Jedro

V tem upravnem sporu izpodbijana odločba je prenehala učinkovati s pretekom njene veljavnosti, to je 18. 3. 2006. Tudi pravda, ki je sledila tožbi imetnika pravice, je pravnomočno zaključena in torej tudi iz tega razloga v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ne učinkuje več. Upravni spor je dopusten le, če je za tožnika nastala posledica zaradi upravnega akta oziroma če je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, pristojna na podlagi 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (Uradni list EU L 196/7, v nadaljevanju Uredba), ugodila zahtevi podjetja A. iz ZDA za sprejetje carinskih ukrepov pri kršitvah pravic intelektualne lastnine, pri čemer se odločitev nanaša na evropski patent, št. EP ..., pri čemer varstvo pravic velja do 18. 3. 2006. Tožeča stranka je vložila tožbo (U 883/2005) tudi zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Ljubljana, Izpostava Letališče Brnik, št. … z dne 4. 4. 2005, s katero je bilo začasno zadržano blago - Atrovastatin Calcium iz tarifne številke KN … v teži 25,53 kg in ocenjeni vrednosti 34.511.353,00 SIT, ki je bila izdana na podlagi odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu.

Sodišče je tožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijani upravni akt, to je odločbo tožene stranke št. … z dne 18. 3. 2005, ki je bila evidentirana pod evidenčno številko ..., zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena takrat veljavnega Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je ocenilo, da z izpodbijano odločbo Generalnega carinskega urada ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi na zakon oprti neposredni koristi. Namen carinskih ukrepov po določbah Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES) ter Uredbe je varovanje pravic intelektualne lastnine v primerih, ko carinski organi pri svojem delu naletijo na blago, s katerim bi se lahko kršile pravice intelektualne lastnine. V obravnavanem primeru je bila izdana izpodbijana odločba o varstvu pravic na zahtevo imetnika pravice. V tej fazi je izdan upravni akt, ki določa obseg varstva pravic, to je evropski patent, št. EP … . Poznan je tudi predlagatelj, to je vložnik zahteve in imetnik pravice. V trenutku izdaje izpodbijane odločbe morebitni kršitelji, v katerih pravice bi ta akt posegal, še niso znani. Zato akt učinkuje napram imetniku pravice in carinskim organom, ki so zavezani k ukrepanju, kolikor pri svojem delu najdejo blago, ki je z izpodbijano odločbo varovano, imetnik pravice pa varuje svoje zavarovane pravice.

Takšnemu stališču prvostopnega sodišča pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni sledilo in je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek (sklep opr. št. I Up 1138/2005 z dne 4. 6. 2008). Pritožbeno sodišče meni, da izpodbijana odločba tožeče stranke ne zadeva le dokler carinski urad na podlagi 1. odstavka 9. člena Uredbe njenega blaga ne zadrži. Le do takrat je takšna odločba na tožečo stranko učinkovala primerljivo kot predpis, to je splošno in abstraktno. Odločba, kakršna je izpodbijana, pa ob izdaji odločbe o zadržanju po 1. odstavku 9. člena Uredbe začne učinkovati drugače, saj se takrat nasproti uvozniku blaga pravno aktualizira, saj carinski urad odločbo o zadržanju blaga dejansko opre na odločbo kakršna je izpodbijana. Ta namreč carinskemu organu ponuja podatke, brez katerih blaga, ki ga pregleduje, navadno niti ne bo mogel prepoznati kot takšnega, s katerim se domnevno krši pravice intelektualne lastnine. V obravnavanem primeru je torej izpodbijana odločba, upoštevajoč stališče pritožbenega sodišča, začela učinkovati dne 4. 4. 2005, ko je bila izdana odločba o začasnem zadržanju blaga št. … (zadeva opr. št. U 883/2005).

Pritožbeno sodišče je presodilo tudi vprašanje interesa za vodenje upravnega spora in ugotovilo, da ta še obstaja, saj se je blago tožeče stranke zadrževalo na podlagi odločbe o zadržanju blaga še dne 10. 7. 2006. Izdaja odločbe, kakršna je izpodbijana odločba, temelji na določenih pravnih pravilih. Morebitna kršitev opisanih pravil vodi k nezakonitosti odločbe o zahtevi za ukrepanje. Bistveno pa je, da nezakonitost te odločbe ne vodi nujno tudi k nezakonitosti odločbe o zadržanju blaga. Ob zasegu blaga, kot je opredeljeno v odločbi o zahtevi za ukrepanje, bi bil zaseg lahko povsem zakonit, čeprav bi bila tamkajšnja opredelitev spornega blaga posledica napačne uporabe navedenih materialnih in procesnih pravil. To pa pomeni, da ima uvoznik, ki mu je bilo blago zaseženo, pristno pravno potrebo (in posledično pravno korist), da upravno sodnemu preizkusu ni podvržena le odločba o zasegu, temveč tudi odločba, na kateri odločba o zasegu temelji. Po mnenju pritožbenega sodišča je pomembno tudi to, da utegne biti breme vlagatelja zahteve za ukrepanje, ki se nanaša na patent, znatno večje kot če bi se zahteva nanašala na (recimo) blagovno znamko. Po naravi stvari utegne biti v prvem primeru potrebno sorazmerno zahtevno tehnično znanje, ki je carinskim organom težje dostopno (morda celo nedostopno), medtem ko bi v drugem primeru lahko zadoščal že enostaven vizualni pregled.

Sodišče je v ponovljenem postopku, upoštevajoč 104. člen Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), odločalo po določbah ZUS.

Tožbo je bilo zavreči iz naslednjih razlogov: Upoštevajoč stališče pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. I Up 1138/2005 z dne 4. 6. 2008 je začela izpodbijana odločba pravno učinkovati napram tožeči stranki z izdajo odločbe o začasnem zadržanju blaga, ki jo je izdal Carinski urad Ljubljana, Izpostava Letališče Brnik, dne 4. 4. 2005. Upoštevajoč navedeno, je sodišče vpogledalo zadevo opr. št. U 883/2005, kjer se je presojala zakonitost odločbe o začasnem zadržanju blaga in je bila tožba zavrnjena kot neutemeljena s sodbo opr. št. U 883/2005-39 z dne 12. 9. 2005. Odločitev prvostopnega sodišča je bila predmet revizijske presoje, upoštevajoč 2. odstavek 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1). Revizijsko sodišče je s sklepom opr. št. X Ips 1364/2005 z dne 5. 11. 2009 revizijo zavrglo kot nedovoljeno. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani o tožbenem zahtevku imetnika pravice, ki je bila vložena v skladu s 3. odstavkom 71. člena ZICPES-a odločilo s sodbo IV Pg 20/2005 z dne 20. 2. 2007, pravdna zadeva v glavni stvari pa je postala pravnomočna s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 608/2007 z dne 8. 1. 2009. Upoštevajoč 2. odstavek 74. člena ZICPES-a je odločba o zasegu blaga začasne narave in lahko pravno učinkuje le do pravnomočnosti odločitve sodišča v zvezi s tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Zato po mnenju revizijskega sodišča ni več pravo varstvenega interesa za revizijsko presojo zakonitosti odločbe o začasnem zadržanju blaga, saj ta njegovega lastnika v ničemer več pravno ne zavezuje. To vlogo je namreč sedaj prevzela navedena pravnomočna sodba. Pravni interes v upravnem sporu mora namreč vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov. Če teh ni, oziroma so nadomeščeni z drugim aktom, ki ni predmet presoje v konkretnem upravnem sporu (v obravnavanem primeru omenjena pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani), pa preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor.

Upoštevajoč stališče pritožbenega sodišča v sklepu št. I U 1138/2005 z dne 4. 6. 2008 in stališče revizijskega sodišča v sklepu št. X Ips 1364/2005 z dne 5. 11. 2009, tudi v tem upravnem sporu izpodbijana odločba nima več pravnih učinkov napram tožeči stranki. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba je prenehala učinkovati s pretekom njene veljavnosti, to je z dnem 18. 3. 2006, tudi pravda, ki je sledila tožbi imetnika pravice, je pravnomočno zaključena in torej tudi iz tega razloga v tem upravnem sporu izpodbijana odločba (upoštevajoč stališče pritožbenega sodišča), ne učinkuje več. Ker je upravni spor dopusten le, če je za tožnika nastala posledica zaradi upravnega akta oziroma če je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih (4. člen ZUS), je sodišče tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo.