Jedro

Vsako poseganje v lastninsko pravico s sosednje nepremičnine še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjenjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine zaradi posega otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali če poseg povzroča znatnejšo škodo. Ker tožnika nista dokazala v tem primeru, da bi poseg tožencev presegal krajevno običajno mero ali pa povzročil znatnejšo škodo, njun odškodninski zahtevek ni bil utemeljen. Ker tožnika po ugotovitvah nižjih sodišč nista dokazala nastanka škode, pa ni mogel biti utemeljen niti njun odškodninski zahtevek (na podlagi 156. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je toženka z nadzidavo svoje stavbe v L. št... v P. povzročila tožnikoma škodo ter da je zato dolžna povrniti tožnikoma 600.000,00 SIT škode.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. Tožnika se ne strinjata z zavrnitvijo svojih zahtevkov in z ugotovitvijo, da nista dokazala škode. Opozarjata, da jima je bilo onemogočeno, da bi škodo dokazala. Poleg zmotne uporabe materialnega prava je zagrešena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker niso navedeni razlogi o tem, zakaj naj bi bila prvostopna sodba pravilna. Škoda je tudi mnogovrstna.

Na vročeno revizijo toženci niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnika uveljavljata v reviziji bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje zato, ker da v svoji sodbi ni navedlo razlogov o tem, zakaj naj bi bila sodba sodišča prve stopnje pravilna. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so navedena izvajanja tožnikov v nasprotju z dejstvi. Namreč iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, da stojita objekta pravdnih strank v strnjenem mestnem naselju, da znaša razdalja med hišama 11,5 m, da je hiša tožencev sedaj visoka v slemenu 8,44 m (torej je višja za 1 m in pol) ter da so na enak način že adaptirane nekatere druge hiše v soseski pravdnih strank. Sodišče druge stopnje pa je v razlogih svoje sodbe še navedlo, da glede na navedene ugotovitve nadgradnja tožencev ne predstavlja takšne motnje, ki bi presegala krajevno običajno mero ali pa povzročala znatnejšo škodo. Odločitev o zavrnitvi pritožbe tožnikov je podkrepilo še z drugimi razlogi, med katerimi je ugotovilo, da v pritožbi uveljavljena kršitev postopka ni podana, ker se s predlaganim izvedencem ne bi mogla ocenjevati škoda na pridelkih in zato neizvedba tega dokaza ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Navedeni povzetek razlogov sodbe sodišča druge stopnje kaže po oceni revizijskega sodišča, da vsebuje sodba sodišča druge stopnje dovolj izčrpne in razumljive razloge tako o dejanski kot pravni podlagi svoje odločitve ter odgovore na vsa pomembna pritožbena izvajanja tožnikov, zaradi česar ta sodba nima očitanih postopkovnih pomanjkljivosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa med postopkom ni bila zagrešena.

Dejanske ugotovitve, ki so bile odločilnega pomena za rešitev spora in ki so bile ugotovljene v postopkih pred sodiščema nižjih stopenj, so navedene že spredaj. Te so bile po presoji revizijskega sodišča tudi materialnopravno pravilno presojene to je na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v zvezi s prvim odstavkom 42. člena istega zakona in na podlagi drugega odstavka 156. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V zvezi s stvarnopravnim varstvom je ugotoviti, da vsako poseganje v lastninsko pravico s sosednje nepremičnine še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjenjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine zaradi posega otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali če poseg povzroča znatnejšo škodo. Ker tožnika nista dokazala v tem primeru, da bi poseg tožencev presegal krajevno običajno mero ali pa povzročil znatnejšo škodo, njun odškodninski zahtevek ni bil utemeljen. Ker tožnika po ugotovitvah nižjih sodišč nista dokazala nastanka škode, pa ni mogel biti utemeljen niti njun odškodninski zahtevek (na podlagi 156. člena ZOR). Zaradi revizijskih izvajanj o škodi je dodati, da je bilo tožnikoma s sodbama obeh nižjih sodišč izčrpno pojasnjeno, da mora biti odločanje sodišča uokvirjeno z dejstveno podlago tožbe (ki v tem primeru zatrjuje materialno in nematerialno škodo, ki pa jo ne razmeji in postavi zgolj en zahtevek, zaradi česar je tožba tudi nesklepčna). Ker torej pred sodiščema nižjih stopenj ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo postavljenega zahtevka, sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek tožnikov zavrnili. To pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato v celoti neutemeljeno revizijo tožnikov zavrnilo (393. člen ZPP).