Jedro

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka). Nato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 162,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper stroškovni sklep (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je tožena stranka z odločbo z dne 24. 6. 2013 izpolnila zahtevo tožeče stranke in da je bila tožba potrebna. Tožena stranka je sicer res izdala zdaj že pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 glede višine tožničine pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in del razlike tudi že izplačala. Vendar pa je tožena stranka navedeno odločbo izdala, ker jo je k temu zavezovala odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, predvsem pa določila Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013). Navedeno odločbo bi tožena stranka izdala tudi, če tožnica ne bi vložila tožbe. Po mnenju tožene stranke tako tožba ni bila potrebna. V zadevi torej ne gre za izpolnitev tožbenega zahtevka, temveč tožnica, glede na kasneje izdano odločbo z dne 24. 6. 2013 ni bila več zainteresirana za to tožbo in jo je zato umaknila. Tožbe pa ni umaknila takoj, ko je prejela odločbo z dne 24. 6. 2013, temveč šele 11. 9. 2013. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da odloči, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je bila upravičena vložiti tožbo, saj je morala to storiti za zavarovanje svojih pravic. V času vložitve tožbe ni mogla vedeti, ali bo tožena stranka pravilno odmerila pokojnino ali ne. Na neko bodoče negotovo dejstvo se tudi ni mogla zanašati. Ravnala je skladno s pravnim poukom v odločbi št. ... z dne 27. 2. 2013. Tožbo je umaknila skladno s pozivom sodišča in potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Slednja je to kot nesporno priznala. Stroški postopka pa so do trenutka umika tožbe že nastali. Kot take jih je tožnica priglasila, sodišče prve stopnje pa ustrezno odmerilo. Tožnica še poudarja, da razlog, zaradi katerega se je tožeča stranka odločila za umik tožbe, ni pomemben, tudi ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen (tako izhaja tudi iz: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, stran 46). Izpolnitev zahtevka med pravdo je namreč šteti kot pripoznavo zahtevka. Način, kako je tožena stranka izpolnila zahtevek, pa ni pomemben. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo niti določb postopka niti materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je tožnica dne 11. 9. 2013 posredovala pisni umik tožbe. Vztrajala pa je pri zahtevku za povračilo stroškov postopka. Tožena stranka je dne 7. 10. 2013 sporočila, da se z umikom tožbe strinja, ne pa z zahtevkom za povračilo stroškov postopka.

Sodišče je odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, če je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožnici povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče, kot na primer opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014, Psp 525/2013 z dne 20. 3. 2014, Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010 itd..

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je izdala odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi določbo ZOPRZUJF-a in odločbe Ustavnega sodišča z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala, saj je odločba z dne 24. 6. 2013 očitno postala pravnomočna. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožba ni bila potrebna. Tožnica je namreč tožbo vložila zoper dokončno odločbo, s katero ji je bila zmanjšana pokojnina. Kakšne bodo nadaljnje odločitve pristojnih organov oziroma tožene stranke, pa tožnica ni mogla predvideti. Tožnici tudi ni mogoče očitati, da je zamudila z umikom tožbe, saj je bila le-ta umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, kar pomeni, da toženi stranki s tem v zvezi tudi niso nastali nobeni stroški.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da navedeni odgovor na odločitev pritožbenega sodišča ni imel nobenega vpliva.