Jedro

Bistvena je okoliščina, da pri pogodbi št. 1/2002, ki sta jo sklenili tožena stranka in M. H. BT, po vsebini ne gre za pogodbo o franšizingu, čeprav ta pogodba nosi tako ime. Po tej pogodbi je jasno, da tožena stranka na madžarsko podjetje ni prenesla franšize, ampak je madžarskemu podjetju samo dovolila trženje izdelkov tožene stranke na madžarskem trgu, v Romuniji, Jugoslaviji in Ukrajini. V 4. čl. je celo določeno, da franšizij lahko uporablja blagovno znamko franšizorja izključno na izdelkih, ki mu jih dobavlja franšizor. Zato je pogodba št. 1/2002 le po imenu pogodba o franšizingu, po vsebini pa vsekakor ne, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v višini 117.767.100,25 SIT skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2003 dalje do plačila, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna v roku 8-ih dni povrniti toženi stranki v znesku 1.334.542,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.6.2005 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da naj bi bila pogodba o franšizingu št. 1/2002 sklenjena le zato, da bi se opravilo dvojno fakturiranje dobavljenega blaga in se bi s tem zmanjšale dajatve blaga pri izvozu na Madžarsko, pozabilo, da so zaslišane priče izpovedale, da je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo o franšizingu tudi za čas pred letom 2002. S pogodbo o franšizingu št. 1/2002 je tožena stranka madžarski družbi podarila pravico uporabe blagovne znamke M. in M. d., kar pomeni kršitev 12. čl. pogodbe o franšizingu št. 494 z dne 31.3.1994, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Če pa je tožena stranka štela pogodbo o franšizingu zgolj za prodajno pogodbo, potem je vedela, da madžarski partner nima pravice uporabe blagovne znamke M. in bi morala o tem obvestiti tožečo stranko, ker pa tega ni storila, je s tem kršila 13. čl. omenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni dovolilo tožeči stranki, da bi dokazala svojo trditev o tem, da ni vedela za obstoj pogodbe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Navedbe tožeče stranke, da naj bi zaslišane priče izpovedale, da je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo o franšizingu z madžarskim partnerjem tudi za čas pred letom 2002, so že zato neupoštevne, ker jih kot navedbe tožeča stranka do pritožbe sploh ni podala, ampak se sklicuje le na to, da naj bi o tem izpovedale zaslišane priče. Ob stališču sodišča prve stopnje, da pa sicer pri pogodbi št. 1/2002, sklenjeni med toženo stranko in firmo M. H. BT sploh ni šlo za pogodbo o franšizingu, pa je pravilno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ko ni dovolilo izvedbe dokazov v smeri, da bi tožeča stranka dokazovala svojo trditev o nevednosti za obstoj pogodbe. Bistvena pri stvari je po mnenju pritožbenega sodišča okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje tako v dejanskem kot pravnem pogledu pravilno ocenilo, da pri pogodbi št. 1/2002, ki sta jo sklenili tožena stranka in M. H. BT, po vsebini sploh ne gre za pogodbo o franšizingu, čeprav sicer ta pogodba nosi tako ime. Po tej pogodbi je jasno, da tožena stranka na madžarsko podjetje ni prenesla franšize, ampak je madžarskemu podjetju samo dovolila trženje izdelkov tožene stranke na madžarskem trgu, v Romuniji, Jugoslaviji in Ukrajini. V 4. čl. je celo določeno, da franšizij lahko uporablja blagovno znamko franšizorja izključno na izdelkih, ki mu jih dobavlja franšizor. Zato je pogodba št. 1/2002 le po imenu pogodba o franšizingu, po vsebini pa vsekakor ne, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tako pogodbo zato tožena stranka tudi ni prekršila 12. čl. pogodbe o franšizingu št. 494 z dne 31.3.1994, ki sta jo sklenili pravdni stranki in ki je po vsebini prava pogodba o franšizingu. Kršitev 12. čl. pogodbe bi pomenilo le tako dejanje, s katerim bi franšizij podelil franšizo tretji osebi v celoti ali v delu, kar pa se s pogodbo št. 1/2002, kot je bilo že povedano, ni zgodilo. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožeče stranke na to, da naj bi toženec zagrešil kršitev 13. čl. pogodbe o franšizingu št. 494, ker naj bi bil po tem določilu dolžan obvestiti franšizorja o vsaki zlorabi franšize. Ne samo, da v tožbi kršitve 13. čl. pogodbe tožeča stranka ni navajala kot temelj za svoj tožbeni zahtevek in tudi v prijavi terjatve v stečajnem postopku zoper toženo stranko ni navedla tega temelja za terjatev, ampak tudi sicer ni mogoče govoriti o kršitvi 13. čl. pogodbe št. 494 v razmerju med pravdnima strankama zaradi tega, ker naj bi tožena stranka ne obvestila tožeče stranke, kaj počne madžarski partner. Določilo 13. čl. pogodbe št. 494 namreč ureja le razmerje med pravdnima strankama in govori o zlorabi franšize, torej o tem, kar je tožeča stranka prenesla na tožena stranko, za kar pa ne gre pri ravnanju madžarskega partnerja. Tudi v primeru, če bi tožena stranka vedela za kakšno dejanje madžarskega partnerja, ki bi lahko pomenilo kršitev blagovne znamke tožeče stranke ali dejanje nelojalne konkurence na škodo tožeče stranke, pa o tem tožeče stranke ne bi obvestila, bi to ne pomenilo kršitve 13. čl. pogodbe o franšizingu št. 494, ki je sklenjena med pravdnima strankama. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.