Jedro

Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položaja državljanov RS v primerjavi s položajem državljanov tretjih držav. Že sama Ustava (13. člen) dopušča, da zakonodajalec omeji krog upravičencev do določene pravice glede na državljanstvo. Tudi pravica do socialne varnosti (ki se zagotavlja tudi z dodeljevanjem najemnih neprofitnih stanovanj) je na ustavnem nivoju zagotovljena le državljanom Republike Slovenije (50. člen Ustave), socialne pravice tujcev pa so predmet zakonske ureditve, pri čemer zakonodajalca veže načelo enakega varstva pravic.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predmetni nepravdni postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v upravni zadevi št. ..., ki se vodi pred UE ...

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila predlagatelj in nasprotna udeleženka.

3. Predlagatelj navaja, da še ni državljan RS, ima pa dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, kjer že od leta 1988 prebiva in dela, tu si je ustvaril družino in dom ter stkal prijateljske vezi. V Republiki Sloveniji je vseskozi plačeval prispevke in druge dajatve, povsem enako kot osebe s slovenskim državljanstvom. Pogojevanje njegove pravice do dodelitve stanovanja za neprofitno najemnino z obstojem slovenskega državljanstva pomeni nedopustno diskriminacijo, zato odločitev sodišča predstavlja kršitev z Ustavo RS zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih posamezniku zagotavlja Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Evropska socialna listina opredeljuje pravico do družine, do socialne, zakonske in ekonomske zaščite. Pravica do bivališča kot del pravice do življenjskega standarda je opredeljena tudi v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic in v 11. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. EKČP, ki je neposredno zavezujoča, v 8. členu zagotavlja spoštovanje doma ter zasebnega in družinskega življenja. Izselitev iz stanovanja, ki ga je mogoče obravnavati kot dom, po stališču sodne prakse ESČP pomeni poseg v to pravico. Socialno varstveni prejemki oziroma olajšave pomenijo premoženje v smislu 1. člena Protokola k EKČP, ne glede na to, ali so zasnovani na vplačanih prispevkih ali pa se črpajo iz proračuna. Tudi problematika socialno varstvenih pomoči, povezanih z družinskim življenjem, sodi v domeno 8. člena EKČP. Razlikovanje med upravičenci do socialnih pomoči le na podlagi državljanstva je nedopustno, ker pomeni kršitev 14. člena EKČP. Zaradi v SZ-1 določenega diskriminatornega pogoja državljanstva ne more pridobiti neprofitnega stanovanja, kar predstavlja nedopustno diskriminacijo. Prvostopenjsko sodišče bi moralo odločitev opreti na določbe mednarodnih pogodb, ne pa na določbe SZ-1, ki so po prepričanju predlagatelja v nasprotju z ustavo in mednarodnimi pogodbami. Stališče prvostopenjskega sodišča je sporno tudi z vidika Ustave RS in sicer je v nasprotju z določbo 2. člena, 14. člena, 21., 33., 34. in 35. člena. Ne gre za vprašanje, ali pravica do neprofitnega stanovanja sodi med človekove pravice in temeljne svoboščine, ampak za vprašanje, ali je s tem, ko se predlagatelja v zvezi z uresničitvijo pravice do neprofitnega stanovanja obravnava drugače kot osebe, ki imajo slovensko državljanstvo, kršena njegova pravica iz 14. člena Ustave, ki prepoveduje diskriminacijo. Vprašanje slovenskega državljanstva je z vidika odločitve sodišča v obravnavani nepravdni zadevi pravno irelevantno.

4. Nasprotna udeleženka se s prekinitvijo postopka ne strinja zato, ker bi moralo sodišče upoštevati stanje in status udeležencev v času vložitve predloga za določitev najemnika. Predlog je bil vložen 14. 5. 2018, prva obravnava je bila 6. 9. 2018 in šele po njej je predlagatelj 17. 9. 2018 vložil predlog za pridobitev državljanstva RS. Odločitev sodišča o prekinitvi postopka pomeni dejansko že prejudiciranje odločitve, če bi predlagatelju uspelo pridobiti državljanstvo, kar izhaja iz same obrazložitve. Očitno gre le za zavlačevanje postopka in zlorabo pravic v škodo nasprotne udeleženke, saj je sodišče sklep o prekinitvi postopka izdalo šele 30. 11. 2018 in to po treh razpisanih obravnavah in že delno izvedenem dokaznem postopku.

5. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo nasprotne udeleženke nasprotuje njenim pritožbenim navedbam. nasprotna udeleženka na pritožbo predlagatelj ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Stranki tega postopka sta nekdanja zakonca, ki se nista sporazumela o tem, kdo ostane najemnik stanovanja. Nesporno je, da je nasprotna udeleženka dne 23. 12. 2010 z Javnim stanovanjskim skladom Občine A sklenila najemno pogodbo za neprofitno najemno stanovanje in da so uporabniki tega stanovanja po pogodbi še predlagatelj in njuni hčeri.

8. Sodišče prve stopnje je postopek prekinilo, ker je predlagatelj, ki ni državljan RS (niti države članice EU1), med postopkom zaprosil za državljanstvo. Ocenilo je, da je vprašanje državljanstva predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o tem sporu.

O pritožbi predlagatelja

9. Stanovanjski zakon (SZ-1) v 110. členu določa, da se, če se zakonska zveza razveže, prejšnja zakonca lahko sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče upošteva pri tem stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera.

10. Ker gre za spor v zvezi z neprofitnim najemnim stanovanjem, je relevantna tudi določba petega odstavka 87. člena SZ-1 določa, da so do dodelitve neprofitnega najemnega stanovanja v lasti občine, države, javnega stanovanjskega sklada ali neprofitne stanovanjske organizacije upravičeni državljani RS, ki izpolnjujejo pogoje in merila, določena s Pravilnikom o dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem2, ki ga izda minister. Pritožbeni očitek, da je vprašanje predlagateljevega državljanstva v tej zadevi irelevantno, ni utemeljen.

11. Enako velja za pritožbeni očitek, da pogojevanje pravice do dodelitve neprofitnega najemnega stanovanja z obstojem slovenskega državljanstva predstavlja nedopustno diskriminacijo in s tem kršitev 14. člena Ustave. Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položaja državljanov RS v primerjavi s položajem državljanov tretjih držav. Že sama Ustava (13. člen) dopušča, da zakonodajalec omeji krog upravičencev do določene pravice glede na državljanstvo. Tudi pravica do socialne varnosti (ki se zagotavlja tudi z dodeljevanjem najemnih neprofitnih stanovanj) je na ustavnem nivoju zagotovljena le državljanom Republike Slovenije (50. člen Ustave), socialne pravice tujcev pa so predmet zakonske ureditve, pri čemer zakonodajalca veže načelo enakega varstva pravic3. Tudi bistveno enake položaje zakonodajalec lahko različno uredi, če za razlikovanje obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Okoliščine, na katere se v pritožbi sklicuje pritožnik (dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, družina, dom in prijateljske vezi) same po sebi še ne pomenijo, da je njegov položaj bistveno enak oziroma primerljiv s položajem državljana Republike Slovenije (ali druge države članice EU). Drugih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale pritožnikovo tezo, da je njegov položaj bistveno enak položaju državljana RS, v pritožbi ni zatrjevanih.

12. Z vprašanjem (ne)dopustnosti razlikovanja med državljani RS in državljani tretjih držav glede pravice do pridobitve neprofitnega stanovanja v najem se je ukvarjalo že Upravno sodišče RS in v sodbi III U 272/2015-11 z dne 20. 4. 20174 in ugotovilo, da zakonska ureditev (peti odstavek 87. člena SZ-1) ni v neskladju z Ustavo ali zavezujočimi mednarodnimi akti. Ker se pritožbeno sodišče z v omenjeni odločbi zavzetimi stališči glede zatrjevane kršitve 14. člena Ustave in zavezujočih mednarodnih aktov strinja, se na razloge (15. in 16. točka obrazložitve) le sklicuje, da jih ne bo ponavljalo5. O pritožbi nasprotne udeleženke

13. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče upoštevati stanje in status udeležencev v času vložitve predloga za določitev najemnika, saj je relevantno stanje ob zaključku glavne obravnave oziroma naroka (311. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Nadalje ni res, da odločitev o prekinitvi postopka pomeni dejansko že prejudiciranje odločitve, kar po mnenju pritožnice izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je zapisalo le, da če bo vloga za pridobitev državljanstva zavrnjena, predlagateljevemu predlogu zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev sodišče ne bo moglo ugoditi, v nasprotnem primeru (če bo ob zaključku tega postopka izpolnjeval zakonski pogoj za pridobitev stanovanja) pa bo njegovo siceršnje stanje presojano glede na trditve in dokaze v primerjavi s stanjem nasprotne udeleženke.

15. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

16. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

1 Primerjaj 160. člen SZ-1. 2 Pogoj državljanstva je iz zakona prevzet tudi v Pravilnik.

3 Ker pravica do neprofitnega najemnega stanovanja ni temeljna človekova pravica, je relevanten drugi odstavek 14. člena Ustave.

4 Na katero se sklicuje že sodišče prve stopnje. Tudi tam je tožnica (državljanka tretje države), ki ni uspela z vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja, uveljavljala kršitev 14. člena Ustave, 8. člena EKČP, 1. člena 1. Protokola k EKČP in Evropske socialne listine.

5 Upravno sodišče je izpostavilo, da se pri tujcih (kot je razvidno iz določb Zakona o tujcih) izhaja iz predpostavke oziroma njihove obveznosti, da si zagotavljajo ustrezna sredstva za preživljanje (in v tem okviru tudi za bivanje) v Republiki Sloveniji, upravičeni pa so do nekaterih socialnih transferjev.