Jedro

Izvedba ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Ker gre za ukrep, s katerim se preiskujejo, odkrivajo in preganjajo kazniva dejanja, je obravnavani ukrep bil primeren za dosego navedenega cilja. Šlo je za huda kazniva dejanja, ki niso bila usmerjena le zoper premoženje oškodovank, temveč tudi zoper njihovo osebno integriteto. Javni interes za odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj in njihovih storilcev je bil zato velik, ukrep pa nujen za dosego pravno legitimnega cilja.

Obdolženec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini, ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev), oziroma da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 90495/2010 z dne 13. 1. 2014 obsojenega J. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi z drugim v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in treh poskusov kaznivih dejanj izsiljevanja po tretjem v zvezi z drugim v zvezi s prvim odstavkom 213. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Za kaznivo dejanje izsiljevanja mu je določilo kazen eno leto zapora, za vsako od treh poskusov kaznivih dejanj izsiljevanja pa mu je določilo kazen deset mesecev zapora. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen tri leta in tri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti in pridržanja. Sodišče je odločilo, da mora obsojeni J. L. skupaj s soobsojenima R. K. in M. B. oškodovanki M. Š. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.500,00 EUR, oškodovanko N. U. pa je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR s pripadki iz naslova nastale nematerialne škode napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 90495/2010 z dne 4. 12. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenec oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 25. 2. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navaja, da je v obravnavanem primeru podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker se sodba opira na podatke izpisov telefonskega prometa, ki so bili hranjeni na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom), takšna hramba pa je bila v nasprotju s pravnim redom Evropske unije, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na zagovor soobsojenega R. K., ki je zagovor podal v preiskavi, na glavni obravnavi pa ni želel več odgovarjati na vprašanja obsojenega J. L. in njegove obrambe, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke, da je izrek sodbe nejasen ter da iz njega ne izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanih kaznivih dejanj, da bi v obravnavanem primeru moralo iti za eno nadaljevano kaznivo dejanje, ter da je obsojencu izrečena sankcija pretirana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, oziroma, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Vrhovnemu sodišču predlaga tudi, da glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odloži izvršitev izpodbijane pravnomočne sodbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 11. 8. 2015, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da podatki, ki so bili pridobljeni iz računalnikov, niso bili pridobljeni po kasneje razveljavljenih določbah ZEKom, temveč na podlagi določbe 149.b člena ZKP, da vložnik zahteve v zvezi s predočenjem zagovora soobsojenega R. K. skuša prikazati neverodostojnost njegovega zagovora, ter uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je težišče inkriminacije kaznivega dejanja izsiljevanja po 213. členu KZ-1 v varstvu posameznikove integritete, ne pa njegovega premoženja, ter da zahteva z odpiranjem vprašanj, kdo je kupil kamero, s katero so bili posneti spolni akti z oškodovankami, o krivdi vseh treh obsojencev, ter ali je B. K. pri svojem izvedenskem delu uporabil material, ki je bil ustrezno zavarovan, nasprotuje dejstvom, ki so ugotovljena v sodbi sodišča. 4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Obsojenčev zagovornik se je o odgovoru vrhovnega državnega tožilstva izjavil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 25. 8. 2015. V njej je ponovno poudaril, da so bili podatki od operaterjev pridobljeni z očitno kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri tem pa se je posebej skliceval na vsebino sodbe sodišča Združenega kraljestva z dne 17. 7. 2015, iz katere izhaja, da mora zakonodajalec v naprej natančno določiti, katera so huda kazniva dejanja, za katera se lahko pridobivajo prometni retencijski podatki.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic. Kršitev obsežno utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-293/12 in C-594/12 z dne 8. 4. 2014 o neveljavnosti Direktive 2006/24/ES z dne 15. 3. 2006, o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih obrežij, ter s sklicevanjem na sodbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014. Navaja, da je Okrožno sodišče v Mariboru izdalo odredbo, na podlagi katere so operaterji Mobitel, d.d., Tušmobil, d.o.o., in Simobil, d.d., posredovali podatke izpisov telefonskega prometa za telefonske številke obsojencev, da je bil s strani policije opravljen njihov pregled ter izdelan uradni zaznamek, ter da je sodišče te podatke v dokaznem postopku prebralo ter nanje oprlo izpodbijano sodbo. Poudarja, da so bile določbe ZEKom-1 v nasprotju z Direktivo 2006/24/ES z dne 15. 3. 2006, ki je posege omejevala zgolj na huda kazniva dejanja, pa tudi v nasprotju s slovensko Ustavo, kar vse izhaja iz sodbe Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014. Nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, ki je v obravnavani zadevi opravilo test sorazmernosti, ter nadaljuje, da podatki, ki so bili nezakonito hranjeni s pridobitvijo na podlagi 149.b člena ZKP, s hrambo v sodnem spisu, zgolj zaradi tega, ne postanejo zakoniti. Navaja še, da 149.b člen ZKP ni podlaga hrambi podatkov operaterjev, temveč zgolj podlaga za pridobitev prometnih podatkov, hranjenih pri operaterjih, ter zaključuje, da nekaj, za kar je Ustavno sodišče ugotovilo, da je nesorazmerno, ne more postati sorazmerno s pridobitvijo na podlagi 149.b člena ZKP.

6. Iz podatkov kazenskega spisa (listovne številke od 136 do 144) izhaja, da je dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru dne 21. 12. 2010 izdal več odredb, ki operaterjem mobilne telefonije Mobitel, d.d., Tušmobil, d.o.o., ter Simobil, d.d., nalagajo, da Policijski postaji Maribor posredujejo podatke za več telefonskih številk (izpis dohodnih in odhodnih klicev, podatke o uporabnikih mobilnega telefona, podatke o uporabnikih klicanih in klicanih številk, ter izpis vklopov baznih postaj oziroma lokacij klicev) za obdobje od 1. 3. 2010 do 1. 12. 2010. Iz razlogov navedenih odredb izhaja, da so R. K., M. B. in J. L. služili denar tako, da je imel R. K. spolne odnose z ženskami, ki imajo dobre službe ter partnerje, pri tem jih je posnel, obsojenci pa so posnetke po elektronski pošti poslali oškodovankam in od njih zahtevali denar. Iz razlogov navedenih odredb je torej razvidno, da je bil v času njihove izdaje sum storitve več kaznivih dejanj izsiljevanja že osredotočen na vse tri obsojence.

7. Glede na vsebino teh odredb je sodišče z njimi odredilo mobilnim operaterjem pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem obrežju (149.b člen ZKP), v citiranih odredbah pa je dežurna preiskovalna sodnica, ob tem da je že iz predlogov policije izhajalo, da je bil sum osredotočen na R. K., M. B. in J. L., ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum storitve večih težkih kaznivih dejanj, med njimi tudi kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena in hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, ter da bi bilo s pribavo zahtevanih podatkov mogoče ugotoviti podrobnosti o telefonskem sporazumevanju med osumljenci ter oškodovankami, na tej podlagi pa bi bilo mogoče izslediti tudi druge oškodovanke.

8. Sodišče je izpodbijano pravnomočno sodbo, kakor pravilno ugotavlja zahteva, med drugim oprlo tudi na posredovane podatke mobilnih operaterjev (listovna številka 414 spisa). Telefonski pregled prometa GSM številk uporabnikov M. B. in J. L. namreč po oceni sodišča potrjuje zagovor obsojenega R. K. in izpovedbo oškodovanke, ki je zahtevano vsoto denarja predala na območju E. v Mariboru, da sta se M. B. in J. L. dne 25. 5. 2010 med 17.15 in 17.32 uro, torej v času, ko je izsiljevana oškodovanka po navodilih izsiljevalcev odložila zahtevano kuverto z denarjem, dejansko nahajala na inkriminirani lokaciji, med seboj pa sta bila povezana s komunikacijo preko mobilnih telefonov. Sodba se torej na dokaze, pridobljene na podlagi 149.b člena ZKP opira, vendar pa, kot je razvidno iz razlogov sodbe, ne gre za edini in tudi ne odločilni dokaz, da je bila oškodovanka M. Š. žrtev izsiljevanja s strani obsojencev.

9. V obravnavanem primeru so bili torej komunikacijski podatki, pridobljeni na podlagi pisnih odredb preiskovalne sodnice, izdanih na podlagi določbe prvega odstavka 149.b člena ZKP, ki z odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 ni bila razveljavljena. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 62213/2011 z dne 9. 7. 2015 in I Ips 30062/2010 z dne 23. 7. 2015, I Ips 22276/2014 z dne 2.6.2016) presodilo, da ustavna odločba ni posegla v določbe ZKP, ampak obravnava le hrambo pri operaterjih in je le njim zapovedano uničenje hranjenih podatkov, odločba pa neposredno ne posega v pristojnosti organov kazenskega postopka pridobivati, hraniti in obdelovati pridobljene prometne podatke za potrebe preiskovanja in dokazovanja v postopku. Razveljavitev določb ZEKom-1, ki so, kot v zahtevi pravilno ugotavlja vložnik, v bistvenem identične določbam pred 15. 1. 2013 veljavnim ZEKom, ki je veljal v času odreditve ukrepa, ne more avtomatsko pomeniti neveljavnosti dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP. V obravnavanem primeru je sodišče prometne podatke od operaterjev mobilne telefonije pridobilo in hranilo že več let pred objavo sodbe Sodišča Evropske unije in odločbe Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče z odločbo z dne 3. 7. 2014 ni poseglo v podatke, s katerimi so organi pregona oziroma sodišče razpolagali že pred objavo odločbe dne 18. 7. 2014 in je takojšen izpis podatkov naložilo le operaterjem iz prvega odstavka 163. člena ZEKom-1. 10. Na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju, da pristojnemu organu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge elektronske komunikacijske storitve, količina prenesenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena (prometni podatki), če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZKP pridobljene podatke po prvem odstavku 149.b člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis oziroma do njihovega uničenja.

11. Pridobivanje in hramba že pridobljenih prometnih podatkov ter obdelovanje in obdelava pri preiskovanju kaznivih dejanj pomenijo poseg v pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Zato je Vrhovno sodišče presojalo, ali konkreten ukrep pridobivanja podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju, na podlagi katerega so bili pridobljeni pregledi telefonskih izpisov, zadosti merilom, ki jih je v odločbi z dne 3. 7. 2014 opredelilo Ustavno sodišče. Hramba in obdelovanje podatkov v prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred objavo odločbe Ustavnega sodišča, ne pomeni vnaprejšnje, nediskiminatorne hrambe in obdelave prometnih podatkov, kar je bil razlog za razveljavitev določb ZEKom-1 oziroma drugače, ukrep, ki je bil (zakonsko) odrejen na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določil ZEKom-1. Kot že rečeno, v obravnavanem primeru iz odredb dežurne preiskovalne sodnice z dne 21. 12. 2010 izhaja, da so bili v času izdaje odredb že podani razlogi za sum, da so obsojenci storili kazniva dejanja, za katera so bili kasneje tudi obsojeni. Ukrep je bil odrejen in izvršen za točno določena komunikacijska sredstva, in sicer za šest telefonskih številk, zato gre za osredotočen ukrep, s katerim naj bi se ugotovile podrobnosti o telefonskem sporazumevanju med osumljenci ter oškodovankami ter izsleditev morebitnih drugih oškodovank.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru odrejeni ukrep posredovanja podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju po prvem odstavku 149.b člena ZKP zasledoval ustavno dopusten cilj, to je pregon, odkrivanje in dokazovanje kaznivih dejanj oziroma splošni cilj zagotavljanja javne varnosti. Tudi Ustavno sodišče je v 23. točki razlogov odločbe U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 poudarilo, da je bolj proti hudim kaznivim dejanjem temeljnega pomena za delovanje pravne države, vendar tak cilj, čeprav temeljnega pomena, sam po sebi ne more upravičevati neomejenega poseganja v človekove pravice, kar je bil razlog za razveljavitev določil ZEKom-1, ki so predvidevala preventivno (vnaprejšnjo) in neselektivno hrambo vseh tovrstnih podatkov vseh uporabnikov za osem oziroma štirinajst mesecev za podatke v zvezi z javno dostopnimi telefonskimi storitvami. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi izvedba ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Ker gre za ukrep, s katerim se preiskujejo, odkrivajo in preganjajo kazniva dejanja, je obravnavani ukrep bil primeren za dosego navedenega cilja. Z njim je bilo mogoče ugotoviti podrobnosti o telefonskem komuniciranju med obsojenci ter oškodovankami, pa tudi izslediti morebitne druge oškodovanke, ki same v želji, da njihovo ravnanje ne bi bilo odkrito v javnosti, niso podale kazenske ovadbe. V obravnavanem primeru tudi ni šlo zgolj za storitev enega kaznivega dejanja izsiljevanja, temveč za kontinuirano in očitno dobro organizirano dejavnost več storilcev, ki je bila usmerjena v izsiljevanje večjega števila oškodovank. Šlo je torej za huda kazniva dejanja, ki niso bila usmerjena le zoper premoženje oškodovank, temveč tudi zoper njihovo osebno integriteto. Javni interes za odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj in njihovih storilcev je bil zato velik, ukrep pa nujen za dosego pravno legitimnega cilja. Pri tem tudi ni nepomembno, da je bil ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP odrejen za kratko časovno obdobje pred izdanimi odredbami (za obdobje od 1. 3. 2010 do 1. 12. 2010), torej za obdobje, ki je bilo natančno časovno omejeno in se je izteklo le nekaj dni pred izdajo odredb dežurne preiskovalne sodnice.

13. Glede na vse navedeno po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevaje izhodišča odločbe Ustavnega sodišča, ni mogoče zaključiti, da so v konkretni zadevi ukrepi pridobivanja podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem obrežju nesorazmerno posegli v pravico obsojenega J. L., ki mu jih zagotavlja 38. člen Ustave, s tem ko so mobilni operaterji v postopku odkrivanja dokazovanja in preiskovanja tako hudih in številnih kaznivih dejanj posredovali prometne podatke za natančno določeno časovno obdobje, v katerem so se izvrševala kazniva dejanja. Upoštevajoč javni interes za pregon tovrstnih kaznivih dejanj in odkrivanje njihovih storilcev, je ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP v obravnavanem primeru predstavljal dopusten poseg v obsojenčevo človekovo pravico do informacijske zasebnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; dokazi so bili pridobljeni v skladu z zakonom in tako, da so podlage za pridobitev vsebinsko ustrezale merilom, ki jih je Ustavno sodišče postavilo za ustavno-skladno hrambo prometnih podatkov.

14. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da sodišče izpodbijane sodbe ne bi smelo opreti na zagovor obsojenega R. K.. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je obsojeni K. zagovor podal v preiskavi, brez navzočnosti obsojenega L., in pred izvedbo dokaznega postopka. Po izvedbi dokazov na glavni obravnavi ter po spremembi obtožnice obsojeni K. ni več želel odgovarjati na vprašanja obsojenega J. L. in njegove obrambe. S tem je bila obsojenemu J. L. nedopustno okrnjena in negirana pravica do učinkovite obrambe iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člena Ustave. Zatrjevano kršitev še dodatno pojasnjuje z navedbami, da posnetek K. zagovora na glavni obravnavi dne 22. 4. 2013 L. ni bil predvajan in se tako ni mogel seznaniti z njegovim zagovorom. Prav tako več tednov ni bil izdelan in vročen prepis zvočnega posnetka v času, ko se je bil obsojeni K. še voljan zagovarjati. Posebej izpostavlja, da je prav sodišče dalo navodila procesnim udeležencem, da se bo najprej izdelal prepis zaslišanj, nato pa se bodo postavljala vprašanja soobtožencem.

15. Pravico do poštenega sojenja zagotavlja določba 6. člena EKČP. V točki d) tretjega odstavka tega člena je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba tretje alineje 29. člena Ustave, ki obdolžencu v kazenskem postopku zagotavlja ob popolni enakopravnosti izvajanje dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče, tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013 presodilo, da je obdolžencu treba dati zadostno in primerno možnost poklicati na zaslišanje obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča podala izjave, ali pa kasneje v postopku. Praviloma je zaradi uresničevanja načela kontradiktornosti treba vse dokaze izvajati na glavni obravnavi, vendar uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalnem postopku sama po sebi ni v neskladju s pravico iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, če je zagotovljena pravica do obrambe. Tudi v zadevi I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 je Vrhovno sodišče poudarilo, da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek ocenimo kot pošten (fair trial). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-719/03 izhaja, da je Ustavno sodišče izenačilo obremenilno izjavo priče z obremenilnim zagovorom soobdolženca. Poudarilo je, da v primeru, ko posamezen obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, mora sodišče omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencem, ki jih obremenjujejo.

16. Iz navedenih odločb torej izhaja dokazno pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini, ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev), oziroma da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo.

17. V skladu z načelom neposrednosti se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo je izraženo v določbah prvega odstavka 298. člena, 311. člena in prvega odstavka 355. člena ZKP in pomeni, da sodišče vzame za podlago le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. S tem je sodišču omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa mu je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Vendar pa določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če zaslišane osebe iz tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Kljub temu mora imeti obramba zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izjave in da zaslišuje osebe, ki so takšne izjave dale.

18. V obravnavanem primeru iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil obsojeni R. K. v preiskavi zaslišan v nenavzočnosti soobsojenega J. L. in njegovega zagovornika. Na glavni obravnavi dne 22. 4. 2013 (listovna številka 859 spisa) je predsednica senata obdolžence poučila v skladu z določbo 320. člena ZKP, med drugim tudi, da smejo postavljati vprašanja soobdolžencem, pričam in izvedencem, ter da smejo podati pripombe in pojasnila na njihove izpovedbe. Na isti glavni obravnavi (listovna številka 862 spisa) je obsojeni J. L. podal svoj zagovor, po tem pa je bil, v skladu z določbo prvega odstavka 326. člena ZKP, s strani predsednice senata seznanjen z vsebino zagovora prej zaslišanega soobtoženca R. K., vprašan je bil, ali ima kaj pripomniti, sodišče pa je ponovno poudarilo, da ima vsak obdolženec pravico zastavljati vprašanja drugim soobdolžencem. Sodišče je nato ugotovilo, da navzoči procesni udeleženci zavzemajo enotno stališče, da se najprej opravijo prepisi današnjih zagovorov, in se bodo medsebojno drug do drugega opredeljevali v nadaljevanju kazenskega postopka. Pri slednjem torej ne gre za odločitev sodišča, kot neutemeljeno trdi zahteva, temveč za odločitev samih procesnih udeležencev, da se bodo do prejema prepisa pisnih zagovorov odrekli medsebojnim vprašanjem. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 22. 4. 2013 (listovna številka 869/1 do 869/38 spisa) izhaja, da je zagovornik obsojenega J. L., sicer v nenavzočnosti njegovega klienta, ki je bil napoten iz razpravne dvorane, obsojenemu R. K. zastavil številna vprašanja, s katerimi je preizkusil njegov zagovor ter skušal izpodbiti njegovo verodostojnost. Na glavni obravnavi dne 23. 4. 2013 (listovna številka 878 spisa) je obsojeni R. K. v navzočnosti vseh soobsojencev in njihovih zagovornikov dopolnil svoj zagovor, obsojeni J. L. in njegov zagovornik pa sta mu imela možnost postavljati vprašanja. To možnost je obsojeni J. L. izkoristil in soobsojenemu R. K. zastavil več vprašanj. Na glavni obravnavi dne 18. 9. 2013 (listovna številka 999 spisa) je zagovornik obsojenega J. L. izjavil, da ima obsojenec za soobsojenega R. K. še dodatna vprašanja, obsojeni R. K. pa je izjavil, da na vprašanja J. L. ne bo odgovarjal. Na glavni obravnavi dne 18. 11. 2013 je zagovornica obsojenega R. K. po izrecnem navodilu svojega mandanta pojasnila, da svojega zagovora ne bo dopolnil niti odgovarjal na morebitna vprašanja.

19. Na podlagi navedenih procesnopravno relevantnih dejstev Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenemu J. L. v obravnavanem primeru ni bila kršena pravica do obrambe oziroma soočenja z obremenilnim zagovorom soobsojenega R. K.. Obsojenemu J. L. je bil namreč zagovor soobsojenega R. K. na glavni obravnavi prebran, nato pa sta imela on in njegov zagovornik na večih glavnih obravnavah možnost soobsojencu postavljati vprašanja. To možnost sta tudi v izkoristila, saj sta na različnih narokih za glavno obravnavo soobsojenemu R. K. postavila številna vprašanja. Okoliščina, da se obsojeni R. K. na predzadnji in zadnji glavni obravnavi ni več želel zagovarjati in odgovarjati na vprašanja soobsojencev, na pravico do obrambe in poštenega postopka J. L. v ničemer ne vpliva, saj obsojeni R. K. na navedenih narokih ni izjavil ničesar obremenjujočega za soobsojenega J. L., na kar bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev. Poleg tega obsojenčev zagovornik na navedenih glavnih obravnavah in tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni pojasnil, katera dodatna vprašanja bi še želel zastaviti soobsojenemu R. K. in katera pravno odločilna dejstva bi želel z njimi dokazati.

20. Prav tako obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca za telekomunikacije, ki ga je obsojenčev zagovornik podal na predobravnavnem naroku dne 23. 1. 2013 (listovna številka 782 spisa) z utemeljitvijo, da naj bi iz uradnega zaznamka Policijske postaje Maribor I izhajalo, da se je obsojeni J. L. v kritičnem času nahajal v trgovinskem centru E., ker je bil v komunikaciji s tedaj vklopljenimi baznimi postajami v bližini tega trgovinskega centra. Obsojenčev zagovornik je v utemeljitev dokaznega predloga navedel še, da policisti niso izvedenci za mobilno telefonijo, zato naj izvedenec poda mnenje, kaj pomeni preklapljanje posameznih baznih postaj, in poda mnenje o morebitnih lokacijah obsojenega J. L. v kritičnem času.

21. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno presodili (10. točka sodbe sodišča prve stopnje in 34. točka sodbe pritožbenega sodišča), da je navedeni dokazni predlog materialnopravno nerelevanten ter da bi pomenil zgolj zavlačevanje dokaznega postopka. Takšni presoji pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, ki dodaja, da ni potrebno posebno strokovno znanje za razumevanje uradnega zaznamka Policijske postaje Maribor I z dne 1. 2. 2011 (listovna številka 414 in 415 spisa), iz katerega izhaja, da so se v inkriminiranem obdobju „vklapljale“ bazne postaje, ki se nahajajo na mariborskih ulicah v bližini trgovinskega centra E. Za razumevanje vsebine navedenega uradnega zaznamka zadošča že poznavanje mesta Maribor oziroma vpogled v zemljevid mariborskih ulic, na katerih so se nahajale bazne postaje, ter ugotovitev, na kakšni razdalji se te ulice nahajajo od trgovinskega centra E. 22. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ker v izreku ni ustrezne konkretizacije, da je obsojenec drugim (oškodovankam) zagrozil oziroma jih poskušal prisiliti. Na enako pritožbeno trditev je utemeljeno odgovorilo že višje sodišče v 31. točki sodbe, ko je presodilo, da struktura opisa kaznivega dejanja omogoča razmejitev med dokončanim kaznivim dejanjem in tremi kaznivimi poskusi kaznivega dejanja izsiljevanja, ter da sta zakonska znaka „zagrozitev“ in „prisilitev“ v zadostni meri konkretizirana. Iz konkretnega dela opisa namreč izhaja, da so obsojenci oškodovankam zagrozili, da bodo posnetke spolnih odnosov posredovali njihovim bližnjim, oziroma da bodo z njimi seznanjeni njihovi delodajalci in širša javnost. Prav s tem ravnanjem so obsojenci oškodovanko M. Š. prisilili, da jim je izročila denar, oškodovanke B. Z., I. P. in N. U. pa so poskušali prisiliti, da bi jim izročile denar ter se s tem izognile, da bi se druge osebe seznanile s posnetki spolnega odnosa med njimi in obsojenim R. K. 23. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi v obravnavanem primeru moralo iti le za (eno) nadaljevano kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje izsiljevanja je v prvi vrsti osebno, ne pa premoženjsko kaznivo dejanje, ki je naperjeno zoper posameznika in njegovo osebno integriteto z namenom, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je v skladu z določbo prvega odstavka 54. člena KZ-1 mogoča le pri premoženjskih kaznivih dejanjih ne pa tudi pri kaznivih dejanjih, ki so usmerjena zoper oškodovančevo telesno oziroma duševno integriteto.

24. Obsojenčev zagovornik z obsežnimi navedbami v zahtevi, da je zagovor obsojenega R. K. popolnoma neprepričljiv, da sodišče njegovega zagovora ni skrbno presodilo, da je zmotna ugotovitev sodišča, da so obsojenci ravnali predvsem na podlagi ideje M. B. in J. L., da je neresničen zagovor obsojenega R. K. o tem, kdo je kupil kamero, s katero je obsojenec posnel spolne odnose z oškodovankami, da je zagovor obsojenega J. L. v celoti potrdil izvedenec računalniške stroke, da obsojenega J. L., razen soobsojenega R. K., ni obremenila nobena priča, da drugih sledi, razen datoteke ulamec.flv na računalniku obsojenega L. ni bilo zaznati, da je obsojeni R. K. imel dobro računalniško znanje, ki pa ga je pred sodiščem skušal minimalizirati, da je ugotovitev sodišča, da sta bila računalnika obsojenega B. in L. uporabljena za izsiljevanje oškodovank v nasprotju z mnenjem izvedenca K., da je mogoče navedenemu izvedencu odreči strokovnost, da ni res, da je bil na L. računalniku nameščen program, ki se uporablja za pretvorbo videoposnetkov v različne formate, da se je sodišče v razlogih sodbe nedopustno zatekalo k „laičnosti“ v zvezi z zavarovanjem računalnika z geslom, da so zaključki, da K. ni imel dostopa do računalnikov nedokazani, da je sodišče uradni zaznamek policista D. F. z dne 13. 1. 2011 vsebinsko napačno presojalo, da je zaradi tega napačen zaključek sodišča, da sta bila obsojeni B. in L. v inkriminiranem času v Europarku, da obsojenemu J. L. očitana kazniva dejanja sploh niso dokazana, ter da mu je izrečena napačna in glede na višino trajanja zaporne kazni pretirana kazenska sankcija, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

25. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

26. Upoštevaje premoženjske razmere obsojenca ter okoliščino, da mu je bila izrečena večletna zaporna kazen, je sodišče obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.