Jedro

V dani zadevi niso podane okoliščine po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ki bi preprečevale vračilo nepremičnin v naravi. Nepremičnina namreč ne tvori funkcionalne celote z ostalimi nepremičninami v bližini, zato z vrnitvijo te nepremičnine v naravi ne bi nastala bistvena okrnitev prostora. Vsi objekti v bližini imajo urejen dostop in funkcionalna zemljišča in vrnitev te nepremičnine na njihovo rabo ne vpliva. Tudi ob vrnitvi te nepremičnine v naravi bo mogoče ostale objekte v enaki meri in neovirano uporabljati za isti namen kot pred vračilom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da se upravičenki A.A., ob podržavljenju državljanki Socialistične republike Slovenije in jugoslovanski državljanki, vrne podržavljeno zemljišče parc. št. 958/31 – neplodno v izmeri 6649 m2 k. o. … v sedanjem stanju v last in posest. Zavezanka Republika Slovenija je dolžna izročiti vrnjeno premoženje skrbniku za poseben primer B.B. v roku 30 dni po pravnomočnosti dopolnilne odločbe. Po pravnomočnosti dopolnilne odločbe bo Okrajno sodišče v Mariboru po uradni dolžnosti izvedlo spremembo zemljiškoknjižnega stanja.

Iz obrazložitve izhaja, da sta zahtevo za denacionalizacijo vložila C.C. in D.D. iz Kanade, predmet te dopolnilne odločbe pa je v izreku navedeno zemljišče. O tem delu zahtevka je upravni organ že odločil z odločbo, št. 362-05-493/93-7303 z dne 26. 1. 2005, s katero je upravičenki vrnil predmetno zemljišče v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Po pritožbi vlagateljev je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo št. 33008-13/2006 z dne 21. 4. 2006 predmetno prvostopno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V drugo je prvostopni organ odločil z odločbo št. 362-05-493/93-7304 z dne 30. 5. 2008, s katero je odločil, da se predmetno zemljišče vrne v naravi. Zoper to odločbo je vložil pritožbo pooblaščenec zavezane stranke Univerze v Mariboru, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z odločbo, št. 33008-13/2006/9 z dne 5. 1. 2009 odpravilo tudi to odločbo in odločilo, da se upravičenki vrne predmetna nepremičnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d. d. v višini 22.686,55 DEM oziroma 11.599,50 €. Po tožbi vlagateljev je Upravno sodišče RS s sodbo I U 640/2009-17 z dne 25. 5. 2010 tožbi ugodilo in odločbo ministrstva odpravilo in zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Drugostopni organ je v ponovljenem postopku pritožbi zavezane stranke ugodil in odpravil dopolnilno prvostopno odločbo z dne 30. 5. 2008. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka je upravni organ ugotovil, da je predmet odločanja v tem postopku parc. št. 958/31-neplodno v izmeri 6649 m2, ki je nastala z delitvijo parc. št. 958/8. Parcelacija parc. št. 958/8, iz katere je nastala današnja parc. št. 958/31, je bila opravljena na podlagi navodil iz odločbe drugostopnega organa z dne 21. 4. 2006, s parcelacijo se se strinjale vse stranke postopka, Univerza v Mariboru in Republika Slovenija, Ministrstvo za šolstvo in pooblaščenec vlagateljev ter so pri njej tudi sodelovale, kar je razvidno iz pravnomočne odločbe Območne geodetske uprave Maribor z dne 18. 2. 2008. Parcelacija je bila izdelana na podlagi predhodno izvedenega izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke E.E. z dne 17. 8. 2007, ki je bilo posredovano vsem strankam postopka.

Zahteva za denacionalizacijo je bila vložena za del parc. št. 958/8, ki je bila ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) vpisana v vl. št. 1661 k.o. … – pašnik kot družbena lastnina z vknjiženim imetnikom pravice uporabe Univerze v Mariboru. Iz vpisa v zemljiški knjigi pod Dn. št. 14081/2003 je razvidno, da je tožeča stranka na parc. št. 958/8 k.o. … pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Univerza v Mariboru je v postopku zatrjevala, da je prenos lastninske pravice nanjo izvršen na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu z dne 15. 7. 1991, sklenjene med Univerzo v Mariboru, Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru ter F. in da si je na njeni podlagi in na podlagi ZLNDL v letu 2003 vpisala lastninsko pravico.

Prvostopni organ zaključuje, da tožeča stranka v letu 2003 ni imela pravne podlage za vpis lastninske pravice v svojo korist na predmetni nepremičnini, tedanji parc. št. 958/8, na podlagi ZLNDL in na podlagi pogodbe z dne 15. 7. 1991, s katero je bila na Univerzo v Mariboru, Pedagoško akademijo brezplačno prenesena zgolj pravica uporabe ne pa tudi lastninska pravica. Ob vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi so bile kršene določbe 1. in 8. člena ZLNDL.

Prvostopni organ dodaja, da je bila tožeča stranka ob uveljavitvi ZDen 7. 12. 1991 zavod, ki je takrat imel predmetno premoženje v upravljanju, zato njenega lastninjenja ni uredil ZLNDL ampak Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ), na podlagi katerega so nepremičnine, ki so sodile v premoženje delovnih organizacij s področja vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva ali socialnega varstva ter RTV Slovenija s 1. 4. 1991 postale lastnina ustanovitelja teh organizacij, to je Republike Slovenije. Glede na to je zavezanec za vračilo nepremičnine Republika Slovenija in ne tožeča stranka. Sklicevanje tožeče stranke na 13. člen Zakona o visokem šolstvu je neutemeljeno, saj gre za zakon, ki je bil sprejet po uveljavitvi ZDen, in kot tak ne more določati ovir za vrnitev v pravni položaj upravičencev v postopku vračanja.

Razen tega iz pogodbe št. 3311-02-336026 o ugotovitvi prenosa lastništva nepremičnin Republike Slovenije na Univerzo v Mariboru z dne 30. 4. 2004 izhaja, da med drugimi nepremičninami k. o. … tudi parc. št. 958/8 v izmeri 12.652 m2 ni predmet prenosa na Univerzo v Mariboru, ker je zanjo vložen denacionalizacijski zahtevek, zato skladno z 88. členom ZDen razpolaganje s temi nepremičninami ni dopustno. V drugem odstavku IV. točke pogodbe pa je zapisano, da se glede na navedeno pogodbeni stranki dogovorita, da bosta za predmetne nepremičnine, ki ne bodo vrnjene denacionalizacijskim upravičencem v naravi, sklenile za ugotovitev prenosa lastništva dodatek k tej pogodbi v roku šestih mesecev po pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb. Prvostopni organ na podlagi zgoraj navedenega zaključuje, da je zavezanec za denacionalizacijo v skladu z 51. členom ZDen Republika Slovenija, ki je lastnik predmetne nepremičnine in ne tožeča stranka.

Prvostopni organ se tudi ne strinja s tožečo stranko, da so izpolnjeni pogoji iz 19. in 32. člena ZDen, da se nepremičnina ne vrne v naravi. Po izvedenem ugotovitvenem postopku zaključuje, da je današnjo parcelo št. 958/31 k.o. … mogoče vrniti upravičencu v naravi, kajti ovire za vrnitev premoženja po ZDen niso izkazane. Zavezana stranka Republika Slovenija vračilu nepremičnine, ki je od 1. 4. 1991 v njeni lasti, ne nasprotuje, kar je razvidno iz njenih navedb. Le v primeru, da vrnitev premoženja v naravi ni mogoča, za kar morajo biti izkazane ovire po ZDen, pa obsega denacionalizacija plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju, skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZDen.

Po ugotovitvah prvostopnega organa z vrnitvijo dela podržavljene prvotne parc. št. 958/8 danes 958/31 k.o. … ne bi bila bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, ki so v lasti tožeče stranke. Navedeno zemljišče od vložitve denacionalizacijskega zahtevka pa vse do danes ni imelo nobenega vidnega namena uporabe, razen tega, da je služilo kot divje parkirišče in odlagališče različnih odpadkov na sicer nevzdrževanem in zapuščenem terenu poraščenem tudi z grmovjem in visoko travo, kar je razvidno iz fotografij, ki se nahajajo v spisu. Šele v letu 2009 je bilo zemljišče očiščeno, poravnano in zasejano s travo, tako da danes v naravi predstavlja travnato površino.

Predmetna nepremičnina ne predstavlja dela študentskega kampusa, kar je bilo ugotovljeno v ponovnem ugotovitvenem postopku na podlagi opravljenih ogledov nepremičnine v naravi in opravljeni ustni obravnavi dne 8. 12. 2010 na kraju samem. Iz mapne kopije je razvidno, da imajo vsi objekti, ki so v lasti Univerze v Mariboru ali Ministrstva za šolstvo, urejen ustrezen dostop. V okviru postopka denacionalizacije je bilo v letu 2008 tem objektom določeno in odmerjeno tudi ustrezno funkcionalno zemljišče, parkirišča, asfaltirano igrišče za košarko, rokomet in nogomet, ki se nahaja na parc. št. 958/3 v izmeri 4607 m2 in služi potrebam rekreacije študentov. Zemljišča s parc. št. 958/31 k.o. … pa Univerza v Mariboru nikoli ni uporabljala za namene, ki jih je sicer zatrjevala v tem postopku. Kot je razvidno iz ortofoto posnetka, zemljišče danes v naravi predstavlja travnato površino, na kateri ni nobenih objektov ali kakršnihkoli športnih ter rekreacijskih naprav in orodij. Do leta 2009 je bilo zemljišče neurejeno in zanemarjeno, v zapuščenem stanju, poraščeno z visoko travo, grmovjem in je dejansko služilo le odlaganju raznih komunalnih odpadkov. Bilo je torej brez vidnega namena uporabe, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki se nahajajo v spisu. Na osnovi navedenega upravni organ zaključuje, da je predmetno nepremičnino mogoče vrniti upravičeni stranki v naravi.

Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je z uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Na pritožbeni ugovor, da je tožeča stranka lastnica sporne parcele na podlagi določbe 49. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) drugostopni organa odgovarja, da to ne drži, saj je bila predmet pogodbe o brezplačnem prenosu pravice uporabe na zemljišču z dne 15. 7. 1991 pravica uporabe in ne lastninska pravica na tedanji parceli št. 958/8, kar izhaja iz te pogodbe. Glede na to, tožeča stranka ni mogla postati lastnica na podlagi 49. člena SPZ. Drugostopni organ se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da Republika Slovenija ni lastnica in tudi ne zavezanka za vrnitev v naravi predmetne nepremičnine. Lastninska pravica je bila na tožečo stranko vpisana ne le na podlagi pogodbe z dne 15. 7. 1991, ampak tudi na podlagi 3. člena ZLNDL, ta pa v 8. členu določa, da vknjižba lastninske pravice po tem zakonu nima pravnih posledic za stranke v postopku po ZDen. Glede na to, je ta vpis lastninske pravice na tožečo stranko na podlagi 8. člena ZLNDL brezpredmeten. Republika Slovenija je postala lastnica prejšnje parc. št. 958/8 k.o. … na podlagi določb ZZ. Ta je pričel veljati 30. 3. 1991, torej pred uveljavitvijo ZDen, ki je začel veljati 7. 12. 1991, zato lastninjene po določbah ZZ ni v nasprotju z določbo 88. člena ZDen. V skladu s prvim odstavkom 65. člena ZZ pa postane premoženje, ki je bilo kot družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, s 1. 4. 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno. Ker je Republika Slovenija soustanoviteljica Univerze v Mariboru, je postala lastnica prejšnje parc. št. 958/8 k.o. ….

Pritožbeni organ pa tudi pojasnjuje, da je po določbah ZDen nepremičnino treba vrniti v naravi, razen če se v postopku ugotovi, da za vračilo v naravi obstaja katera od v zakonu določenih ovir. Namen določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je, da se z vračanjem določenih nepremičnin ne poseže bistveno v določeno urbano okolje zaokroženega območja, ki ima določen namen oziroma funkcijo, kot je npr. športni park, turistično naselje, zdravilišče in podobno ter da je ta nepremičnina bistvena sestavina tega prostora. Dodaten pogoj je, da bi z vračanjem določene nepremičnine nastala bistvena okrnitev take prostorske celovitosti oziroma namena izrabe prostora ali nepremičnine. Pomembno je, da je ovira po tej določbi podana, če z vračanjem v naravi ostalih bližnjih nepremičnin ne bi bilo mogoče neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom.

Drugostopni organ ugotavlja, da tožeča stranka ne zatrjuje, da ne bi mogla več neovirano uporabljati svojih ostalih nepremičnin v bližini predmetne parcele, ki jih sicer uporablja za izvajanje izobraževalne in raziskovalne dejavnosti, za bivanje študentov v študentskem domu in za rekreacijo študentov, prav tako pa se tudi parc. št. 958/31 k.o. … ne uporablja za nobenega od naštetih namenov oziroma za noben namen ali dejavnost tožnice. Iz tega sledi, da se z vračilom predmetne nepremičnine v naravi ne bo okrnila prostorska kompleksnost ali namen izrabe pritožničinih nepremičnin v bližini predmetne parcele.

Tožeča stranka tudi navaja, da parcele ni mogoče vrniti v naravi ob upoštevanju javnega interesa, da ostane v kompleksu univerzitetnega kampusa za potrebe visokega šolstva in študentskega kampusa. Takšne okoliščine pa v skladu z ZDen ne predstavljajo ovir za vrnitev v naravi po določbah ZDen. Ker se torej parc. št. 958/31 k. o. … ne uporablja za dejavnost tožnice in ker z njenim vračilom v naravi tožnici ne bo onemogočena uporaba drugih njenih nepremičnin na tem območju, tudi pritožbeni organ ugotavlja, da ni podana ovira za vrnitev predmetne parcele v naravi po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen in je zato tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

Glede pritožbenega ugovora priposestvovanja drugostopni organ pojasnjuje, da tožnica tega ni navajala ne uveljavljala v postopku na prvi stopnji, niti ni pojasnila, zakaj tega ni storila, zato pritožbeni organ ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto, glede na to pa se v skladu z določbo tretjega odstavka 232. člena Zakona o splošnem upravnem postopku o tem ne izjasnjuje. Ne glede na to pripominja, da priposestvovanje nepremičnine, na kateri je imel uporabnik le pravico uporabe, ni bilo mogoče, prav tako pa to ni mogoče glede na določbo 88. člena ZDen.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb upravnega postopka vidi tožeča stranka v tem, ker organ prve stopnje v obnovljenem postopku ni sledil navodilom drugostopnega organa in ni pritegnil izvedenca zaradi dokazovanja ugotavljanja ovir za vrnitev v naravi po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Razen tega tožeča stranka vztraja pri v postopku postavljeni trditvi, da je zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 958/31 k.o. …, zato bi moral upravni organ upoštevati domnevo iz 11. člena SPZ o tem, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Gre za domnevo lastninske pravice, ki jo je sicer mogoče izpodbijati, vendar le v postopku pred sodiščem. Po mnenju tožeče stranke bi moral upravni organ glede tega vprašanja stranke napotiti na pravdo. Tožeča stranka vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu z dne 15. 7. 1991 in ZLNDL. Razen tega je Univerza v Mariboru pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnin tudi na podlagi določbe 13. člena ZVis. Tožeča stranka vztraja tudi pri tem, da je predmetno nepremičnino pridobila na izviren način s priposestvovanjem, saj uporablja in poseduje sporno nepremično kot zemljiškoknjižni lastnik od leta 1992 kot njen dobroverni posestnik pa že od leta 1978. Tožeča stranka je bila ves čas v dobri veri, zato je s predmetno nepremičnino tudi razpolagala, kar izhaja iz pogodbe z dne 15. 7. 1991. Vztraja tudi pri svojih trditvah, da obstajajo ovire za vračilo nepremičnine v naravi, saj predmetna zemljišča predstavljajo prostorski kompleks, ki je namenjen izvajanju visokošolskih ter spremljajočih študentskih dejavnosti v kompleksu univerzitetnega in študentskega kampusa na Gosposvetski. Zato ima tožeča stranka pravni interes za vložitev predmetne tožbe, saj je od oblike vračila nacionaliziranega premoženja v naravi ali v obliki nadomestila odvisno ali in na kakšen način oziroma za kakšen namen bo še lahko uporabljala predmetno nepremičnino.

Po mnenju tožeče stranke razlogi za neobstoj pogojev iz 19. člena ZDen, ki predstavljajo oviro za vračilo v naravi, niso zadosti obrazloženi. Pri tem tudi iz prvostopne odločbe ni razvidno, ali se obrazložitev nanaša na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ali na izpolnjevanje pogojev iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, tožeča stranka pa je tekom upravnega postopka zatrjevala izpolnjevanje pogojev/ovir po obeh točkah. Sicer pa tožeča stranka upravnemu organu očita, da ni ugotovil izpolnjevanja zakonskih pogojev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, ampak le na splošno ugotavlja, da je mogoče nepremičnino vrniti upravičencu v naravi. Pri tem tudi ni imenoval izvedenca, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka navaja, da čeprav je nepremičnina nepozidana in predstavlja v naravi zelenico, ki jo obdajajo parkirišča in dostopne poti, to ne pomeni, da ne služi potrebam univerze in njihovim študentom. Tudi, če se projekti v zvezi z izgradnjo na tej nepremičnini iz različnih razlogov niso izvedli, je potrebno upoštevati tridesetletno zgodovino te nepremičnine, ki je bila vseskozi namenjena potrebam tožeče stranke zlasti načrtovanemu razvoju oziroma širitvi univerzitetnega kampusa. Z vračilom te nepremičnine v naravi bi bila bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, saj univerza ne bi imela več možnosti širiti univerzitetnega kampusa, te nepremičnine pa ni mogoče nadomestiti z drugo na drugi lokaciji. Ta nepremičnina spada v univerzitetni in študentski kampus, kar pomeni, da gre za zaokrožen prostorski kompleks, ki je v celoti namenjen potrebam univerzitetnega študentskega kampusa. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njen navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Odgovor na tožbo je v predmetni zadevi vložil tudi D.D., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tudi prizadeta stranka se zavzema za zavrnitev tožbe in priglaša stroške tega postopka. Zatrjuje, da tožeča stranka ni lastnica predmetnega zemljišča, saj je njen vpis v zemljiško knjigo ničen na podlagi 8. člena ZLNDL. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, oziroma če je ne bo zavrglo, naj jo v celoti kot neutemeljeno zavrne. Sklicuje se na prvi odstavek 88. člena ZDen, po katerem ni dopustno razpolaganje s premoženjem, za katerega po teh določbah obstaja dolžnost vrnitve, zato tožeča stranka po nobenem predpisu ni mogla postati lastnica predmetne nepremičnine. Prav tako ni bila mogoča pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Dejansko stanje je bilo v izpodbijani odločbi v celoti popolno in povsem pravilno ugotovljeno. Zatrjuje, da mnenji, ki ju je predložila tožeče stranka, sploh nista izvedenski mnenji, ker nista bili pridobljeni v skladu z določbami ZUP o izvedbi dokazov z izvedencem. Predmetna parcela pa ni zazidano stavbno zemljišče, zato ne pride v poštev določba drugega odstavka 32. člena ZDen, na katero se sklicuje tožeča stranka. Razen tega predmetno zemljišče ne predstavlja študentskega kampusa, kot zatrjuje tožeča stranka, saj so današnje fakultete članice univerze razpršene po vsem mestu Mariboru, razen tega pa tudi po drugih mestih Slovenije - Celju, Krškem, Velenju, Kranju in Ljubljani. V bližini spornega zemljišča so le štirje univerzitetni objekti.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Prvo sporno vprašanje v predmetni zadevi je bilo, kdo je zavezanec za denacionalizacijo. Prvi odstavek 51. člena ZDen določa, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Sodišče se strinja z zaključkom upravnih organov, da je v predmetni zadevi (ker gre za vrnitev v naravi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) v skladu s citiranim določilom zavezanec Republika Slovenija. Tožeča stranka je sicer v letu 2003 dosegla vpis lastninske pravice na predmetni nepremičnini, vendar pa je takšen vpis na podlagi 88. člena ZDen ničen. Vknjižba je bila opravljena na podlagi ZLNDL, ta pa v 8. členu določa, da vknjižba lastninske pravice po tem zakonu nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije. Da se je tožeča stranka tega zavedala, kaže tudi dne 30. 4. 2004 sklenjena pogodba med Republiko Slovenijo in tožečo stranko o ugotovitvi prenosa lastništva nepremičnin Republike Slovenije na tožečo stranko, pri kateri pa je bila parcela 958/8 k.o. … izrecno izvzeta iz prenosa lastninske pravice na tožečo stranko zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka.

ZZ v prvem odstavku 65. člena določa, da premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, to je organizacije, ki opravlja dejavnost vzgoje, izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva ter RTV Slovenija, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. 4. 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno. Glede na citirano določilo ZZ se sodišče strinja s stališčem obeh upravnih organov, da je zavezanec za vračilo predmetne nepremičnine Republika Slovenija. Na ta zaključek določbe Zakona o visokem šolstvu, na kar se sklicuje tožeča stranka, ne vplivajo, saj je bil sprejet po uveljavitvi ZDen.

Na zaključek, da je zavezanec za denacionalizacijo v predmetni zadevi Republika Slovenija, pa tudi okoliščina, da je v zemljiško knjigo kot lastnica vpisana tožeča stranka ne vpliva. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na 11. člen SPZ, s katerim je vzpostavljena domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. S to določbo je vzpostavljeno publicitetno načelo, namen te določbe skupaj z 10. členom SPZ, ki uzakonja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pa je, varovanje tistega (tretjega), ki se zanese na podatke, vpisane v zemljiško knjigo. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, zato je odločitev o tem, kdo je zavezanec za denacionalizacijo v predmetni zadevi pravilna.

Denacionalizacija po ZDen je vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen). Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (drugi odstavek 2. člena ZDen).

Razloge, iz katerih nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi določa 19. člen ZDen. V predmetni zadevi sta relevantni 1. in 4. točka tega člena. Nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški (1. točka prvega odstavka 19. člena ZDen), v predmetni zadevi pa je relevantna še 4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Po presoji sodišča je v prvostopni in drugostopni odločbi podana zadostna obrazložitev, zakaj ovire za vračilo v naravi ne po 1. in ne po 4. točki 19. člena ZDen niso podane. Kot je obrazloženo v prvostopni in drugostopni odločbi, predmetno zemljišče ne služi za opravljanje dejavnosti s področja izobraževanja. Prvostopni organ je v ugotovitvenem postopku, zlasti z ogledom na kraju samem in na podlagi predloženih fotografij, ugotovil, da predmetno zemljišče nima nobenega vidnega namena uporabe, do leta 2009 pa je bilo tudi v precej zanemarjenem stanju in nevzdrževano. V letu 2009 je bilo očiščeno in zasejano s travo. Sedaj je v prostorskih aktih opredeljeno kot območje zelenih rekreacijskih površin. Tako ugotovljeno dejansko stanje kaže na to, da pogoji po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen niso podani. To izhaja tako iz prvostopne kot drugostopne odločbe, čeprav se izrecno na 1. točko 19. člena ZDen ne sklicujeta, vendar pa v zadostni meri navajata razloge, zakaj okoliščine, ki bi lahko predstavljale oviro za vrnitev v naravi po tej določbi, niso izpolnjene.

Podani pa tudi niso pogoji po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Kot izhaja iz obrazložitev prvo in drugostopne odločbe, predmetna nepremičnina ne tvori funkcionalne celote z ostalimi nepremičninami v bližini, zato z vrnitvijo te nepremičnine v naravi ne bi nastala bistvena okrnitev prostora. Vsi objekti v bližini imajo urejen dostop in funkcionalna zemljišča in vrnitev te nepremičnine na njihovo rabo ne vpliva. Tudi ob vrnitvi te nepremičnine v naravi, bo mogoče ostale objekte v enaki meri in neovirano uporabljati za isti namen kot pred vračilom.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje tudi na določilo prvega odstavka 32. člena ZDen. Ta določa, da se podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom, zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Podržavljena zazidana stavbna zemljišča se ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (drugi odstavek 32. člena ZDen). Pri tem se sklicuje na to, da se ta določba uporablja tudi za zelenice. Glede tega sodišče dodaja, da to sicer drži, vendar pa predmetna nepremičnina ne predstavlja zelenice – zazidanega stavbnega zemljišča – v smislu urejene zelene površine namenjene uporabi stanovalcem oziroma občanom, zato ta določba v predmetni zadevi ne vpliva na odločitev.

Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na že sprejete odločitve sodišč, ki jih navaja v tožbi, ne more biti uspešna, saj gre v teh primerih za povsem drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v obravnavani zadevi.

Sodišče se tudi ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, posledično pa, da je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker v postopku ni bil postavljen izvedenec glede ugotavljanja okoliščin v zvezi z vrnitvijo v naravi. Dokaz z izvedencem se opravi, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga (183. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP, Uradni list SFRJ 47/86, ki se uporablja v predmetni zadevi glede na določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami). Uporaba 1. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen sama po sebi ne terja posebnega strokovnega znanja, saj gre tukaj za uporabo materialnega prava na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki sta ga upravna organa po presoji sodišča v ugotovitvenem postopku na podlagi izvedenih dokazov dovolj natančno in zanesljivo ugotovila. Pri tem se ni pojavila nobena okoliščina, ki bi terjala uporabo strokovnega znanja, s katerim organa ne bi razpolagala. V postopku predloženi mnenji pa imata naravo listine, ki jo je predložila stranka, in ne dokaza z izvedencem, upravna organa pa sta ju tako tudi obravnavala.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke, da je predmetno nepremičnino priposestvovala. Na ta ugovor je tožeči stranki odgovoril že drugostopni organ, ki je tožnici pojasnil, da priposestvovanje nepremičnin, na katerih je imel imetnik pravico uporabe, ni bilo mogoče, to pa je onemogočala tudi določba 88. člena ZDen.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožeča in prizadeta stranka sta zahtevali povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.