Jedro

Pogoj za izdajo vmesne sodbe je, da je zahtevek sporen tako po temelju kot po višini. Nujno je tudi, da zadeva še ni zrela za končno odločitev, da pa je za končno odločitev že zrel temelj zahtevka. Zato vmesna sodba ne more biti zavrnilna. Če sodišče ugotovi, da zahtevek že po temelju ne obstaja, je zadeva zrela za končno odločitev, saj mora sodišče s končno sodbo zahtevek zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen po temelju.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da tožena stranka temelju odškodninske odgovornosti ni nasprotovala, je pa nasprotovala obsegu in višini škode. Sodišče bi zato lahko odločalo zgolj o višini odškodnine. Sodba je sama s seboj v nasprotju. Ni sporno, da je tožnik imel sklenjeno zavarovalno pogodbo in bi mu tožena stranka bila zavezana izplačati odškodnino, če bi prišlo do katerega izmed škodnih dogodkov, navedenih v zavarovalni pogodbi. Sodišče bi lahko izdalo vmesno sodbo (315. člen ZPP), če bi tožena stranka izpodbijala tako podlago kot višino pa bi bila glede podlage stvar zrela za odločitev. V obravnavani zadevi tožena stranka podlage odškodninske odgovornosti ne izpodbija, zato tudi ni podana niti prva predpostavka za izdajo vmesne sodbe. Sodišče je navedlo in obrazložilo temelj odškodninske odgovornosti toženke in je tako izrek vmesne sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Izdaja vmesne sodbe, da tožbeni zahtevek ni utemeljen po temelju, je tudi nesmotrna in nejasna, kaj naj bi sodišče s končno sodbo sploh še odločilo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo – 117. člen OZ. Spregledalo je določbe 941. in 942. člena OZ. Tožnik je ravnal v skladu z zakonom in splošnimi pogoji in toženko o nastali škodi seznanil takoj, ko je mogel – naslednji dan, ko se je vrnil z dopusta. Tudi potem je ravnal v skladu z navodili tožene stranke. Izpostavlja, da je sodišče samo ugotovilo, da cenilec tožnika sploh ni kontaktiral. Tožena stranka sodeluje z družbo I., ki ima štiri ali pet cenilcev, ki storitve verjetno opravljajo tudi za druge naročnike, zato ni mogoče preveriti takšnega števila škodnih primerov v krajšem času. Tožniku je bilo naročeno, naj stanje fotografira in se sanacije tudi loti, nato pa pošlje račun, kar je tožnik tudi naredi. Toženka tožniku ni posredovala nikakršne pisne informacije niti pisnega navodila. Cenilec ga ni niti kontaktiral. Sedaj pa naj bi tožnik ravnal napačno oziroma v nasprotju z navodili toženke. Takšni zaključki sodišča so nepravilni in neutemeljeni. V primeru, da tožnik ne bi ravnal v skladu z navodili toženke bi moralo sodišče upoštevati določila 942. člena OZ in ne 117. člena OZ.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pogoj za izdajo vmesne sodbe je, da je zahtevek sporen tako po temelju kot po višini. Nujno je tudi, da zadeva še ni zrela za končno odločitev, da pa je za končno odločitev že zrel temelj zahtevka. Zato vmesna sodba ne more biti zavrnilna. Če sodišče ugotovi, da zahtevek že po temelju ne obstaja, je zadeva zrela za končno odločitev, saj mora sodišče s končno sodbo zahtevek zavrniti (ZPP, komentar k 315. členu, 3. knjiga, stran 61).

5. Sodišče je v točki 7 obrazložitve sodbe ugotovilo, da je tožnik imel zavarovano hišo pri toženi stranki in da mu je v posledici neurja dne 29. 7. 2013 nastala premoženjska škoda na strehi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (točka I) res zapisala, da nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti, tako po temelju kot po višini. V nadaljevanju pa niti z besedo ni obrazložila zakaj, v čem nasprotuje temelju, pač pa je obrazloženo ugovarjala le višini zahtevka. Očitno je tožena stranka štela, da je tožniku dolžna na podlagi in v skladu z zavarovalno pogodbo povrniti nastalo škodo, sicer mu ne bi posredovala poravnalne ponudbe z dne 3. 12. 2013 (priloga A15). Med strankama je dejansko sporna le višina nastale škode.

6. Višino škode je dolžan dokazati oškodovanec, torej tožnik. SL 9 Splošni pogoji za zavarovanje hiše v 7. členu natančno določajo, kakšne so obveznosti zavarovanca ob nastanku zavarovanega primera. Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do več kršitev SL 9 Pogojev s strani tožnika (o nastanku škode ni obvestil zavarovalnice v roku treh dni, ni upošteval navodil tožene stranke glede sanacije poškodb in predložitve predračuna), vendar pa obveznost zavarovalnice do povrnitve škode v posledice kršitev ne ugasne. Člen 7 točka 9 SL 9 Pogojev določa, da v primeru, če zavarovanec krši dolžnost ob nastanku zavarovalnega primera je dolžan zavarovalnici povrniti škodo, ki nastane iz tega. Zavarovalnica kakršnekoli škode, ki bi ji nastala, ne zatrjuje. Ni pa dvoma, da je tožniku določena škoda nastala. Kolikšna je bila, pa bo moral dokazati oškodovanec.

7. Po povedanem je bilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (355 člen ZPP). Zadeva se vrača prvemu sodišču v ponovno odločanje v zgoraj nakazani smeri.