Jedro

Tožnik je lahko le živa fizična oseba, ki je pravdno sposobna. Če oseba, ki je navedena kot tožeča stranka, že ob vložitvi ni več obstajala, pomanjkanje procesne predpostavke biti stranka po vložitvi tožbe, vložene v imenu mrtvega, ni mogoče odpraviti.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.6.2003, s katero je ta ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD), odpravila delno odločbo Upravne enote K. z dne 17.6.2002, in odločila, da pripada upravičencu F.Š. odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 1.435,93 DEM za podržavljene dele parcel, št. 599, 604, 616, 603 in 602, vl. št. 255 k.o. S., ki jo je dolžna SOD v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti skrbniku za posebne primere S.Š. Zavrnila pa je zahtevek za vrnitev parc. št. 10 vl. št. 199, parc. št. 345 vl. št. 3001 in parc. št. 592 vl. št. 255, vse k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 1. člena, 19. točke 3. člena, 2. in 3. odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), 6. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (ZZIZ). Po presoji sodišča prve stopnje je določbe 6. člena ZZIZ treba razumeti tako, da premoženje, ki je ustrezalo zakonskim kriterijem, ni bilo zaplenjeno. Enako stališče je v zadevi s podobnim dejanskim stanje že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, št. I Up 1148/2000 z dne 22.11.2001. Drugačna razlaga zakona in učinkovanja zaplembene sodbe, ki jo podaja tožnik v tožbi, nima opore v zakonskem besedilu. Kot neupoštevne je moralo sodišče zavrniti tožbene ugovore, da premoženje ne bi moglo biti izvzeto v korist M.S., ker ona ni bila tista oseba, ki bi bila po določbah ZZIZ do tega upravičena. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da se v denacionalizacijskem postopku ne preverja zakonitosti in pravilnosti aktov, izdanih ob podržavljenju. Če premoženje, ki je bilo iz zaplembe izvzeto v korist M.S., ni bilo zaplenjeno in ni prešlo v državno last, podlage za denacionalizacijo ni in je tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevek za vračilo tega premoženja.

V pritožbi, ki je vložena po pooblaščencu, se navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dalo težo le tistim dejstvom, ki so v prid toženi stranki, tista, ki govorijo v prid tožniku, pa je zanemarilo. Izrek odločbe o zaplembi je treba razumeti tako, da je država zaplenila celotno premoženje, naknadno pa je s tem premoženjem razpolagala tako, da ga je del prenesla v uporabo in last M.S. Če država ne bi bila lastnica celotnega premoženja pok. F.Š., ne bi imela naslova in pravice razpolagati z delom podržavljenega premoženja in ga prenesti v last in posest M.S. To potrjuje tudi dejstvo, da se je država brez kakršnekoli zaznambe v zemljiški knjigi vknjižila na celotnem premoženju pok. F.Š. dne 20.7.1946, M.S. pa se je vknjižila na njej danih nepremičninah 13.10.1947. Dovoljenje za preknjižbo je dala država, kar pa je lahko storila le kot lastnica nepremičnin. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da M.S. sploh ni izpolnjevala pogojev za izločitev dela premoženja v smislu 6. člena ZZIZ. Imenovana namreč ni spadala v ožjo družino pok. F.Š. Tudi sicer pok. F.Š. ni bil iz nikakršnega naslova dolžan preživljati M.S., saj je pri njem le stanovala, ni pa živela z njim v skupnem gospodinjstvu. Ker je državni organ, ki je v tej zadevi odločal, ravnal nezakonito in s tem povzročil škodo pok. F.Š., za to odgovarja država. Če tega zahtevka ni mogoče uveljaviti v denacionalizacijskem postopku, bo denacionalizacijski upravičenec prisiljen to uveljavljati v rednem sodnem postopku, v skrajnem primeru tudi na mednarodnem sodišču za človekove pravice. Denacionalizacijski upravičenec je bil s postopkom nacionalizacije premoženja neupravičeno oškodovan. Pritožbeno sodišče naj ponovno prouči tožbeni zahtevek in razveljavi izpodbijano sodbo ter reši zadevo v smislu pritožbenih navedb.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča in tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu s 1. odstavkom 16. člena ZUS za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja, mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, da je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben.

Kot izhaja iz tožbe in iz priloženih spisov, je v obravnavani zadevi F.Š., roj. 1.1.1912, ki je naveden v tožbi kot tožnik (z rojstnim datumom in z zadnjim bivališčem v Argentini), umrl dne 24.5.1997, in v času vložitve tožbe, ki je bila vložena po pooblaščencu dne 15.7.2003, ni bil več živ. S tem pa je bila podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki 3. odstavka 25. člena ZUS, saj je lahko tožnik le živa fizična oseba, ki je pravdno sposobna. Če pa oseba, ki je navedena kot tožeča stranka, že ob vložitvi tožbe ni več obstajala, pomanjkanja procesne predpostavke biti stranka po vložitvi tožbe, vložene v imenu mrtvega tožnika, ni mogoče odpraviti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 75. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožbo.