13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., B. B., C. C. C., oba Z., Č. Č. Č. iz V. in D. D., U., ki jih zastopa dr. E. E., odvetnik v Š., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C. C., Č. Č. Č. in D. D. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 150/2001 z dne 26. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1676/99 z dne 8. 11. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče ugodilo tožbi Republike Slovenije ter Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in odpravilo odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o zavrženju predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka (končanega z odločbo Upravne enote Celje, št. 32100-491/92 z dne 17. 11. 1995), zadevo pa vrnilo Ministrstvu v nov postopek.

2.Pritožniki obnovi denacionalizacijskega postopka nasprotujejo. Izpodbijani odločitvi očitajo kršitev 2. člena Ustave (zaradi kršitve načela pravne varnosti), 14. člena Ustave (zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do rehabilitacije in odškodnine (30. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) ter kršitev načela prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave) in načela pravnomočnosti (158. člen Ustave). Trdijo, da v upravnem sporu niso imeli enakih možnosti kot tožeča stranka. Upravnemu sodišču očitajo, da se je oprlo le na formalne razloge 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 – v nadaljevanju ZDen-B) in da ni upoštevalo dokazov, ki so jih predložili pritožniki, niti ni povedalo, zakaj jih ni upoštevalo. Menijo, da obnova denacionalizacijskega postopka ni mogoča, ker je odločba o jugoslovanskem državljanstvu za denacionalizacijskega upravičenca pravnomočna. Zato naj bi bila izpodbijana odločitev arbitrarna in naj bi pomenila nedovoljen poseg v pridobljene pravice. Poleg tega po mnenju pritožnikov pogoj jugoslovanskega državljanstva ne more biti odločilen za priznanje položaja denacionalizacijskega upravičenca pravnemu predniku pritožnikov, ker je ta bil državljan države, ki je sedaj članica Evropske Unije. Zato naj bi bil pogoj jugoslovanskega državljanstva v nasprotju tudi z določbami Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP) in z 12. členom Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti (Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 – v nadaljevanju PES), ki prepoveduje diskriminacijo glede na državljanstvo. V primeru, da bi bilo s tem v zvezi karkoli nejasno, pa pritožniki predlagajo Ustavnemu sodišču, naj na Sodišče Evropskih skupnosti pošlje t. i. "predhodno vprašanje".

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožniki ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti s sklicevanjem na 2., 155. in 158. člen Ustave, saj navedene določbe neposredno ne urejajo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožniki sicer zatrjujejo tudi kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 30. in 33. člena Ustave, vendar jih z navedbami, s katerimi utemeljujejo, da je odločitev sodišča napačna, ne izkažejo.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave (ki se v postopkih pred sodišči odraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave) izpodbijani sodbi nista sporni. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb ne izhaja, da bi bili stranki neenakopravno obravnavani. Oceno arbitrarnosti odločitve pa lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji ali je ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar bi bil lahko utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta razumno obrazložili, zakaj je v obravnavanem primeru obnova postopka dopustna. Kolikor trditev o neenaki uporabi predpisa pomeni očitek o odstopu od sodne prakse, je ta očitek zgolj pavšalen in ne zadošča za utemeljitev ustavne pritožbe. Prav tako je pavšalen očitek o neupoštevanju dokazov. Pritožniki namreč ne navajajo niti za katere dokaze naj bi šlo niti kaj naj bi dokazovali.

5.Očitke o nepravilnosti uporabe zakona pa Ustavno sodišče presoja le, če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Z navedbami v ustavni pritožbi pritožniki tega ne izkažejo.

6.Predmet ustavne pritožbe je odločitev sodišča o dopustnosti predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki temelji na stališču, po katerem je po določbi 23. člena ZDen-B v primerih, kot je obravnavani, dopustno obnoviti postopek denacionalizacije že v primeru, ko je obnovitveni razlog verjetno izkazan; in na stališču, po katerem je v obravnavanem primeru ta razlog verjetno izkazan, ker je že izdan sklep o dovolitvi obnove postopka o ugotovitvi državljanstva.[1]

7.Zgoraj navedenim stališčem sodišč, neskladja s pravico do rehabilitacije in odškodnine in s pravico do zasebne lastnine in dedovanja ni mogoče očitati, saj se stališče o dopustnosti obnove postopka samo po sebi ne nanaša na pravice iz 30. in 33. člena Ustave.

8.Neutemeljen je tudi očitek, da upoštevanje državljanstva pomeni kršitev 14. člena Ustave. Izpodbijana odločitev temelji na zakonski ureditvi, ki jo je Ustavno sodišče že presojalo (odločba št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 190) in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Prav tako je Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva ni nedopustno, ker je zakonodajalec za tako ureditev imel stvarno utemeljen razlog (npr. odločba št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43). Na drugačno presojo ne more vplivati niti pavšalno sklicevanje na MPDPP.

9.Kljub temu, da 12. člen PES po vsebini določa enako načelo (načelo nediskriminatornosti), kot je vsebovano v načelu enakosti iz 14. člena Ustave, pa v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje, na katerega bi se navedena določba PES nanašala. Pogoj jugoslovanskega državljanstva se namreč nanaša na državljanstvo, ki ga je denacionalizacijski upravičenec imel v času podržavljenja, in ne na današnje državljanstvo denacionalizacijskih upravičencev. Državljanstvo denacionalizacijskega upravičenca v času odločanja o denacionalizaciji pa ni pogoj za uveljavljanje pravice do denacionalizacije. Tako tudi oseba, ki ima v času odločanja o denacionalizaciji državljanstvo Republike Slovenije ni denacionalizacijski upravičenec, če v času podržavljenja ni imela jugoslovanskega državljanstva. Poleg tega pravica do denacionalizacije ni pravica po PES. Člen 295 PES pa izrecno določa, da ta pogodba v ničemer ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah.

10.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1]Postopek o ugotovitvi državljanstva je po tretjem odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl.) postopek, v katerem pristojni upravni organ izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če upravičenec ni (bil) vpisan v evidenco o državljanstvu.