Jedro

Drugostopenjski organ je pravilno pojasnil, da pravnih posledic izdanega sklepa o zavrženju predloga za postavitev tipskega prostora ni mogoče enačiti s pravnimi posledicami gradbenega dovoljenja in tako tudi ne z zakonskimi določbami, po katerih gradbeno dovoljenje velja še nekaj časa tudi, če investitor ne začne graditi (takoj).

Sklep o zavrženju zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni vsebinska, ampak procesna odločitev, s katero se ne odloča o strankini pravici ali obveznosti (v tem primeru, da sme graditi brez gradbenega dovoljenja), ampak nasprotno pomeni, da organ zahtevka sploh ni vsebinsko obravnaval. Ker ne ustvarja pravnih učinkov, se stranka na tak sklep ne more zanašati in zato v primeru spremembe predpisov, ki gradnje brez gardbenega dovoljenja ne omogočajo več, ne gre za poseg v pravno varnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim delom odločbe tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo sledečih gradbenih objektov: - skladiščne stavbe v tlorisni izmeri 30,61 m x 20,12 m (615 m²), višine do 9 m merjeno od nivoja talne temeljne armiranobetonske plošče do vrha slemena simetrične dvokapne strehe, s talno armiranobetonsko ploščo v tlorisni izmeri 30,35 m x 19,96 m (605 m²), debeline do 0,5 m na zemljišču s parcelno številko 6/29 in 6/30 k.o. ... in samostojnega parkirišča iz utrjenega nasipa iz peska in gramoza v debelem ustroju do 1 m v tlorisni izmeri 45 m x 10 m (Z stran) - 45 m (V stran) na zemljišču s parcelno številko 6/29, 6/30, 9/12, 9/2 in 9/9 k.o. ... (1. točka izreka) in v roku 45 dni po vročitvi odločbe na lastne stroške odstraniti prej naštete gradbene objekte ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nedovoljene objekte so bile izrečene prepovedi (4. točka) in označitev s tablo (5. točka), pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (6. točka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep (7. točka).

2. V obrazložitvi navaja, da postavljeni skladiščni objekt ne izpolnjuje vseh, v Uredbi 2018 določenih kumulativnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati proizvod, kot celota dan na trg, da se lahko šteje za nezahteven objekt. Pa tudi sicer ga ni mogoče uvrstiti med nezahtevne objekte, saj ne izpolnjuje pogojev po 7. členu Uredbe o razvrščanju objektov (Uradni list RS št. 37/2018, v nadaljevanju Uredba 2018) in Priloge 1 k Uredbi. Tožnikov skladiščni objekt namreč za 6-krat presega površino, ki jo sme imeti nezahteven objekt, je za 3 m previsok, pa tudi razpon nosilnih elementov tako po širini kot po dolžini presega razpon, določen za nezahtevni objekt. Ugovor tožnika, da gradbenega dovoljenja ne potrebuje, ker je gradil v skladu s sklepom Upravne enote Domžale št. 351-235/2018/2 (25237) z dne 6. 6. 2018, s katerim je bila njegova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavržena, ker je ta organ štel, da gre za postavitev enostavnega objekta, zavrača, ker je začel z deli konec marca oziroma v začetku aprila 2019, ko je veljala Uredba 2018. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje iz leta 2013 (Uradni list RS št. 18/2013, v nadaljevanju Uredba 2013) bi se uporabljala le, če bi tožnik pričel z deli pred uveljavitvijo Uredbe 2018. 3. Ugotavlja še, da je bila južno od skladiščne stavbe izvedena utrjena površina iz peska in gramoza v debelem ustroju do 1 m, ki se uporablja za parkiranje osebnih in motornih vozil in kot manipulativni prostor za skladiščno stavbo. Parkirišče se v največjem delu nahaja na zemljiščih s parcelnimi številkami 9/12, 9/2 in 12/5 k.o. ..., ki so po veljavnem občinskem prostorskem načrtu Občine Domžale opredeljena kot kmetijsko zemljišče, kjer gradnja za nekmetijske namene ni dovoljena. Tudi površina samostojnega parkirišča, ki je 1.237 m2, bistveno presega površino za nezahtevne objekte. Glede na navedeno zaključuje, da ne gre za izjeme iz 5. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), ki omogočajo gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Ker tožnik gradbenega dovoljenja nima, je odredil takojšnjo ustavitev gradnje (prvi odstavek 82. člena GZ), odstranitev nelegalnih objektov in vzpostavitev prejšnjega stanja (prvi odstavek 89. člena GZ).

4. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper navedene dele prvostopenjske odločbe zavrnil. Strinja se, da je za uporabo predpisa odločilen čas gradnje, in dodaja, da bi bilo tudi v primeru, da bi veljala Uredba 2013, za gradnjo skladiščnega objekta treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj je bila narejena armiranobetonska plošča, ki je bila po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) gradbeno inženirski objekt. Kot neutemeljeno zavrača stališče tožnika, da je skladiščni objekt gradil v skladu s sklepom o zavrženju zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, saj pravnih posledic takega sklepa ni mogoče enačiti s pravnimi posledicami izdanega gradbenega dovoljenja. Zato tudi ni mogoče upoštevati rokov, ki jih zakon določa za začetek gradnje v primeru izdanega gradbenega dovoljenja. Pridobljeno soglasje in dovoljenje DARS za postavitev prefabrikata in dovoljenje Elektro Ljubljana za ugotavljanje legalnosti in dovoljenosti objekta nista bistvena, ampak so bistvena merila, ki jih je pojasnil prvostopenjski organ in jih sporna objekta ne izpolnjujeta. Navedba parcelnih številk služi opisu objekta, natančnost določitve parcelne številke pa v primeru istega lastnika ni bistvena. Če bi bilo treba v vseh inšpekcijskih postopkih natančno določiti parcelne številke, bi bilo treba vključiti tudi geodeta, kar bi presegalo bistvo inšpekcijskega postopka. Ukrep vzpostavitve v prejšnje stanje na stroške tožnika ni nesorazmeren, saj je v skladu z določbami 82. člena GZ. Razlogi, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja nemogoča, pa niso razvidni.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka glede skladiščnega objekta (prefabrikata) napačno uporabila GZ in Uredbo 2018, namesto ZGO-1 in Uredbo 2013. Po Uredbi 2013 gradbeno dovoljenje za postavitev prefabrikata ni bilo potrebno, postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za prefabrikat (tipski šotor) pa se je začel pred uveljavitvijo Uredbe 2018, saj je tožnik vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja 18. 5. 2018. Ker jo je Upravna enota Domžale po uveljavitvi GZ zavrgla, se je zanašal na ta sklep. Čas začetka gradnje ne sme vplivati na upravičenosti postavitve prefabrikata, enako kot to velja v primeru, ko stranka pridobi gradbeno dovoljenje in ima možnost, da objekt postavi v rokih iz 71. člena ZGO-1. Razlaga materialnega prava v izpodbijani odločbi postavlja v neenak položaj stranke, ki so pred uveljavitvijo Uredbe 2018 pridobile gradbeno dovoljenje in stranke, ki gradbenega dovoljenja niso pridobile, ker ni bilo potrebno. Čeprav Uredba 2018 ne ureja izrecno položaja, ko je bil pred njeno uveljavitvijo izdan sklep o zavrženju zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, gradnja pa se je začela po njeni uveljavitvi, je treba to pravno praznino vsebinsko napolniti na temelju pravnih pravil in načel in zaradi načela enakega obravnavanja sklep o zavrženju izvršiti. V nasprotnem primeru bi prišlo do retroaktivne uporabe Uredbe 2018, ki bi posegla v že urejena razmerja in s tem do kršitve 155 člena in 2. člena Ustave. Uporaba Uredbe 2013 izhaja tudi iz soglasja in dovoljenjaDARS in Elektro Ljubljana. Poleg tega si prvostopenjska in drugostopenjska odločba nasprotujeta, saj prvostopenjski organ navaja, da če bi investitor začel z deli pred uveljavitvijo Uredbe 2018, gradbenega dovoljenja ne bi potreboval, drugostopenjski organ pa navaja, da bi ga moral prav tako pridobiti. S tem zatrjuje, da je sklep o zavrženju napačen, kar ne drži. 6. Nadalje trdi, da je organ nepravilno ugotovil dejansko stanje, saj se skladiščni prostor nahaja le na parcelni št. 6/29 k.o. ..., ne pa tudi na 6/30 k.o. ... Prav tako je napačno navedena lokacija parkirišča, saj se ne nahaja na parcelah št. 6/29, 6/30, 9/12, 9/2, 9/9 vse k.o. ..., ampak le na parcelah št. 6/29 in 6/30. Ne strinja se s tem, da navajanje parcelnih številk služi le opisu in določitvi objekta in da natančnost v primeru istega lastnika ni bistvena. Z napačnim navajanjem parcelnih številk je onemogočena identifikacija objekta, kar je bistveno za izvršitev odločbe. To je še posebej pomembno, ker se parcelne številke v izreku ne ujemajo s parcelnimi številkami v obrazložitvi. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi toženka ugotovila, da se parkirišče nahaja na zazidljivih zemljiščih. Nepravilne so tudi navedbe o velikosti parkirišča in višini utrjenega nasipa, saj organ ni izvedel dejanskih meritev.

7. Ugovarja še, da mu ni bila omogočena izjava in sodelovanje v postopku, saj je organ opravil inšpekcijske oglede na kraju samem brez njegove navzočnosti. Trdi, da so ukrepi, določeni v izpodbijani odločbi nesorazmerni, saj ni navedeno, kakšno ravnanje se od njega zahteva. Obrazloženo ni niti zakaj se uporabi ravno ukrep vzpostavitve v prejšnje stanje niti ali je to mogoče. Zaradi tega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da sodišče odločbo v izpodbijanem delu odpravi in postopek ustavi; podredno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v upravnem in sodnem spisu.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnik pričel z gradnjo skladiščnega objekta in parkirišča konec marca oziroma v začetku aprila 2019. Pravna razmerja v zvezi z gradnjo objektov pa je v tem času urejal GZ, ki se je pričel uporabljati 1. 6. 2018. Po prvem odstavku 4. člena GZ je bilo za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta potrebno pravnomočno gradbeno dovoljenje. Izjemoma po 5. členu GZ gradbeno dovoljenje za gradnjo ni pogoj za: - enostaven objekt, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist, - začasen objekt in - izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa (prvi odstavek). Gradnja iz prvega in drugega odstavka tega člena ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, in drugimi predpisi (tretji odstavek).

12. Predpis, s katerim so se v času, ko je tožnik začel graditi, podrobneje določile bistvene in druge zahteve, je Uredba 2018 (začetek veljavnosti 2. 6. 2018), ki je v 8. členu določala, da je stavba enostaven objekt, če izpolnjuje merila iz Priloge 1 te uredbe in naslednja splošna merila: - ima samo eno etažo, - njena višina ne presega 4 m, - njena globina ne presega 1 m in - njen nosilni razpon ne presega 4 m (prvi odstavek). Po Prilogi 1 k tej uredbi pa so skladiščne stavbe enostaven objekt, če je njihova površina do 20 m2 in ni namenjena skladiščenju radioaktivnih ali nevarnih snovi ter nevarnih odpadkov.

13. Toženka je ugotovila, to pa med strankama tudi ni sporno, da je površina skladiščnega objekta 615 m2 (30,61 m x 20,12 m), da meri v višino 9 m od nivoja talne temeljne armiranobetonske plošče do vrha slemena simetrične dvokapne strehe, da je postavljen na talni armiranobetonsko plošči v tlorisni izmeri 30,35 m x 19,96 m (605 m²) debeline do 0,5 m in da ima po tehnični dokumentaciji jekleno konstrukcijo, katere pritrditev v podlago je predvidena s kovinskimi sidri. Strešni del objekta je pokrit z dvojno ponjavo, ki je preko pritrdilnih trakov in napenjalnih drogov pritrjena na konstrukcijo. Toženka pravilno zaključuje, da iz tega, da je bila jeklena kovinska konstrukcija postavljena na predhodno izvedeno armiranobetonsko talno temeljno ploščo, izhaja, da so bila za postavitev objekta izvedena zidarska in betonska dela (vlivanje betona, ravnanje, zaščita pred toplotnimi vplivi), tesarska dela (opažanje robnega dela plošče) in dela pri vgradnji armaturnih elementov v ploščo (armaturna mreža, nosilna armaturna stremena, distančniki).

14. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja nesporno izhaja, da po Uredbi 2018 ne gre za enostaven objekt, vse ostale objekte (zahtevne in nezahtevne) pa lahko investitor gradi le na podlagi gradbenega dovoljenja. Toženka je sicer odločitev utemeljevala predvsem s tem, da tožnikovega objekta glede na njegove izmere in glede na to, da je bil postavljen s pomočjo zidarsko-betonskih del, ni mogoče obravnavati kot nezahteven (ampak kot zahteven) objekt. Vendar s tem tožnikove pravice v upravnem postopku niso bile kršene, kajti če objekt ne izpolnjuje pogojev za nezahteven objekt, ne izpolnjuje niti pogojev za enostaven objekt. Sodišče je tožniku na glavni obravnavi v okviru materialno procesnega vodstva razkrilo to stališče in mu s tem omogočilo, da se o njem izreče. 15. Ker tožnik gradbenega dovoljenja za skladiščni objekt ni pridobil, objekt pa ni enostaven, je toženka pravilno odločila, da ga mora v skladu z določili GZ in Uredbe 2018 odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje. Sodišče namreč kot neutemeljen zavrača ugovor tožnika, da bi morala toženka glede na določbe 10. člena Uredbe 2018 uporabiti ZGO-1 in Uredbo 2013, po katerih naj bi bil ta objekt prefabrikat, ki se uvršča med enostavne objekte, za katere tudi po ZGO-1 gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno (3.a člen ZGO-1).

16. Uredba 2018 v 10. členu določa, da se v postopkih, začetih pred njeno uveljavitvijo, objekti razvrstijo v skladu z Uredbo 2013 glede na zahtevnost gradnje, razen če je razvrstitev objektov v skladu z Uredbo 2018 za investitorja ugodnejša. S tem sledi prehodni določbi 106. člena GZ, po kateri se postopki, začeti pred začetkom uporabe GZ-1, končajo po določbah ZGO-1. Vendar gre pri tem nedvomno za postopke, ki so se končali po določbah ZGO-1, kar pomeni, da je bila o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja izdana odločba. Z odločbo organ zahtevi ugodi, ali jo zavrne, zgolj s tako odločitvijo pa odloči o pravici stranke na področju upravnega prava (2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP) in je pravno razmerje, če odločba v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu ni odpravljena, rešeno z učinkom pravnomočnosti. V primeru, da je gradbeno dovoljenje izdano in postane pravnomočno, odločba postane materialno pravnomočna in učinkuje, dokler ni (z izrednimi pravnimi sredstvi) odpravljena, razveljavljena in spremenjena. To tudi pomeni, da zakon, razen izjemoma, v tako urejeno razmerje ne more poseči (drugi odstavek 155. člena Ustave). Pravnomočnost lahko pridobi odločba v upravni zadevi, ki je predmet postopka; na sklepe, ki so bili izdani med postopkom, se pravnomočnost ne nanaša.1

17. Drugostopenjski organ je tako pravilno pojasnil, da pravnih posledic izdanega sklepa o zavrženju predloga za postavitev tipskega prostora ni mogoče enačiti s pravnimi posledicami gradbenega dovoljenja in tako tudi ne z zakonskimi določbami, po katerih gradbeno dovoljenje velja še nekaj časa tudi, če investitor ne začne graditi (takoj). Glede na navedeno pa je neutemeljena tudi trditev tožnika, da ima pravico graditi v skladu s sklepom Upravne enote Domžale št. 351-235/2018/2 (25237) z dne 6. 6. 2018, s katerim je bila njegova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za skladiščni prostor zavržena, češ da je le taka razlaga v skladu z načelom pravne varnosti. Sklep o zavrženju zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni vsebinska, ampak procesna odločitev, s katero se ne odloča o strankini pravici ali obveznosti (v tem primeru, da sme graditi brez gradbenega dovoljenja), ampak nasprotno pomeni, da organ zahtevka sploh ni vsebinsko obravnaval. Ker ne ustvarja pravnih učinkov, se stranka na tak sklep ne more zanašati in zato v primeru spremembe predpisov, ki gradnje brez gardbenega dovoljenja ne omogočajo več, ne gre za poseg v pravno varnost. 18. Iz povedanega tudi sledi, da organ ni neenakopravno obravnaval strank in ni kršil tožnikovih ustavnih pravic. Stranke, ki so gradbeno dovoljenje pridobile do uveljavitve Uredbe 2018, so pridobile pravico graditi, ki velja za čas, dokler ni konzumirana oziroma ne izteče zakonski rok njene veljavnosti. Zato sprememba predpisov vanjo ne posega. Glede zahtevkov, o katerih je organ v času uveljavitve novih predpisov še (vsebinsko) odločal, zakon in Uredba določata, da se uporabljata ZGO-1 in Uredba 2013. Vsi ostali pravni položaji, torej tudi položaj, ko stranka do uveljavitve GZ ni pridobila gradbenega dovoljenja in ni pričela graditi, pa se presojajo po zakonu, ki velja v času, ko pravno razmerje, ki ga zakon ureja (graditev objekta) nastane, to pa je, ko investitor prične graditi. Ker gre torej za različne položaje, jih je dopustno obravnavati različno.

19. Nomodajalec ni določil, da se pričneta GZ in Uredba 2018 uporabljati pred uveljavitvijo, ampak po objavi v Uradnem listu. Določbe GZ in Uredbe 2018 učinkujejo od 1. 6. oziroma od 2. 6. 2018 dalje. Tožnik torej smiselno zatrjuje, da je prišlo (tudi) do t.i. neprave retroaktivnosti. Neprava retroaktivnost ne sodi v okvir 155. člena Ustave in ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo, kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege z učinkom za nazaj je zagotovljeno v okviru tistih splošnih načel, ki jih je treba šteti za zagotovljena že na podlagi ustavne določbe, da je Slovenija pravna država. Med taka pravna načela je treba šteti v okviru širšega pojma pravne varnosti tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Načelo zaupanja v pravo ne zahteva, da bi pogoji, po katerih je objekt enostaven, ostali (za vedno) nespremenjeni, saj pri osebi, ki še ni pričela graditi, ni nastal relevanten pravni položaj, to je položaj, ki bi ji zagotavljal, da bo gradnjo dokončala pod enakimi pogoji, kot jo je začela. Pri uporabi GZ in Uredbe 2018 zato ne pride do retroaktivne uveljavitve teh predpisov na tožnikov položaj. Le v primeru, da bi tožnik z gradbenimi deli začel že v času veljavnosti ZGO-1, bi bilo treba v zvezi z dokončanjem teh del upoštevati določila ZGO-1 in Uredbe 2013.2

20. Ker je toženka pravilno uporabila predpis, tj. GZ in Uredbo 2018, pa je stališče drugostopenjskega organa, da bi bil skladiščni objekt tudi po Uredbi 2013 nelegalen, ker je pritrjen na armiranobetonsko ploščo, ki je gradbeno inženirski objekt, za pravilno odločitev v tej zadevi nepomembno. Zato sodišče ni presojalo, ali bi bil prefabrikat – skladiščni šotor po ZGO-1 in Uredbi 2013 enostaven objekt. Za odločitev sodišča tudi ni relevantno, da je tožnik, kot je pojasnil na glavni obravnavi, dne 18. 5. 2021 za gradnjo skladiščnega objekta pridobil gradbeno dovoljenje. Sodišče namreč presoja zakonitost izpodbijane odločbe glede na dejansko in pravno stanje zadeve, kot je obstajalo na dan izdaje izpodbijane odločbe. Če zavezanec objekt legalizira po izdaji inšpekcijske odločbe, je to dejstvo pomembno v postopku morebitne izvršbe in ne v postopku izdaje inšpekcijske odločbe. Trditev tožnika, da v izvršilnem postopku zavezanec nima možnosti ugovora, ne drži. Nasprotno, Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 171/2021 zavzelo jasno stališče, da je sklep o izvršbi upravni akt, kar pomeni, da ima zavezanec zoper ta sklep sodno varstvo in torej lahko uveljavlja ugovore, da izvršba zaradi spremenjenih okoliščin, tj. legalizacije objekta, ni (več) dopustna. Kar se tiče (ne)izbrisa zaznambe v zemljiški knjigi, na katero je prav tako opozarjal tožnik na naroku, pa sodišče pripominja, da je tretji odstavek 94. člena GZ določal, da se zaznamba prepovedi iz prvega odstavka tega člena iz zemljiške knjige po uradni dolžnosti izbriše na podlagi obvestila pristojnega inšpektorja ali na predlog inšpekcijskega zavezanca, če ta predlogu priloži potrdilo inšpektorja, da se opravi izbris zaznambe. Enako določa tretji odstavek 108. člena GZ-1. Inšpektor mora torej v primeru, da je objekt legaliziran, izdati obvestilo oziroma potrdilo o izbrisu. Seveda to velja za tiste nepremičnine (parcelne številke), za katere je v izreku odločbe navedeno, da se na njih nahaja objekt, ki je bil po izdaji inšpekcijske odločbe legaliziran.

21. Pravilno je tudi stališče toženke, da za ugotavljanje legalnosti in dovoljenosti objekta v inšpekcijskem postopku soglasje in dovoljenje DARS za postavitev prefabrikata in dovoljenje Elektro Ljubljana nista bistvena. Legalnost in dovoljenost objekta določajo materialni predpisi, gradbeno dovoljenje pa izda pristojni upravni organ. Navedbe, da sta DARS in Elektro Ljubljana soglasje in dovoljenje podala, ker sta štela, da ima tožnik vso potrebno dokumentacijo, ni pomembno, saj nista pristojna za izdajo gradbenih dovoljenj in s tem tudi ne za presojo, ali je neka gradnja dovoljena.

22. Drugostopenjski organ je nadalje pravilno pojasnil, da navedba parcelnih številk služi predvsem opisu in določitvi objekta, ki ga mora zavezanec odstraniti. Izrek odločbe je zato nedvomno izvršljiv tudi, če je navedena napačna parcelna številka, na kateri objekt ne stoji (v celoti), kadar je ta identificiran z drugimi podatki, na podlagi katerih ni dvoma za kateri objekt gre in da je ta v lasti inšpekcijskega zavezanca. Taka je tudi sodna praksa.3 V obravnavani zadevi sta skladiščni prostor in parkirišče natančno opisana z lego in izmerami, tako da ni dvoma, za katere objekte gre, tožnik pa med postopkom ni ugovarjal, da objekti niso njegova last. Zato tudi ne more biti dvoma o tem, katere objekte mora odstraniti. Tudi pri neskladnosti parcelnih številk v izreku in obrazložitvi sodišče meni, da gre za odpravljivo napako, saj gre za očitno pomoto.

23. Tožnik je šele na naroku postavil trditev, da parkirišče, katerega odstranitev se mu nalaga, sploh ni objekt, ampak „zgolj nasutje peska“. V zvezi s tem pa je treba upoštevati, da je tožba v upravnem sporu pravno sredstvo, ki se lahko vloži le v roku 30 dni od vročitve dokončne odločbe oziroma v 5. členu ZUS-1 naštetih sklepov, v njej pa mora tožnik med drugim navesti tudi, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka zato ni dopustno.4 Glede na to sodišče tega ugovora po vsebini ne obravnava.

24. Že v tožbi pa je tožnik ugovarjal ugotovitvam toženke, da je parkirišče veliko 1.237 kvadratnih metrov in da je nasutje v debelem ustroju do 1 m. Ob tem, ko je navajal, da te izmere niso pravilne, ni pojasnil, kakšne naj bi sploh bile. Stranka mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno (prvi odstavek 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), kar torej velja tudi za ugovor. Trditveno breme, da ugotovljena površina ni pravilna, predpostavlja, da bo zavezanec, ki se z izmerami ne strinja, sam povedal, kakšne naj bi bile pravilne izmere oziroma površine, in torej ne zadošča trditev, da ugotovitve niso pravilne. Ne glede na to, da bi moral tožnik sam izpolniti to dokazno breme, ga je sodišče na naroku izrecno pozvalo, naj pojasni, kakšne izmere so pravilne, na kar je tožnik odgovoril, da je površina za cca. 30 do 40 % manjša. Celo, če bi bila površina za cca. 40 % manjša, pa bi parkirišče še vedno merilo več kot 500 kvadratnih metrov, kar glede na 8. člen Uredbe 2013 oziroma določila Priloge 1 (pod CC-SI 21122) pomeni, da ga ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Enako velja glede višine nasipa, kajti upoštevaje četrti odstavek 8. člena Uredbe, objekt ni enostaven, če je treba (kakorkoli) preoblikovati teren samostojnega gradbenega posega, ki presega merila iz prvega odstavka tega člena Uredbe. Glede na to pa trditev, da bi toženka, če bi pravilno ugotovila parcele, na katerih stoji parkirišče, ugotovila, da je to zemljišče zazidljivo in ne kmetijsko, ni pravno relevantna, saj gre tudi v primeru, če je zemljišče zazidljivo, za nelegalno gradnjo.

25. Tožnik uveljavlja še postopkovno kršitev, ker ni bil vabljen na inšpekcijska ogleda dne 30. 4. 2019 in 5. 6. 2019, ki ju je inšpektor opravil po uradni dolžnosti. Navaja, da mu je bila kršena pravica do izjave v postopku in pravica biti navzoč pri ogledu v skladu z 200. členom ZUP. Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko inšpektor v skladu z 29. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki določa, da se inšpekcijski nadzor lahko predhodno najavi, opravi nadzor brez predhodnega obvestila in brez navzočnosti zavezanca.5 Zakon namreč uporablja termin „lahko“. Mora pa v tem primeru zavezancu posredovati svoje ugotovitve in mu omogočiti, da se o njih izjavi. Tožniku je bila zagotovljena možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev, saj ga je prvostopenjski organ seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka, in sicer z dopisom z dne 6. 5. 2019 in 17. 6. 2019, tožnik pa je možnost izjave tudi izkoristil. Glede na ugovor ga je sodišče na naroku izrecno pozvalo, naj pojasni, česa ni mogel ugovarjati v pisni vlogi, tožnik pa je pojasnil, da tega, kaj je bilo narejeno v primeru nasutja in da ograja ni bila temeljena. Sodišče ugotavlja, da je oboje mogoče pojasniti tudi v pisni vlogi, poleg tega pa ograja sploh ni predmet tega postopka. Zato sodišče sodi, da je bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP6 upoštevano in do absolutne bistvene kršitve postopka ni prišlo.

26. Prvi odstavek 82. člen GZ je določal, da v primeru nelegalnega objekta gradbeni inšpektor, drug pristojni organ ali občinski inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta ali zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Sodišče se ne strinja s tožbeno trditvijo, da bi moral organ posebej obrazložiti, da je vzpostavitev v prejšnje stanje mogoča in zakaj. Če iz stanja v naravi ni razvidno, da bi bilo to nemogoče, stranka pa v upravnem postopku niti ne zatrjuje in ne predloži nobenih dokazov, da to ni mogoče, organ svojega stališča o možnosti vzpostavitve v prejšnje stanje ni dolžan posebej obrazložiti. Ker tožnik ni navedel razlogov, ki bi vzpostavitev v prejšnje stanje preprečevali, je drugostopenjski organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da v obravnavanem primeru ni razviden razlog, zaradi katerega bi bila vzpostavitev v prejšnje stanje nemogoča. Ker GZ pri nelegalnem objektu določa izrek enega ukrepa, to je ustavitev gradnje in njeno odstranitev (z vzpostavitvijo v prejšnje stanje), inšpektor ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določeno, zato dodatna obrazložitev izreka tega ukrepa ni bila potrebna.7 Druga sankcija pride v poštev le, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Kot izhaja tudi iz Odločbe Ustavnega sodišča U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017 se sorazmernost inšpekcijskega ukrepa pri nelegalni gradnji ne presoja v postopku izdaje inšpekcijske odločbe ampak kvečjemu v postopku njene izvršitve, pri čemer se v tem okviru presoja obdobje, v katerem je treba ukrep izvršiti.

27. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 350-351. 2 Glej tudi I U 1103/2019. 3 Glej I Up 501/2002, X Ips 1038/2006, I U 1566/2018, I U 1774/2016, I U 2387/2018. 4 Glej I Up 168/2019. 5 Glej I U 974/2012, I U 1299/2011, I U 851/2018. 6 Glej III U 248/2018. 7 Glej I U 1021/2019, I U 31/2020.