Jedro

Tožnik je bil pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaposlen na delovnem mestu, na katerem si je sam organiziral delo. Pred prenehanjem delovnega razmerja ni zaprosil za izrabo letnega dopusta niti niso bile podane okoliščine, ki bi mu izrabo letnega dopusta objektivno gledano onemogočale. Glede na navedeno njegov zahtevek za plačilo odškodnine za dneve neizrabljenega letnega dopusta ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II in III izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v višini 1.234,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v roku osmih pod izvršbo.“

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.302,00 EUR v 15-ih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbe v višini 96,00 EUR v roku osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova razlike odpravnine zaradi odpovedi iz poslovnega razloga v višini 6.620,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2006 dalje; ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v protivrednosti bonov P. na dan 25. 10. 2006 v višini 1.620.000,00 SIT oziroma 6.760,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2006 dalje ter da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati razliko odpravnine v višini 6.620,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2006 dalje do plačila v roku osmih dni pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v višini 1.234,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v roku osmih dni pod izvršbo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.588,20 EUR v 15-ih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude od zapadlosti dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti (III. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi obravnavo in nato ponovno razsodi, ugodi pritožbi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki prizna vse stroške postopka na prvi stopnji in stroške izvedenca naloži v breme tožnika. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je tožnik prejel odpravnino delno v denarju delno v bonih P.. Priči tožene stranke G. in B. sta izpovedali, da je bil tak način izplačevanja v določenem obdobju pri toženi stranki v navadi in obe sta potrdili, da je tožnik podpisal potrdilo o prejemu bonov. Nobena od prič ni mogla z gotovostjo potrditi, da je bone izročila. Podpisano potrdilo ima jasno vsebino in služi kot jasen dokaz. Tožnik je nasprotno neverodostojno zatrjeval, da potrdila o prejemu ni podpisal, čeprav je izvedenec ugotovil drugače. Nenavadno je tudi, da tožnik več kot tri leta ni uveljavljal razlike v odpravnini. Dolžnost sodišča je, da zna oceniti dokaze. Sodišče je toženi stranki tudi po nepotrebnem povzročilo stroške za izvedenca. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj je napačna razlaga sodišča, da tožnik ne bi smel prejeti odpravnine v bonih. Sodišče je napačno ocenilo potrdilo o izročitvi bonov. Glede odškodnine za neizrabljen letni dopust navaja, da je vedno potrebno ugotoviti vzrok za neizrabo dopusta. Tako se je tudi vedno razlagala pravica do odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta. V konkretnem primeru je tožnik dejansko izrabil dopust, pri tem pa je bil na delovnem mestu, ko je sam organiziral delo ter s tem tudi omogočal sebi in drugim koriščenje in izrabo letnega dopusta. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zgolj pavšalno uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v zvezi s sprejeto odločitvijo glede odškodnine za neizrabljeni letni dopust. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odpravnine zaradi odpovedi iz poslovnega razloga v višini 6.620,67 EUR ter plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku poleg dela odpravnine v gotovini izplačala del odpravnine v vrednostnih bonih P.. Zato je zahtevku na plačilo razlike ugodilo. Glede nadomestila za neizkoriščeni letni dopust je ugotovilo, da je tožnik upravičen do nadomestila. Postavilo se je na stališče, da je delavec upravičen do nadomestila ne glede na to, ali ga ni izkoristil zaradi razlogov na strani delodajalca ali zaradi objektivnih razlogov, ali ga ni izkoristil zaradi subjektivnih razlogov.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede upravičenosti do plačila razlike v odpravnini. Tožnik je bil zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov upravičen do plačila odpravnine. Tožena stranka je trdila, da je bil tožniku del odpravnine izplačan v bonih, izplačilo pa je dokazovala s potrdilom o prejemu bonov z dne 25. 10. 2006. Tožnik je podpis potrdila zanikal, vendar je izvedenec grafolog ugotovil istovetnost podpisa. Pritožba neutemeljeno graja dokazne zaključke sodišča prve stopnje ter obrazložitev sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedbi prič G. in B., ima zadostne in prepričljive razloge. G., ki je na potrdilu podpisana, da je tožniku izročila vrednostne bone, je sicer pripravila potrdilo in ga podpisala, ob podpisu potrdila in izročitvi bonov pa ni bila prisotna, prav tako se izročitve bonov tožniku ni spomnila priča B., ki je tožniku izročala dokumentacijo ob prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno navedbo, da je potrdilo jasen dokaz o izročitvi bonov. Pri tem ne gre spregledati, da gre za bone v vrednosti okrog 6.000,00 EUR. Razlogovanje pritožbe, da je nenavadno postopanje tožnika, da je šele po treh letih uveljavljal plačilo razlike, je irelevantno, saj ima tožnik pravico uveljavljati denarno terjatev v okviru petletnega zastaralnega roka. Za razsojo v konkretni zadevi ni pomembno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne bi smel prejeti izplačila odpravnine delno v bonih, glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik plačila ni prejel, ne v gotovini in ne v bonih.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do nadomestila, ker ni bilo razloga, da dopusta ne bi koristil, saj je bil na delovnem mestu, ko je sam organiziral delo, torej tudi koriščenje in izrabo dopusta. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011 jasno izhaja, da je potrebno razlagati 166. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive 2003/88/ES. Tožnik je utemeljeval svoj zahtevek s nezmožnostjo koriščenja dopusta, ni pa trdil, da je zaprosil za koriščenje letnega dopusta in da mu to ni bilo omogočeno. Glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v primeru, če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razloga za neizrabo, delavec pravico do letnega dopusta ali nadomestila izgubi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo pete alinee 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, saj je tožnik uspel z 82 %, zato je upravičen do povrnitve stroškov postopka glede na uspeh. Potrebni stroški tožnika, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 in naslednji), znašajo 1.588,20 EUR, tožnik pa je upravičen do povračila 82 %, to je v višini 1.302,00 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka glede na uspeh s pritožbo, ki znašajo 96,00 EUR.