Jedro

Upnik lahko tedaj, kadar mu dolžnik plača na račun odškodninskega zahtevka za različne pojavne oblike nepremoženjske škode en sam znesek in pri tem ne opredeli namena plačila, upošteva tako plačilo le na račun škode, ki mu je nastala oziroma obveznosti, ki obstaja (kar pomeni v tem primeru: ker je tožnik zahteval za telesne bolečine, za strah in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti skupaj 700.000,00 SIT odškodnine, toženka pa mu je plačala 550.000,00 SIT, pozneje pa se je v postopku ugotovilo, da mu škoda iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni nastala, je treba celotno plačilo upoštevati na račun škode iz naslova telesnih bolečin in strahu).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnikova pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva toženke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka 38.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1999 dalje, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati še nadaljnjo odškodnino 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo, da je toženka plačala tožniku celotno odškodnino. Tožniku je tudi naložilo, da mora toženki povrniti stroške postopka. Na pritožbo tožnika pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo njegovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora toženka plačati tožniku še nadaljnjo odškodnino 187.208,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka prve stopnje 69.656,80 SIT ter stroške druge stopnje 25.482,30 SIT. V preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnikov zahtevek zavrne. V reviziji navaja, da je plačala tožniku po njej ocenjeno škodo. Ker tožniku ni nastala škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je potrebno upoštevati celotno izplačano odškodnino v poravnavo dejansko nastale škode iz naslova telesnih bolečin in strahu, ki je bila tako v celoti plačana.

Podrejeno pa meni, da vsaj obrestni izrek ni utemeljen.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožnik pa na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka (na podlagi tožnikovega odškodninskega zahtevka, s katerim je zahteval za telesne bolečine 300.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 300.000,00 SIT ali skupaj 700.000,00 SIT odškodnine) plačala tožniku dne 8.7.1994 skupaj 550.000,00 SIT odškodnine, kar predstavlja po revalorizaciji na dan sojenja 25.9.1997 756.784,98 SIT. Na podlagi mnenja izvedenca zdravstvene stroke je dalje ugotovilo, da je tožnik pri prometni nezgodi 25.11.1993 utrpel poškodbo vratnega dela hrbtenice (nateg mišic in vezivnega aparata med vretenci), da je med zdravljenjem trpel hude telesne bolečine 2 do 3 dni, zmerne bolečine pa ves čas terapije od šest do osem tednov ter da po končanem zdravljenju ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik med pravdo umaknil odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje presodilo, da znaša tožnikova škoda na dan sojenja iz naslova telesnih bolečin 450.000,00 SIT in za strah 150.000,00 SIT ali skupaj 600.000,00 SIT. Ker pa je po njegovih ugotovitvah na dan sojenja znašala revalorizirana vrednost leta 1994 plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo več kot pa škoda znaša, je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo obstoj le dveh oblik škode in da je zanju tudi pravilno določilo višino odškodnine (450.000,00 SIT za telesne bolečine in 150.000,00 SIT za strah), da pa ne bi smelo na račun teh dveh oblik škode upoštevati odškodnino, ki da je bila plačana za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Izhajajoč iz stališča, da je toženka plačala za telesne bolečine le 250.000,00 SIT in za strah le 50.000,00 SIT, kar predstavlja po revalorizaciji na dan sojenja skupaj 412.791,90 SIT, je dosodilo še razliko do polno ugotovljene škode (ki znaša 600.000,00 SIT) 187.208,10 SIT.

V reviziji je sporno stališče sodišča druge stopnje o načinu vračunanja delnega plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker je tožnik zahteval odškodnino za tri oblike škode (za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti) in pri tem navedel za vsako tudi višino odškodnine, toženka pa mu je na račun zahtevane odškodnine plačala manj od vsote vseh zahtevkov in pri tem tudi ni navedla na račun katere oblike škode jo je plačala, je sodišče druge stopnje menilo, da je potrebno upoštevati tožnikov način vračunanja (250.000,00 SIT za telesne bolečine, 50.000,00 SIT za strah in 250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti) ter zato po njegovem mnenju na račun prvih dveh navedenih oblik škode ni mogoče upoštevati celotnega plačila, torej tudi za domnevno škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav ta oblika škode ni nastala. Taka presoja po oceni revizijskega sodišča ni pravilna.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pozna predvsem dve vrsti škode, za kateri se priznava odškodnina: premoženjsko (185. in naslednji členi) in nepremoženjsko (200. in naslednji členi). Za nepremoženjsko škodo, ki lahko nastaja v različnih pojavnih oblikah, sodišče prizna po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR, kadar to opravičujejo okoliščine primera, pravično denarno odškodnino. Glede na tako zakonsko določilo je utemeljeno zaključiti, da lahko upnik tedaj, kadar mu dolžnik plača na račun odškodninskega zahtevka za različne pojavne oblike nepremoženjske škode en sam znesek in pri tem ne opredeli namena plačila, upošteva tako plačilo le na račun škode, ki mu je nastala oziroma obveznosti, ki obstaja (kar pomeni v tem primeru: ker je tožnik zahteval za telesne bolečine, za strah in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti skupaj 700.000,00 SIT odškodnine, toženka pa mu je plačala 550.000,00 SIT, pozneje pa se je v postopku ugotovilo, da mu škoda iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni nastala, je treba celotno plačilo upoštevati na račun škode iz naslova telesnih bolečin in strahu). Do enakih zaključkov pripelje tudi uporaba 312. člena ZOR, če bi se različne pojavne oblike nepremoženjske škode štelo za samostojne škode oziroma obveznosti: kadar ni dolžnikove izjave o vračunanju, obveznosti pa so enake, se poravnajo po vrstnemu redu oziroma sorazmerno (drugi in četrti odstavek 312. člena ZOR), kar je razumeti tako, da se izpolnitev lahko upošteva le na račun obveznosti, ki obstaja. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženkino plačilo na račun tožnikove nepremoženjske škode upoštevalo kot plačilo na račun izpolnitve obstoječe škode to je iz naslova telesnih bolečin in strahu. Ker znaša tožnikova škoda po razmerah v času odločanja na prvi stopnji 600.000,00 SIT, to kar mu je toženka plačala pa znaša po razmerah v času odločanja 756.784,98 SIT, mu je plačala celotno nepremoženjsko škodo in zato tožnikov višji zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zato tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo ter je bila drugačna pravna presoja sodišča druge stopnje neutemeljena. V skladu s takimi ugotovitvami in zaključki je revizijsko sodišče ugodilo toženkini reviziji ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Ker je toženka uspela v revizijskem postopku, ji mora tožnik povrniti v tem postopku nastale stroške, ki znašajo skupaj 38.370,00 SIT (sodna taksa 12.150,00 SIT in sestava revizije 26.220,00 SIT).

Toženkin zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo pa je revizijsko sodišče zavrnilo, ker z njim nastali stroški glede na vsebino odgovora ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka. Ta odločitev temelji na drugem odstavku 166. in 155. člena ZPP.