Jedro

Pri ugotavljanju obstaja zunajzakonske skupnosti je treba odnos med partnerjema presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Po pravni teoriji in sodni praksi gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Razmerje in odnos mora biti tako takšen, da je navzven prepoznaven kot življenjska skupnost, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, pa je pomembna tudi notranja komponenta, to je kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja". Če navedeni elementi niso izkazani, zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR oziroma 4. člena DZ ne obstaja.

Ni dvoma, da je tožnica vestno skrbela za nepokretnega zavarovanca, vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim v razmerju zunajzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo. Pri pokojnem je šlo za nepokretnega človeka in je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem življenjsko, da je želel imeti tožnico, ki je skrbela za njegove najosnovnejše potrebe in socialne stike ob sebi. Takšnega odnosa tako ni moč opredeliti kot zunajzakonsko skupnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 11. 2020 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 3. 2020, da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnemu A. A. od 15. 12. 2018 dalje, in da je toženec dolžan tožnici izdati odločbo o odmeri in izplačevanju vdovske pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je zmotno zaključilo, da naj bi tožnica za pokojnega skrbela le v smislu negovalno skrbniškega odplačanega razmerja. Tak zaključek je naredilo kljub temu, da nobena od prič ni potrdila plačila za skrb in nego, niti o tem ne priča noben listinski dokaz. Sodišče je pri presoji partnerskega razmerja upoštevalo samo telesni vidik, zanemarilo pa je duhovno povezanost dveh starejših oseb. Pri tem ni upoštevalo prič B. B. in C. C., ki sta zaznali prisotnost duhovne bližine in prepletenosti med partnerjema. Iz sodbe ne izhaja, kaj bi moralo biti v situaciji, ko je eden od zakoncev priklenjen na posteljo in na invalidski voziček, tisto več, kar bi takšno razmerje izenačilo z zakonsko zvezo. Sodišče ni napravilo skrbne dokazne ocene ter posledično ni moglo temeljito preveriti obstoj zunajzakonske skupnosti. Že sama pravičnost terja od sodišča, da tožnici, za njeno brezpogojno predajanje, prizna materialno korist po pokojnem partnerju. Vse kar je tožnica dvignila iz računa pokojnika je bilo porabljeno za skupno gospodinjstvo oz. podarjeno sorodnikom. Poleg funkcije "negovalke/skrbnice" je opravljala tudi opravila, ki spadajo v delokrog drugih poklicev, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče je zanemarilo, da se je priča D. D. intenzivno ukvarjal z odnosom med tožnico in pokojnim. Ugotovil je, da je odnos, ki je trajal 5 let do smrti enega od partnerjev, zato moral biti še bolj trden, kot je ta med običajnimi zakonskimi partnerji. Tudi tožnici nenaklonjene priče so skladno potrdile, da je bil pokojnik vse do svoje smrti priseben in bister ter da svojih čustev ni pogosto kazal navzven. Kot takšen je bil sposoben razviti (in ga tudi je) partnerski odnos s tožnico. Že vprašanje, če bi se poročila, kot je izpovedala tožnica in pričanje D. D. ter E. E., da je bilo v tej zvezi govora tudi o poroki, to dejstvo potrjujeta. Izpoved F. F., da naj bi bil njun odnos strogo negovalen in nič več kot to, ter da je tožnico dojemal kot nekoga, ki je skrbel za pokojnega kaže na to, da je njegovo besedišče na las podobno besedilu iz vložene kazenske ovadbe G. G. zoper tožnico. Nelogično je, da bi pokojni H. H. spraševal, če pozna kakšno drugo žensko, če ni hotel, da bi tožnica odšla. Priča I. I., je bil v zadnjih 5 letih pri njem kvečjemu skupaj le nekaj ur in to večinoma v prisotnosti drugih. Njegova vrednost in verodostojnost kot priča je zato močno vprašljiva. Pričanja G. G. sodišče ne bi smelo upoštevati, saj je njen odnos do tožnice sovražen in jo je neutemeljeno kazensko ovadila. Izjava priče G. G., da naj bi tožnica dobivala plačilo je neprepričljiva in te domneve sodišče ne sme šteti za dokazane. Sodišče zmotno navaja, da hči G. G. in J. J. (tedaj še potencialna dedinja) od izida v predmetnem sporu nimata nobene koristi. Resnica je, da sta obe materialno motivirani za propad tožnice, saj bi tako znatno poslabšali možnosti tožnice za uspeh v dediščinski pravdi. Sodišče neutemeljeno spregleda, da so tožničine tožbene navedbe in izpoved v celoti potrdile priče E. E., B. B., K. K. in D. D. Napačna je ugotovitev, da naj bi se pričam I. I., F. F. in H. H. pokojni osebno zaupal, čeprav so vse tri priče potrdile, da je bil rezerviran in ni kazal čustev. Domnevno okoliščino, da je tožnica po smrti pokojnega ostala brez prihodkov, je sodišče interpretiralo izkrivljeno. Sodišče spregleda, da je L. L. izpovedal, da mu je tožnico pokojni enkrat predstavil kot "prijateljico". Pričo E. E. sodišče brez navedbe razloga okvalificira kot neverodostojno pričo. Neutemeljeno sodišče ne verjame patronažni sestri pokojnika B. B. in sosedu M. M. Sta priči, ki nimata nikakršnih koristi od izida tega spora in sta od vseh prič največ časa preživela ob tožnici in pokojnemu. Sodišče brez upoštevanja posebnosti te zunajzakonske skupnosti zaključi, da naj ne bi bilo notornosti, četudi so jo potrdile vsaj štiri priče. Zadeva je primerljiva z ekonomsko skupnostjo, v kateri finančno pridobiva zgolj eden od partnerjev, drugi pa skrbi za dom in vzgojo. Njen prispevek v takšno ekonomsko skupnost je bilo (neodplačano) delo ter skrb za partnerja in njun dom. Sodni očitek o izostanku pooblastila tožnici za pokojnikov osebni bančni račun je odveč. Tožnica se je iz stanovanja izselila zaradi zahteve G. G. Sodišče ni preračunalo, kakšne so bile njune tekoče finančne potrebe in koliko od tega denarja je bilo izročenega v dar pokojnikovi hčerki in obema vnukinjama. Dopis tožnice poslan G. G. oz. njenemu odvetniku, ki naj bi dokazoval plačljiv odnos, je bil poslan kot odgovor na obtožbe in je le dejanje obrambe. Odnos med tožnico in pokojnim je bil več kot samo (neodplačna) nega in pomoč. Izkazana je tudi notranja komponenta zunajzakonske zveze, torej, da je vsak od partnerjev drugega dojemal in obravnaval kot svojega partnerja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in iz obrazložitve sodbe izhajajo razlogi za zaključek, da med tožnico in pokojnim ni bilo zunajzakonske skupnosti, je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz navedene določbe ZPP, po kateri o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za priznanje vdovske pokojnine.

8. Predmet presoje je dokončna odločba toženca z dne 16. 11. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 3. 2020, s katero je bilo odločeno, da tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine. Sporno je, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem zadnja tri leta pred njegovo smrtjo obstajala življenjska skupnost, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni dokazane zunajzakonske skupnosti med tožnico in A. A. in posledično ni izkazan dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Po tej določbi lahko (ob pogojih iz 53. člena ZPIZ-2) pravico do vdovske pokojnine pridobi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je v 12. členu določal, da je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, pa ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na drugih pravnih področjih ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa.1 Namen izenačenja pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze je v varstvu dveh oseb, ki si ustvarita partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza.

10. Pri ugotavljanju obstaja zunajzakonske skupnosti je potrebno odnos med partnerjema presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Po pravni teoriji in sodni praksi gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Razmerje in odnos mora biti tako takšen, da je navzven prepoznaven kot življenjska skupnost, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto pa je pomembna tudi notranja komponenta, to je kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja".2 Če navedeni elementi niso izkazani, zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR oziroma 4. člena DZ ne obstaja.

11. Sodišče prve stopnje je navedeno vprašanje razčiščevalo tako z zaslišanjem tožnice, kot tudi prič. Ustrezno je razčistilo dejansko stanje in sprejelo pravilno odločitev. Neutemeljen je pritožbeni očitek, med tožnico in pokojnim ni šlo za odplačno razmerje. Sodišče prve stopnje se je glede odplačnosti utemeljeno oprlo na izjavo tožnice v presodnem postopku z dne 22. 1. 2023, in sicer, da sta s pokojnim najprej dogovorila za odplačno razmerje, potem pa ji je dal v uporabo bančno kartico in se o "odplačnem" razmerju nista več pogovarjala. Tožnica je tako razpolagala z bančno kartico pokojnega in je iz transakcijskega računa pokojnega lahko dvigovala sredstva (tudi zase), kar je tudi storila, saj to izhaja iz predloženih bančnih izpiskov.

12. Plačljivost razmerja dokazuje tudi dopis tožnice pooblaščencu hčere pokojnega, ki je tožnico obtožila neupravičene uporabe denarja pokojnika, z dne 4. 2. 2019 iz katerega izhaja, da se je med drugim potrebno o poštenem plačilu za tožnico šele dogovoriti. Pritožbeno sodišče, ob upoštevanju vseh ostalih dokazov, ne more slediti pritožbenim trditvam, da je bil dopis napisan zgolj kot sredstvo obrambe. Tako tudi ne drži pritožbena navedba, da noben listinski dokaz ne dokazuje obstoja odplačnega razmerja, prav tako so o tem vedele izpovedati tudi nekatere priče (F. F., H. H., G. G.). Med tožnico in pokojnim je obstajala vzajemna korist za obstoj takšnega razmerja, na njegovi strani kot pomoč in nega nepokretnemu oskrbovancu, pri tožnici pa kot možnost brezplačnega bivanja, prehrane in plačilo za opravljeno delo.

13. Tudi razpolaganje tožnice le z bančno kartico in PIN kodo računa, brez generalnega pooblastila za transakcijski račun, ob upoštevanju, da ji tega kljub njeni želji, pokojni ni želel dati, dokazuje, da njunega odnosa ni pojmoval kot zunajzakonskega. Pritožbene navedbe, da je razlog, da pooblastila ni bilo, dodatno formaliziranje in nepotreben napor za pokojnika niso utemeljene, saj bi kljub temu tožnico lahko notarsko pooblastil, kot je to storil v primeru pooblastila hčerki za prodajo dveh nepremičnin dne 19. 1. 2017 in v zvezi s statusnimi spremembami v družbi N. d. o. o. dne 16. 9. 2016. Tudi odsotnost plačila prispevkov za obvezno zavarovanje za tožnico ne pomeni, da ni šlo za odplačno razmerje.

14. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da pravičnost terja od sodišča priznanje vdovske pokojnine tožnici za njeno brezpogojno predajanje pokojnemu. Za pridobitev pravice do vdovske pokojnine morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki v danem primeru niso podani. Dokazno podprto je sodišče zaključilo, da tožnica in pokojni v očeh okolja nista veljala za takšna življenjska sopotnika kot sta zakonca.

15. Da med tožnico in pokojnim ni bilo medsebojne čustvene navezanosti, ki bi bila značilna za zakonsko zvezo izhaja iz izpovedi priče F. F., prijatelj pokojnega. Njegovo izpoved sta potrdili tudi priča H. H., sosed in prijatelj pokojnega in priča I. I., bratranec pokojnega. Zlasti izpoved priče H. H. (ki je pokojnega poznal od otroštva in ga večkrat na mesec obiskoval), da se mu je pokojni zaupal in je tožnico poznal kot nekoga, ki je za pokojnega skrbel in ji pokojni plačuje, nakazuje, da med tožnico in pokojnim zunajzakonske zveze ni bilo. Tem pričam je sodišče iz razloga, ker nimajo koristi od izida postopka (ne bi bili upravičeni do dedovanja) in so pokojnega tudi osebno dobro poznale, utemeljeno sledilo. Tudi priče C. C. (fizioterapevtka pokojnega), J. J. (vnukinja pokojnega) in G. G. (hči pokojnega) niso potrdile obstoja medsebojne čustvene navezanosti, ki bi bila značilna za zunajzakonsko skupnost. Prav tako so priče O. O. (fizioterapevtka), L. L. (družinski prijatelj) in P. P. tožnico zaznale kot osebo, ki je živela s pokojnikom z namenom skrbi zanj in med njima ni bilo kaj več kot negovalno razmerje. Upoštevaje navedeno ne more biti ključno, kot skuša izpostaviti pritožba, da je priča L. L. izpovedal, da mu je pokojni tožnico enkrat predstavil kot prijateljico. Celo priča P. P., ki je bil s tožnico v spornem obdobju redno v stikih, je izpovedal, da se o pokojnem nista niti dosti pogovarjala. To pa ne more pomeniti zaključka o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim.

16. Ne drži, da sodišče ni navedlo razlogov zakaj ni sledilo priči E. E. (nečakinja tožnice). Pojasnilo je, da je razlog, da ne gre za verodostojno pričo, njena navezanost na tožnico in ji je tožnica, po navedbah priče same, kot mama. Prav slednja pa bi bila v primeru uspeha v tem sporu upravičena do vdovske pokojnine. Tudi priča B. B. (patronažna sestra) po oceni sodišča ni bila prepričljiva in verodostojna. Izpovedala je v nasprotju z izpovedjo obeh fizioterapevtk (priči C. C. in O. O.), ki sta prav tako obiskovali pokojnega in z vsemi ostalimi pričami. Drugače sta izpovedali edino priči E. E. in K. K., ki ju je sodišče prav tako ocenilo kot neprepričljivi. Tudi sicer izpoved B. B. nakazuje bolj na to, da je bila tožnica pokojnemu v veliko pomoč. O ljubečih pogledih ni vedela izpovedati niti priča E. E. Da bi tožnica in pokojni v očeh okolice veljala za zunajzakonski par sta tako potrdili le dve priči od šestnajstih prič. Drugače ne izhaja niti iz listinskih dokazov. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema tožničinih navedb, da pokojnikova hči ni verodostojna priča iz razloga, ker je kazensko ovadila tožnico. To pa ne pomeni t. i. notornosti obstoja zunajzakonske skupnosti. Zunanji izraz skupnosti je ena od ključnih pravno relevantnih okoliščin. Zato ne drži, da naj bi sodišče upoštevalo le telesni vidik dveh skupaj bivajočih oseb.

17. Zmotno pritožba navaja, da druga dela, ki jih je opravljala tožnica in ki ne sodijo v domeno del "negovalke" pomenijo, da sta bila tožnica in pokojni v zunajzakonski zvezi. Za njen obstoj morajo biti ugotovljene tudi druge okoliščine, ki se nanašajo tudi na notranje razmerje med partnerjema v smislu medsebojne čustvene navezanosti, zaupanja in pomoči. Da pokojni tožnice ni dojemal kot zunajzakonske partnerke izhaja iz šestih medicinskih izvidov, ki so jih izdali različni zdravniki v letu 2017 in 2018, na katerih tožnica ni navedena kot zunajzakonska partnerka pokojnega, temveč le kot spremljevalka, skrbnica oziroma negovalka. Pritožbene navedbe, da je razlog, da tožnica ni bila navedena kot kontaktna oseba pri zadnji hospitalizaciji pokojnika, bivanje hčerke pokojnika v bližini bolnice, niso prepričljive, kajti ravno v primeru, če bi šlo za zunajzakonsko skupnost, bi bila tožnica tista, ki bi bila navedena kot nujen kontakt. 18. Ni dvoma, da je tožnica vestno skrbela za nepokretnega zavarovanca, vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim v razmerju zunajzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo. Govor o poroki sta potrdila edino priča E. E., ki ji sodišče zaradi izpovedi, ki je prilagojena potrebam tega postopka ni sledilo in priča D. D., brat tožnice. Pri pokojnem je šlo za nepokretnega človeka in je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem življenjsko, da je želel imeti tožnico, ki je skrbela za njegove najosnovnejše potrebe in socialne stike ob sebi. Takšnega odnosa tako ni moč opredeliti kot zunajzakonsko skupnost. 19. Na pomanjkanje okoliščin obstoja zunajzakonske skupnosti nakazuje tudi prijava začasnega prebivališča na naslovu pokojnega v letu 2017 (ko je tožnica pred tem tam živela že tri leta). Tožnica je prijavo po lastni izjavi podala, ker jo je nekdo prijavil in jo je nato k prijavi pozvala upravna enota, ter torej ne z namenom želje po skupnem bivanju, ki je pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti.

20. Zmoten je pritožbeni očitek, da imata hči pokojnega, G. G. in vnukinja pokojnega, J. J. za odločitev v tem socialnem sporu korist. Odločitev o obstoju življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ ima po navedenih določbah pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno, torej v tem sporu in ne v drugem, dednem postopku.

21. Ker ostale obširne pritožbene navedbe, od tega, da je potrebno upoštevati ugotovitve brata tožnice, ki se je intenzivno ukvarjal z odnosom med tožnico in pokojnim do razloga za izselitev tožnice iz stanovanja pokojnega in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantna, se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

22. Izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ne potrjujejo tožničinih trditev, da je s pokojnim živela v takšnem razmerju, ki bi ga bilo mogoče enačiti z zakonsko skupnostjo, zato posledično ni upravičena do vdovske pokojnine.

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

24. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Po 4. členu Družinskega zakonika (DZ) je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Taka skupnost ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakoniku, kakor če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. 2 Prim. VSRS II Ips 361/2017.