Jedro

Pri tožnici ugotovljena telesna okvara ni posledica poklicne bolezni, temveč bolezni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 7. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 1. 2021, in na priznanje pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni od 29. 1. 2020 dalje, ter na odreditev toženi stranki, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju invalidnine. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na podano izvedensko mnenje, ki pa je po mnenju tožnice nepopolno in nepravilno, pa tudi strokovno nepojasnjeno in zato nepreverljivo. Vse to pa vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnica je vložila pripombe na podano pisno izvedensko mnenje, na katere pa izvedenec ob zaslišanju ni odgovoril, temveč je zgolj podajal teoretične možnosti nastanka spinalne stenoze in rizartroze, pri čemer je izključil možnost, da je pri tožnici do spinalne stenoze prišlo zaradi opravljanja njenega dela. Izvedenec se je pri tem skliceval na pojasnila, ki naj bi mu jih podala tožnica ob osebnem pregledu, kar pa ne drži. Izvedenec tudi ni pojasnil morebitno ugotovljenih drugih dejavnikov, ki delujejo v nepoklicnem življenjskem okolju tožnice in so vzrok za njeno telesno okvaro oziroma je njihov obstoj zanikal. Izvedenec je očitno spregledal, da je tožnica od 2012 dalje zaposlena pri A. d. o. o., in da dela kot s. p. ne opravlja več, saj je bila že v letu 2014 izbrisana iz registra. Izvedenec tožničino delo ocenjuje kot enostavno tako fizično kot psihično, njen delovni proces pa za zelo lagoden, brez vsakršnih obremenitev. Tožnica na osebnem pregledu ni navedla, da delo pedikure opravlja v višini rok, prav tako ni navedla, da uporaba dvižnega stola za stranko, njej omogoča neprisilno držo v višini rok. Ob osebnem pregledu je tožnica izvedencu morala najprej pojasniti razliko med manikuro in pedikuro, pri čemer je pojasnila, da je drža tožnice "v višini rok" pri opravljanju manikure, pri pedikuri pa tožnica sedi na pručki, stranka pa je nameščena na poseben stol tako, da jo lahko dviguje in spušča, kar omogoča udobnejši položaj za stranko, tožnici pa omogoča lažje opravljanje dela. Tudi ob predočbi pooblaščenke tožnice, zakaj prisilne drže čepe v trajanju 60 minut izvedenec ne šteje med mogoče vplive za nastanek telesne okvare, izvedenec ni odgovoril, temveč je vztrajal, da tožnica tega ne počne, saj je to praktično nemogoče. Pa tudi zato ne, ker lahko stol namesti na tak nivo, kot njej ustreza. Ta ugotovitev pa ne drži, saj je tožnica ves čas zatrjevala, da traja pedikura neprekinjeno od 30 do 60 minut (brez namakanja in masiranja nog) in da se ravno toliko časa nahaja v prisilni drži. Izvedenec tudi ni pojasnil, kakšne jakosti so vibracije aparatov, ki jih uporablja tožnica, niti jih ni opisal, pa je kljub temu ugotovil, da vibracije nimajo nobenega vpliva na nastanek telesne okvare. Izvedenec tudi ni opravil ogleda delovnega mesta tožnice, niti si ni ogledal samega delovnega procesa, saj je te opcije zavrnil kot nepotrebne. Vse to pa pomeni, da izvedenec pri izdelavi in podajanju svojega mnenja ni upošteval okoliščin delovnega mesta ter delovnega procesa in vplivov delovnih pogojev, ki so dejansko tožnici povzročile telesno okvaro. Pri tem tudi ni upošteval, da tožnica že več kot 20 let opravlja delo pedikerke s prisilno držo, pa tudi ne, da mora dvigovati bremena (praznenje in polnjenje banic z vodo večinoma v nepravilni drži). Sodišče tudi ni upoštevalo nobenih drugih zdravstvenih težav tožnice, ki so v neposredni kot tudi v posredni povezavi z nastalo telesno okvaro in so navedene v zdravniški dokumentaciji, temveč se v celoti sklicuje na izvedensko mnenje. Zdravniška kartoteka je bila tako obravnavana površno in selektivno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da samo odloči o zadevi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 7. 2021, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 1. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnica nima pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro, nastalo 29. 1. 2020 zaradi posledic bolezni.

6. V zadevi je sporen vzrok nastanka telesne okvare.

7. Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je podana v določbi tretjega odstavka 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),2 kjer je določeno, da lahko zavarovanci, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja, vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (v nadaljevanju: Seznam TO)3 pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. do 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1),4 vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.5

8. Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da je pri tožnici podana 30 % telesna okvara po Seznamu TO in sicer po poglavju VIII, 1c in sicer zaradi popolne izgube enega segmenta lumbalne regije. Vzrok telesne okvare naj bi bila bolezen, medtem ko tožnica uveljavlja, da gre za poklicno bolezen. Skladno z 68. členom ZPIZ-2 so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni pa določi minister, pristojen za zdravje. Navedena določba torej odkazuje na uporabo Pravilnika o Seznamu poklicnih bolezni (v nadaljevanju: Pravilnik),6 katerega določbe in s tem tudi pogoje, kdaj se obolenje šteje za poklicno bolezen podrobno navaja že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče omenjenega v izogib ponavljanju ne navaja znova.

9. Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali gre pri tožnici za poklicno bolezen razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Izvedenec je podal pisno izvedensko mnenje, sodišče pa je sodnega izvedenca tudi zaslišalo na naroku. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici telesna okvara v višini 30 % posledica degenerativnih okvar hrbtenice. Opisana degenerativna sprememba palca leve roke (rizartroza palca oziroma obraba sedlastega sklepa palca) pa po mnenju sodnega izvedenca ne predstavlja telesne okvare po veljavnem Seznamu TO.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za nepopolno in nepravilno ter strokovno nepojasnjeno in zato nepreverljivo izvedensko mnenje. Ravno nasprotno, enako kot to ugotavlja sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je mnenje popolno ter strokovno prepričljivo utemeljeno. Sodni izvedenec je proučil medicinsko dokumentacijo tako v sodnem kot tudi v upravnem spisu in v tožničinem zdravstvenem kartonu. Opravil je tudi osebni pregled tožnice. Že iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec pri podaji mnenja upošteval tudi delovno dokumentacijo na obrazcu DD-1, ki jo je podpisal delodajalec A. d. o. o. V tem primeru so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi izvedenec spregledal, da tožnica ne dela več kot s. p., temveč da je zaposlena pri A. d. o. o. Da je tožnica zaposlena pri A. d. o. o. izhaja tudi iz njene izpovedbe, ki jo v izvedenskem mnenju prav tako povzema sodni izvedenec. Iz izpovedbe izhaja, kakšne obremenitve ima tožnica in kako poteka njeno delo. Prav tako pa je tožnica tudi ob osebnem pregledu sodnemu izvedencu podrobno pojasnila sam potek manikure in potek pedikure. Za opravljanje pedikure uporablja dvižni stol za pedikuro, ki je prilagodljiv po višini. Delo tako opravlja v višini rok. V primeru manikure pa sedi nasprotni stranke za delovnim pultom. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja, da pogoji dela niso bili ustrezno razčiščeni.

11. Na podano mnenje je tožnica podala pripombe, na katere pa je sodni izvedenec prepričljivo odgovoril. Pojasnil je, v katerih primerih lahko pride do spinalne stenoze (npr. v primeru težkega fizičnega dela), ki pa ga po mnenju sodnega izvedenca tožnica nima, prav tako tudi ne dviguje bremen (najtežje breme, ki ga dviguje je banjica v kateri so 3 do 4 litri vode). Naslednji vzrok za nastanek spinalne stenoze je globoko pripogibanje, torej dvigovanje s tal še posebno, če je istočasno prisotna rotacija. Vzrok so lahko tudi splošne (ne pa lokalne vibracije), ki nastopajo pri opravljanju različnih prevoznih sredstev, in pa poškodbe ob padcu, pri prometnih nezgodah ... Po mnenju sodnega izvedenca je pomemben dejavnik tudi psihosocialni faktor (časovna obremenjenost, nizka stopnja nadzora nad delom, pritiski nadrejenih).

12. Po njegovem mnenju tožničino delo ni take narave, da bi lahko v katerikoli točki povzeli, da so ravno delovne obremenitve povzročile spinalno stenozo in posledično operacijo ledvene hrbtenice z zatrditvijo enega segmenta. Tožnica nima težkega fizičnega dela. Ob poznavanju tovrstne problematike in podobnih primerov izvedenec z gotovostjo trdi, da vzrok tožničinih težav ni v poklicnem udejstvovanju, pač pa gre za klasične degenerativne spremembe, ki pri nekom nastajajo prej, pri drugem kasneje.

13. Sodišče prve stopnje je imelo v podanem izvedenskem mnenju ustrezno podlago za svojo odločitev. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi prepričljivo odgovoril na vprašanja, ki jih je postavila tožnica. Odločitev je sodišče sprejelo skladno z 8. členom ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pritožbeno sodišče ob preizkusu zadeve ne ugotavlja kršitev, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnica. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tožnici ugotovljena telesna okvara ni posledica poklicne bolezni, temveč bolezni.

14. Drugih zdravstvenih težav, zaradi katerih je pri tožnici podana 30 % telesna okvara, pa tožnica niti ni uveljavljala in so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 5 Navedena ureditev je bila spremenjena z novelo ZPIZ-2J, ki pa za odločitev v predmetni zadevi ni odločilna, saj je navedena novela začela veljati šele po izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke. 6 Ur. l. RS, št. 85/2003 s spremembami.