Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Do škode je prišlo zaradi krivdnega ravnanja obeh imetnikov vozil. Oba sta enako prispevala k nastanku škode, zato je razmejitev njune odgovornosti po enakih delih pravilna.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 946,88 DEM in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 2.756,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta bili v času trčenja obe vozili, to je tožnikovo in od M., še v premikanju. Pri tem se je oprlo na izpovedbe A.M. in B.M. ter na nekatere ugotovitve izvedencev Janeza Kamina in dr. Janeza Kopača. Zavzelo je stališče, da je za nesrečo soodgovoren tudi tožnik, ki je s svojim osebnim avtomobilom s prikolico vozil ob sredini vozišča in se prepozno umikal proti desnemu robu ceste, tako da je s prikolico zaprl pot nasproti vozečemu zavarovancu tožene stranke B. M..
Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti tej sodbi. Tožnikovo pismo o obnašanju B. M. do svojega moža je ocenilo kot nepomembno, ker iz njega ni mogoče sklepati na izključno krivdo B. M.. Potrdilo je tudi stališče, da predlagani ogled ne bi mogel doprinesti k odgovoru na vprašanje, ali sta se obe vozili v času trčenja premikali, ali pa se je tožnik že pred tem ustavil. Potrdilo je prvostopno dokazno oceno in stališče, da sta tožnik in zavarovanec tožene stranke M. enako odgovorna za nastalo škodo.
Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Vstraja pri svojem stališču, da je za nesrečo izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pristransko in v tem vidi razloge, da so bili zavrnjeni dokazni predlogi za izvedbo ogleda, za zaslišanje tožnika in za čitanje tožnikovega pisma z dne 2.1.1992. V zvezi z ogledom navaja, da se položaj na kraju nezgode ni spremenil in da stroški ne morejo biti razlog za zavrnitev tega dokaza, ker je stroške pripravljena poravnati tožeča stranka. Poudarja, da je cesta na mestu nesreče ravna in pregledna v večji razdalji. Trdi, da je svoj avto ustavil 50 m pred srečanjem. Sklicuje se na stališče, ki ga je izrazilo vrhovno sodišče v sklepu opr. št. II Ips 155/91 in navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista sledili napotkom vrhovnega sodišča. Meni, da ni mogoče ugotoviti materialne resnice, če niso bili upoštevani tožnikovi dokazni predlogi.
Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Tožnik je v predhodnem postopku uspel s polovico svojega zahtevka, v nadaljnjem postopku pa je bil njegov zahtevek v preostalem delu zavrnjen. Taka odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik svojega avtomobila pred trčenjem ni popolnoma ustavil in da je s prikolico, ki ni bila umaknjena povsem na desni rob ceste, deloma zaprl vozišče nasproti prihajajočemu zavarovancu tožene stranke A.M. Cesta je bila pregledna na zadostni razdalji, bila pa je preozka za neovirano srečanje. V danih okoliščinah bi bilo varno srečanje mogoče le ob povsem upočasnjeni vožnji obeh vozil. Te okoliščine, ki so odločilne za ugotovitev odgovornosti obeh udeležencev nesreče, so izrecno ugotovljene in obrazložene s sklicevanjem na izvedene dokaze. V izpodbijanih sodbah so navedeni razlogi, zakaj sodišči nasprotnih trditev tožeče stranke nista sprejeli kot točne. Sodbi torej nimata pomanjkljivosti, ki jima jih očita tožnik v reviziji, namreč da sta brez razlogov o odločilnih dejstvih in da razlogi nasprotujejo ugotovljenim okoliščinam. Nasprotno: ugotovljena so vsa odločilna dejstva, zlasti je bilo v ponovnem sojenju v skladu s stališčem revizijskega sodišča zavzeto določno stališče o tem, ali je tožnik svoje vozilo ustavil pred trčenjem ali ne. S temi revizijskimi očitki tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Vendar glede na navedeno, teh kršitev ni. Povsem drugo vprašanje pa je, da se tožnik ne strinja s takimi ugotovitvami in da vztraja pri svojem opisu dogodkov. S tem izpodbija dejanske ugotovitve, kar pa na revizijski stopnji ni mogoče (3. odst. 385. čl. ZPP). Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje zajemajo vse relevantne okoliščine, potrebne za pravilno uporabo materialnega prava. Zato zdaj niso več podani razlogi, zaradi katerih je revizijsko sodišče ob prvem odločanju razveljavilo sodbi prve in druge stopnje.
Dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, ki jo izpodbija tožnik v reviziji, revizijsko sodišče ne more preizkusiti, ker bi s tem poseglo na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Enako velja za revizijske ugovore, ki se nanašjo na zavrnitev predlaganih dokazov. Za zavrnitev izvedbe posameznih predlaganih dokazov so navedeni razlogi. Zato pri tem ne gre za kršitev določb postopka, pač pa za vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.
Glede na ugotovljena dejstva je materialno pravo uporabljeno pravilno. Oba udeleženca prometne nesreče sta ravnala napačno: tožnik pred srečanjem ni zapeljal povsem na desni rob ceste in je s prikolico zapiral del nasprotnega voznega pasu, zavarovanec tožene stranke pa ni dovolj zmanjšal hitrosti in je napačno ocenil položaj. Za odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča motorna vozila, velja določba 178. čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Po tej določbi se odgovornost imetnikov motornih vozil ugotavlja po krivdnem načelu. Do škode je prišlo zaradi krivdnega ravnanja (malomarnost) obeh imetnikov vozil. Oba sta enako prispevala k nastanku škode, zato je razmejitev njune odgovornosti po enakih delih pravilna.
Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, ki jih revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (383. čl. ZPP).