Jedro

Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, čeprav primerljive primere, saj je ustanova zastaranja tako pomembna, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po poteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

Trditvam toženca tožnica ni substancirano oporekala. Neprerekanih dejstev ob tem, da je tožnica sama priznala, da je toženec poravnal nekatere stroške, ni treba posebej dokazovati.

Ni naloga sodišča, da iz listin, ki so predložene kot dokaz, samo izbira pomembna dejstva.

Razjasnevalna obveznost sodišča ni neomejena, ampak je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu II. točke izreka - s katerim je bil razveljavljen sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, I 7896/2007 z dne 5.9.2007, v 1. točki glede zneska 3.607,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: 133,16 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 141,81 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 139,33 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila 162,88 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila,

140.86 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 177,82 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 166,15 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 147,96 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 88,11 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 151,57 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila 159,96 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 134,30 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 160,81 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 151,70 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 163,16 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 80,50 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 189,07 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 128,15 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 110,40 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 87,85 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 125,82 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 94,87 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 136,95 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 148,85 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 121,15 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, 164,42 EUR od dne 30.3.2007 dalje do plačila, in v 3. točki glede zneska 72,04 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen - in v III. točki izreka glede nadaljnjih pravdnih stroškov, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani , opr. št. I 7896/2006 z dne 5.9.2007, vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za znesek 131,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2007 dalje do plačila in v 3. točki izreka glede 1,82 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 dalje do plačila (I. točka izreka); navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 5.183,65 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe, in za zakonske zamudne obresti od zneska 131,22 EUR za dan 30.3.2007 ter v 3. točki izreka za 72,04 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2007 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Obenem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni oziroma jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 6. točke 1. odst. 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zahtevek za povrnitev založenih sredstev od toženca ima naravo verzijskega zahtevka, pri čemer je pravilna uporaba splošnega, petletnega zastaralnega roka in terjatev v znesku 4.262,79 EUR (op. za obdobje od januarja 2002 do decembra 2005; 31 računov) ni zastarala. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Terjatev ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih, zato zanjo ni možno uporabiti enoletnega zastaralnega roka. Stališče sodišča, da je treba uporabiti pravilo o enoletnem zastaralnem roku, če upravnik stroške plača iz lastnih sredstev, je zmotno. Ne strinja se z (nesporno) ugotovitvijo sodišča, da je toženec račune ves čas plačeval v znesku, obračunanem ob upoštevanju enkratnika površine svojega poslovnega prostora. Toženec ni plačal nobenega od vtoževanih stroškov, kar tožnica ves čas zatrjuje. Toženec je sicer predložil nekatera potrdila o plačilih, ki pa se nanašajo na druge izvršilne postopke in na drugo obdobje, kot je uveljavljano. Vtoževani zneski so neplačani, zato je gornja ugotovitev nepravilna in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje glede terjatev za leto 2006 (januar, februar, marec in november) ugotavlja zneske, ki naj bi jih toženec plačal tožnici iz naslova vtoževnih stroškov, kar pa ne drži. Plačila se nanašajo na druge odprte zadeve med pravdnima strankama. Sicer pa je toženec na naroku 23.8.2010 vložil v spis kup potrdil o plačilih, glede katerih se tožnica ni mogla izjasniti, saj je sodišče prve stopnje obravnavo zaključilo, ne da bi ji odobrilo rok za izjasnitev o na naroku prejetih listinah in za dostavo dokazila o delitvi stroškov. Zato navedb o izpolnitvi ni mogla substancirano prerekati. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. V zvezi s terjatvijo za april 2006 je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da bi morala tožnica izdelati izračun za vtoževane postavke (čiščenje, varovanje in hišnik) tudi ob upoštevanju enkratnika površine poslovnega prostora. Tožnica vtožuje terjatev v celoti, zato ni imela razloga, da bi izdelala dodatni obračun. Če pa je sodišče menilo, da je takšen obračun potreben, bi moralo tožnico na to opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva, v skladu s 285. členom ZPP. Zaradi opustitve materialno procesnega vodstva ji je bila odvzeta pravica do pravnega varstva.

3. Toženec in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava, to je enoletnega zastaralnega roka. V predmetni pravdi je tožnica, ki je bila v spornem obdobju upravnica poslovne stavbe X., uveljavljala povračilo (različnih) stroškov(1), ki se nanašajo na obratovanje in vzdrževanje poslovnega prostora v tej poslovni stavbi, ki je bil v tem obdobju (do 12.12.2006) last toženca, in jih je plačala iz lastnih sredstev. Stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok iz 6. točke 1. odst. 355. člena OZ, po presoji sodišča druge stopnje ni pravilno. Določilo, ki predvideva enoletni zastaralni rok, torej, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, dospevajoče v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu, pri čemer začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo, namreč velja le za terjatve upravnikov v večstanovanjskih hišah(2). V konkretnem primeru ne gre za večstanovanjsko hišo, pač pa za poslovno stavbo, v kateri so samo poslovni prostori, kar med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, čeprav primerljive primere, saj je ustanova zastaranja tako pomembna, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po poteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Pravice in dolžnosti pravnih subjektov morajo biti zanesljive, predvidljive in določno opredeljene. Poleg tega pa je izjeme treba razlagati zožujoče (prim. II Ips 608/2006). Ker se določba 6. točke 1. odst. 355. člena OZ ne nanaša na terjatve upravnikov poslovnih stavb, temveč zgolj na terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo.

6. Za vtoževane terjatve je tako treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), pri čemer začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zaradi uporabe posebnega pravila o zastaralnih rokih zavrnilo tožbeni zahtevek glede terjatev za obdobje od januarja 2002 do vključno decembra 2005 (31 računov). Upoštevajoč čas vložitve tožbe (1.8.2007), katere posledica je pretrganje zastaranja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so terjatve pred 1.8.2002 že zastarale. Gre za terjatve za mesece januar (105,19 EUR), marec (127,54 EUR), april (155,65 EUR), junij (137,27 EUR) in julij 2002 (129,53 EUR) v skupnem znesku 655,18 EUR (glej priloge A168 do A172). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v znesku 655,18 EUR z obrestmi je torej pravilna. Glede na to, da v konkretnem primeru ne pride v poštev enoletni zastaralni rok, terjatve tožnice, nastale od avgusta 2002 (gre za račune za obdobje: september do december 2002, januar do november 2003, februar 2004, marec do december 2005; glej priloge A173-187, A162-A167, A153-156) do vložitve tožbe še niso zastarale. Gre za terjatev v skupnem znesku 3.607,61 EUR. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev (torej je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno), sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera (gre za različne stroške za 26 mesecev) ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, kar v predmetnem postopku pomeni povsem na novo ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje, zato je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 3.607,61 z obrestmi in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). S spremembo sodbe bi namreč sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), saj bi na pritožbeni ravni prvič ugotavljalo (obsežno) dejansko stanje. Razveljavitev sodbe v glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (4. odst. 165. člena ZPP), tako izvršilnih, kot nadaljnjih pravdnih stroških.

7. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija tudi zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na terjatve za leto 2006 (januar, februar, marec in november ter april – delno) v skupnem znesku 920,86 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je toženec izstavljene račune plačeval v znesku, obračunanem ob upoštevanju enkratnika površine svojega poslovnega prostora. Tem zatrjevanim trditvam toženca tožnica ni substancirano oporekala. Neprerekanih dejstev, ob tem, da je tožnica sama priznala, da je toženec poravnal nekatere stroške, pa v skladu s 214. členom ZPP ni treba posebej dokazovati. Toženec je predložil potrdila o plačilih, iz katerih je razvidno, da se nanašajo tudi na navedeno vtoževano obdobje. Tistih plačil, ki se nanašajo na druga obdobja ali na drug izvršilni postopek, sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da je za obračunavanje delitve in izračuna posamezne vrste stroškov vzdrževanja skupnih delov in naprav poslovne stavbe (in sicer za čiščenje, varovanje in hišnika) upoštevala dvakratnik oziroma trikratnik neto površine poslovnega prostora, kar je nasprotju z X. členom pogodbe o upravljanju (priloga A1), ki je kot kriterij delitve določal enkratnik neto površine poslovnega prostora, zato bi morala predložiti dokaz - sklep zbora lastnikov- za drugačno delitev teh stroškov, pa tega ni. Ni namreč izkazala, zakaj tega brez svoje krivde, kljub temu, da je izvedbo obravnavanega dokaza predlagala že z pripravljalno vlogo z dne 30.3.2010, ni mogla storiti do 23.8.2010, ko je bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo (4. odst. 286. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje na tem naroku pravilno zavrnilo njen predlog za določitev roka za predložitev sklepa o drugačnem kriteriju delitve. Trditveno in dokazno breme o ključu delitve pa nosi izključno tožnica. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da ji sodišče prve stopnje ni omogočilo, da bi se izjasnila o potrdilih o plačilih, ki jih je toženec vložil na naroku 23. 8. 2010. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bile dokazne listine na naroku vročene tožnici, ki pa se do njih ni opredelila in tudi ni prosila za rok, da bi se lahko o njih izjasnila (glej zapisnik na list. št. 111), zato je pritožbeni očitek, da ji je bilo onemogočeno substancirano prerekanje navedb o izpolnitvi, neutemeljen.

8. V zvezi s terjatvijo za april 2006 v znesku 155,83 EUR, kar predstavlja vsoto stroškov za čiščenje, varovanje in hišnika, sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi morala tožnica zaradi nedokazanosti svoje trditve o delitvi teh stroškov ob upoštevanju dvakratnika oziroma trikratnika neto površine poslovnega prostora, navesti, koliko bi ti stroški znašali, če bi upoštevala enkratnik površine poslovnega prostora, se pravi izdelati izračun za sporne postavke tudi ob upoštevanju enkratnika te površine. Ni namreč naloga sodišča, da iz listin, ki so predložene kot dokaz, samo izbira pomembna dejstva. Toženec je tekom postopka opozarjal, da drugačen kriterij ni dokazan, zato bi tožnica, ob tem, da ni predložila dokaza o drugačnem kriteriju delitve stroškov, kot je bil določen v pogodbi, morala računati s tem, da je v primeru neizkazanosti plačila s strani toženca upravičena do teh stroškov ob upoštevanju enkratnika površine prostora. Ob potrebni skrbnosti bi lahko ocenila navedbe v tej smeri kot pomembne. Razjasnevalna obveznost sodišča v okviru 285. člena ZPP ni neomejena, ampak je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. Sodišče mora pri izvajanju razjasnevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic (prim. II Ips 96/20116). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu in bistvena kršitev določb postopka ni podana.

9. Ker pritožba, kolikor se nanaša na terjatev v znesku 1.576,04 EUR (655,18 EUR in 920,86 EUR), ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo ter v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

(1) za obdobje od januarja 2002 do novembra 2006 (2002: januar, marec - julij, september – december (10 mesecev); 2003: januar do november (11 mesecev), 2004: februar; 2005: marec do december (10 mesecev), 2006 januar-april in november (5 mesecev)).

(2) V skladu z 2. in 3. členom Stanovanjskega zakona – SZ-1 (prej isto SZ) je večstanovanjska stavba tista stavba, v kateri prevladujejo stanovanjske enote, to so stanovanja.