Jedro

Za presojo odškodninske odgovornosti zaradi opustitve čiščenja snega in ledu ni odločilno samo lastništvo, temveč namembnost in dejanska uporaba površine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožnici nastala v posledici padca na poledeneli poti, ter tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je pot, na kateri je padla, javna pot v upravljanju MOL. Lastnik poti je nesporno zavarovanec tožene stranke. Glede na določila 37. in 38. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pa lastniku ni prepovedano, da dopusti uporabo svojega zemljišča za prosto hojo večjega števila ljudi ali za dovoz interventnih vozil. Zato dejstvo, da je to omogočil, ne pomeni, da je njegova lastnina postala javna last v upravljanju MOL. MOL ni sprožila kakršnegakoli postopka razlastitve, razen tega pa med pravdnima strankama ni sporno, da predmetna pot ni kategorizirana, zato ni v javni rabi in je MOL ne vzdržuje. Ob pravilni presoji izvedenih dokazov in uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da gre za privatno zemljišče, na katerem je lastnik omogočil večjemu številu ljudi prosto hojo in je tedaj dolžan to pot tudi ustrezno vzdrževati ter jo čistiti v skladu z Odlokom MOL o zimski službi, po katerem so lastniki zemljišč dolžni odstraniti v širini 1 m sneg in led iz dostopnih in dovoznih poti. Predmetna pot ni funkcionalno zemljišče blokov, temveč zemljišče v izključni lasti zavarovanca tožene stranke. Razbremenitev odgovornosti je na strani tožene stranke, ne pa tožeče, kot je smiselno razbrati iz izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V utemeljitev tožbenega zahtevka je tožeča stranka navedla zgolj: da zahteva izplačilo odškodnine iz naslova odgovornosti podjetja G d.d., ki je kot lastnik poti, na kateri je tožnica padla, bilo v skladu z Odlokom o zimski službi MOL (v nadaljevanju Odlok), dolžno vzdrževati pot tako, da bi bila varna za vožnjo in hojo, česar pa ni storilo; poledenelo pot pa je tudi šteti za nevarno sredstvo, za katero odgovarja lastnik.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da poledenela tla v zimskem času ne predstavljajo take nevarnosti, ki bi bila neobičajna, zato ne gre za objektivno odgovornost v smislu 2. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je materialnopravno pravilen. Tudi pritožba ga ne izpodbija. Tožbeni zahtevek iz naslova objektivne odgovornosti lastnika nevarne poti torej ni utemeljen.

Za uspeh s tožbenim zahtevkom iz naslova krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, pa bi morala tožnica dokazati, da je protipravno opustil čiščenje poti, na kateri je padla (1. ost. 131. člena OZ). Dokazno breme protipravnosti ravnanja je namreč na njej; le glede razbremenitve krivdnega ravnanja je na toženki. Pritožbena stališča glede dokaznega bremena torej niso utemeljena. Protipravnost ravnanja je tožeča stranka zavarovancu tožene stranke očitala ob sklicevanju na Odlok. Ta pa našteva več možnih zavezancev za odstranjevanje snega in ledu ter posipanje proti zmrzali. Že iz samega besedila 10. člena Odloka izhaja namen, da se za čiščenje posamezne površine zaveže tisti, ki jo pretežno uporablja oziroma ima od nje kakšno drugo korist. Pritožbeno sodišče pripominja, da Ustavno sodišče RS v odločbah, opr. št. U-I-63/00 in U-I-218/99, ni ugotovilo neustavnosti odlokov, ki nalagajo posameznikom čiščenje snega in ledu v celoti, ampak le v tistem delu, ko nalagajo dolžnost čiščenja pločnikov in javnih hodnikov posameznikom, saj čiščenje teh javnih površin po Zakonu o varstvu okolja spada med obvezne lokalne javne službe.

Kdo je zavezanec za „zimsko čiščenje“, je potrebno, kot je poudarilo višje sodišče že v sklepu II Cp 3891/2009, s katerim je razveljavilo prvo prvostopenjsko sodbo v tej zadevi, ugotoviti in presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Te je v ponovljenem sojenju prvostopenjsko sodišče ugotovilo, in sicer: tožnica je padla na intervencijski poti skozi blokovsko naselje, ki je primarno namenjena hoji pešcev, v primeru nesreče pa tudi vozilom. Teh dejanskih ugotovitev razveljavljena prvostopenjska sodba ni vsebovala, zato so pritožbeni očitki o ponovnih istih ugotovitvah sodišča neutemeljeni. Enako tudi sicer nekonkretizirani očitki prvemu sodišču, da ni izvedlo nobenih dodatnih dokazov. Izvedlo je vse dokaze, ki so bili predlagani za dokazovanje temelja zahtevka.

Dejanskih ugotovitev o legi in uporabi poti pritožba ne izpodbija. Zatrjuje pa, da je prosto dostopnost poti večjemu številu ljudi omogočil zavarovanec tožene stranke, ki je zemljiškoknjižni lastnik poti. Te pritožbene navedbe pa so, glede na določila 337. člena ZPP nedopustne novote, saj takih trditev tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni podala, zakaj ne, pa ne pojasni. Tako pritožba dejansko izpodbija le zaključek sodbe, da gre za javno pot v upravljanju MOL. Gre za materialnopravni zaključek. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da je tožnica padla na poti, katera je prvenstveno namenjena stanovalcem bližnjih blokov. Ob podatku spisa, ki mu pritrjujeta obe pravdni stranki, da ne gre za kategorizirano pot, lahko da je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je predmetno pot dolžna vzdrževati občina. Vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Tožbeni zahtevek namreč ni utemeljen tudi v primeru, če so bili skladno z Odlokom dolžni sneg in led s predmetne poti odstraniti lastniki stanovanj v okoliških blokih oziroma upravnik (če je upravljanje bilo s pogodbo preneseno nanj). Tožeča stranka bi morala za uspeh z zahtevkom dokazati, da je glede na konkretne okoliščine primera (tudi) zemljiškoknjižni lastnik skladno z 10. členom Odloka zavezanec. To pa ji ni uspelo, saj dolžnost čiščenja ledenih površin ni odvisna zgolj od formalnega lastništva, temveč od dejanske rabe in koristi od zemljišča. Tožeča stranka pa niti zatrjevala ni dejstev in okoliščin za utemeljitev, zakaj je dolžan v konkretnem primeru zavarovanec tožene stranke čistiti pot, ki je prvenstveno namenjena etažnim lastnikom blokovskega naselja (npr. da ima v bližini poslovne prostore).

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zgrešene pasivne legitimacije je materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika uradoma upoštevnih procesnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP) teh ni zasledilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Tožnica sama nosi pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela.