Jedro

Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja je v načrtu gradbenih konstrukcij v delu proti tožničinemu podpornemu zidu predvidel ohranitev kletnega dela objekta zaradi ohranjanja stabilnosti sosednjih nepremičnin, tudi tožničinih. Ker lega bukve ob opornem zidu oz. po podatkih geodetskega posnetka iz projektne dokumentacije, na katerega se tožnica sklicuje v tožbi, okoli 1 m od zidu na meji med njenim zemljiščem in zemljiščem rušenja, ni sporna, po presoji sodišča omenjeni ukrep za ohranitev stabilnosti podpornega zidu pomeni po svoji vsebini tudi ukrep za zagotavljanje stabilnosti rdeče bukve. Zato bi morala tožnica, če je menila, da bo z rušenjem poseženo v bukev, za svoje trditve predložiti dokaze, kot to zahteva prvi odstavek 65. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dovolila investitorici A. d.o.o. iz Ljubljane (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) odstranitev objekta na naslovu B., stoječega na tam naštetih zemljiščih v k.o. …. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da gre za poseg v funkcionalni enoti Mestno središče, v enotah urejanja prostora MS-171, MS-132 in MS-119, ki jih ureja Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10, v nadaljevanju OPN). Usmeritve za izdelavo posameznih OPPN iz priloge 2 OPN določajo, da do sprejema OPPN v enoti urejanja prostora MS-171 veljajo določbe 95. člena OPN. Ta določa, da je na območjih, kjer je predvidena izdelava OPPN, do njegove uveljavitve dopustna odstranitev obstoječih objektov, in sicer s soglasjem organov, pristojnih za varstvo kulturne dediščine, če gre za objekt, ki je na tem področju varovan. Ker je obravnavani objekt razglašen za arhitekturni spomenik na podlagi Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju Občine Ljubljana Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto, je investitorica v postopku predložila kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine z dne 3. 8. 2009, ki ga je za odstranitev navedenega spomenika izdalo Ministrstvo za kulturo. Po ugotovitvi, da so v zadevi izpolnjeni tudi ostali pogoji iz prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), je upravni organ izdal zahtevano gradbeno dovoljenje.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da tožnica na prvi stopnji ni sodelovala, vendar pa ji je bil s tem, ko ji je bilo na njeno zahtevo vročeno gradbeno dovoljenje, priznan status stranske udeleženke v tem postopku. Ker na prvi stopnji ni imela možnosti, da se seznani s celotno dokumentacijo in da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah, je pritožbeni organ vso dokumentacijo odstopil prvostopenjskemu organu, ki je razpisal ustno obravnavo, po njej pa zadevo predložil v nadaljnje reševanje v pritožbenem postopku. Glede tožničinih ugovorov drugostopenjski organ navaja, da je ugovor, s katerim bi tožnica utegnila varovati svojo pravno korist, ugovor v zvezi s podpornim zidom, medtem ko ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na izdelavo projektne dokumentacije oz. varovanja naravne vrednote (rdečelistne bukve), saj se izpolnjevanje teh pogojev ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Tudi sicer tožnica z ugovorom, ki se nanaša na varovanje omenjene naravne vrednote, ne očita prvostopenjskemu organu, da v postopku ni zagotovil varstva javne koristi. Po vpogledu v elektronske podatke naravovarstvenega atlasa in glede na oddaljenost bukve na C. od objekta, katerega odstranitev je dovoljena s spornim gradbenim dovoljenjem, česa takega ne ugotavlja niti drugostopenjski organ. Nadalje poudarja, da se dobršen del pritožbenih navedb nanaša na izvedbo del po izdanem gradbenem dovoljenju, na njen obseg in na način izvedbe nasutja pred podpornim zidom, ki leži med zemljišči v lasti tožnice in zemljišči posega. Ker gre za ugovore, ki se nanašajo na fazo izvedbe, jih v obravnavanem postopku ni mogoče upoštevati.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral organ po vsebini obravnavati navedbe, ki se tičejo njenih pravic. Ne strinja se, da je vprašanje rdečelistne bukve nekaj, kar je ne zadeva, saj stoji na njenem zemljišču parc. št. 2638 k.o. ..., to pa meji na zemljišča posega. Ker gre za naravno vrednoto v njeni lasti, bi morala toženka ugotavljati, ali je zaradi načrtovanega posega lahko uničena. Na naroku je namreč navajala, da gradnja je in bo še vplivala na stabilnost rdeče bukve, že v pritožbi pa tudi, da se rdečelistna bukev nahaja v vplivnem območju rušitvenih del in da je investitor v dopisu z dne 9. 6. 2011 napačno prikazal njeno lokacijo tako, da bi bila zunaj vplivnega območja rušenja. Iz geodetskega posnetka v projektni dokumentaciji namreč izhaja, da je drevo oddaljeno okoli 8 m od porušenega objekta in okoli 1 m od mejnega zidu, krošnja pa sega prek parcelne meje. V postopku je torej navajala dejstvo, da se njena bukev nahaja drugje, kot je to prikazano v gradbeni dokumentaciji, zato mora sodišče opraviti kontrolo dejanskega stanja. Nadalje navaja, da bi moral upravni organ preveriti, ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije. Meni, da bo treba v postopku glede na prostornino objekta – ker presega 5000 m3, gre za zahteven objekt –, predložiti revizijsko poročilo. Sklicuje se tudi na prilogo I, točka 3, Direktive Sveta 89/106/EGS z dne 21. 12. 1988 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode. V postopku kljub njenim zahtevam ni bilo s strani neodvisnih strokovnjakov ugotovljeno oz. revidirano, ali nameravana gradnja – odstranitev objekta ogroža zdravje sosedov. Le na podlagi pravilno sestavljene dokumentacije za nameravano gradnjo je namreč mogoče preveriti, ali bo prišlo do posega v njene koristi. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v zadevi I U 1367/2011 odločalo o tožničini tožbi, vloženi zoper sklep, s katerim je upravni organ zavrgel njeno zahtevo za vročitev v tem upravnem sporu izpodbijanega gradbenega dovoljenja št. 351-2575/2010-27 z dne 22. 4. 2011. S sodbo z dne 16. 2. 2012 je navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek na prvo stopnjo z napotilom, naj upravni organ ugotovi, ali bi morala biti tožnica stranka v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, če da, pa naj ji gradbeno dovoljenje vroči. Kot izhaja iz razlogov drugostopenjske odločbe, tožbe in predloženih upravnih spisov, je bilo tožnici v ponovljenem postopku gradbeno dovoljenje vročeno. To pomeni, da je upravni organ prve stopnje štel, da je v obravnavani zadevi kot lastnica sosednjih nepremičnin izkazala pogoje iz 43. člena ZUP, po katerem ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek) – konkretno tožnica zaradi varstva lastninske pravice na nepremičninah, ki mejijo na zemljišče posega. Zato se v nadaljevanju postopka, to je po vročitvi gradbenega dovoljenja, ni več ugotavljal tožničin pravni interes za udeležbo v postopku, ampak so se obravnavali njeni ugovori, s katerimi je varovala svojo lastninsko pravico oz. se je presojalo, ali so ti ugovori po vsebini taki, da tožnica z njimi lahko prepreči izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na navedeno so njene navedbe na ustni obravnavi 22. 5. 2012, ki se nanašajo na razlaganje pravnega interesa za udeležbo v postopku (med drugim zaradi varovanja stabilnosti opornega zidu na zemljiščih parc. št. 2640 in 2638 k.o. ..., kjer je tudi zaščitena rdeča bukev) nerelevantni in sami po sebi ne morejo vplivajo na zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja. Enako velja tudi za vse tožbene navedbe v tej smeri.

Tako tožnica v tožbi navaja, da je v postopku zatrjevala (iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bilo to na ustni obravnavi 22. 5. 2012), da je v dopisu investitorice upravni enoti z dne 9. 6. 2011 lokacija rdečelistne bukve prikazana napačno. V tožbi pojasnjuje, da je bila prikazana tako, da bi bila izven vplivnega območja rušenja, čeprav to iz dejanskega stanja in geodetskega posnetka ne izhaja. V omenjenem posnetku v projektni dokumentaciji je namreč njena lokacija prikazana v oddaljenosti okoli 8 m od porušenega objekta in 1 m od mejnega zidu.

Te navedbe so neupoštevne, saj tožnica ne pojasni, kakšen vpliv naj bi imela napačna navedba tega dejstva v dopisu na izpolnjevanje pogojev, ki jih mora upravni organ preveriti pred izdajo gradbenega dovoljenja v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZGO-1, med drugim, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali ima predpisane sestavine. Iz nadaljnjih tožbenih navedb namreč izhaja, da je prikaz drevesa v geodetskem posnetku kot sestavnem delu projektne dokumentacije pravilen, pa tudi na ustni obravnavi 22. 5. 2012 je tožničin strokovni pomočnik izrecno navedel, da je njegova lokacija v geodetskem prikazu v projektni dokumentaciji ustrezna. Le slednja pa je relevantna za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče zato le dodaja, da okoliščina, ali bukev leži ali ne v vplivnem območju rušenja, sama zase v zadevi ni odločilna oz. zgolj zaradi tega ni mogoče zavrniti izdaje gradbenega dovoljenja, saj je pomembna le za presojo, ali ima tožnica kot lastnica bukve zaradi njene zaščite pravico udeleževati se postopka. Kot rečeno, to po opravljeni vročitvi gradbenega dovoljenja tožnici v tej zadevi ni več bistveno.

Sodišče se sicer strinja s tožbenim stališčem, da varstvo rdeče bukve, ki je naravna vrednota, nesporno pa stoji tudi na zemljišču v lasti tožnice, ne pomeni le zasledovanja javnega interesa, ampak gre v tem delu tudi za varstvo tožničinih pravic na stvari v njeni lasti. Vendar pa drugačno stališče v pritožbeni odločbi, in sicer da sodi varovanje rdečelistne bukve le v okvir zaščite javne koristi, za odločitev ni pomembno iz razlogov iz prejšnje točke obrazložitve, saj se ponovno navezuje na vprašanje obstoja pravnega interesa za udeležbo tožnice v postopku. Ali drugače: to stališče bi bilo relevantno le, če bi upravni organ na tej podlagi zavrnil tožničino pravico, da se sploh udeležuje postopka. Ker pa je v obravnavanem primeru to pravico imela, bi morala s konkretnimi navedbami zatrjevati, da bo z odstranitvijo B. v obsegu, ki je predmet gradbenega dovoljenja, poseženo v njeno lastnino – rdečelistno bukev. V zadevi namreč ni sporno, kar navaja pritožbeni organ, in sicer da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 6035, maj 2008, november 2010 in april 2011, izdelovalca ... d.o.o. iz Ljubljane, v načrtu gradbenih konstrukcij v delu proti tožničinemu podpornemu zidu predvidel ohranitev kletnega dela B. zaradi ohranjanja stabilnosti sosednjih nepremičnin, tudi tožničinih. Ker lega bukve ob opornem zidu oz. po podatkih geodetskega posnetka iz projektne dokumentacije, na katerega se tožnica sklicuje v tožbi, okoli 1 m od zidu na meji med njenim zemljiščem in zemljiščem rušenja, ni sporna, po presoji sodišča omenjeni ukrep za ohranitev stabilnosti podpornega zidu pomeni po svoji vsebini tudi ukrep za zagotavljanje stabilnosti rdeče bukve. Zato bi morala tožnica, če je menila, da bo z rušenjem poseženo v bukev, za svoje trditve predložiti dokaze, kot to zahteva prvi odstavek 65. člena ZGO-1. Po navedeni določbi mora namreč stranka ravnati v primeru, če v pisni izjavi ali na obravnavi nasprotuje nameravani gradnji. Zgolj potencialna nevarnost podrtja navedenega drevesa, ki jo tožnica zatrjuje v tožbi, torej ne zadostuje za drugačno presojo glede izpolnjevanja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Morebitno izvajanje del v nasprotju z gradbenim dovoljenjem pa ni predmet tega postopka.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na Direktivo Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanaša na gradbene proizvode (89/106/EGS). V obravnavanem primeru namreč ne gre za gradnjo novega objekta ali za rekonstrukcijo obstoječega in torej ne za uporabo gradbenih proizvodov pri gradnji objekta. Da se uporaba gradbenih proizvodov pojmovno povezuje le z gradnjo v primeru novogradnje in rekonstrukcije, izhaja tudi iz drugega odstavka 9. člena ZGO-1, ki določa, da se v objekte lahko vgrajujejo samo gradbeni proizvodi, ki so bili dani v promet skladno s predpisi o gradbenih proizvodih.

Neutemeljena je tožničina zahteva po izdelavi revizije projektne dokumentacije. V času izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja je tretji odstavek 53. člena ZGO-1 določal, da se z omenjeno kontrolo preveri, ali je z načrti tehničnih rešitev dokazano izpolnjevanje bistvenih zahtev. Glede na prvi odstavek 9. člena ZGO-1 pa morajo bistvene zahteve izpolnjevati objekti, kar pomeni, da se izpolnjevanje bistvenih zahtev objekta zahteva le v primeru njihove gradnje ali rekonstrukcije, ne pa tudi v primeru njihove odstranitve, kar je logično, saj gre za prenehanje obstoja objekta. Navedeno izhaja tudi iz Pravilnika o mehanski odpornosti in stabilnosti objektov, ki določa zahteve, s katerimi se zagotavlja mehanska odpornost in stabilnost objektov ves čas njihove življenjske dobe in katerih cilj je omejiti ogrožanje ljudi, živali in premoženja v objektih ter v njihovi neposredni okolici (prvi odstavek 1. člena), uporablja pa se za projektiranje, gradnjo in vzdrževanje novih objektov, rekonstrukcij obstoječih ter nadomestne gradnje (drugi odstavek).

Sodišče še ugotavlja, da v postopku ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ker je drugostopenjski organ ob reševanju tožničine pritožbe ugotovil, da ji kot stranski udeleženki na prvi stopnji ni bilo omogočeno, da se v postopku izjavi, je dopolnil postopek in odpravil omenjeno pomanjkljivost preko organa prve stopnje. Podlago za tako ravnanje je imel v prvem odstavku 251. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje, kadar ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka (v konkretnem primeru kršitve iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP), dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. S tem ko je prvostopenjskemu organu naložil (dopis z dne 4. 5. 2012), naj pritožnici omogoči, da se seznani s spisno dokumentacijo in poda izjavo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, zaradi česar je prvostopenjski organ 22. 5. 2012 opravil ustno obravnavo, je bila tudi po presoji sodišča odpravljena omenjena postopkovna kršitev, storjena na prvi stopnji.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožnica v tožbi ne navaja ničesar, s čimer bi lahko izpodbila zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). O tožbi je odločilo na seji, saj je v pretežnem delu presojalo materialnopravna vprašanja, pravno pomembna dejstva (prikaz lokacije rdečelistne bukve v PGD dokumentaciji, dejstvo, da je v dokumentaciji predviden ukrep za zagotavljanje stabilnosti sosednjih nepremičnin) pa med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) oz. v tožbi navedena ostala dejstva za odločitev niso odločilna.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.