Jedro

Postopek prenosa posestne meje po podatkih zemljiškega katastra v naravo ni upravna stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 2.12.1999. Z njo je tožena stranka ob reševanju tožnikove pritožbe na podlagi 2. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravila sklep Območne geodetske uprave K., Izpostave I.B. z dne 27.2.1998, in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje, v preostalem delu (ki je predmet presoje v upravnem sporu), pa je na podlagi 239. člena ZUP tožnikovo pritožbo zavrgla. Z omenjenim sklepom je bilo odločeno, da se postopek prenosa posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra med parcelo, št. 18 in št. 33 k.o. T. ustavi.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Ker vsi solastniki parcele, št. 33 k.o. T. niso pisno izjavili, da se strinjajo s prenosom meje v naravo, ni bil izpolnjen zakonski pogoj iz 2. točke 33. člena Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86 - ZZKat), glede preostalih parcel pa je poleg tožnika podpisal zapisnik o prenosu posestne meje po podatkih zemljiškega katastra (z dne 20.3.1997) J.G. - zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 5 in 16 oziroma L.T. (zapisnik z dne 5.11.1997), za katero je bilo po vpisu sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Ilirski Bistrici z dne 2.12.1991 in popravka omenjenega sklepa z dne 23.5.1994 v zemljiški knjigi ugotovljeno, da je lastnica omenjenih parcel. Zapisnik, s katerim je bil prenos posestne meje v naravo končan, ni upravni akt, prenos meje v naravo pa ne predmet upravnega odločanja, zato je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožnikovo pritožbo zavrgla.

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS navaja, da je predlagal prenos posestne meje med parcelami, št. 18, 4/1 ter parc. št. 16 in 5 k.o. T. v naravo ter podpisal zapisnik z dne 20.3.1997 v prepričanju, da je zemljiškoknjižni mejaš J.G. (na katerega so bile nepremičnine tudi knjižene), s katerim je pred tem dne 18.3.1997 sklenil pogodbo in z njo uredil medsebojna razmerja; L.T. pa omenjene pogodbe ne priznava. Pooblaščena geodetinja ga na ponovno ureditev meje ni vabila, kar izhaja iz zapisnika z dne 5.11.1997. V času prenosa meje naj bi že tekel sodni postopek za prenos meje, kar je ugotavljalo že sodišče prve stopnje. Ker ima prenos meje v naravo po podatkih katastra za lastnike - mejaše določene pravne posledice (v obravnavanem primeru se je to zgodilo), ni mogoče govoriti zgolj o tehnični storitvi. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da je tožnik z vlogo, vloženo 6.1.1996, pri prvostopnem upravnem organu predlagal prenos posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra. Po določbah 33. člena ZZKat se je prenos posestne meje v naravo opravil izven sodnega postopka le na zahtevo in na stroške lastnika, in to pod pogoji, da ne teče sodni postopek zaradi posestne meje glede prizadete parcele (1. točka), da so prizadeti lastniki pisno izjavili, da se strinjajo, da se posestna meja uradno vzpostavi po podatkih zemljiškega katastra (2. točka) ter da za območje parcele v postopku obstoje zanesljivi numerični podatki predhodno opravljenih zemljiško-katastrskih meritev oziroma, da so obstoječi zemljiško-katastrski načrti toliko zanesljivi, da je možno na njihovi podlagi vzpostaviti posestno mejo v predpisani dopustni natančnosti (3. točka). Iz navedene ureditve torej izhaja, da v postopku prenosa posestne meje upravni organ ne odloča o meji z izdajo odločbe, temveč potek meje v naravi določi glede na katastrske podatke, če se stranke s tem strinjajo. Postopek se konča s podpisom zapisnika oziroma izjave na zapisnik, da se posamezni lastnik strinja s pokazano mejo in z zamejničenjem s trajnimi mejnimi znamenji. Tega zapisnika in postavitve mejnih znamenj ni mogoče izpodbijati v upravnem postopku, ker zapisnik ni upravna odločba. Če pa je meja sporna, mora upravni organ napotiti stranko na ureditev meje pred sodiščem splošne pristojnosti.

Postopek prenosa posestne meje, kot ga ureja 33. člen ZZKat, se ne konča z dokončno odločbo, ampak s podpisom zapisnika. Zato tudi v primeru, ko se zatrjuje neizpolnjevanje zakonskih pogojev iz omenjenega člena ZZK (da teče sodni postopek zaradi posestne meje glede prizadete parcele oziroma, da prizadeti lastniki niso podali soglasja za takšen postopek), ni pogojev za sodno varstvo v upravnem sporu. V zadevi je pomembno, da ne gre za upravno stvar (kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo in obrazložilo), zato je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.