Jedro

Zahtevek tožeče stranke je utemeljen na podlagi 1. odst. (in 2. odst.) 156. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (po katerem lahko vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, pri čemer sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni na območju zemljišč tožeče stranke s parcelnimi št. 1360/1, 1356/1, 1357, 1358, 1368/2, 1383, 1387, 1368/5, 3558, 3559, k.o. S., v skladu z načrtom projektne dokumentacije, številka projekta 308/99, julij 2000, izvajalca I. d.o.o., ki je sestavni del izreka te sodbe (priloga A 3 in A 4 spisa), urediti kanalizirano strugo v kamnitem obokanem profilu S. potoka v dolžini 70 metrov, 9 metrov in 100 metrov, kot je prikazano v skici, ki je sestavni del izreka sodbe (priloga A 8 spisa). Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 501.556,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem zakonitem zastopniku vložila pritožbo iz razlogov po 2. in 3. tč. 338. čl. ZPP in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi trdi, da se strinja (verjetno: da se ne strinja) z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da bi v času odločanja bila pasivno legitimirana. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je Zakon o vodah (Ur.l. 67/2002), razveljavil določbo 17. čl. ZVO, po katerem je voda kot naravni vir bila v lasti države, v konkretnem primeru gre za s. potok. Glede na citirano določbo tožena stranka tako ni več lastnica s. potoka. Zmotna je ugotovitev, da gre za spremembo navedene določbe ZVO tik pred izdajo odločbe. Zakon o vodah, Ur.l. 67/2002, je stopil v veljavo 10.8.2002 in ne 7.5.2004, kot to zmotno ugotavlja izpodbijana sodba. Zaradi tega ne gre za spremembo zakonske določbe tik pred izdajo sodne odločbe. Pripomniti je, da je bila razveljavljena določba 94. čl. Zakona o vodah, ki jo je razveljavil ZVO, Ur.l. 41/2004 (193. čl.). Razveljavitev je stopila v veljavo 7.5.2004. Zato je po mnenju tožene stranke pravilna ugotovitev, da tožena stranka kot lastnik potoka ni pasivno legitimirana. Nadalje meni, da sodišče zmotno razlaga določbi 23. in 24. čl. Zakona o vodah. Določba 23. čl. govori o spremembah struge (trajna), dočim določba 24. čl. govori o postopku vzpostavitve v prejšnje stanje. Lastnik zemljišča ali imetnik vodne pravice vloži zahtevo za vzpostavitev v prejšnje stanje na Ministrstvo najkasneje v enem letu od dne, ko je voda zapustila vodno zemljišče ali poplavila priobalno in drugo zemljišče. O zahtevi odloča Ministrstvo. Tožena stranka v konkretnem primeru ni lastnica zemljišča in tudi ne imetnica vodne pravice v smislu določb tega zakona. Zato sodišče zmotno sklepa, da je za vzpostavitev v smislu določbe 24. čl. dolžna poskrbeti država. Tožena stranka navaja, da vodno in priobalno zemljišče v konkretnem primeru s. potok ni v lasti države, saj ta potok nima samostojne parcelne številke, ampak deloma tudi teče po zemljišču tožeče stranke. Izpodbijana sodba nalaga toženi stranki urediti kanalizirano strugo v dolžini 70 m, 9m in 100 m po projektu, ki ga je izdelalo podjetje I. Pripomniti je, da je bil projekt izdelan za potrebe celovite sanacije obravnavanega območja in ocene predračunske vrednosti celotne investicije, zaradi eventuelnih dogovarjanj s potencialnimi sofinancerji in lastniki infrastrukture na tem območju, pri čemer tožena stranka ne bi smela biti zavezanka za celotno investicijo.

Dejstvo je, da je sicer tožena stranka po Zakonu o vodah dolžna skrbeti za t.i. vodno infrastrukturo (44. in 45. čl.), kamor je sicer uvrstiti tudi kanalizirano strugo navedenega potoka, ne bi pa je smeli bremeniti tudi s stroški vseh drugih posegov, ki jih je za dosego cilja - celovite sanacije obravnavanega območja, potrebno izvesti. Poleg tega za zaščito interesov tožeče stranke, kar naj bi bil namen predmetnega postopka, ni nujna izvedba vseh del oz. v celotni dolžini trase struge, in v tem delu sodba presega celo namen tožeče stranke, ki je v zavarovanju njenega premoženja pred neko bodočo škodo. Na poplavno varnost tožeče stranke vpliva le stanje struge gledano gorvodno od objektov tožeče stranke, ne pa tudi dolvodno, torej zgolj v tistem delu struge, po kateri voda priteče do nepremičnin tožeče stranke oz. do vtoka v pokriti del, ne pa tudi nižje od njenih nepremičnin. Tožeča stranka ne oporeka nujnosti sanacije struge in je že v preteklosti priznavala, da so ukrepi nujni, saj je s tem namenom nenazadnje tudi naročila izdelavo projekta potrebnih del. Vendar v tem delu z namenom, da se z lokalno skupnostjo in drugimi faktorji, ki so s svojimi dejavnostmi in posegi sooblikovali oz. vplivali na samo stanje prostora, doseže sporazum o sofinanciranju potrebnih posegov. Zakon o vodah v 90. čl. določa tudi naloge lokalne skupnosti (občine). Dejstvo je, da na stanje vodotoka vpliva oz. je vplivalo več dejavnikov, ki ne izvirajo vsi iz sfere tožene stranke. Sam objekt je sicer ustreznih dimenzij in bi tudi konstrukcijsko vzdržal več, če se namembnost nad njim ne bi spreminjala. Do zadnje porušitve stropa kanala je prišlo ob polaganju kanalizacije (Občina D.), ker je trasa kanalizacije potekala preblizu vodotoka. Občina D. je porušeni kanal takoj sanirala, tako da v tem trenutku ni neposredne nevarnosti, vsaj kar se možnosti vdrtja tiče. Odgovornost tožeče stranke je v tem, da je pokrila oz. zabetonirala del vodotoka. To je bil razlog, da se ni moglo struge čistiti oz. vzdrževati. Če bi bila struga pravilno pokrita, bi bilo omogočeno redno vzdrževanje. Tožeča stranka je betoniranje dvorišča in struge opravila brez vsakega soglasja pristojnega organa in je zato tudi deloma kriva za škodno nevarnost. Sodba je neizvršljiva neposredno po toženi stranki, saj lahko dela brez ostalih lastnikov nepremičnin v obravnavanem območju izvaja le na odprtem delu struge vodotoka, ne pa v pokritem delu, glede na to, da nepremičnine nad vodotokom niso v njeni lasti, ampak v lasti tožeče stranke, ki bo morala betonski del odstraniti, da bi se eventuelno opravila sanacija vodne infrastrukture, za katero je dolžna skrbeti tožena stranka. Dodatna okoliščina, ki otežuje samo izvršljivost sodbe brez drugih udeležencev je tudi v tem, da so poleg tožeče stranke lastniki nepremičnin nad pokritim delom vodotoka še druge pravne in fizične osebe.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Svojo trditev, da v obravnavanem sporu ni pasivno legitimirana, tožena stranka uveljavlja šele v pritožbi, pri čemer navaja, da ni več lastnica S. potoka vse od uveljavitve Zakona o vodah, ZV-1, Ur.l.RS št. 67/2002 (torej od 10.8.2002, ne pa od 7.5.2004, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje), kateri je razveljavil določbo 17. čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO, Ur.l.RS št. 32/93), po katerem je bila voda kot naravni vir v lasti države. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pomembno dejstvo, da tožena stranka v času odločanja po sodišču prve stopnje v predmetni zadevi ni bila več lastnica S. potoka, pomembno je, da je to bila v času vložitve tožbe (26.10.2001) in je njena pasivna legitimacija zato podana; 190. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Uporaba predpisa, ki je pričel veljati šele tekom obravnavanega postopka (tj. ZV-1), torej ne prihaja v poštev; ne glede na to pa v nobenem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti njegovega 23. in 24. čl., saj oba urejata povsem drugačno situacijo od predmetne, in sicer trajno spremembo struge in vzpostavitev v prejšnje stanje, pri obravnavani zadevi pa za takšno situacijo ni šlo. Tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi odstranitev škodne nevarnosti z območja njenega proizvodnega obrata, ki je v dotrajanosti konstrukcije kamnitega oboka kanalizirane struge S. potoka in v zaprodenosti struge, zaradi katere ima voda minimalno pretočnost in grozi resna nevarnost poplav v proizvodnem obratu in poslovnih prostorih tožeče stranke. Odstranitev tega vira nevarnosti, od katerega grozi večja škoda, uveljavlja na način, ki je razviden iz projektne dokumentacije izvajalca I. d.o.o. (št. projekta 308/99), ki je bila izdelana po naročilu tožene stranke. V zvezi s to projektno dokumentacijo ni tožena stranka v postopku na prvi stopnji navajala ničesar, šele sedaj v pritožbi pa izpostavlja (in te trditve predstavljajo, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, nedopustne pritožbene novote), da je bil projekt izdelan za potrebe celovite sanacije območja, da tožena stranka ne bi smela biti sama zavezanka za celotno investicijo, da za zaščito interesov tožeče stranke ni nujna izvedba vseh del oz. v celotni dolžini struge in da na poplavno varnost tožeče stranke vpliva le stanje struge gledano gorvodno od objektov tožeče stranke, ne pa tudi dolvodno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje projektna dokumentacija, ki je bila podlaga zahtevku tožeče stranke, popis potrebnih ukrepov sanacije kanalizirane struge v kamnitem obokanem profilu; tožena stranka je bila tista, ki bi morala že v postopku na prvi stopnji dokazno podprto zatrjevati, kateri ukrepi, ki jih sanacija predvideva, ne bi bili nujni za dosego poplavne varnosti tožeče stranke oz. Ne bi bili nujni za zaščito interesov tožeče stranke, kot to poimenuje tožena stranka, vendar pa ni tožena stranka v zvezi s tem zatrjevala ničesar. Ravno tako se v zvezi s potrebno sanacijo ni sklicevala na naloge lokalne skupnosti po Zakonu o vodah, kot to nekonkretizirano navaja v pritožbi. Glede na to navedenih njenih trditev ni mogoče upoštevati. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka uveljavljala sanacijo potoka le na tistem delu kanalizirane struge, ki se nahaja na tovarniškem kompleksu tožeče stranke in tudi sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo obveznost, da sanira kanalizirano strugo na območju zemljišč tožeče stranke, ne pa kje drugje. Glede na to je tudi neupoštevna pritožbena trditev, češ da je sodba neizvršljiva neposredno po toženi stranki, ker da lahko brez soglasja ostalih lastnikov nepremičnin, dela izvaja le na odkritem delu vodotoka, ne pa tudi na pokritem.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen na podlagi 1. odst. (in 2. odst.) 156. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (po katerem lahko vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, pri čemer sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori), in da je odgovornost tožene stranke objektivna; vir nevarnosti, od katerega grozi tožeči stranki večja škoda je v dotrajanosti kamnitega oboka struge potoka - S. vode - ki je poškodovan, obok se ruši, poškodovane so stene struge (priči K., Ž., fotografije), struga je zaprodena - s tem je zmanjšana pretočnost potoka, to stanje pa predstavlja nevarnost poplav večjih razsežnosti. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se tožena stranka v zvezi z zatrjevanim virom škodne nevarnosti sicer lahko razbremeni svoje odgovornosti, vendar je dokazno breme za obstoj razbremenilnih okoliščin na njeni strani (177. čl. ZOR), in tudi po mnenju pritožbenega sodišča, tožena stranka ni izkazala relevantnih okoliščin, ki bi narekovale odgovornost ali soodgovornost tožeče stranke; pritožba v zvezi s tem trdi, da na stanje vodotoka vpliva oz. je vplivalo več dejavnikov, ki ne izvirajo vsi iz sfere tožene stranke in da naj bi bila odgovornost tožeče stranke v tem, da je pokrila oz. zabetonirala del vodotoka, kar je bil razlog, da se struge ni moglo čistiti oz. Vzdrževati. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožeča stranka betonske plošče položila na območju lukenj oz. vdorov, ki so se pojavile na določenih mestih zaradi rušenja kamnitega profila v strugo in z namenom zaščite pred morebitno škodo, to ravnanje pa je opredelilo kot posledico škodne nevarnosti. S to ugotovitvijo pritožbeno sodišče soglaša, trditve, kakršne je v navedeni smeri podala tožena stranka, ne morejo pripeljati do njene razbremenitve odgovornosti; in ker je tožeča stranka uveljavljala v tej pravdi konkretne ukrepe sanacije struge, bi morala tožena stranka tudi določno navesti, kateri so tisti ukrepi od uveljavljenih, ki bi jih bila dolžna izvesti tožeča stranka sama glede na zatrjevano njeno odgovornost za škodno stanje.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.