevoznost cest, tovor in vozila, voznike in druge udeležence v cestnem prometu, torej smejo in morajo nadzirati tudi psihofizično stanje udeležencev v cestnem prometu, to pa tudi iz razloga, ker je že zgolj udeležba v cestnem prometu velik riziko, zato se še tembolj od vseh udeležencev pričakuje dosledno spoštovanje določb ZVCP-1, zlasti tistih, ki se nanašajo na psihofizično stanje udeležencev. V zvezi s pritožbeno navedbo o prekratkem roku za pritožbo osem (8) dni pa je pritožniku pojasniti, da je rok za pritožbo osem (8) dni zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv in določen v I. odst. čl. 151 ZP- 1 ter je stvar zakonodajalca in ne sodišča, ki odloča v konkretni zadevi.

Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča bilo odločeno delno v obdolženčevo korist, mu v skladu z II. odst. čl. 147 ZP-1 ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.