Jedro

Sodišče meni, da tožnici grozi preganjanje iz razloga političnega prepričanja, ki se ji pripisuje ne glede na to, da se sama šteje za nevtralno, kar je povedala na zaslišanju, a ji zaradi specifičnih razmer določeno politično prepričanje kot pripadnost nasprotni strani v državljanski vojni pripisujejo drugi in jo štejejo kot pripadnico nasprotne, sovražne strani. Preganjanje pa ji grozi tudi zaradi sunitske vere, saj ni razloga, da sodišče ne bi verjelo, da so lahko ženske žrtve nasilja tudi zaradi pripadnosti določeni veri. Torej gre za razlog preganjanja iz 2. in 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Njen utemeljen strah, da utrpi resno škodo oziroma strah pred bodočim preganjanjem temelji tudi na dogodkih, ki so se zgodili po zapustitvi izvorne države. S tem, ko je sama zapustila državo in ko so zapustili državo tudi njeni sinovi, se je izpostavila nevarnosti, ki grozi staršem otrok, ki jih oblasti štejejo kot dezerterje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-303/2014/20 (1312-15) z dne 8. 1. 2015 v delu, ki se nanaša na A.A., roj. …3. 1974, odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito prosilke A.A, rojene ... 3. 1974 v kraju Aleppo, državljanke Sirske arabske republike, ugodi in se tožnici prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnice (in ostalim članom njene družine) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in ji priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločila je, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. Tožena stranka nadalje v odločbi povzema, kaj je navedeno v policijski depeši, kaj je navedeno v lastnoročni izjavi tožnice in kaj je tožnica povedala v prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje tožena stranka povzema kaj je tožnica povedala v osebnem razgovoru. Ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pri tem citira drugi odstavek 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), ki določa, kdaj se nekomu prizna status begunca. Tožnica je v osebnem razgovoru navedla, da je v izvorni državi ogrožena s strani šiitov, ker je sunitka. Boji se, da bi jo posilili ali ubili, saj se to v Siriji dogaja vsak dan. Osebno se ji nikoli ni nič zgodilo, bila pa je ves čas doma. Tožena stranka meni, da bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Tožnica, kot tudi ostali družinski člani, so izrecno navedli, da se jim osebno ni nič zgodilo, ker so suniti. Tožnica ni navedla nobenih konkretnih dogodkov v zvezi s tem, oziroma da bi bila zaradi tega izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov.

3. Pač pa je tožena stranka ugotovila, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega spopada. Tožena stranka ugotavlja, da v Sirski arabski republiki, natančneje v provinci Aleppo, od koder je tožnica, potekajo oboroženi spopadi. Stopnja samovoljnega nasilja je takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, in na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bi bilo v določenih delih države manj ogroženo območje, saj se situacija spreminja iz dneva v dan, v tem primeru ni mogoče govoriti niti o obstoju notranje zaščite. Glede na to je bil tožnici priznan status subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožnica v tožbi navaja, da odločbo izpodbija le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je tožena stranka odločila samo o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. Nadalje tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla zgolj na dejstvo, ali je bila tožnica izpostavljena dejanjem preganjanja v preteklosti, ni pa ugotavljala, ali tožnici takšno preganjanje grozi v bodoče. Sklicuje se na poročilo UNHCR iz oktobra 2014, kjer je navedeno, da ni potrebno, da bi bil posameznik individualno izločen kot tarča preganjanja bodisi v preteklosti bodisi da ta nevarnost obstoji za prihodnost. Sirci so lahko podvrženi preganjanju iz razloga, ker se jim pripisuje določeno politično prepričanje glede na to, kdo je nadziral njihovo soseščino oziroma kraj, kjer so včasih bivali. Iz poročila UNHCR z dne 22. 10. 2013 izhaja, da predstavljajo rizično skupino tisti, za katere se šteje, da so nasprotniki sirske vlade, tisti, za katere se šteje, da pripadajo opozicijski vojaški skupini oziroma upornikom, medicinsko osebje ter pripadniki verskih skupin, med katerimi so posebej našteti tudi suniti. Tožena stranka ni preverjala, ali tožnici v primeru vrnitve v Sirijo grozi preganjanje zaradi njene sunitske veroizpovedi oziroma zaradi dejstva, da jo uporniki smatrajo kot zaveznico sirske oblasti. Asadov režim pripada Alawitom, to je sekta šiitov, ti pa sunite štejejo kot svoje nasprotnike. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči, da se ji prizna status begunca, podrejeno pa, naj jo odpravi v delu, v katerem ji ni bil priznan status begunca in jo v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom, da mora v izreku odločiti o priznanju statusa begunca.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v enotnem postopku, pri čemer se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za izpolnjevanje subsidiarne zaščite. Tožnica utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Če dejanje, ki se je zgodilo oziroma s katerim se ji grozi, ni preganjanje v smislu ZMZ, ni dejanske podlage za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnica ni navedla nobenih osebnih okoliščin, ki bi bile lahko morebiti povezane s sunitsko pripadnostjo, ampak le splošne razmere. Posplošeno je navajala, kakšen je položaj sunitov in se ni konkretno opredelila, zakaj konkretno naj bi bila preganjana zaradi sunitske pripadnosti. Iz poročila UNHCR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da naj bi bili v Siriji preganjani pripadniki vseh verskih skupnosti, kar je preveč posplošeno, da bi se lahko štelo za relevantno. Če bi se to upoštevalo, bi se prav vsakemu prebivalcu Sirije moralo priznati status begunca, saj naj bi bile ogrožene vse verske skupine. Uveljavljanje preganjanja zaradi sunitske pripadnosti mora biti individualno in konkretno izkazano. Prosilec za mednarodno zaščito mora sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek. Razen tega je bilo v tožbi predloženih tudi več informacij o izvorni državi, ki skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predstavljajo tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Prvostopenjsko sodišče je po opravljeni glavni obravnavi s sodbo št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter prošnjam tožnice in ostalih članov njene družine za mednarodno zaščito ugodilo tako, da jim je priznalo status begunca. Odločilo je, da sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodba se sicer nanaša tako na tožnico kot na vse ostale člane njene družine, saj je sodišče sprva odločalo v enotnem postopku. Glede tožnice je v sodbi navedeno, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, saj bi bila ob morebitni vrnitvi v Sirijo, če bi bila legitimirana, ob upoštevanju dejstva, da je po veroizpovedi sunitka, označena kot politični nasprotnik režima. Po drugi strani bi jo teroristične organizacije oziroma uporniki, glede na to, da je bil njen mož zaposlen v državni bolnišnici in je torej delal za Asadov režim, označili kot pripadnico režima.

7. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter s sodbo št. I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek pred drugim senatom. Pri tem je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo obravnavi tožb vseh tožnikov združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo, saj uveljavljajo in utemeljujejo svoje prošnje za mednarodno zaščito na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Pri skupni obravnavi in s tem stalni navzočnosti vseh tožnikov pri dajanju izjave posameznega tožnika, le-tej močno zmanjšajo dokazno vrednost. Vrhovno sodišče je dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, da je treba tožbe obravnavati ločeno. Nadalje je vrhovno sodišče še opozorilo na to, da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnica v upravnem sporu prekludirana, ker niso bila del trditvene podlage v postopku izdaje upravnega akta. Izvedba glavne obravnave ne izključuje pravil o nedovoljenih tožbenih novotah. Dejansko stanje se ob ustrezni izvedbi dokazov ugotovi ob izdaji odločbe, ko se na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi materialno pravo.

8. Po prejemu in vročitvi sodbe Vrhovnega sodišča RS je prvostopenjsko sodišče v skladu z navodili iz sodbe vrhovnega sodišča spis v navedeni zadevi razdružilo tako, da je doslej skupno tožbo vseh tožnikov zoper odločbo obravnavalo tako, da je tožbo vsakega tožnika zoper izpodbijano odločbo obravnavalo posebej, v ločenem postopku. O tožbi tožnice je odločilo na seji 8. 4. 2016 pred spremenjenim senatom, in sicer je s sodbo št. I U 339/2016-9 z dne 8. 4. 2016 tožbo zavrnilo. Pri tem je sodišče pritrdilo stališču tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, temveč bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težav, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti.

9. Zoper navedeno sodbo se je tožnica pritožila, Vrhovno sodišče RS pa je sklepom št. I Up 150/2016 z dne 23. 11. 2016 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V tem sklepu je vrhovno sodišče navedlo, da sodišče ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi v ponovljenem postopku izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih kot prič in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Sodišče ni obrazložilo, zakaj lahko sprejme odločitev na seji oziroma zakaj je odločalo brez glavne obravnave. Razen tega sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve na izjave, ki jih je dala na obravnavi na sodišču tožnica (pred drugim senatom). Nadalje je tudi pojasnilo, da je že pretrpljeno preganjanje resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile. Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Relevantna je tudi presoja, ali bi tožnici preganjanje grozilo v bodoče, to je v primeru vrnitve v izvorno državo. S tem, ko je tožnica zatrjevala, da šiitske frakcije ženske ugrabljajo in posiljujejo, je zatrjevala obstoj preganjanja določene skupine, čeprav sicer zelo na splošno. Ugotavljanje utemeljenega pričakovanja bodočega preganjanja mora temeljiti na skrbni ugotovitvi in presoji okoliščin dejanskega stanja, ki tako visoko stopnjo verjetnosti nastopa navedenih okoliščin potrjujejo.

10. Tožnica je po prejemu sklepa vrhovnega sodišča podala pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je v Siriji preganjana tudi zaradi tega, ker je sunitske veroizpovedi, saj v Siriji vladajo šiiti. Tam poteka vojna med šiiti in suniti o tem, kdo bo vladal. Šiitska frakcija v Siriji ugrablja in posiljuje ženske. Nadalje navaja, da je bila požgana njihova hiša. Ta se je nahajala na območju, kjer so uporniki, zato so vladne sile tudi tožnico in njeno družino smatrale za politične nasprotnike. Tožnica je seznanjena z več primeri iz njihove okolice, ko so vladne sile ubile ljudi, ki so jih smatrale za politične nasprotnike: na primer bratranec tožničinega moža je bil ubit s strani ostrostrelca, ker je ta smatral, da je na podlagi območja bivanja politični nasprotnik. Pri tem se tožnica sklicuje tudi na več poročil. Navaja še, da je žena državnega uslužbenca, kateremu je sodišče pravnomočno priznalo status begunca. Tožničin mož je bil zaradi zaposlitve v očeh upornikov podpornik vlade, zato so on in njegova družina ogroženi s strani upornikov.

K točki I izreka:

11. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena.

12. Sodišče je v navedeni zadevi v ponovljenem postopku dne 3. 2. 2017 opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnico ter kot pričo njenega moža B.B., pri čemer ta priča, preden je bila zaslišana, ni smela biti navzoča v razpravni dvorani.

13. Po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi vseh dokazov sodišče ugotavlja, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Skladno z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/2016 z dne 25. 3. 2016, v nadaljevanju: ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali pa nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej država in politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja pa morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 so primeroma našteta nekatera dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. Med drugim se med taka dejanja štejejo tudi dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna. Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, kot tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju (1., 2., 3. in 5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, iz izpovedi tožnice ter priče, obeh zaslišanih na glavni obravnavi, izhaja, da ima tožnica utemeljen strah pred preganjanjem predvsem zaradi tega, ker se ji zaradi specifičnih razmer, ki vladajo v Siriji, pripisuje določeno politično pripadnost oziroma pripadnost eni izmed strani v državljanski vojni, kot tudi zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi.

14. Iz poročila UNHCR z dne 22. 10. 2013, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da UNHCR meni, „da večina Sircev, ki išče mednarodno zaščito, verjetno izpolnjuje pogoje, kot izhajajo iz definicije begunca, vsebovane v členu 1.a (2) Konvencije iz leta 1951 o statusu beguncev, saj bodo imeli utemeljen strah pred preganjanjem, povezanim z enim od konvencijskih temeljev. Za veliko civilistov, ki so pobegnili iz Sirije, bo povezava s konvencijo iz leta 1951 temeljila v neposredni ali posredni, dejanski ali domnevani povezavi z eno od strani v konfliktu“.

15. Nadalje je v tem poročilu navedeno, „da bi posameznik izpolnil kriterij za begunca, se ne zahteva, da bi bil individualno ogrožen v smislu, da bi bil individualno izpostavljen preganjanju, ki je že potekalo ali ki mu grozi. Sirci in osebe s stalnim prebivališčem v Siriji, ki so pobegnili, so lahko, na primer ogroženi zaradi preganjanja zaradi njim pripisanega političnega mnenja že zgolj zaradi tega, kdo nadzoruje soseske ali vasi, kjer so živeli ali pa zato, ker pripadajo verski ali etnični manjšini, ki je povezana ali pa je dojeta kot da je povezana z določeno stranjo v sporu.“ V nadaljevanju so navedeni profili tveganja. Navedeno je, da je treba posebno pozornost nameniti vsakemu preteklemu preganjanju, ki so mu bili prosilci za azil lahko podvrženi in med drugim je navedeno, da sodijo v tvegane skupine tudi resnični ali domnevni nasprotniki sirske vlade kot tudi resnični ali domnevani podporniki sirske vlade, vključno z na primer vladnimi uradniki, civilisti obalnih sosesk, mest ali vasi (ki se dojemajo kot) podpirajoči vlado. Med drugim je navedeno, da so lahko v teh profilih tveganja tudi člani verskih skupin, med katerimi so omenjeni tudi suniti. Nadalje je navedeno, da sprti strani uporabljata široke interpretacije glede tega, koga je šteti za povezanega z nasprotno stranjo, vključno s povezavami, ki temeljijo na družinski, verski ali etnični pripadnosti ali zgolj zaradi prisotnosti na območju, ki se šteje, da je „za“ ali „proti vladi“.

16. Tožnica je na glavni obravnavi dne 3. 2. 2017 na zaslišanju povedala, da je po veri sunitka, njihova hiša pa je bila pod nadzorom vladnih sil in ko so se uporniki približevali, so zapustili hišo, ker je bila toliko uničena, da ni bila primerna za prebivanje. Na koncu je bila pod nadzorom upornikov. Sama je bila kot pripadnica sunitske vere preganjana, saj vsi suniti trpijo v tem mestu. Nič konkretnega se ji ni zgodilo zato, ker je redkokdaj zapustila hišo. Na splošno pa šiiti preganjajo sunite. Glede sedanje situacije v Aleppu sicer sliši iz javnih medijev, da je mir, ker so vladne sile pridobile Alepp nazaj, vendar sama tega ne verjame. Glede nasilja nad ženskami kot so na primer ugrabitve, posilstva in podobno zaradi pripadnosti njihovi veri prej konkretnega ni nič slišala, zadnja dva meseca pa so ugrabili njeno nečakinjo pred njeno fakulteto in jo izpustili proti varščini. Nevarnost za ženske obstaja tako za tiste, ki so samske, kot tudi za tiste, ki so poročene. Ob vrnitvi v Alepp ji preti velika nevarnost, saj je zbežala, in ima otroke, ki so sposobni za vpoklic v vojsko in bi jo zadržali, dokler se ne izjasni, kje so njeni otroci in ostali člani družine. Sploh pa glede moža, ki je bil vladni uslužbenec, bi insistirali, kje je sedaj, zakaj je pobegnil. Osebno bi imela težave zaradi tega, ker so njeni otroci bili vojaški obvezniki, saj potrebujejo nabornike za vojsko. Iz razloga, ker je odšla v tujino s celo družino, preti ogroženost vsej družini, ker je članica te družine, ki je pobegnila v Evropo. Nevarnost, da bi hodila ven iz hiše, se je začela od leta 2012, točnega datuma se ne more spomniti. Sami so se najbolj bali vladnih sil, ker so pripadniki šiitske skupnosti, sami pa so suniti. Če bi ostala v Siriji, bi bila ogrožena kot ostali, največja nevarnost pa preti njeni hčerki. V Siriji preti ženskam lahko posilstvo, ugrabitev, izsiljevanje za denar, varščino, to najbolj preti njeni hčerki, preti pa tudi njej sami. Točno ne more opredeliti, kdo izvaja ta grozodejstva, zagotovo pa pripadniki vladnih sil in šiiti, ker so sovražniki sunitov. Hčerka njene sosede je bila ugrabljena, omenila pa je že primer svoje nečakinje. Sami so živeli v vzhodnem delu Aleppa. Tam so bili suniti v večini. Zaradi obstreljevanja je bila hiša v začetku poškodovana, potem so jo oropali in na koncu so slišali, da je požgana do tal. Hišo so poškodovale vladne sile, ker so uporniki prišli blizu tega območja in so jih hoteli ustaviti. Vladne sile pa niso obstreljevale tistih območij, kjer so večinsko prebivali šiiti. Ona in njena družina so iz razloga, ker sinovi niso služili vojaškega roka, ogroženi, ker se njeni otroci upoštevajo kot dezerterji. Če bi šli nazaj v Sirijo, bi jo prijele vladne sile in verjetno ji preti pridržanje, dokler sinovi ne pridejo nazaj. Nevarnost pa ji preti tudi zaradi tega, ker je bil njen mož uslužbenec v državni bolnici, sama pa mu je kot žena najbližje, največ bi jo spraševali, bila bi ogrožena. Največ nevarnosti ji preti s strani vladnih sil, druga nevarnost pa ji preti s strani upornikov, ker ti ne marajo ljudi, ki so služili v vladni službi. Povedala je še, da šiiti sunite obsojajo, češ da so krivoverci.

17. Tožničin mož B.B. je zaslišan kot priča povedal, da ogroženost zaradi pripadnosti sunitski veri ne preti samo tožnici, ampak vsem sunitom v Siriji. V dneh, ko je bil vse dni v službi, je morala hoditi po nakupih in je bila tarča neprimernih komentarjev. Trenutna situacija v Aleppu je taka, da so vladne sile osvobodile Alepp in okolico iztrgale iz rok upornikov in sliši se, da je že povečan pritisk šiitov nad suniti. Zadnje čase, ko je delal v bolnici, so prejeli veliko primerov žensk, ki so bile posiljene in so se zdravile v ustanovi, kjer je delal. Pozna konkreten primer, ko je bila ugrabljena nečakinja od njegove žene in je bila nekaj časa v ujetništvu, dokler svojci niso plačali varščine. Sam meni, da Asadova vojska ni izvajala teh grozodejstev, ampak plačanci, ki so delali kot podizvajalci za vojsko. Meni, da so bile ženske posiljene zaradi vere, saj so bile posiljene ženske pripadnice sunitske vere. Če bi se morala njegova žena vrniti v Sirijo, nima kam iti, ker nimajo več hiše, morali bi biti v začasnem bivališču, to je prva nevarnost, ki ji preti, druga, največja nevarnost pa je zaradi pobega njenih sinov. Ker so dezerterji, bi jo v Siriji obdržali do vrnitve njenih sinov. Suniti se štejejo kot podporniki upornikov in jih šiiti smatrajo za sovražnike. Njihova hiša v Siriji je bila obstreljevana, kasneje oropana, potem pa požgana do tal. Obstreljevana je bila s strani vladnih sil, uporniki so zasedli območje, ki je v neposredni bližini hiše, vladne sile so jih obstreljevale, da bi zaustavile napredovanje. V Siriji je preganjanje drugačno kot v ostalem svetu. Če bi recimo en član njegove družine zagrešil kakšno kaznivo dejanje, bi se znesli nad vso družino, bili bi ogroženi ostali člani družine. V očeh režima je njegova žena upornica oziroma mati otrok, ki so sposobni za vojsko in preti ji nevarnost tudi zato, ker je on njen mož, ki je delal v vladni službi. Največ nevarnosti bi bila deležna s strani režima, saj bi jo zaprli zaradi pojasnila, zakaj je pobegnila z ostalimi člani družine in kje so otroci, ki so vojaški obvezniki. Žena pa je ogrožena tudi s strani upornikov, ker je njen mož delal v bolnici, ki je pod pristojnostjo vlade in je zdravila največ vojakov vladnih sil. Če bi tožnica padla v roke vladnih sil, bi jo obdržali do vrnitve obeh sinov in oba sinova bi postavili pred vojaško sodišče. V Aleppu je večinsko sunitsko prebivalstvo. Šiiti so skoncentrirani na dveh območjih. Asadova vojska ne napada območij, kjer prebiva šiitsko prebivalstvo. Uporniki so se tudi bali obstreljevati šiitske četrti, ker so se bali maščevanja vladnih sil. 18. Glede na izpovedbe tožnice in priče sodišče meni, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca ob upoštevanju že citiranih informacij o izvorni državi, saj bi bila ob morebitni vrnitvi v Sirijo, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da sta se sinova izognila služenju vojaškega roka, označena s strani vladnih sil kot nasprotnica režima. S tem v zvezi sodišče meni, da je prepričljiva njena razlaga, da bi oblasti v Siriji pritiskale nanjo in jo preganjale iz razloga, ker je skupaj s sinovi, ki so vojaški obvezniki zapustila Sirijo. Po drugi strani pa sodišče meni, da ji določena nevarnost preti tudi zaradi tega, ker uporniki njenega moža štejejo kot pripadnika režima, ker je bil zaposlen v državni bolnici. Tretji utemeljen razlog za strah pred preganjanjem, ki ji grozi v bodoče, pa je po mnenju sodišča v tem, da so lahko ženske žrtve nasilja zaradi tega, ker pripadajo določeni strani oziroma določeni veri, kar sta tako tožnica kot priča konkretizirala tudi s primeri, ko se je dejansko to dogajalo, kot je na primer ugrabitev tožničine nečakinje, ugrabitev hčerke sosede in navedba priče, da so v bolnici sprejeli precej žensk, ki so bile posiljene. Sodišče meni, da se izpoved tožnice in priče sklada z informacijami o izvorni državi, kjer je navedeno, da so lahko določene skupine ljudi v Siriji preganjane zgolj zaradi tega, ker jim drugi pripisujejo pripadnost določeni strani in da so lahko žrtve tudi člani določenih verskih skupin. Sodišče tako meni, da ima tožnica utemeljen strah pred bodočim preganjanjem. Le-ta je izkazan s prepričljivima izpovedbama tožnice in priče in z navedbo konkretnih dogodkov, ki sta jih navedli. Ob vsem navedenem sodišče zaključuje, da ima tožnica utemeljen strah ne samo pred preganjanjem s strani državnih organov, ampak tudi s strani upornikov (nedržavni subjekti), ki se po 24. členu ZMZ-1 oboji štejejo za subjekte preganjanja. Preganjanja, ki ji grozijo, dosegajo lastnosti preganjanja iz 26. člena ZMZ-1, saj so dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Glede na usklajene izpovedi in citirano poročilo sodišče verjame, da se tožnici pripisuje določeno politično prepričanje že zato, ker je zapustila Sirijo in ker ima sinova, ki sta odšla in nista služila vojaškega roka, tisti pa, ki jih vladne sile štejejo za svoje nasprotnike, jim v primeru vrnitve grozi preganjanje. V konkretnem primeru so podana dejanja preganjanja iz drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, saj glede na izpovedi tožnice in priče ter informacij o izvorni državi ne more biti sporno, da tožnici v primeru vrnitve v Sirijo grozi preganjanje, aretacija ter druge oblike nasilja.

19. Glede na usklajene izpovedi tožnice in priče sodišče ni videlo potrebe, da bi zasliševalo še druge člane tožničine družine kot priče, saj ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožnici in njenemu možu, ki od vseh članov družine njeno življenje gotovo najbolje pozna, razen tega pa njune izpovedbe potrjuje tudi citirano poročilo o stanju v izvorni državi.

20. Sodišče meni, da tožnici grozi preganjanje iz razloga političnega prepričanja, ki se ji pripisuje ne glede na to, da se sama šteje za nevtralno, kar je povedala na zaslišanju, a ji zaradi specifičnih razmer določeno politično prepričanje kot pripadnost nasprotni strani v državljanski vojni pripisujejo drugi in jo štejejo kot pripadnico nasprotne, sovražne strani. Preganjanje pa ji grozi tudi zaradi sunitske vere, saj ni razloga, da sodišče ne bi verjelo, da so lahko ženske žrtve nasilja tudi zaradi pripadnosti določeni veri. Torej gre za razlog preganjanja iz 2. in 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Njen utemeljen strah, da utrpi resno škodo oziroma strah pred bodočim preganjanjem temelji tudi na dogodkih, ki so se zgodili po zapustitvi izvorne države. S tem, ko je sama zapustila državo in ko so zapustili državo tudi njeni sinovi, se je izpostavila nevarnosti, ki grozi staršem otrok, ki jih oblasti štejejo kot dezerterje. Pri tem je treba upoštevati 30. člen ZMZ-1, ki določa, da lahko utemeljen strah temelji tudi na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. Eden od razlogov za strah pred bodočim preganjanjem je nastal šele z zapustitvijo Sirije in s prihodom v Slovenijo, ker je takrat nastopilo dejstvo, da tožnice in njenih sinov, ki sta vojaška obveznika, ni več v izvorni državi in bi jih zato lahko oblasti štele kot nasprotnike režima, kar je razlog za strah pred bodočim preganjanjem.

21. Sodišče je iz navedenih razlogov izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

22. V obravnavani zadevi sodišče ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko sodišče tudi samo prizna tožnici status begunca. Za tako odločitev dajejo zadostno podlago podatki postopka in dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi. Sodišče je torej glede na vse navedeno ocenilo, da so podani pogoji za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, zato je sodišče odločbo tožene stranke, ki je prošnjo tožnice zavrnila, v tem delu odpravilo in samo odločilo o tožničini prošnji tako, da ji je priznalo status begunca. Za odločanje v sporu polne jurisdikcije so namreč izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki določajo, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Ker je sodišče po odpravi odločbe samo odločilo o stvari in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje toženi stranki, se ni posebej opredeljevalo do tožbenih navedb o tem, ali se lahko odločbo odpravi le v delu, v katerem je odločeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

K točki II izreka:

23. Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.