Jedro

Skladno z določbo 2. odstavka 68. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo (Ur.l. RS št. 37/96, 14/99, 50/99) delavcu pripada solidarnostna pomoč enkrat letno tudi v primeru daljše bolezni nad tri mesece. Kolektivna pogodba prepušča določitev višine pripadajoče solidarnostne pomoči dogovoru med delodajalcem in sindikatom. Če do dogovora ne pride, to ne pomeni, da je delavec pravico do solidarnostne pomoči izgubil. Okoliščine posameznega primera mora v takem primeru presoditi sodišče, s čemer "nadomesti" dogovor med delodajalcem in sindikatom o višini solidarnostne pomoči. Zmotno je stališče, da glede na namen solidarnostne pomoči ne bi bilo mogoče uveljavljati solidarnostne pomoči "šele po preteku nekaj let". Gre namreč za denarni zahtevek, ki ga je mogoče uveljavljati v okviru zastaralnega roka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo solidarnostne pomoči za leto 1997, 1998 in polovico leta 1996 ter leta 1999, v skupni višini 448.741,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter povračilo stroškov postopka (1. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 32.130,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v celoti nepravilna. Solidarnostna pomoč tožeči stranki nedvomno pripada, v skladu z 2. odstavkom 68. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo (Ur.l. RS št. 37/96, 50/98 - pravilno 50/99), v primeru daljše bolezni nad tri mesece. Delodajalec in sindikat se lahko za konkreten primer glede na okoliščine dogovorita o višini solidarnostne pomoči, kar pomeni, da solidarnostna pomoč delavcu avtomatično pripada, kakšna je njena višina, pa je lahko stvar dogovora med delodajalcem in sindikatom. Do sedaj je pravico do solidarnostne pomoči delavcem priznavala tudi sodna praksa. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. spremembo sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je napačna.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je delavec upravičen do solidarnostne pomoči le takrat, kadar je sklenjen dogovor med delodajalcem in sindikatom o višini solidarnostne pomoči. Ker v obravnavanem primeru tak dogovor ni bil sklenjen, je tožbeni zahtevek zavrnilo, poleg tega pa je štelo, da tožnica v letu 1996 sploh ni bila odsotna z dela zaradi daljše bolezni nad tri mesece in ji solidarnostna pomoč tudi iz tega razloga ne pripada.

Pritožbeno sodišče meni, da navedeno stališče ni pravilno. Skladno z določbo 2. odstavka 68. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo (Ur.l. RS št. 37/96, 14/99, 50/99) delavcu pripada solidarnostna pomoč enkrat letno tudi v primeru daljše bolezni nad tri mesece. O višini solidarnostne pomoči se dogovorita delodajalec in sindikat glede na okoliščine posameznega primera. Iz citirane določbe izhaja, da kolektivna pogodba delavcu daje pravico do solidarnostne pomoči tudi za primer daljše bolezni nad tri mesece, ne določa pa višine pripadajoče solidarnostne pomoči za te primere tako kot za primere iz 1. odstavka 68. člena panožne kolektivne pogodbe (smrt, invalidnost, elementarna nesreča), ampak prepušča določitev višine pripadajoče solidarnostne pomoči dogovoru med delodajalcem in sindikatom. Če do dogovora ne pride, to ne pomeni, da je delavec pravico do solidarnostne pomoči izgubil. Okoliščine posameznega primera mora v takem primeru presoditi sodišče in na tej podlagi odločiti o višini solidarnostne pomoči, do katere je delavec upravičen, s čemer "nadomesti" dogovor med delodajalcem in sindikatom o višini solidarnostne pomoči. V obravnavanem individualnem delovnem sporu je treba zlasti upoštevati dejstvo, da so že od leta 1998 dalje potekali dogovori o kriterijih za dodelitev solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni, ter da so bili oblikovani tudi predlogi o višini solidarnostne pomoči za takšne primere. Če tovrstni postopki niso bili pravočasno izpeljani, to ne more pomeniti izgube pravice do solidarnostne pomoči za primer daljše bolezni, ki jo delavcem zagotavlja panožna kolektivna pogodba.

Zmotno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da glede na namen solidarnostne pomoči ne bi bilo mogoče uveljavljati solidarnostne pomoči "šele po preteku nekaj let". Gre namreč za denarni zahtevek, ki ga je mogoče uveljavljati v okviru zastaralnega roka. Dopustno je direktno uveljavljanje varstva pravic pri pristojnem sodišču, ker gre za pravico do denarne terjatve (2. odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja /Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR/), zato pravica do uveljavljanja solidarnostne pomoči ni vezana na predhodne postopke uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu, prav tako pa ni mogoče vezati uveljavljanja te pravice na dodatno določene roke po prenehanju bolniške odsotnosti (kot je to zapisano v predlogu kriterijev za dodelitev solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni tožene stranke z dne 11.12.1998 - priloga B1).

Ker je spoznalo, da so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP). V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.