Jedro

Sodišče prve stopnje je v tem postopku moralo ugotavljati, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke - veterinarskega zavoda, v skladu z določili 154. čl. ZOR, ki je veljal v času škodnega dogodka (1060. čl. OZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožnikom M. odškodnino v višini 384.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1992 dalje, tožečim strankam G. J. in J. pa 2,293.480,00 SIT prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožečim strankam stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Štelo je, da je toženo stranko odškodninsko odgovorna za škodo, ki so jo tožniki utrpeli 14.10.1992, ko je V. z. Š. p. J. na podlagi izdanega ukrepa s strani veterinarske inšpekcije pri M. A. pokončal 91 prašičev in pri G. J. 67 prašičev. Sodišče je štelo, da je bilo ravnanje veterinarskega zavoda nezakonito, zato je republika tožnikom odškodninsko odgovorna.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožil in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje napačno uporabilo zakonska določila, na podlagi katerih je ugotavljalo protipravno ravnanje tožene stranke. Zakon o varstvu živali pred kužnimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo, razvršča klasično prašičjo kugo (v nadaljevanju KPK) med kužne bolezni z največjo stopnjo nevarnosti. Zato lahko po 6. tč. 16. čl. tega zakona odredi pristojni organ glede na naravo bolezni in stopnjo nevarnosti enega ali več ukrepov, med katerimi je tudi pokončanje, oz. zakol živali, za katere se sumi, da je obolela. Po II. odst. 16. čl. se ukrepi lahko odredijo tudi v primeru, če obstaja neposredna nevarnost kužnih bolezni, ukrepi pa se po 4. tč. lahko opravijo na območju najmanj 10 km okrog žarišča okužbe. Enake določbe ima tudi Zakon o zdravstvenem varstvu živali, ki opredeljuje KPK, kot posebno nevarno kužno bolezen. Glede na to pa ima veterinarski inšpektor pristojnost, da odreja ustne ukrepe, da neposredno vodi in organizira preprečevanje, zatiranje in izkoreninjenje posebno nevarnih kužnih bolezni, kamor sodi tudi KPK. Sodišče prve stopnje je sprejelo izvedeniško mnenje mag. G. P., da je bilo glede na okoliščine primera ukrep pokončanja prašičev kot ukrep za zatiranje KPK pravilno izbran, zato so protislovni zaključki, da ravnanje veterinarskega inšpektorja ni bilo pravilno, ker je bil virus KPK dokazan šele naknadno. Izvedenec je v mnenju celo poudaril, da je bolje pobiti kakšnega prašiča več kot pa spregledati enega klicenosca, saj se bolezen širi s kontaktom, s predmeti, z vektorji, z zrakom in vertikalno. Izvedenec je tudi navedel, da lahko bolezen poteka v atipični obliki, z blagim potekom več tednov, z izrazito dolgo inkubacijo in močno tendenco širjenja. Tak potek bolezni je težko prepoznaven in se lahko sum na obstoj pojavi šele po neuspešnem zdravljenju z antibiotiki. V kolikor ukrep ne bi bil izveden v skrajni obliki, to je s pokončanjem, bi lahko prišlo do nadaljnjega nenadzorovanega širjenja KPK. Ni pomembno, da je prišlo do laboratorijskih preiskav le pri prašičih last M. A., saj je bilo že v upravnem postopku nesporno ugotovljeno, da je tekom pravdnega postopka potrjeno s strani tožečih strank, da je M. prašiče nabavil ravno pri G. in je torej vir okužbe izhajal od njegovih prašičev, ki je te prašiče prodal tako M. kot tudi H.. Obseg žarišča okuženosti sta v postopku pojasnili še priči Š. K. in N. J.. Pojasnjeno je bilo, da bi bila v primeru, da kuga ne bi bila zatrta, povzročena velika gospodarska škoda. Odločitev sodišča bi bila tako pravilna le v primeru, če laboratorijske preiskave ne bi potrdile obstoj virusa KPK. Ravnanje veterinarskega inšpektorja je bilo šteti kot ravnanje za preprečitev škode velikega obsega, zato ravnanje ni moglo biti protipravno. Navedbe sodišča o tem, da predstavlja odrejeno usmrtitev prašičev protipravno ukrep, je sama s seboj v nasprotju. Pri štirih prašičih različnih lastnikov, na katerih so bile opravljene preiskave, je skupno, da so prašiče kupili od G. in da je bila bolezen potrjena. Sodišče je tudi napačno uporabilo Pravilnik o ukrepih za zatiranje in izkoreninjenje klasične prašičje kuge, kar sodišče ni upoštevalo, da je KPK zelo nalezljiva kužna bolezen domačih in divjih prašičev in da je za to bolezen značilno, da zbolijo praktično vse živali, odstotek pogina pa je zelo visok. Sodišče tudi ne bi smelo prevaliti odškodninsko odgovornost na toženo stranko, saj bi moralo ugotoviti, zakaj je do okužbe sploh prišlo. Vzročna zveza med okužbo in usmrtitvijo prašičev je podana v protipravnem ravnanju kmetov, ki s prašiči niso trgovali na predpisan način in sicer na podlagi izdanih zdravstvenih spričeval, pri tem pa so tožeče stranke tudi skušale sodišču podtakniti zdravstvena spričevala, ki niso bila izdana za navedene živali. Tožeča stranka bi morala izvesti vse predpisane ukrepe, med drugim pridobiti zdravstveno spričevalo za živali, ki so namenjena preventivi in zgodnjemu odkrivanju kužnih bolezni. Ker so bili okuženi prašiči v stiku s prašiči G., je glede na dolgo inkubacijsko dobo, zaradi preprečitve nadaljnjega širjenja in zatiranja virusa, bilo potrebno izvesti vse predpisan ukrepe. Če kuga ne bi bila zatrta, bi imela O. Š. veliko škodo. Podrejeno pa vztrajajo tudi pri tem, da je tožeča stranka tekom postopka postavila nov odškodninski zahtevek zoper državo iz naslova povzročitve škode zaradi protipravnega ravnanja države, kar je po vsebini drugačen zahtevek. Ker gre za nov zahtevek, je le-ta zastaral. Izpodbija tudi izrek o stroških glede na to, da izpodbija temelj odškodninske odgovornosti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

Pravočasna pritožba je bila vročena tožečim strankam, ki na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po obširno in temeljito izvedenem dokaznem postopku, potem, ko je Vrhovno sodišče, ki je odločalo v reviziji zoper sklep, s katerim je bil v nepravdnem postopku zavrnjen predlog za določitev odškodnine po 27. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu živali (v nadaljevanju ZZVŽ), sicer potrdilo, da po tem členu odškodnina ni možna, ne da bi ocenilo vse dokaze, ugodilo preoblikovanemu odškodninskemu zahtevku tožečih strank. Pritožbeni očitki tožene stranke o tem, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, so utemeljeni. Pritožbeno sodišče pa ni moglo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje, saj ni moglo samo ocenjevati dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni celostno ocenjevalo, zato niso izpolnjeni pogoji iz 358. čl. ZPP. Iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje (ZPP čl. 355).

Tožniki bi bili upravičeni do odškodnine ne glede na krivdo tožene stranke, če bi izpolnjevali pogoje, ki so določeni v čl. 26 in 27 Zakona o zdravstvenem varstvu živali. Njihov predlog v nepravdnem postopku, s katerim se je začel ta postopek, je bil pravnomočno zavrnjen, ker tožniki niso dokazali, da so za uničene živali imeli zdravstvena spričevala, kot je bilo to predpisano v 21. čl. Zakona o varstvu živali pred kužnimi boleznimi (v nadaljevanju ZVŽKB). Če bi namreč tožniki v poslovanju s prašiči imeli tudi zdravstveno spričevalo, do problemov ne bi prišlo, ker bi za pobite prašiče dobili odškodnino. Vrhovno sodišče je v odločbi, s katero je odločilo o reviziji navedlo, da so tožniki v nepravdnem postopku zatrjevali tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke, zato je sodišču naložilo, da v pravdnem postopku ugotavlja elemente odškodninske odgovornosti. Iz tožnikovih navedb tekom postopka izhaja, da naj bi tožena stranka ravnala protipravno, ker je opravila usmrtitev prašičev, ne da bi bila klasična prašičja kuga dokazana in še preden je bila dokazana, ter da pri G. prašičih niti ni bila opravljena preiskava na KPK. Tožena stranka pa je ves čas postopka in to ponavlja tudi v pritožbi, zatrjevala, da so njeni organi ravnali v skladu s predpisi, v pritožbi pa še, da je takšno ravnanje tudi dokazano.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku moralo ugotavljati, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, zato je moralo, seveda ob ustreznih trditvah, ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje (oškodovalec mora prekršiti pravo, ki varuje nek objekt), škodo, vzročno zvezo in krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo odškodninsko odgovornost po 154. čl. ZOR, ki je še veljal v času nastanka škode in se za to po 1060. čl. Obligacijskega zakonika uporablja, zato mora prve tri elemente: protipravnost - škodo - vzročno zvezo dokazati tožeče stranke, za četrti element - krivdo - pa je dokazno breme o tem, da je škoda nastala brez krivde oškodovalca, na strani tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, pri tem pa ni z zadostno skrbnostjo ocenilo dokazov, ki jih je izvedlo in v razlogih sodbe napačno argumentiralo, da po eni strani verjame izvedencu, po drugi strani pa da obstaja odškodninska odgovornost. Tožena stranka utemeljeno očita sodišču, da gre za nasprotje.

Pravilne so navedbe sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga, ki nalaga toženi stranki oz. njenim organom ravnanje v primeru pojava KPK v naslednjih predpisih: Zakon o varstvu živali pred kužnimi boleznimi - ZVŽKB, Ur. l. SFRJ, št. 43, leto 1986; Zakon o zdravstvenem varstvu živali - ZZVŽ, Ur. l. SRS, št. 37/1985; Pravilnik o ukrepih za zatiranje in izkoreninjenje klasične prašičje kuge - Ur. l. SFRJ, št. 6/1988, ki je bil sprejet na podlagi V. odst. 16. čl. ZVŽKB.

Ti predpisi s posameznimi določbami so pravna podlaga za ugotavljanje odgovornosti tožene stranke, oz. za očitke tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala nepravilno in v nasprotju s predpisi torej protipravno.

Tako ZVŽKB kot tudi ostali predpisi uvrščajo virusno bolezen KPK med hujše oblike obolenja, za katere so predpisani strožji ukrepi (npr. po 16. čl. ZVŽKB se morajo ukrepi opraviti na območje najmanj 10 km okrog žarišča okužbe), 16. čl. ZVZKB določa, da mora pristojni organ takrat, ko se ugotovi kužna bolezen in dokler traja nevarnost pred njo, odrediti glede na naravo kužne bolezni in stopnjo nevarnosti, enega ali več ukrepov (npr. ločitev zdravih živali od obolelih, prepoved sejmov, omejitev gibanja...) med katerimi je naveden tudi zakol ali pokončanje obolele živali ali živali, za katere se sumi, da je obolela. II. odst. 16. čl. določa, da se lahko ti ukrepi izvršujejo tudi, če je neposredna nevarnost kužnih bolezni. V zadnjem odstavku tega člena je določeno, da izda predpise o ukrepih upravni organ pristojen za varstvo živali pred kužnimi boleznimi in na podlagi te določbe je bil sprejet tudi zgoraj omenjeni pravilnik, ki določa ukrepe za zatiranje in izkoreninjenje KPK. Ta pravilnik tudi določa, kdaj se šteje, da se pri prašičih sumi na KPK in kdaj se šteje, da so zboleli za KPK (čl. 2). V 4. čl. določa, da če se na določenem območju ugotovi KPK ali se sumi na KPK, se lahko odredi več ukrepov, med drugim tudi ubitje vseh prašičev v objektu, v katerem se ugotovi KPK. Pravilnik je podzakonski akt, ki natančneje določa pogoje. ZZVŽ pa podrobneje določa kužne bolezni (čl. 34) in uvršča KPK med posebno nevarne kužne bolezni. V 6. poglavju ureja ukrepe za zatiranje in izkoreninjenje kužnih bolezni in pristojnosti veterinarske inšpekcije (čl. 64 in nadaljnji). II. odst. 66. čl. nalaga Občinskemu veterinarskemu inšpektorju, da takoj po naznanitvi kužne bolezni ali suma kužne bolezni opravi pregled in izda odločbo o ukrepih, v izjemno nujnih primerih pa lahko odredi ukrepe tudi ustno, kot se je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvršilo v tej zadevi. 67. čl. ZZVŽ pa določa ukrepe, ki se opravijo takrat, ko se ugotovi kužna bolezen in dokler traja nevarnost zanjo, med temi ukrepi pa je v 7. tč. določen tudi zakol ali pokončanje okužene živali ali živali, za katere se sumi, da je okužena.

V luči teh določb mora sodišče ugotavljati ali je tožena stranka res ravnala protipravno. Zato bo moralo sodišče oceniti, ali je šlo za izjemno nujen ukrep, ki se je lahko odredil in izvršil na podlagi ustne odredbe in kako bi moral ravnati organ, da ne bi ravnal protipravno. Sodišče bo moralo oceniti celotno izpovedbo izvedenca, ki je v mnenju med drugim navedel (stran ...), da je glede na okoliščine primera bil ukrep pokončanja prašičev kot ukrep za zatiranja KPK pravilno in ustrezno izbran v skladu s pravili stroke in pravno ureditvijo veterine, na naslednji strani, da pomeni, da je bil odrejen radikalni ukrep pokončanja prašičev in neškodljivega uničenja trupel pri tožečih strankah glede na okoliščine primera, ne samo najprimernejši ampak tudi edino možen in tudi obvezen ukrep za zatiranje te posebno nevarne bolezni, na strani ... spisa, pa da je veterinarski inšpektor reagiral odlično, hitro in uspešno, in tako ustavil širjenje bolezni... Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da stranke niso imele pripomb na mnenje izvedenca, zato sodišče ni ravnalo pravilno, ko je po eni strani navedlo, da verjame izvedencu, po drugi pa odločilo v nasprotju s tem mnenjem ter tega dokaza ni ocenjevalo. Tožena stranka pravilno opozarja, da gre za nasprotja, ki jih bo moralo sodišče pri ponovnem sojenju odpraviti. V celoti pa bo moralo sodišče oceniti tudi izpovedbo priče Z. V., strokovnjaka, v tistem času zaposlenega na V. f., pa tudi izpovedbo K. Š., ki je bil takrat direktor veterinarskega zavoda in na podlagi ocene vseh izpovedb prič in ne le delnih izpovedb, ki jih je sodišče ocenilo v tem postopku, zaključiti in obrazložiti ali je bilo dejanje zato, ker se je opravilo pred dokončno ugotovitvijo res tudi protipravno. Pri tem pa bo moralo sodišče upoštevati in dokazno oceniti tudi izpovedbo strokovnjakov o tem, da je bil sum na klasično prašičjo kugo ugotovljen tudi pri G. zato, ker so prašiči, na katerih so opravili preiskave, bili kupljeni pri G.. Tudi to dejstvo in pa trditve, da je zadoščala takšna okoliščina, za to, da je bil pri G. podan sum klasične prašičje kuge, bo moralo sodišče v ponovljenem postopku razčistiti in dokazno oceniti izpovedbe vseh. Pri tem pa sodišče prve stopnje ne sme prezreti, da je država ne glede na krivdo dolžna plačati odškodnino, seveda pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji po ZZVŽ in da bi tožniki imeli to možnost, če bi ravnali v skladu s predpisi, da pa morajo v tem primeru dokazati protipravno ravnanje tožene stranke. Iz vsega navedenega je pritožba tožene stranke utemeljena in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje ( ZPP čl.355). Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.