Jedro

Ker tožnica ni dokazala opravičljive zmote in tudi ne, da je sodno poravnavo sklenila pod prisilo, niso podani razlogi za razveljavitev sodne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki njenega izreka s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, „da se razveljavi sodna poravnava Okrajnega sodišča v Domžalah P 124/2007 z dne 11. 09. 2009, sklenjena med tožečo (toženo) stranko B. J. in toženo (tožečo stranko) J. P.“. V 2. točki njenega izreka (pravilno gre za sklep) je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da je dolžna tožena stranka pripoznati že plačani del odvetniških stroškov po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1421/2001 z dne 29. 03. 2002 v znesku 300.000,00 SIT (1.252,00 EUR) in izplačati razliko 476.336,00 SIT (1.987,71 EUR) oziroma v primeru pobota medsebojnih terjatev 776.336,00 SIT (3.239,60 EUR) in 693.826,00 SIT (2.835,30 EUR) izplačati razliko v znesku 82.510,00 SIT (344,31 EUR). Hkrati je (3. točka izreka sodbe) tožeči stranki naložilo, da je dolžna tožencu povrniti 778,68 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 73/07; UPB 3 s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pred spremenjenim sodnikom posameznikom in pred drugim Okrajnim sodiščem v okviru pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 70. členom ZPP, saj bi morala biti sodnica, ki je že odločala v izvršilnem postopku o utemeljenosti zahtevka toženca kot upnika po sklenjeni sodni poravnavi, v tem postopku izločena. Vztraja, da je sodno poravnavo s tožencem sklenila pod vplivom dejanske zmote glede izračuna obresti in pod vplivom sile, ki jo je nad njo izvajala razpravljajoča sodnica, da naj podpiše poravnavo, sicer bo morala tožencu plačati še več in naj si sama izračuna obresti, če se z izračunom sodišča ne strinja. Poudarja, da je razpravljajoča sodnica na obravnavi v predmetni zadevi priznala, da je pripravila izračun obresti od zneska 1.266,67 EUR po programu za izračun obresti. Na njen ugovor, da ni bila upoštevana odločba Ustavnega sodišča U-I-300/2004 z dne 02. 03. 2007, je sodnica vztrajala, da je izračun pravilen in zakonit. To ne drži, saj bi za terjatve pred letom 2007 sodišče moralo izračunati obresti do višine glavnice, ki so po sklenjeni poravnavi približno trikrat presegle višino in je zato sodišče kršilo omenjeno ustavno odločbo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ji je toženec po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1241/2001 dolgoval 300.000,00 SIT, ki jih je najprej poravnal, potem pa neupravičeno terjal nazaj, kar mu je sodišče pripoznalo, čeprav je iz spisa Okrajnega sodišča v Domžalah K 175/2005 razvidno, da toženec do nje nima več premoženjskopravnih zahtevkov. Poudarja, da je predlagala pobot medsebojnih terjatev, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zmotno je navajanje sodišča, da sodišče ni „presodilo“ višine vtoževane terjatve, saj je sodnica V. H., ki je bila zaslišana kot priča to priznala. Neprimerna je navedba sodišča prve stopnje, da je toženec „popustil“ pri višini svojega zahtevka, saj je bil pripoznan znesek v približni višini vtoževane terjatve, pod prisilo sodišča. Ne drži trditev sodišča, da želi znižati vtoževani znesek po sklenjeni sodni poravnavi, želi le, da se izvrši pravilen in zakonit izračun zamudnih obresti od prisojene glavnice in da se prisojena glavnica zniža za že plačane odvetniške stroške s strani toženca.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po drugi točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da bi sodnica, ki je odločala že v izvršilnem postopku o utemeljenosti zahtevka upnika (sedaj toženca), morala biti izločena, ni podana. Dejstvo, da je razpravljajoča sodnica na podlagi sodne poravnave (njeno razveljavitev zahteva tožnica s predmetno tožbo) izdala sklep o izvršbi (drugih okoliščin pritožnica ne uveljavlja), ne predstavlja izločitvenih razlogov niti po 5. točki 70. člena ZPP niti po 6. točki 70. člena ZPP. Kot je bilo tožnici že pravilno obrazloženo (sklep Su 020503-00084/10 z dne 29. 10. 2010), velja v izvršilnem postopku načelo formalne legalitete, kar pomeni, da je sodišče vezano na izvršilni naslov (sporno sodno poravnavo) in dovoli izvršbo zaradi izterjave terjatve na podlagi izvršilnega naslova. Ni mogoče šteti, da bi si sodnica z odločitvijo v izvršilnem postopku ustvarila določen odnos do zadeve, česar pa tožnica sicer niti ne trdi. Obrazložitvi zavrnitve predlagane izločitve sodnice tožnica tudi sicer obrazloženo ne nasprotuje. Vztraja le pri trditvi, da bi morala biti sodnica, ki je že odločala v izvršilnem postopku, izločena. Drugih bistvenih kršitev določb postopka tožnica ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi zoper 1. točko izreka odločbe:

6. Izpodbijanje sodne poravnave (pravdni stranki sta sklenili sodno poravnavo 11. 09. 2009 v postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah P 216/2009) ureja ZPP. Gre za posebno vrsto tožbe, tako imenovano procesno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo (Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, stran 119 – 120). Določba petega odstavka 393. člena ZPP napotuje na uporabo določb o obnovi postopka (odloča se s sklepom). Sodišče prve stopnje jih ni upoštevalo (tožnica kršitve postopka ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti) in je odločilo vsebinsko (s sodbo) o tožbenem zahtevku za razveljavitev sodne poravnave, kot ga je uveljavljala tožnica. Pritožbeno sodišče je zato o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, odločalo s sodbo.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da niso podani razlogi za razveljavitev sodne poravnave (napaka volje), ker tožnica ni dokazala, da je bila pri sklepanju sodne poravnave v (opravičljivi) zmoti in tudi ne, da jo je sklenila pod prisilo.

8. Po trditvi tožnice, pri kateri vztraja v pritožbi, jo je sodišče v postopku P 124/2007 spravilo v dejansko zmoto, ker je zmotno in nepopolno presodilo višino vtoževane terjatve in je zaradi nepravilne presoje sodišča s toženo stranko 11. 09. 2009 sklenila sporno sodno poravnavo.

9. Napake volje (zmoto) je treba, kot je pravilno postopalo sodišče prve stopnje, presojati po pravilih Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). Pravno upoštevna zmota je le opravičljiva zmota (46. člen OZ), kar pomeni, da mora biti zmota bistvena in da mora stranka pri sklenitvi ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Sodišče prve stopnje je tožnici ustrezno in pravilno pojasnilo (obrazložitev na tretji strani do pete strani sodbe), zakaj ocenjuje, da ni bilo zmote ali sile in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na njegove razloge sklicuje. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo, da sodišče v zadevi P 124/2007, v kateri je bila sklenjena poravnava, ni sodilo (o zahtevku ni meritorno odločalo), temveč je strankam le pomagalo pri sklenitvi sodne poravnave. Stranki sta z vzajemnim popuščanjem prekinili spor in določili vzajemne pravice in obveznosti. Predloženi obračun obresti (potrditvi tožnice napačen), ki ga je sicer res izdelalo sodišče, čeprav sta, kot trdi tožnica s tožencem sklepala poravnavo na njegovi podlagi, ne pomeni, da je sodišče „presojalo višino vtoževane terjatve“, pri čemer vztraja pritožnica.

10. Nosilnega razloga sodišča prve stopnje, da tudi če bi štelo, da je tožnica ravnala v zmoti (sodišče sicer ocenjuje, da zmote ni bilo), le-ta ne bi bila opravičljiva, tožnica obrazloženo niti ne izpodbija. Že navedbe tožnice v tožbi, potrjene z njeno izpovedbo, da je po obravnavi pregledala dokumentacijo in ugotovila „da jo sodišče zavaja“, kažejo na nezadostno skrbnost tožnice pri sklepanju sodne poravnave. Če je bila tožnica, kot vztraja v pritožbi, v dvomu glede pravilnosti obrestnega izračuna (pravilnost upoštevanja odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/2004), bi lahko, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bodisi sama opravila (ponoven) izračun, bodisi sodne poravnave ne bi sklenila. Skrbnost ravnanja bi tožnici, ki je prava vešča stranka (dolgoletna odvetnica) in je, kot je sama povedala bila z ustavno odločbo seznanjena, reševala pa je tudi sama zadeve z obrestno tematiko, narekovala da preveri izračun obresti. V nobenem primeru pa se, ob dejstvu, da je sodno poravnavo podpisala, ne more uspešno sklicevati na to, da jo je sodišče spravilo v dejansko zmoto, ker je „zmotno in nepopolno presodilo višino vtoževane terjatve tožene stranke“.

11. Predmetni postopek (zaradi razveljavitve sodne poravnave) ni bil namenjen preverjanju pravilnosti obračuna obresti oziroma pravilnosti zneska, ki se ga je tožnica s podpisom sodne poravnave zavezala plačati. Nepomembno je, ali je izračun pravilen ali ne, kot tudi, za koliko je toženec (tožnik v zadevi P 124/2007) „popustil pri višini tožbenega zahtevka.“ Na pritožbene trditve v zvezi s tem pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem, da je sodišče nanjo „izvajalo silo in pritisk v smislu sklenitve sporne sodne poravnave“ je treba tožnici pojasniti, kot ji je sicer pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (četrta stran obrazložitve), da opozorilo sodišča na stroškovne posledice in na to, da bo (v primeru nesklenitve sodne poravnave) postopek tekel naprej, ni mogoče opredeliti kot grožnjo v smislu 45. člena OZ. Prizadevanje za poravnavo in predstavitev svojega videnja zadeve pa narekuje sodišču tudi določba 305.a člena ZPP.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper 2. točko izreka (sklep):

14. S tožbenim zahtevkom uveljavljanim pod 2. točko izreka (za plačilo 1.987,71 EUR oziroma 344,31 EUR) tožnica posega v sodno poravnavo, ki je ni uspela izpodbiti. S sodno poravnavo (res transacta) je spor končan enako kot s pravnomočno sodbo (res iudikata), zato tožnica ne more (ponovno) vložiti tožbe v zahtevkih, o katerih je bilo odločeno s sodno poravnavo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožbo zavrglo (308. člen ZPP). Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku opredeljenem v 2. točki izreka ni meritorno odločalo (ni ga zavrnilo, kot napačno navaja tožnica), temveč je tožbo v tem delu zavrglo (očitno pomotoma navaja, da gre za sodbo, gre za sklep). S pritožbenim razlogovanjem o upravičenosti njenih zahtevkov, pri čemer se sklicuje na postopke v zadevah P 1421/2001 in K 175/2005 (gre že za pravnomočno končane postopke), ne more uspeti. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da posega v že sklenjeno sodno poravnavo, nasprotno, to priznava, saj navaja, da želi le „da se izvrši pravilen in zakonit izračun zamudnih obresti od prisojene glavnice ter da se prisojena glavnica zniža za že plačane odvetniške stroške s strani toženca“.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.