Jedro

V sodni praksi je namreč uveljavljeno enotno stališče, da je vsak poseg v lastninsko pravico za lastnika škodljiv. Tudi zgolj nadaljnje dejstvo, da so nepremičnine, ki so zaobsežene z začasno odredbo, že obremenjene, po mnenju sodišča druge stopnje, ne zadostuje za zaključek, da je pravni standard neznatne škode, izpolnjen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Ugovoru se ugodi in sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 9. 2022 spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi:

I. Toženi stranki se prepoveduje odtujiti in obremeniti naslednje lastne nepremičnine, pisane v zemljiški knjigi pod: – parc. št. 1616 k.o. K., – parc. št. 570/56 k.o. L., – parc. št. 1267 k.o. L., – parc. št. 1267 k.o. L., – parc. št. 1266 k.o. L., – parc. št. 1365 k.o. L. II. V zemljiški knjigi se zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve naslednjih nepremičnin pisanih pod – parc. št. 1616 k.o. K., – parc. št. 570/56 k.o. L., – parc. št. 1267 k.o. L., – parc. št. 1267 k.o. L., – parc. št. 1266 k.o. L., – parc. št. 1365 k.o. L..

IV. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve.

VI. Ta začasna odredba velja do poteka 60 dnevnega roka od pravnomočnosti sodbe, zavrne.“

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 1705,60 EUR stroškov zavarovanja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15. dni od vročitve tega sklepa do plačila, vse v roku 15 dni."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 19. 9. 2022 izdalo sklep, s katerim je delno ugodilo predlogu tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za izdajo začasne odredbe in toženi stranki (v nadaljevanju toženka) prepovedalo odtujitev in obremenitev šestih zemljiških parcel, katerih zemljiškoknjižna lastnica je toženka in odredilo, da se zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist tožnice vpiše v zemljiško knjigo ter odločilo o časovni veljavnosti začasne odredbe. V presežku je predlog zavrnilo. Ugovor, ki ga je vložila toženka zoper ugodilni del, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 22. 11. 2022, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa) zavrnilo (točka I. izreka sklepa) ter odločilo, da bo o stroških ugovornega postopka sodišče odločalo s končno odločbo (točka II. izreka). Ponovno je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica z verjetnostjo izkazala vse pogoje, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve predpisuje določba 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

2. Zoper takšno odločitev toženka vlaga pritožbo iz vseh razlogov navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V uvodu citira določbo 270. člena ZIZ ter graja zaključek, da je upnik verjetno izkazal obstoj njegove terjatve v višini 74.458,18 EUR. Poudarja, da je med pravdnima strankama spor o tem, ali je tožnica toženki prepustila sporno vozilo v trajno last in posest ali ji je to vozilo le posodila in ga je bila zato od toženke upravičena zahtevati nazaj. Tožnica v postopku trdi in dokazuje, da je za uporabo osebnega vozila imela izredno dovoljenje zakonitega zastopnika tožnice A. A., da je bil v obdobju od leta 2012 do konca marca 2021 tudi njen izvenzakonski partner. On ji je izrecno zagotovil, da bo predmetno osebno vozilo ostalo v njeni trajni last. Tak dogovor pa je bil tudi ob sami izročitvi vozila v posest leta 2018. Njene navedbe o tem niso zgolj pavšalne, kot napačno navaja sodišče v izpodbijanem sklepu, saj jih je toženka dokazovala z listinami, elektronskima sporočiloma, ki ju je vložila v spis. Teh dokazov sodišče sploh ni dokazno ocenilo. Odločitev je v tem delu neobrazložena, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave. Toženka je v potrditev resničnosti svojih navedb predlagala tudi zaslišanje prič, ki bi vse potrdile obstoj dogovora, kot ga zatrjuje toženka. Sodišče teh prič neutemeljeno ni izvedlo, s čemer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju očita obstoj razlogov o verjetnem izkazu ostalih predpostavk odškodninskega zahtevka, zlasti zaključek o izkazani višini škode. Poudarja, da mora sodišče predlog za izdajo začasne odredbe vedno obravnavati kot celoto in sklicevanje na judikat utemeljuje, da izdana začasna odredba presega namen zavarovanja, saj je sodišče dovolilo zavarovanje s prepovedjo odtujitve in obremenitve kar šestih nepremičnin toženke. V nadaljevanju obrazloženo graja zaključek sodišča, da tožniku ni potrebno dokazovati verjetnega obstoja nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ker naj bi bilo izkazano, da bo toženka z začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tožnica se je pri utemeljitvi tega zakonskega pogoja sklicevala na domnevno ustaljeno stališče sodne prakse v primeru, ko so nepremičnine že obremenjene s stvarnimi pravicami drugih upnikov. Sodišče je tem navedbam sledilo brez presoje ter še dodalo, da toženka na eni od nepremičnin opravlja dejavnost kmečkega turizma, zato te nepremičnine ne namerava odtujiti ali z njo drugače razpolagati. Poudarja, da je neznatna škoda pravni standard, na predlagatelju pa je trditveno in dokazno breme, da navede razloge, zaradi katerih bi dolžnik zaradi posega v premoženjsko sfero lahko utrpel le neznatno škodo. Navaja številne judikate višjih sodišč, ki so enotni, da se vsak poseg v tujo lastnino šteje kot škodljiv za lastnika, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Tudi samo dejstvo, da so nepremičnine, ki so zaobsežene z začasno odredbo že obremenjene, ne zadošča za zaključek, da je pravni standard neznatne škode podan. Predmet pravnega prometa je lahko tudi nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko. Sodišče se sklicuje na golo dejstvo obremenitve nepremičnin, spregleda pa, da je bila na teh nepremičninah vpisana hipoteka z dospelostjo 4. 1. 2014 in zgolj za znesek 1.716,98 EUR, pri nepremičnini s parc. št. 1365, pa vknjižena služnost stanovanja. Poleg tega sodišče ni ocenjevalo dejstva, da gre za začasno odredbo na kar šestih nepremičninah toženke. Sodna praksa je zavzela stališče, da tudi samo dejstvo, da dolžnik nima namena razpolagati s predmetno nepremičnino, ne izkazuje, da bo s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, v zvezi z tretjim odst. 1. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov ter opravilo uradni pritožbeni preizkus.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe, ob sprejetem zaključku, da je tožnica izkazala verjetnost obstoja terjatve, oprlo na presojo, da bo toženka, z izdajo začasne odredbe s katero se ji prepove obremenitev ter razpolaganje na šestih nepremičninah, utrpela le neznatno škodo. Utemeljitev verjetnega obstoja pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ1, je podalo v točki 8 obrazložitve: „K ugotovitvi o že obstoječi obremenitvi nepremičnin, ki so predmet začasne odredbe, je še dodati, da okoliščina, da toženka na naslovu L. 30, (nepremičnina, parc. št. 1266 k.o. L.) opravlja dejavnost kmečkega turizma, daje podlago za izkustveno logičen zaključek, da toženka navedene nepremičnine, ki ji služi za pridobivanje dohodka, ne namerava odtujiti ali z njo kako drugače razpolagati. Ker toženka opravlja dejavnost kmečkega turizma, razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet začasne odredbe, prav tako ni nujno za njeno preživljanje, kar pomeni, da ji bo z začasno odredbo, s katero se prepoveduje odtujitev ali obremenitev nepremičnin, nastala le neznatna škoda.“ Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbeni graji, da razlogi izpodbijanega sklepa ne ustrezajo zahtevanemu standardu obrazloženosti sodne odločbe, ki jo strankam zagotavlja 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave. Pritožbeni preizkus pokaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je zaključilo, da je tožnica s trditveno in dokazno podlago zadostila verjetnemu izkazu obstoja predpostavk iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Toženka je namreč že v ugovoru zoper ugodilni del sklepa o začasni odredbi navedla, da tožnica neznatne škode ni posebej utemeljila s konkretnimi okoliščinami zadeve, ni zatrjevala, še manj izkazala, da bi imela toženka kakršnekoli probleme z odplačevanjem terjatve, v zvezi s katerimi je ustanovljena hipoteka.

7. ZIZ ne opredeljuje meril katera škoda je neznatna, zato gre za pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani toženke, verjetno izkazati tožnica. V obravnavanem primeru je vse, kar je tožnica navedla, „da je ustaljeno stališče sodne prakse, da v primeru, ko je premoženje dolžnika že obremenjeno s prepovedjo odtujitve in obremenitve, ni verjetno, da bi dolžniku z izdajo začasne odredbe nastala več kot neznatna škoda. Pogoj neznatne škode je izpolnjen, če dolžnik z nepremičnino ni nameraval razpolagati ter da jo bo kljub prepovedi razpolaganja še vedno lahko nemoteno posedoval, uporabljal, užival, v njej stanoval, jo dajal v najem.“ Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim očitkom, da so povzete trditve tožnice, kot upnice, brez navedb konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi sploh bilo mogoče ugotavljati zatrjevano neznatno škodo.

8. V sodni praksi je namreč uveljavljeno enotno stališče, da je vsak poseg v lastninsko pravico za lastnika škodljiv2. Tudi zgolj nadaljnje dejstvo, da so nepremičnine, ki so zaobsežene z začasno odredbo, že obremenjene, po mnenju sodišča druge stopnje, ne zadostuje za zaključek, da je pravni standard neznatne škode izpolnjen. Sam obstoj hipoteke namreč ne zožuje lastnikovih (dolžnikovih) lastninskih upravičenj na nepremičninah v primeru razpolaganja s to nepremičnino, saj je predmet pravnega prometa lahko tudi nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko. S prepovedjo odtujitve kot jo zahteva predlagateljica, pa se lastniku prepove vsakršno razpolaganje s to nepremičnino, kar je hud poseg v lastninsko pravico3. Zato trditve predlagateljice v predlogu za izdajo začasne odredbe, da predstavlja prepoved odtujitve in obremenitve za toženko kot lastnico že predhodno obremenjenih nepremičnin, le neznatno škodo, ne omogočajo zaključka, da je verjetno izkazan pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Tožnica bi morala konkretizirano navesti in predlagati dokaze, zakaj bi za toženko predlagana omejitev predstavljala le neznatno škodo. Nadalje toženka že v ugovoru ter s ponavljanjem v pritožbi, utemeljeno izpostavlja, da sodišče sledi, s strani predlagateljice zatrjevanemu dejstvu obremenitve nepremičnin, brez upoštevanja, da je bila pri nepremičninah toženke vpisana hipoteka z dospelostjo 4. 1. 2014 in za znesek 1.716,98 EUR, pri nepremičnini s parc. št. 1365 pa vknjižena le služnost stanovanja.

9. Predlagateljica je v točki IV. predloga za izdajo začasne odredbe4 sicer zatrjevala tudi obstoj nevarnosti, da bo zaradi dolžničinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. A navedla je le, da dolžnica ni redno zaposlena, da ji edini vir dohodkov predstavlja opravljanje dejavnosti kmečkega turizma, preko katerega ne ustvarja zadostnih prilivov, ki bi omogočali poplačilo terjatve ter, „da obstaja velika verjetnost, da bo svoje premoženje prenesla na svojega sina L. zaradi izogibanja poplačila terjatve, da se občasno intimno razmerje med zakonitim zastopnikom upnice in dolžnico ni končalo sporazumno, zato je posledično dolžnica sedaj pripravljena storiti vse, da bi A. A. nagajala in ustvarila čim večjo možno škodo.“ Povzete trditve niso zadostne za ugotavljanje obstoja druge obligatorno podane predpostavke, to je nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ker mora biti zatrjevana nevarnost konkretizirana. To pomeni, da ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnica razpolagala s svojim premoženjem, temveč mora biti verjetno izkazano neko njeno konkretno ravnanje v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.

10. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo, ne da bi tožnica ponudila zadostno trditveno in dokazno podlago, tako po drugem kot po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnica izkazala obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ in nepravilno zavrnilo ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo kot neutemeljen.

11. Ker ena od kumulativno zahtevanih predpostavk iz 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazana, sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati na pritožbene očitke glede zaključkov sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju terjatve.

12. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in odločitev na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je ugovoru toženca ugodilo, sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo ter razveljavilo tudi odločitev v točki II. sklepa sodišča prve stopnje z dne 19.9.2022, s katerim je bilo odrejeno, da se v zemljiški knjigi zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve na šestih nepremičninah v lasti toženke (dolžnice).

K odločitvi o pravdnih stroških:

13. Sodišče druge stopnje je, na podlagi določb 15. in 239. člen ZIZ, odločilo tudi o priglašenih stroških udeležencev in sicer je tožnica, ki s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspela, dolžna povrniti toženki njene, za postopek odločanja o začasni odredbi, potrebne stroške. Toženki (dolžnici) je priznalo stroške za ugovor zoper sklep o začasni odredbi (tar. št. 31/7 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT) ) - 1100 točk, sodno takso za ugovor v znesku 30,00 EUR, pritožbo (tar. št. 31/7 OT) - 1100 točk, takso za pritožbo 33,00 EUR, materialne stroške 2%, DDV 22%, kar skupaj znese 1705,60 EUR (določba 154. in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Ta odstavek določa: Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. 2 VSL I Cpg 527/2017, II Cp 1338/2016, I Cp 416/2017, VSM I Cpg 417/2016, VSK II Cpg 60/2018, VSL II Cp 1737/2018. 3 Tako tudi sklep VSK Cpg 237/2013, VSK sklep II Cpg 256/2018. 4 Na list št. 26 v spisu.