Jedro

Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 271,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 1.045,15 EUR, za razliko nad priznanim zneskom 271,07 EUR, kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 49,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo s tem, da je terjatev zastarala. Navedlo je, da terjatev zastara v roku petih let, ker je tožeča stranka zahtevala vrnitev spornega plačila na podlagi 190. člena OZ, za te vrste terjatev pa velja petletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje ne sprejema utemeljitve tožeče stranke, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke izvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva A. po sklepu z dne 16. 7. 2009, ker bi po mnenju sodišča tožeča stranka s svojimi strokovnimi službami morala poznati predpise in vedeti za zakonito prevedbo. Argumentacija sodišča je neprepričljiva, nelogična in očitno napačna. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo zaradi zmotne pravne presoje glede zastaranja.

Tožba za povračilo preveč izplačanega zneska plače v višini neto prejetih zneskov v spornem obdobju je bila vložena na podlagi 3.a člena ZSPJS. V tretjem odstavku 3. člena ZSPJS zakon prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določeno z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in kolektivnimi pogodbami. Tožena stranka je neupravičeno pridobila razliko v plači, zato mora to razliko v plači vrniti na pravnem temelju neupravičene obogatitve. Šele z ugotovitvijo Ministrstva A., ki je s sklepom z dne 16. 7. 2009 tožeči stranki naložilo odpravo nepravilnosti, ugotovljenih v poročilu obveznega nadzora prehoda v nov plačni razred, je nastopil trenutek začetka teka zastaralnega roka za povračilni zahtevek tožeče stranke. Povračilni zahtevek na podlagi nične pogodbe ali ničnega določila pogodbe ne nastane takoj, ko je izpolnitev opravljena. Ničnost pogodbenega določila ne učinkuje sama po sebi, nični posli med pogodbenima strankama dejansko učinkujejo, vse dokler ničnost ni ugotovljena, šele potem nastanejo povračilni zahtevki. Skladna s 87. členom OZ, ki stranki daje pravico do vračila tega, kar je iz naslova ničnega določila dala, je zato tudi razlaga, da tudi zastaralni rok ne začne teči in da se ne izteče, preden je ugotovljena ničnost. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil z vložitvijo tožbe 4. 6. 2014 za vračilo preveč izplačane plače za čas od avgusta 2008 do aprila 2009 podan znotraj 5-letnega zastaralnega roka. Tožbeni zahtevek je tako utemeljen v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike v plači za čas od avgusta 2008 do aprila 2009 zavrnilo, ker je upoštevalo ugovor tožene stranke o zastaranju terjatve.

6. Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače od avgusta 2008 do aprila 2009, zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 23. plačni razred, namesto v 20. plačni razred, kar je ugotovila Nadzorna komisija Ministrstva A.. Ministrstvo A. je s sklepom z dne 16. 7. 2009 tožeči stranki naložilo odpravo nepravilnosti, ugotovljenih v poročilu, ter ji naložilo, da se mora z zaposlenimi, pri katerih so bile ugotovljene nepravilnosti prevedb v plačne razrede, dogovoriti o načinu vrnitve preveč plačanih zneskov plače. 7. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v tretjem odstavku 3. člena določa, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter določbe kolektivnih pogodb. V primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter določbe kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. V 3.a členu ZSPJS je urejeno ravnanje delodajalca v primeru ugotovljene nezakonitosti pri izplačilih plač javnimi uslužbencem. V primeru, če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS določena in izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, se za vračilo preveč izplačanih zneskov uporabljajo splošna pravila civilnega prava. 3.a člen ZSPJS je bil noveliran z Zakonom o spremembah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-S, Ur. l. RS, št. 50/2014), ki v prehodnih in končnih določbah, konkretno v 6. členu, določa, da se postopki pri delodajalcih za vračilo preveč izplačanih plač ter postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah tega zakona.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri odločanju o zahtevku za vračilo preveč izplačane plače (glede na določbo tretjega odstavka 3.a člena ZSPJS, na katerega se sodišče prve stopnje izrecno niti ne sklicuje) potrebno upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in sicer določbi 190., pa tudi 191. člena, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Pri tem pa je izpostavilo, da je to določbo treba razlagati tako, da zmota tožeče stranke glede obveznosti plačila ne izključuje vrnitvenega zahtevka in da je zmota pri plačilu nedolga eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve.

9. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da je bila tožba vložena na podlagi 3.a člena ZSPJS na povračilo preveč izplačanega zneska plače. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja in pravilno ugotovilo, da je terjatev za vračilo razlike v plači za čas od avgusta 2008 do aprila 2009 zastarala, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva A. z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače, ne pa šele takrat, ko se ugotovi ničnost oz. napačen obračun oz. izplačilo plače javnemu uslužbencu, zato je sodišče prve stopnje potem, ko je tožena stranka ugovarjala zastaranje, pravilno zaključilo, da je terjatev iz naslova vračila preveč izplačane plače za sporno obdobje zastarana. Potekel je 5 letni zastaralni rok, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let, enako določbo pa je v 206. členu vseboval prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 42/2002 in nasl. - ZDR), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru (ker gre za terjatve iz leta 2008 in 2009). Ta rok je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).