Jedro

V Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo ni določen numerus clausus bolezenskih stanj, za katera se šteje, da otrok potrebuje posebno nego in varstvo, temveč je pri ugotovitvi o tem, ali določen otrok potrebuje posebno nego in varstvo in so zaradi takšne nege in varstva povečani življenjski stroški družine, potrebno upoštevati vsak konkreten primer posebej, torej tudi primer, ki ni posebej naveden v Seznamu hudih bolezni.

Ključno za presojo v predmetnem sporu, v katerem se presoja, ali je tožnik upravičen do dodatka za nego otroka, je vprašanje, ali je otrok dolgotrajno hudo bolan v skladu s 6. členom Pravilnika, torej otrok, pri katerem je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oz. ali gre za otroka s takšno boleznijo, ki zahteva zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot šest mesecev. To pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 6. 2011 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 21. 4. 2011, ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za nego otroka B.B., rojenega 15. 2. 2000, za čas od 1. 4. 2011 do največ 15. 2. 2026, to je do dopolnjenega 26. leta starosti, dokler bo imel status učenca, dijaka, vajenca ali študenta na dodiplomskem študiju.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenega razloga zmotno uporabljenega materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni izvedlo dokaza z neodvisnim izvedencem oziroma komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v C., ki bi bila sestavljena iz strokovnjakov transplantacijske medicine. Sodišče prve stopnje je zgolj sledilo dopolnilnemu mnenju zdravniške komisije druge stopnje, ki ni sestavljena iz strokovnjakov na področju transplantacije jeter. Iz priložene medicinske dokumentacije nedvomno izhaja, da gre pri otroku B.B., za stanje po transplantaciji jeter v letu 2000, in da je od tedaj dalje neprekinjeno na imunosupresivni terapiji, ki preprečuje zavrnitev presajenega organa. Iz medicinskih izvidov nadalje izhaja, da kontinuirano prejema imunosupresivni zdravili s hudimi stranskimi učinki Prograf in Cellcept. Doza navedenih zdravil se povišuje, da ne pride do zavrnitve organa. Poudarja, da v 22. tč. Seznama težkih kroničnih bolezni in stanj ni razlikovanja med vzdrževalno in intenzivno imunosupresivno terapijo. Uporaba kriterija za razlikovanje med vzdrževalno in intenzivno imunosupresivno terapijo je tako povsem v nasprotju z 22. tč. Seznama, ki je sestavni del Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da otrok še vedno prejema imunosupresivno terapijo (prejemal jo je tako v času izdaje izpodbijanih upravnih aktov, kot tudi v času sojenja), ter da v tem času medikamentozna terapija ni bila ukinjena. Zdravniška komisija druge stopnje je med potekom sodnega postopka sama samovoljno postavljala kriterije za razločevanje terapij, kar je v nasprotju s splošnim načelom pravne varnosti in kriterijem jasnosti oziroma določnosti pravnih norm. V kolikor je razširjeni strokovni kolegij pediatrije menil, da je potrebno razločevanje med vzdrževalno in intenzivno imunosupresivno terapijo je imel pravico in tudi dolžnost, da enkrat letno preveri ustreznost seznama bolezni ter predlaga njegove spremembe in nedvomno določi kriterije, kolikšne doze in katera zdravila sodijo v vzdrževalno imunosupresivno terapijo ter katera v intenzivno imunosupresivno terapijo. Sklicuje se na pravnomočne odločbe centra za socialno delo v podobnih primerih v zvezi z uveljavljano denarno dajatvijo za otroka po transplantaciji organov, pri katerih je bilo odločeno, da so starši otrok po presaditvi jeter upravičeni do dodatka za nego otroka do 18. leta starosti oziroma dokler se šola, največ do 26. leta starosti. V navedenih odločbah ni razlikovanja med vzdrževalno in intenzivno imunosupresivno terapijo. Takšno odločitev je v vsebinsko podobnem primeru nedavno sprejelo tudi delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. V Ps 3182/2012. Sklicuje se tudi na ustavno določbo 22. člena URS o enakem varstvu pravic.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 4. 2011. Z navedeno odločbo je center za socialno delo zavrnil tožnikov zahtevek za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka.

Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek tožnika na odpravo navedenih odločb in priznanje dodatka za nego otroka, zavrnjen z utemeljitvijo, da otrok B.B. ne prejema več intenzivne imunosupresivne terapije oziroma, da je poteklo že več kot eno leto odkar je ne prejema več. Prvostopenjsko sodišče je namreč štelo, da je za razsojo v predmetni zadevi ključna zgolj ugotovitev ali otrok še prejema intenzivno imunosupresivno terapijo oziroma ali je že poteklo eno leto odkar je ne prejema več.

Pravno podlago za odločanje v sporni zadevi predstavlja Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami; v nadaljevanju ZSDP) in Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Ur. l. RS, št. 105/2002 s spremembami; v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z 80. členom ZSDP je denarni dodatek za nego otroka, denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva takega otroka. Natančnejše pogoje in kriterije za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, pa je na podlagi 3. odstavka 91. člena ZSDP predpisal minister v Pravilniku.

Denarni dodatek za nego otroka se torej prizna za otroka, za katerega je ugotovljeno, da potrebuje posebno nego in varstvo, pri čemer je namen tega dodatka kritje povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva takega otroka. Navedeni Pravilnik določa kriterije, po katerih se opredelijo otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Med takšne otroke po 1. odstavku 6. člena Pravilnika med drugim spadajo tudi dolgotrajno hudo bolni otroci, to so kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot šest mesecev. V skladu z 2. odstavkom 6. člena Pravilnika je sestavni del le-tega tudi Seznam hudih bolezni, med katere so v času vložitve zahteve in odločanja organa prve stopnje spadali tudi otroci po transplantaciji organov, še eno leto po končani intenzivni imunosupresivni terapiji (22. tč. seznama). V tem delu je bil Pravilnik oz. Seznam hudih bolezni kasneje spremenjen (Ur. l. RS, št. 85/2012) in tako so od 13. 11. 2012 v 22. tč. Seznama hudih bolezni med težka kronična obolenja razvrščena tudi stanja po transplantaciji jeter pri otrocih in sicer za dobo zdravljenja in še eno leto po ukinitvi imunosupresivne terapije. Takšna sprememba Pravilnika očitno kaže na to, da je medicinska stroka spoznala, da je otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo tudi tisti otrok, ki prejema imunosupresivno terapijo in ne zgolj otrok, ki prejema intenzivno imunosupresivno terapijo, kot je veljalo do spremembe Pravilnika.

Iz razpoložljive listinske medicinske dokumentacije v upravnem in sodnem spisu izhaja, da gre pri otroku B.B., roj. 15. 2. 2000 za stanje po transplantaciji jeter v letu 2000, in da je od tedaj dalje na imunosupresivni terapiji, ki preprečuje zavrnitev presajenega organa. Iz medicinskih izvidov nadalje izhaja, da v ta namen kontinuirano prejema zdravili Prograf ter Cellcept, pri čemer se doza zvišuje ali znižuje, odvisno od odstopanja supresiva od normalnih meja v krvi. Iz medicinske dokumentacije je razvidno tudi, da je otrok zaradi nihanja večkrat na kontrolah.

Pritožbeno sodišče poudarja, da v Pravilniku ni določen numerus clausus bolezenskih stanj, za katere se šteje, da otrok potrebuje posebno nego in varstvo, temveč je pri ugotovitvi o tem, ali določen otrok potrebuje posebno nego in varstvo in so zaradi takšne nege in varstva povečani življenjski stroški družine, potrebno upoštevati vsak konkreten primer posebej in torej tudi tak, ki ni posebej naveden v Seznamu hudih bolezni. V citiranem seznamu, ki je priloga Pravilnika, so namreč naštete bolezni in stanja, za katere se že samodejno šteje, da so takšne intenzitete, da predpostavljajo posebno nego in varstvo in torej povečane življenjske stroške družine. To pa ne pomeni, da posebna nega in varstvo otroka ni potrebna tudi v primerih bolezenskih stanj, ki v seznamu niso našteta. Prav iz navedenega razloga je v 2. odstavku 81. člena ZSDP določeno, da se pravica do tega dodatka uveljavlja na podlagi mnenja zdravniške komisije, ki razpolaga s strokovnim medicinskim znanjem, in ki v vsakem primeru posebej poda stališče o tem, ali otrok glede na stanje bolezni potrebuje posebno nego in varstvo in koliko časa. Naloga komisije torej ni v tem, da preveri ali je otrokovo zdravstveno stanje najti v Seznamu hudih bolezni, ki je priloga Pravilnika, temveč v tem, da skladno s splošnimi spoznanji medicinske stroke oceni, ali otrok, glede na zdravstveno stanje, potrebuje posebno nego in varstvo, kot to določa ZSDP. Glede na namen navedene določbe, je nadalje oceniti, da takšen dodatek ne pripada otrokom s kratkotrajnimi boleznimi, temveč dejansko dolgotrajno hudo bolnim otrokom, kot to določa 6. člen Pravilnika.

V obravnavanem primeru se torej upoštevaje vse navedeno izkažejo za nerelavantne ugotovitve sodišča prve stopnje, da odmerki zdravil, ki jih je otrok B.B. prejemal ne predstavljajo intenzivne imunosupresivne terapije, temveč zgolj vzdrževalno imunosupresivno terapijo. Ključno za presojo v predmetnem sporu je namreč vprašanje, ali je otrok dolgotrajno hudo bolan v skladu s 6. členom Pravilnika, torej otrok, pri katerem je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oz. ali je otrok s takšno boleznijo, ki zahteva zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot šest mesecev. To pa v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo ugotovljeno. Sodišče prve stopnje zdravniški komisiji ni naložilo, da strokovno oceni ali je otrok B.B. kronično bolan otrok, pri katerem je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma tak otrok, katerega bolezen zahteva zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot šest mesecev (kar bi bilo sicer iz medicinske dokumentacije morda lahko zaključiti). Zdravniška komisija je bila mnenja, da otrok ne potrebuje posebne nege in varstva zgolj zato, ker Pravilnik določa, da imajo takšno pravico do dodatka le tisti otroci, ki prejemajo intenzivno imunosupresivno terapijo (oziroma še eno leto po njej). Naloga zdravniške komisije bi torej morala biti strokovna ocena otrokovega zdravstvenega stanja v skladu z upoštevanjem kriterijev v 80. členu ZSDP ter v 6. členu Pravilnika in ne preverjanje, kaj je zapisano v Seznamu hudih bolezni.

Pri tem pritožbeno sodišče tudi ne more spregledati, da je bil tožniku v letu 2010 priznan dodatek za nego otroka B.B., kot izhaja iz odločbe št. ... z dne 7. 4. 2010 (priloga A1), ker je zdravniška komisija prve stopnje tedaj ugotovila, da otrok potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika, in sicer za obdobje od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2011. V predmetnem socialnem sporu, pa je bilo odločeno, da tožniku ne pripada dodatek za nego otroka za čas od 1. 4. 2011 naprej, kljub izrecni ugotovitvi zdravniške komisije druge stopnje, da pri otroku v letih 2010 in 2011 ni bilo sprememb niti v zdravstvenem stanju, niti v terapiji (razen z izjemo kratkotrajne ukinitve Cellcepta), kot izhaja iz dodatnih pojasnil k dopolnilnemu izvedenskemu mnenju zdravniške komisije druge stopnje z dne 11. 11. 2013. Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnika in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje tako, da bo odgovore na sporna vprašanja pridobilo s strani zdravniške komisije oziroma s strani neodvisnega izvedenskega organa, kot je to pravočasno predlagal tožnik. Prav tako bo moralo skladno z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalnim načelom (62. čl. ZDSS-1) ugotoviti ali ima tožnik zaradi nege in varstva otroka dodatne stroške, kot npr. potne stroške, parkirnine zaradi obravnavanja otroka na Pediatrični kliniki v C. in druge stroške, ki predstavljajo povečane življenjske stroške, ki jih ima družina zaradi posebne nege in varstva otroka in za katere se nato dodatek prizna v pavšalnem znesku, ne glede na njihovo dejansko višino za obdobje, kot je določeno v 83. členu ZSDP. Skladno z materialnim procesnim vodstvom, kot ga določa 285. člen ZPP, pa bo tudi poskrbelo, da se navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o odločilnih dejstvih oz. da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, zato da se ugotovi sporno stanje pomembno za odločbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.