Jedro

Čeprav je bilo s sklepom odločeno, da se postopek zoper obdolženca izloči in da se bo končal posebej, niso bili podani pogoji, da se ga na glavni obravnavi zoper soudeležence zasliši kot pričo. Nihče ne more biti zaslišan kot priča glede kaznivega dejanja, katerega storitve je obtožen.

Sostorilca ali drugega soudeleženca pri izvršitvi kaznivega dejanja je mogoče zaslišati kot pričo v kazenskem postopku zoper sostorilce ali soudeležence le v primeru, če je bil kazenski postopek zoper njega že pravnomočno končan. Tudi tako pričo je treba opozoriti, da ni dolžna odgovarjati na vprašanja iz 238. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obs. B.V. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 13.7.1998 in Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.1.1999 razveljavita ter se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Novem mestu v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 13.7.1998 je bil obs. B.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 1. odstavku 212. člena KZ določena kazen 2 let zapora s preizkusno dobo 3 let. Po 1. odstavku 69. člena KZ mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov - vlomilske kocke. Obsojen je bil tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.1.1999 pritožbi zagovornika obs. B.V. in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo povprečnino v znesku 30.000 tolarjev.

Sodišču prve stopnje je uspelo vročiti sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.1.1999 obs. B.V. šele 14.12.1999. Obs. B.V. je zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 6.2.2000 vložil neposredno pri Vrhovnem sodišču, ki jo je prejelo dne 8.3.2000 ter jo z dopisom z dne 10.3.2000 odstopilo Okrožnemu sodišču v Novem mestu, ki jo je prejelo dne 11.3.2000. Zahteva obs. B.V. za varstvo zakonitosti je torej pravočasna, saj je bila vložena v roku, določenem v 3. odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

V zahtevi za varstvo zakonitosti obs. B.V. uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov iz 1. odstavka 420. člena ZKP. Kršitev določb kazenskega postopka je po njegovem mnenju podana, ker je bil dne 25.5.1998 na glavni obravnavi zoper soobsojene J.K., D.K. in B.P. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki 1. odstavka 212. člena KZ, katerega izvršitve je bil tudi on obtožen s pravnomočno obtožnico, zaslišan kot priča, po enem mesecu pa je bil po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je bil zaslišan kot obtoženec, spoznan za krivega in obsojen. V zahtevi navaja, da je sodišče s tem, ko ga je prvič zaslišalo kot pričo, kasneje pa kot obtoženca, kršilo njegove z ustavo zajamčene pravice obtoženca. Po njegovem mnenju je nelogično, da je bil v postopku, ki je tekel zoper njega, najprej zaslišan kot priča, nato pa na podlagi istega pričanja obsojen. Bistveno zanj je, da v enem in istem postopku ne more imeti statusa priče in obtoženca. Razen tega navaja, da mu je sodišče s tem, ko ga je zaslišalo kot pričo, onemogočilo njegovo obrambo in tudi njegovo "pariranje" zagovorom soobsojencev. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi protiustavnost in protizakonitost ter da pravnomočno sodbo "briše".

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da trditve obsojenca niso utemeljene, ker "kot priča v drugem postopku, ne v istem, v katerem je obdolžen, je lahko vsakdo zaslišan kot priča in tudi sostorilec v postopku, ki teče le zoper druge sostorilce, da pa seveda za tako pričo veljajo jamstva iz 238. člena ZKP". Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obs. B.V. za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva obs. B.V. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu je razvidno, da je okrožni državni tožilec v Novem mestu dne 21.11.1996 vložil obtožnico z dne 19.11.1996 zoper J.K., B.V., D.K. in D.K. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki 1. odstavka 212. člena KZ, zoper B.P. pa zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Obtožnica je bila obtožencem vročena, in sicer B.V. dne 5.12.1996, J.K. dne 27.12.1996, D.K. dne 23.12.1996 in B.P. dne 6.12.1996. Zoper D.K. je bil na podlagi 139. člena ZKP kazenski postopek ustavljen s sklepom z dne 16.10.1997, ker je dne 15.4.1997 umrl. Glavna obravnava je bila razpisana za dne 17.11.1997, ker pa vabilo obt. B.V. ni bilo vročeno in sodišču tudi ni uspelo ugotoviti njegovega prebivališča, je sodišče na predlog okrožnega državnega tožilca v Novem mestu s sklepom z dne 28.1.1998 odločilo, da se postopek zoper obt. B.V. izloči ter da se bo končal posebej. Na glavno obravnavo, razpisano za dne 25.5.1998, je prišel tudi obt. B.V., kateremu je bilo kot obtožencu vročeno vabilo za glavno obravnavo, razpisano za 13.7.1998. Na glavni obravnavi dne 25.5.1998 je bil na predlog okrožne državne tožilke B.V. zaslišan kot priča o kaznivem dejanju, katerega je po obtožbi storil skupaj s soobtoženimi J.K., D.K. in B.P. Čeprav je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 28.1.1998 odločeno, da se postopek zoper obt. B.V. izloči in da se bo končal posebej, niso bili podani pogoji, da se ga je na glavni obravnavi dne 25.5.1998 zaslišalo kot pričo. Nihče ne more biti zaslišan kot priča glede kaznivega dejanja, katerega storitve je obtožen. Že po določilu 29. člena Ustave Republike Slovenije mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. Gre torej za ustavno zagotovljeno pravico in temeljno svoboščino. Tudi v določilu 3. odstavka 5. člena ZKP je predpisano, da se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, pa ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznaniti krivde. Kot pričo pa se lahko zasliši oseba, za katero je verjetno, da bi mogla kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu ter o drugih pomembnih okoliščinah (1. odstavek 234. člena ZKP). Dolžnost priče je, o čemer jo mora sodišče opomniti, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, opozorjena pa mora biti tudi, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje (1. odstavek 240. člena in 332. člen ZKP). Ni torej dopustno zališati kot pričo soobtoženca, čeprav je kazenski postopek zoper takega soobtoženca izločen, pač pa je mogoče sostorilca ali drugega soudeleženca pri izvršitvi kaznivega dejanja zaslišati kot pričo v kazenskem postopku zoper sostorilce ali udeležence le v primeru, če je bil zoper njega kazenski postopek že pravnomočno končan, vendar je treba tudi tako pričo opozoriti, da ni dolžna odgovarjati na vprašanja iz 238. člena ZKP.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.7.1998 v kazenskem spisu Okrožnega sodišča v Novem mestu je razvidno, da je obs. B.V. med drugim v zagovoru povedal, "da vztraja pri zagovoru, ki ga je podal na red. štev. 3 spisa in pa kar je povedal na obravnavi dne 25.5.1998 v zadevi opr. št. .., kjer je bil zaslišan kot priča". Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi bil obs. B.V. podrobno zaslišan o kaznivem dejanju, katerega je obtožen, razen tega pa je sodišče - kot je zabeleženo v zapisniku o glavni obravnavi - v dokaznem postopku prebralo tudi celotno dokumentacijo v spisu opr. št. ... Očitno se torej sodba, s katero je bil obs. B.V. obsojen, opira tudi na njegovo izpovedbo, ki jo je v kazenskem postopku, ki je pod opr. št. ...

tekel zoper soudeležence pri očitanem kaznivem dejanju, podal kot priča, torej se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. Podana je torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato ugodilo zahtevi obs. B.V. za varstvo zakonitosti in je razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).