Jedro

Soglasodajalec je v skladu z določbami Odloka o občinskih cestah pristojen zgolj za varovanje občinske ceste in prometa na njej ter njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa, kar udejanji preko določitve projektnih pogojev (ki morajo biti dani v okviru pristojnosti) in presoje skladnosti projekta z njimi. Nikakor pa v ta okvir ne sodi presoja skladnosti projekta s prostorskim aktom in z njim načrtovanih gradenj, kolikor presega opisani namen in ki je v izključni pristojnosti upravnega organa za gradbene zadeve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Krško št. 351-160/2010 O605 z dne 26. 7. 2010 se odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka je dolžna tožnikoma plačati 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 50, 50.a in 206. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo soglasja k rekonstrukciji, nadzidavi in dozidavi obstoječega stanovanjskega objekta na parcelah št. *60, 39/1 in 3051/6, vse k.o. ..., v varovalnem pasu lokalne mestne ceste LK 192051, ...

Iz njene obrazložitve je razvidno, da je toženka dne 3. 3. 2010 tožnikoma izdala projektne pogoje. V 2. točki teh je med drugim zapisano, da mora biti cestni priključek iz obstoječe ceste izveden skladno z veljavnimi predpisi, med katere šteje tudi Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za ureditev dela starega mestnega jedra Krško (Uradni list RS, št. 84/09, v nadaljevanju Odlok). Iz vloge za izdajo soglasja ter projektne dokumentacije z dne februarja 2010 izdelovalca ... s.p., ki ji je priložena, pa je razvidno, da projektant Odloka ni upošteval, kar je razvidno iz grafičnega prikaza prometne ureditve, saj je na delu parcele št. 39/1 k.o. ..., kjer je po Odloku predvidena dovozna cesta, predvideno parkirišče. Poleg tega predviden priključek na javno cesto poteka po parcelah št. 34/1, 39/3 in 39/2, vse k.o. ..., na katerih je po Odloku predvidena gradnja objekta (knjižnice). Pri tem se sklicuje na 18., 16. in 35. člen Odloka.

Drugostopenjski upravni organ v svoji zavrnilni odločbi pritrjuje odločitvi in razlogom, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Tožnika se z odločitvijo toženke ne strinjata in v tožbi navajata, da je s tem, ko je izpodbijana odločba oprta na Odlok, zmotno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je tudi dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Menita, da so materialnopravna podlaga za izdajo v tej zadevi zaprošenega soglasja izključno predpisi o javnih cestah, pri čemer se sklicujeta na 1. odstavek 49. b člena ZGO-1 v zvezi s 14. točko 1. odstavka 206. člena ZGO-1. V konkretnem primeru sta to Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in naslednji) ter Odlok o občinskih javnih cestah ter drugih javnih površinah v Občini Krško (Uradni list RS, št. 33/07, v nadaljevanju Odlok o občinskih javnih cestah). Tako je zmotna obrazložitev izpodbijane odločbe, da je občinski upravni organ pristojen presojati skladnost predloženega projekta z Odlokom. Takšna presoja je lahko le predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Projektni pogoji se sklicujejo le na 48. in 67. člen Odloka o občinskih javnih cestah, zato se na podlagi 3. odstavka 50. člena ZGO-1 šteje, da pristojni soglasodajalec drugih projektnih pogojev ni imel in je bilo s tem soglasje dano. Poleg tega bi morala toženka preverjati izključno, ali so v predloženi projektni dokumentaciji izpolnjeni pogoji iz projektnih pogojev in še to le na podlagi 48. in 67. člena Odloka o občinskih javnih cestah, na katerega se sklicujejo. Pri tem se sklicujeta na 3. odstavek 50. a člena ZGO-1. Poleg tega določbe Odloka ne predstavljajo materialnopravne podlage za odločanje v zadevi tudi iz razloga, ker se pridobiva gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, nadzidavo in razširitev obstoječega objekta na parceli št. 60.s k.o. ..., ki pa ne sodi v območje graditve nove knjižnice. Zavrnitev zaprošenega soglasja ob uporabi Odloka pomeni tudi poseg v ustavno varovano lastninsko pravico tožnikov iz 33. člena Ustave ter popolno razvrednotenje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine tožnikov (67. člen Ustave), kar tudi podrobneje obrazložita. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, ter ji naloži, da jima povrne stroške upravnega spora.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da nameravana gradnja sodi v varovalni pas lokalne mestne ceste LK 192051, ..., zaradi česar mora investitor po določbi 2. odstavka 49.b člena ZGO-1 pred začetkom izdelovanja projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti projektne pogoje, k projektnim rešitvam pa soglasje pristojnega organa oziroma nosilca javnega pooblastila.

Tudi ni sporno, da sta tožnika za poseg v varovalni pas navedene ceste od toženke pridobila projektne pogoje, v njih pa je navedeno, da je potrebno upoštevati 48. in 67. člen Odloka o občinskih javnih cestah ter drugih javnih površinah v Občini Krško (Uradni list RS št. 33/07, v nadaljevanju Odlok o občinskih javnih cestah) ter da mora biti „priključek iz obstoječe ceste ... ulica“ izveden v skladu s predpisi (naklon priključka, radij, pravokotnost priključka).

Sporno pa je ali je toženka utemeljeno zavrnila izdajo soglasja, ker v projektu ni upoštevan Odlok, saj naj bi bilo na delu parcele št. 39/1, kjer je po Odloku predvidena dovozna cesta, po projektu predvideno parkirišče, na parcelah št. 34/1, 39/3, 39/2, na katerih je po Odloku predvidena gradnja objekta (knjižnice), pa dovozna pot. Kdaj lahko soglasodajalec zavrne izdajo soglasja, jasno izhaja 3. odstavka 50.a člena ZGO-1: le v primeru, če ugotovi, da načrt oziroma projekt ni izdelan skladno s projektnimi pogoji.

To pomeni, da je soglasodajalec pri izdaji soglasja omejen zgolj na ugotovitev skladnosti projekta s projektnimi pogoji. To pa narekuje soglasodajalcu še posebno skrbnost in odgovornost pri izdaji projektnih pogojev, ki morajo biti povsem nedvoumni in jasni ter utemeljeni s pravnimi podlagami. V 3. odstavku 50. člena ZGO-1 je zato izrecno določeno, da mora soglasodajalec v projektnih pogojih navesti določbe zakona, ki so podlaga za določitev projektnih pogojev in dajanje soglasij ter za vsak pogoj navesti podlago iz posebnega predpisa. Opustitev te dolžnosti soglasodajalca ima za posledico pravno domnevo, da pristojni soglasodajalec projektnih pogojev nima in je s tem soglasje dano (3. odstavek 50. člena ZGO-1).

Ker iz projektnih pogojev ne izhaja, da mora biti priključek na javno cesto skladen z Odlokom, niti Odlok v projektnih pogojih izrecno ni bil naveden, je toženka neutemeljeno zavrnila izdajo soglasja na podlagi 3. odstavka 50.a člena ZGO-1 iz razloga, ker ni skladen z Odlokom.

Po 3. odstavku 8. člena v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 in naslednji, v nadaljevanju ZJC) je občina pristojna zgolj za določitev načina opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja občinskih cest. V obravnavanem primeru je to storila z Odlokom o občinskih javnih cestah, iz katerega med drugim izhaja, da je namen določitve varovalnega pasu ob občinski cesti zgolj v tem, da se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor ob občinski cesti, na občinsko cesto in promet na njej (1. odstavek 48. člena Odloka o občinskih javnih cestah). Navedeno izhaja tudi iz 3. odstavka 48. člena istega odloka, po katerem se soglasje h gradnji in rekonstrukciji gradbenih objektov ter postavljanju kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu izda, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej ter njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa.

Navedeno pomeni, da je soglasodajalec v skladu z določbami Odloka o občinskih cestah pristojen zgolj za varovanje občinske ceste in prometa na njej ter njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa, kar udejanji preko določitve projektnih pogojev (ki morajo biti dani v okviru pristojnosti) in presoje skladnosti projekta z njimi. Nikakor pa v ta okvir ne sodi presoja skladnosti projekta s prostorskim aktom in z njim načrtovanih gradenj, kolikor presega opisani namen in ki je v izključni pristojnosti upravnega organa za gradbene zadeve.

Sodišče je tožbi ugodilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu občinskemu upravnemu organu, v katerem mora upoštevati stališča sodišča iz te sodbe in o zahtevku tožnikov odločiti v 30 dneh od prejema sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, sta tožnika v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se jima priznajo stroški v višini 350 EUR in ne v zahtevani višini po Zakonu o odvetniški tarifi. V skladu s 5. členom Pravilnika se namreč pri določitvi stroškov po tem pravilniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov (razen v primeru, če v postopku nastanejo tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ki se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek, za kar pa v tem primeru ne gre), zato je sodišče v toženi stranki v plačilo naložilo pavšalni znesek v zgoraj navedeni višini.