Jedro

Z izpodbijanim sklepom je bil v isti kazenski zadevi pripor odrejen na novo, to pa pomeni, da so se na novo ugotavljali tudi vsi zakonski pogoji za njegovo odreditev. Ob ponovni odreditvi pripora v posamezni zadevi mora sodišče upoštevati tudi posebno določbo, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti (peti odstavek 207. člena ZKP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 19. 12. 2018 zoper obdolženega A. E. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od trenutka, ko bo obdolženec prestal kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 33147/2016 z dne 27. 11. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 33147/2016 z dne 18. 6. 2018. Zunajobravnavni senat je ugotovil, da obstoji na podlagi pravnomočne obtožnice utemeljen sum, da je obdolženec v sostorilstvu z obdolženim D. Š. storil kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 15. 1. 2019 pritožbi obdolženega A. E. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora obdolženčevi zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri očitajo kršitev materialnega prava in kršitev določb kazenskega postopka. V bistvenem zagovorniki zatrjujejo, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali že prestanega pripora in delno prestane kazni zapora, zaradi česar se nova odreditev pripora izkaže kot nesorazmeren ukrep. Prav tako sta nižjestopenjski sodišči spregledali olajševalne okoliščine na strani obdolženca, ki onemogočajo sklepanje o njegovi begosumnosti. Višje sodišče se ni opredelilo do ustavno zapovedanih kriterijev glede razumnega trajanja pripora. Obe sodišči nižjih stopenj pa sta tudi spregledali, da državni tožilec ni podal pripornega predloga skladno s tretjim odstavkom 361. člena ZKP. Na podlagi navedenega zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in predlog državnega tožilca za odreditev pripora zavrne, podrejeno pa, da pripor bodisi odpravi bodisi priporni sklep razveljavi in zadevo vrne zunajobravnavnemu senatu v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Pripor je bil odrejen na novo, zato je brezpredmetno sklicevanje na domnevne kršitve ustavnih in zakonskih določb, zagovorniki pa tudi ne morejo uspeti z argumentom o deležu nepravnomočno izrečene zaporne kazni, ki jo je že prestal. Razlogi o obdolženčevi begosumnosti so izčrpni in jasni, enako pa velja tudi glede opredelitve sorazmernosti in neogibne potrebnosti odrejenega pripora. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, da se o njem izjavijo, a izjave niso podali.

B.

5. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil obdolženemu A. E. pripor v prvem sojenju odrejen s sklepom preiskovalne sodnice z dne 16. 8. 2016 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 19. 8. 2016, obdolženec pa ga je začel prestajati dne 16. 8. 2016. Obdolženec je bil nato v prvem sojenju s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 11. 2016 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po drugem odstavku 244. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 (I. točka izreka sodbe), za katerega mu je bila izrečena kazen dve leti in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen 100 dnevnih zneskov po 20,00 evrov, skupno 2.000,00 evrov. V izrečeno kazen je sodišče obdolžencu vštelo čas pridržanja in prestanega pripora. V tem delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo Višje sodišče v Ljubljani. Višje sodišče pa je s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil soobdolženi D. Š. oproščen obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev v sostorilstvu na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 (II. točka izreka sodbe), ter v delu, v katerem sta bila obdolžena A. E. in D. Š. oproščena obtožbe za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Nalog za izvršitev kazni zapora dve leti in šest mesecev je bil izdan dne 11. 7. 2018, obdolženi A. E. pa je zaporno kazen nastopil dne 13. 7. 2018 in jo je v celoti prestal dne 16. 2. 2019. Iz obvestila Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper z dne 18. 2. 2019 izhaja, da je z dnem prestane zaporne kazni 16. 2. 2019 obdolženi A. E. začel s prestajanjem pripora, odrejenega z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Prav tako iz podatkov spisa tudi izhaja, da je bilo s pravnomočnim sklepom z dne 13. 2. 2019 ugodeno obdolženčevemu predlogu za predčasno prestajanje kazni zapora, izrečeni v ponovljenem sojenju s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 33147/2016 z dne 14. 1. 2019. 6. Težišče zagovornikovih očitkov predstavlja njihovo zatrjevanje nesorazmerne dolžine odrejenega pripora. Zagovorniki menijo, da sta sodišči nižjih stopenj ob odreditvi pripora spregledali, da je bil obdolženec predhodno v priporu že 22 mesecev in 20 dni, prestal pa je tudi slabih 7 mesecev zaporne kazni. To pomeni, da čas predhodnega trajanja pripora v izpodbijanem sklepu ni bil upoštevan, s čimer je bilo kršeno načelo sorazmernosti, izpodbijani sklep pa o tem tudi nima razlogov, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki vztrajajo pri napačnem stališču, da je bil pripor z izpodbijanim sklepom dejansko podaljšan, kar sta kot neutemeljeno ocenili že sodišči prve in druge stopnje. Zagovorniki namreč spregledajo, da je bil z izpodbijanim sklepom pripor odrejen na novo, to pa pomeni, da so se na novo ugotavljali tudi vsi zakonski pogoji za njegovo odreditev. To med drugim velja tudi za upoštevanje pogoja sorazmernosti v ožjem pomenu besede, ki ga pri odreditvi pripora zaradi pripornega razloga begosumnosti niti ni treba posebej presojati, ker je takšen omejevalni ukrep sam po sebi sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje, to je z uspešno izvedbo kazenskega postopka. Še vedno je treba ob ponovni odreditvi pripora upoštevati splošno določbo o najkrajšem potrebnem času trajanja pripora (drugi odstavek 200. člena ZKP), sodišče pa mora ob ponovni odreditvi pripora v posamezni zadevi upoštevati tudi posebno določbo, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti (peti odstavek 207. člena ZKP). Gre za procesno varovalo, ki preprečuje državi, da bi od trenutka vložitve obtožnice za nesorazmerno dolgo časovno obdobje posegla v obdolženčevo pravico do osebne svobode in mu jo odvzela (le) na podlagi pripornega sklepa in ne pravnomočne obsodilne sodbe. Citirana določba tako preprečuje, da bi v primerih, kot je obravnavani, sodišče na podlagi (enkratne ali celo večkratne) razveljavitve prvostopenjske sodbe naknadno (enkrat ali večkrat) odredilo pripor, ki bi ga moral obdolženec prestajati v skupni dolžini več kot dveh let. 8. Ob upoštevanju omenjenega dveletnega roka, ki v konkretnem primeru ni bil prekoračen, se izkaže, da je bilo zadoščeno presoji vseh zakonskih pogojev za ponovno odreditev pripora, ki so se utemeljeno obravnavali ločeno od pripora, odrejenega med prvim sojenjem. Prvotno odrejen pripor je bil tudi upoštevan v pravnomočnem obsodilnem delu prvostopenjske sodbe, saj je sodišče prve stopnje v izrečeno kazen zapora dve leti in šest mesecev vštelo čas pridržanja in prestanega pripora. O tem so zapisani razlogi v 8. točki obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in v 9. točki obrazložitve sklepa višjega sodišča. Ker gre za dva vsebinsko ločena in samostojno odrejena pripora, so bile pravilno upoštevane vse konvencijske, ustavne in zakonske določbe, njihovo citiranje v zahtevi pa je brezpredmetno tudi zaradi (kontradiktorne) izjave zagovornikov, da ne oporekajo stališčema sodišč prve in druge stopnje, da je predhodno odrejen pripor prenehal z dnem prestajanja zaporne kazni. Sklicevanje zagovornikov na zadevo Neumeister proti Avstriji ni utemeljeno, ker je v citirani zadevi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) obravnavalo drugačno procesno situacijo. V omenjeni zadevi je ESČP pojasnjevalo merila razumne dolžine odrejenega in že prestanega pripora v razmerju do narave kaznivega dejanja ter predpisane oziroma izrečene zaporne kazni. V obravnavanem primeru pa do začetka prestajanja pripora niti še ni prišlo (tega je obdolženec nastopil s koncem prestajanja zaporne kazni dne 16. 2. 2019, torej že po pravnomočnosti sklepa o odreditvi pripora), zato se tudi vprašanje njegove (ne)sorazmerne dolžine v luči meril iz zadeve Neumeister proti Avstriji ne more pojaviti.

9. Zagovorniki poudarjajo, da se višje sodišče ni opredelilo do kriterijev, ki jih je podalo Ustavno sodišče v odločbi Up-155/95 z dne 5. 12. 1996. S tem očitkom zagovorniki uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP. Gre za tip procesne kršitve, ki jo mora vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti substancirano uveljavljati tako, da konkretizira kršitev in določno pojasni, v čem je kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Tega pogoja pa zagovorniki v zahtevi ne izpolnijo, saj ne zatrjujejo niti ne obrazložijo, kako je izostanek odgovora višjega sodišča glede citirane ustavne odločbe vplival na zakonitost odrejenega pripora. Vrhovno sodišče zato te nesubstancirano uveljavljane procesne kršitve ni presojalo.

10. Zagovorniki izpodbijajo tudi obstoj pripornega razloga begosumnosti. Menijo, da odločilne okoliščine ne more predstavljati dejstvo, da Slovenija s Severno Makedonijo nima sklenjenega sporazuma o sodelovanju v kazenskih zadevah. Slovenija je država, ki obdolžencu zagotavlja preživetje, zato je napačno stališče obeh sodišč nižjih stopenj, da obstoji konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec iz nje zbežal ter se izognil uspešni izvedbi in zaključku kazenskega postopka. Sodišči nižjih stopenj sta tudi spregledali, da se je obdolženec v prvem sojenju sam predal policiji, med kazenskim postopkom pa je zgledno sodeloval in ni izostal z nobenega naroka za glavno obravnavo. S takimi navedbami zagovorniki ne uveljavljajo nobene kršitve zakonitosti, temveč po vsebini oporekajo pravnomočnim dejanskim zaključkom o obdolženčevi begosumnosti. Tak očitek pa po vsebini predstavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovorniki nazadnje uveljavljajo kršitev tretjega odstavka 361. člena ZKP, ker državni tožilec ni predlagal skladno s citirano določbo podaljšanja pripora. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z uveljavljanjem te kršitve ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo, kot jo določa peti odstavek 420. člena ZKP. Pregled pritožbe zagovornikov pokaže, da omenjene kršitve zakonitosti v njej niso uveljavljali, v zahtevi pa tudi ne navajajo, da kršitve niso mogli uveljavljati s pritožbo. Na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP je zato uveljavljanje te kršitve materialnopravno neizčrpano in je Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.