Jedro

Naročnik ima pravico do povrnitve škode zaradi zamude podjemnika tudi v primeru, ko je pogodba izpolnjena (z zamudo), torej tudi takrat, kadar je ne razdre. Za nastalo škodo odgovarja podjemnik, če je povzročil zamudo pri izpolnitvi (drugi in tretji odstavek 262. člena ZOR). Vzrok za zamudo pri izpolnitvi je bil torej na strani tožeče stranke, zato prva toženka za škodo zaradi zamude ne odgovarja, saj ne gre za tveganje, katerega obvladovanje je mogoče pripisati njej (263. člen ZOR).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na tožbene zahtevke za plačilo zneskov 4.410,40 EUR, 1.446,65 EUR in 473,21 EUR, zavrže. Sicer se revizija (glede tožbenega zahtevka za plačilo 43.561,60 EUR) zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zaradi zamude pri izvršitvi posla od tožencev nerazdelno zahtevala vračilo plačane kupnine, plačilo odškodnine zaradi neuporabne računalniške opreme, plačilo odškodnine zaradi ročnega vodenja poslovanja in vrnitev stroškov za izdelavo pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

4. Revizija je v delu, ki se nanaša zahtevke za na vrnitev kupnine (plačanih avansov), na plačilo odškodnine za neuporabno strojno opremo in na vrnitev stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja, nedovoljena, v ostalem delu pa je neutemeljena.

5. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. O nedovoljenosti revizije:

6. Revizija izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje v celoti, torej tudi v delu, v katerem je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenih zahtevkov za vrnitev kupnine v višini 4.410,40 EUR, za plačilo odškodnine zaradi neuporabne strojne opreme v višini 1.446,65 EUR in za vrnitev stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 473,21 EUR.

7. Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega predmeta presega 20.864,63 EUR (490. člen ZPP). Zahtevki za vrnitev kupnine, za plačilo odškodnine in za povrnitev stroškov izvedenskega mnenja imajo različno dejansko in pravno podlago, zato se tudi vrednost spornega predmeta za te zahtevke upošteva ločeno (drugi odstavek 41. člena ZPP). Dopustnost revizije se presoja za vsako terjatev, ki izhaja iz različne podlage, posebej. Z revizijo izpodbijani deli odločitve o zahtevkih, ki se nanašajo na plačilo 4.410,40 EUR, 1.446,65 EUR in na 473,21 EUR, ne presegajo revizijskega praga, ki je določen za gospodarske spore. Revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: Drugi toženec je edini družbenik prve toženke.

Tožeča stranka in prva toženka sta 29. 8. 1994 sklenili pogodbo o prodaji programskega paketa ... (v nadaljevanju pogodba), s katero sta se dogovorili, da prva toženka na tožečo stranko proti plačilu prenese pravico do koriščenja dveh programskih paketov ...

Pogodbeni stranki se nista dogovorili za izdelavo programske opreme, ampak za nakup standardnega programskega paketa, ki ga je prva toženka že razvila in že inštalirala drugim pravnim osebam. Dogovorili sta se tudi, da se standardni paket dopolni glede na potrebe tožeče stranke.

Inštalacija programa naj bi potekala v treh fazah. Prva toženka je začetno fazo programa inštalirala, ne pa tudi druge in tretje faze.

Že po inštalaciji prve faze je tožeča stranka trdila, da program ne deluje pravilno. Prva toženka inštalacij ni opravljala pravočasno zaradi nenehnih zahtevanih sprememb s strani tožeče stranke. Te spremembe so predstavljale dodatno dogovorjena dela.

Prva toženka je prenehala delati na projektu pred dokončanjem druge in tretje faze zato, ker ji tožeča stranka ni plačala obrokov, ki so bili dogovorjeni s pogodbo.

Tožeča stranka je 13. 12. 1996 pogodbo razdrla.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da do zamude prve toženke pri izvršitvi inštalacije programa ni prišlo zaradi razlogov na strani tožene stranke. Povzročila jo je tožeča stranka sama, ker je nenehno zahtevala dodatne spremembe programa in ni izvrševala plačil v pogodbeno dogovorjenih rokih. Sodišče druge stopnje je glede pasivne stvarne legitimacije drugega toženca pojasnilo, da ni podanih pogojev za njegovo odgovornost za obveznosti družbe (prve toženke). Navedlo je, da gre za pogodbo z zaporednimi obveznostmi, saj je inštalacija programa potekala v več fazah. Pogodbe tožeča stranka ni razdrla pravočasno in skladno s 619. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), zato ni vzročne zveze med nastalo škodo zaradi ročnega vodenja poslovanja in zatrjevano neizpolnitvijo tožene stranke.

10. Tožeča stranka in prva toženka sta se s pogodbo, ki je po vsebini pogodba o delu (600. člen ZOR), dogovorili, da prva toženka na tožečo stranko prenese neprenosljivo pravico koriščenja dveh programskih paketov (II. člen pogodbe). S specifikacijo del, ki je priloga k pogodbi, sta pogodbeni stranki določili, da v dela sodi tudi eventualno prilagajanje programov za ustrezne prenose. Z drugo prilogo k pogodbi (Dopolnila k standardnemu paketu ...) pa sta določili, da se bo inštalacija programa izvedla v treh fazah (v prvi fazi standarden programski paket, v naslednjih dveh paketih pa dopolnila).

11. Sodišče druge stopnje je pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko in prvo tožnico, pravilno opredelilo kot pogodbo z zaporednimi obveznostmi (129. člen ZOR), čemur revidentka ne nasprotuje. Nasprotuje uporabi določbe 619. člena ZOR, ki ureja razdor pogodbe o delu, in trdi, da bi sodišče moralo uporabiti 620. člen ZOR. Ta revizijski očitek je načeloma utemeljen. Sodišče druge stopnje bi moralo presoditi, če ima program že v začetni fazi inštalacije tako napako, da je zato postal neuporaben, oziroma če je bil program izdelan v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji (kar bi oboje upravičevalo uporabo 619. člena ZOR), ali pa je bilo dogovarjanje pravdnih strank oziroma poziv tožeče stranke prvi toženki za odpravo napak v skladu z določili zakona, ki urejajo naročnikove pravice, kadar je napaka opravljenega posla takšna, da zaradi nje od pogodbe ni mogoče takoj odstopiti (620. člen ZOR).

12. Kljub neuporabi 620. člena ZOR oziroma pomanjkanju presoje, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo 619. člena ZOR, pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Naročnik ima pravico do povrnitve škode zaradi zamude podjemnika tudi v primeru, ko je pogodba izpolnjena (z zamudo), torej tudi takrat, kadar je ne razdre. Za nastalo škodo odgovarja podjemnik, če je povzročil zamudo pri izpolnitvi (drugi in tretji odstavek 262. člena ZOR). Vendar pa v obravnavani zadevi razlog za zamudo ni bil na strani prve toženke. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je do zamude prišlo zato, ker tožeča stranka ni plačala pogodbeno dogovorjenih avansov za storitve prve toženke, zaradi česar je prva toženka prenehala delati na projektu. Vzrok za zamudo pri izpolnitvi je bil torej na strani tožeče stranke, zato prva toženka za škodo zaradi zamude ne odgovarja, saj ne gre za tveganje, katerega obvladovanje je mogoče pripisati njej (263. člen ZOR). Navedeno je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da škode, nastale zaradi ročnega vodenja poslovanja, prva toženka ni povzročila.

13. Tudi očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Revidentka očita sodiščema prve in druge stopnje, da se nista opredelili do izpovedbe davčnega svetovalca D. P. in do izvedenskega mnenja J. M., ki naj bi izpovedala, da program ni deloval pravilno. S tem naj bi po mnenju tožeče stranke sodišči zagrešili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nista pojasnili, zakaj dokazoma ne sledita. Vendar pa sodišči nista zaključili, da je program deloval in da je prva toženka obveznost iz pogodbe izpolnila pravilno, temveč sta zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine utemeljili z razlogom, da prva toženka ni povzročila zamude pri izpolnitvi svoje obveznosti. Zato se sodiščema do navedenih dokazov ni bilo treba opredeljevati, saj vprašanje pravilnega delovanja programa na odločitev o zahtevku ni moglo vplivati.

14. Tožeča stranka nazadnje zatrjuje še obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi razlogi sodišča druge stopnje nasprotovali sami sebi. Navaja, da se je pritožbeno sodišče najprej postavilo na stališče, da je prva toženka pogodbo izpolnila, nato pa pojasnilo, da med nepravilnim izpolnjevanjem pogodbe in škodo ni vzročne zveze. To ne drži. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da za prvo fazo v pogodbi niso bili dogovorjeni drugi izrecni pogoji kot le inštalacija programa ter da je prva toženka v tej fazi pogodbo izpolnila. Med strankama niti ni bilo sporno, da prva toženka programa do konca ni inštalirala, zato se sodišči z vprašanjem izpolnitve pogodbe v celoti v tej pravdi niti nista ukvarjali, temveč sta presojali, ali razlog za zamudo pri inštalaciji programa izvira iz sfere prve toženke.

15. Ker je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen že zaradi neplačevanja dogovorjenih zneskov s strani tožeče stranke, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do zavrnitve tožbenega zahtevka tudi zaradi zahtev tožeče stranke po dopolnitvah in spremembah programa in s tem do uporabe 607. člena ZOR, za katerega revidentka trdi, da ga pritožbeno sodišče ni uporabilo pravilno. Prav tako se ni opredeljevalo do pravilne uporabe petega in šestega odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah, saj je zaključilo, da prva toženka za vtoževano škodo ni odgovorna, zaradi česar zahtevanega plačila ni mogoče naložiti niti drugemu tožencu.

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.