Jedro

Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist. Toženka pravilno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, bistveno drugačna in se do stališč, izoblikovanih v spremenjeni sodni praksi, ni mogla izreči. Ker sta pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla dosti prej, preden je Vrhovno sodišče svojo prakso spremenilo, je logično, da tudi v toženkinem odgovoru na pritožbo ni trditev v tej smeri. Stranki sta sicer imeli možnost, da se opredelita do stališč v sodbi Sodišča EU, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani do izjavljanja glede novih stališč Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje. Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP nepopolno, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. Sodišče druge stopnje je ravnalo napak, ko se je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oprlo na peto alinejo 358. člena ZPP.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Ozadje zadeve in dosedanji potek postopka

1.Pravni stranki sta sklenili izvršljiv notarski zapis SV ... - Pogodba o dolgoročnem kreditu št. ... in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitve hipoteke na podlagi 142. člena Stvarnopravnega zakonika. Tožnika sta vložila zoper toženko tožbo zaradi ugotovitve ničnosti Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, v notarskem zapisu opr. št. ... z dne 30. 4. 2007, ugotovitve neveljavnosti in izbrisa vknjižene hipoteke ter zaznambe neposredne izvršljivosti z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je presodilo, da pogodbeni pogoj vezanosti na valuto CHF ni bil nepošten in ob sklenitvi ni bila podana slaba vera toženke, pa čeprav ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Prav tako v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Toženka v času sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niti ukrepa švicarske centralne banke v letu 2015, ki je povzročil apreciacijo CHF. Objektivno ta ukrep ne izvira iz njene sfere in toženka nanj ni imela nikakršnega vpliva. Toženka ni bila dolžna predočiti opozoril iz poročil Banke Slovenije o finančni stabilnosti v letih 2005, 2006 in 2007, saj ta pomenijo le splošna opozorila o dolžnosti poslovnih bank ter pomembnosti celovitega informiranja potrošnikov o valutnem tveganju. Čeprav se je bila toženka na podlagi zakonskih določil dolžna zavarovati pred valutnim tveganjem, pa se iz naslova sprememb gibanja tečaja CHF ni mogla okoriščati. Kreditojemalec je bil res izpostavljen valutnemu in obrestnemu tveganju, toženka pa le kreditnemu tveganju, a takšno tveganje za toženko ni pomenilo neznatnega tveganja. Tožnika nista bila zavedena in bi se morala kot povprečno preudarna in pozorna potrošnika zavedati, da lahko v obdobju ročnosti kredita pride tudi do večjih sprememb med vrednostjo valut, ne le do minimalnih.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Kot zmotno pa je ocenilo presojo, da pogodbeni pogoj ni bil nepošten; neizravnana informacijska podrejenost je vplivala tudi na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto. Pomembno je, da lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik navedeni pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu se tožnika ob nespremenjenih dohodkih nista mogla izogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost. Dobra vera toženke ni bila podana; kreditno razmerje je vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic. S strani toženke vnaprej pripravljeni pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto je imel za posledico, da je potrošnik prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala. To je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama. Glede ničnosti pogodbe je sodišče pojasnilo, da so sankcije kršitve po nacionalni ureditvi in Direktivi 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) različne; Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) določa ničnost, Direktiva 93/13 pa, da nepošteni pogoj ne zavezuje. V konkretni zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, zato ta ne more ostati v veljavi. Ničnost celotne kreditne pogodbe in s tem tudi akcesornega sporazuma o zavarovanju terjatve s hipoteko narekuje izbris hipoteke iz zemljiške knjige in zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa.

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 361/2023 z dne 22. 5. 2024 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je spremenilo sodbo prve stopnje, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma ali bi moralo pritožbeno sodišče bodisi sodbo prve stopnje razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje bodisi aktivirati mehanizem odprtega sojenja v pritožbenem postopku (torej ali bi moralo pritožbeno sodišče pozvati pravdni stranki, da se lahko, glede na spremenjeno sodno prakso, o tem izjavita oziroma podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na navedeno novo pravilno uporabo materialnega prava relevantni, oziroma bi ju moralo povabiti na sejo)?

Revizijski postopek

5.Toženka v reviziji poudarja, da temelji sodba pritožbenega sodišča na materialnopravnih izhodiščih sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, medtem ko sta bili pritožba in odgovor na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje podani konec leta 2020 oziroma v začetku leta 2021. Odločitev sodišča prve stopnje je bila v času sojenja skladna s prevladujočo sodno prakso Vrhovnega sodišča, pritožbena sodba pa temelji na dejanskem stanju, ki ga toženka ni mogla izpodbijati s pritožbo, saj je na prvi stopnji uspela. Sodna praksa se je od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pomembno spremenila, na kar je vplivala tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU); Vrhovno sodišče je svoja stališča nadgradilo, sodišče druge stopnje pa je temu sledilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 8/2022 zavzelo stališče, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Tako je sodišče druge stopnje zaključilo, da neopravljena pojasnilna dolžnost privede do nepoštenosti ter posledično ničnosti kredita v CHF. Glede novih materialnopravnih naziranj Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2022 se toženka ni imela možnosti opredeliti. Poudarja, da v času priprave odgovora na pritožbo ni mogla pričakovati, da bi se za ključno štela ugotovitev sodišča prve stopnje o domnevno neopravljeni pojasnilni dolžnosti banke. Dejansko stanje je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno oziroma je sodišče druge stopnje ugotovilo celo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Toženki tako ni bila zagotovljena pravica do izjave glede stališč Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2022 in glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. S procesnim ravnanjem sodišča druge stopnje sta ji bili kršeni pravica do izjave (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno da sodbo sodišča druge stopnje sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

6.Tožnika v odgovoru na revizijo izpostavljata, da je sodišče druge stopnje obe stranki seznanilo, da bo pri odločanju o pritožbi tožnikov upoštevalo razlago SEU v sodbi C-405/21 z dne 13. 10. 2022. Skladno z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je strankama dalo možnost, da se izjavita o stališčih sodišča druge stopnje in sodbe SEU. Opozarjata na mnenje Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), da samo po sebi ni v nasprotju z jamstvi poštenega postopka, če sprememba sodne prakse učinkuje že v tekočih postopkih, torej postopkih, ki so se začeli še pred spremembo sodne prakse.(2) Sodišče druge stopnje je ravnalo skladno s prakso ESČP, da mora v določenih primerih sodišče stranke opozoriti na možnost spremembe sodne prakse in jim omogočiti, da svoja ravnanja temu prilagodijo. Obema strankama je dalo možnost, da se izjavita, toženka pa ni podala dodatnih pravnih naziranj, zaradi katerih bi moralo sodišče druge stopnje razpisati obravnavo oziroma zadevo vrniti v sojenje pred sodišče prve stopnje. Predlagata zavrnitev revizije.

7.Revizija je utemeljena.

8.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo le v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

9.Razvoj prava s pomočjo sodne prakse je nujni del pravne tradicije v vsakem pravnem sistemu. Vendar pa mora biti razvoj sodne prakse predvidljiv do te mere, da se lahko naslovniki pravne norme prilagodijo pravnemu razvoju. Uporaba nove/spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zato zahteva, da sodišče poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Ne glede na to mora sodišče vselej obrazložiti, zakaj je pri odločitvi v konkretni zadevi odločilo po stari sodni praksi oziroma zakaj po novi, saj to zahteva ustavnoprocesno jamstvo obrazloženosti, varovano z 22. členom Ustave.(3)

10.Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist. Revizijske navedbe se v bistvu osredotočajo na očitek, da temelji odločitev sodišča druge stopnje na materialnopravnih izhodiščih sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ki je bila izdana 19. 4. 2023, medtem ko sta bili pritožba in odgovor na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje podana konec leta 2020 oziroma v začetku leta 2021. Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče obravnavalo že v sklepu II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024.(4)

11.Vrhovno sodišče je v novejših odločbah(5) poudarilo, da je razvoj sodne prakse SEU zahteval nadgraditev njegovih predhodnih stališč v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami vezanimi na valuto CHF. Ključno je stališče, da pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika.(6) V odločbi II Ips 54/2023 je poudarilo, da je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja odvisna od vsebine posameznega pogoja in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša, in načina predstavitve pogoja.(7) Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, da je to, da se valutno tveganje lahko realizira le bodisi v korist bodisi v škodo potrošnika, ne pa tudi ponudnika, posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank (zaprte devizne pozicije) in dovoljene vsebine bančnega instrumenta, in da to samo po sebi še ne povzroči znatnega neravnotežja.(8) Če je banka skrbno opravila svojo pojasnilno dolžnost, v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama in ni nepoštenosti pogodbenega pogoja.(9) Novejša praksa Vrhovnega sodišča torej terja ugotovitev o tem, kakšna pojasnila je posojilodajalec pred sklenitvijo pogodbe posredoval posojilojemalcu, kar omogoča presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, na podlagi teh ugotovitev pa je šele mogoča presoja poštenosti pogodbenega pogoja.

12.Toženka pravilno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, bistveno drugačna in se do stališč, izoblikovanih v spremenjeni sodni praksi, ni mogla izreči. Ker sta celo pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla dosti prej, preden je Vrhovno sodišče svojo prakso spremenilo, je logično, da tudi v toženkinem odgovoru na pritožbo ni trditev v tej smeri. Tako je bila v trenutku, ko je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi, podana procesna situacija, ki jo predvideva drugi odstavek 351. člena ZPP in ki od sodišča druge stopnje zahteva, da "s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge; pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo."

13.Sodišče druge stopnje je v procesnem sklepu I Cp 173/2021 z dne 1. 6. 2024, sprejetem v obravnavani zadevi, pojasnilo, da bo v nadaljevanju pritožbenega postopka pri odločanju upoštevalo sodbo SEU C‑405/21 z dne 13. 10. 2022 in v njej sprejeto razlago, da je člen 3(1) in člen 8 Direktive 93/13 treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo dobre vere v smislu člena 3(1). Toženka v reviziji navaja, da citirana sodba SEU ni vplivala na odločitev o pritožbi, saj temelji izpodbijana sodba sodišča na materialnopravnih izhodiščih sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022.

14.Stranki sta tako sicer res imeli možnost, da se opredelita do stališč v citirani sodbi SEU, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani, in v tem delu drži toženkin osrednji revizijski očitek, da se izjavita glede novih stališč Vrhovnega sodišča,(10) na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze. Sodišče druge stopnje je pri presoji, kot je navedlo,(11) izhajalo iz "slovenske ureditve ZVPot in ne neposredno Direktive 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega" in "kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU".

15.Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP, nepopolno, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. S toženkinega zornega kota je bila tako izpodbijana sodba zaradi uporabe spremenjene sodne prakse presenečenje. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pritrdilen.

16.Zaradi ugotovljene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Dodatni napotki niso potrebni.

17.Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993.

Op. št. (2)Sklicevanje na zadevo ESČP Hoare proti Združenemu kraljestvu, 16261/08 z dne 12. 4. 2011.

Op. št. (3)Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-164/15 z dne 18. 2. 2016.

Op. št. (4)V tej zadevi je Vrhovno sodišče obravnavalo nekoliko drugače postavljeno dopuščeno vprašanje: "Ali je pritožbeno sodišče kršilo 355. člen ZPP, ko ni zadeve vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, niti ni razpisalo naroka, niti ni stranke pozvalo k dopolnitvi trditvene podlage in dokaznih predlogov, ki so postali relevantni šele s spremenjeno sodno prakso?"

Op. št. (5)Glej zlasti odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

Op. št. (6)Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 45. točka obrazložitve.

Op. št. (7)Točka 16 obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023. V tej zadevi je Vrhovno sodišče sicer odločilo po odločitvi sodišča druge stopnje, ki je predmet revizijskega preizkusa.

Op. št. (8)Točka 12 obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023.

Op. št. (9)Prav tam.

Op. št. (10)Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

Op. št. (11)Točka 13 sodbe sodišča druge stopnje.

---.---

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 25 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 8

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.