Jedro

Toženka je zatrjevala, da naj bi bilo navedeno stanovanje v L. njeno posebno premoženje, zato je bilo na njej dokazno breme glede tega dejstva.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep P 1847/2010-II z dne 27. 5. 2016 se zavrže. II. Pritožba tožene stranke zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2016 z dne 23. 6. 2016 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklepe P 1847/2010-II z dni 4. 2. 2016, 20. 4. 2016 in 28. 8. 2017 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Pritožba tožene stranke zoper popravni sklep P 1847/2010-II z dne 16. 1. 2019 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

V. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sklep P 1847/2010-II z dne 9. 7. 2018 se deloma ugodi in se izpodbijana odločba v zadnjem odstavku III. točke izreka in v IV. točki izreka spremeni tako, da delež tožeče stranke A. A. na skupnem premoženju znaša 50 %, delež tožene stranke B. A. pa 50 %.

VI. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zoper sodbo in sklep P 1847/2010-II z dne 9. 7. 2018 zavrne in se izpodbijana odločba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

VII. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in sklep P 1847/2010-II z dne 9. 7. 2018 se deloma ugodi in se odločitev o stroških (VIII. točka) spremeni tako, da je tožena stranka B. A. dolžna tožeči stranki A. A. povrniti pravdne stroške v znesku 56.883,87 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

VIII. Tožena stranka B. A. je dolžna tožeči stranki A. A. povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 27.888,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Uvodno:_

1. Predmet spora je ugotovitev obsega in določitev deležev na skupnem premoženju pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca. Sodišče prve stopnje je v skupno obravnavanje združilo več pravdnih postopkov (ki so se vodili pred različnimi sodišči), v katerih sta sedanji pravdni stranki nastopali deloma kot tožeča in deloma kot tožena stranka, v nekaterih od združenih pravd je bila vložena tudi nasprotna tožba. V pravdi sta prvotno nastopali še fizična oseba C. A. in pravna oseba D. d. o. o., vendar sta bila zahtevka zoper njiju umaknjena, o čemer je že pravnomočno odločeno in ni predmet pritožbe.

2. Glede na to, da sta pravdni stranki v različnih (sedaj združenih) postopkih nastopali deloma v vlogi tožeče in deloma tožene stranke (po tožbah in nasprotnih tožbah), bo pritožbeno sodišče zaradi poenostavitve, enako kot prvostopenjsko sodišče, A. A. imenovalo tožeča stranka (tožnik), B. A. pa tožena stranka (toženka).

3. Sporno **skupno premoženje** obsega naslednje stvari: več nepremičnin v okolici L. (k. o. X), na nekaterih stojijo proizvodni oziroma poslovni objekti; nadalje idealni delež na stanovanju v K.; stanovanje v P. oziroma C.; premičnine, ki obsegajo različne stroje za predelavo plastike, dva avtomobila (P. in R.) in umetniške slike, poleg tega pa je bilo sporno tudi, ali v skupno premoženje spadajo vrednostni papirji in še nekatere nepremičnine k. o. X. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo tudi obveznosti (po različnih kreditnih pogodbah, cca. 7,3 milijona EUR glavnice z obrestmi) ter zaključilo, da delež tožnika A. A. na skupnem premoženju znaša 60 %, delež toženke B. A. pa znaša 40 %.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano **sodbo in sklepom z dne 9. 7. 2018**: dopustilo spremembe tožbe z dne 10. 10. 2013, 26. 11. 2013, 19. 9. 2014, 22. 12. 2014 in 23. 1. 2014 (I. točka izreka); nadalje ugotovilo, katere nepremičnine, premičnine in denarne obveznosti spadajo v skupno premoženje (II. in III. točka izreka); ugotovilo deleže pravdnih strank na skupnem premoženju (zadnji odstavek III. točke izreka); ugotovilo, da spada v skupno premoženje trisobno stanovanje v P. in da znaša delež na tem skupnem premoženju 60 % za tožnika in 40 % za toženko (IV. točka izreka); zavrnilo zahtevek tožnika, da v skupno premoženje spadata dve umetniški sliki K. P. (V. točka izreka, ni izpodbijano); zavrnilo zahtevek toženke, da spada v skupno premoženje pet nepremičnin k. o. X, stroji M., A. in K. ter vrednostni papirji (VI. točka izreka); zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) toženke, da znaša delež toženke na skupnem premoženju 3/5 in delež tožnika 2/5 (VII. točka izreka) in na koncu odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 28.131,89 EUR pravdnih stroškov s pripadki (VIII. točka izreka).

_**Pritožbeni postopek:**_

5. Toženka se zoper I. do IV. in VI., VII. ter VIII. točko izreka sodbe in sklepa z dne 9. 7. 2018 pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba je obsežna (58 strani) in se velikokrat ponavlja, zato je sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. Glavni razlogi pritožbe so: da je sodišče napačno ugotovilo začetek in konec življenjske skupnosti pravdnih strank; da je napačno (previsoko) ovrednotilo tožnikove vložke posebnega premoženja v skupno premoženje; da je napačno odločilo, da določene nepremičnine in premičnine ne spadajo v skupno premoženje; da je prenizko ovrednotilo prispevke toženke na področju dejavnosti v tožnikovem podjetju A. A. s. p., pri skrbi za družino, za otroka in za plesno kariero otrok, v posledici česar je prenizko določilo njen delež na skupnem premoženju; da je napačno ugotovilo obseg obveznosti, ki spadajo v skupno premoženje; toženka izpodbija tudi več procesnih odločitev sodišča prve stopenje (o dovolitvi sprememb tožbe; o upoštevanju tožnikovih navedb, ki so po mnenju toženke prepozne, tako da bi morala tožnika zadeti prekluzija v smislu 286. člena Zakona o pravdnem postopku1).

6. Poleg tega toženka izpodbija tudi **več sklepov**, zoper katere ni bila dovoljena posebna pritožba, zato jih lahko sedaj izpodbija v okviru pritožbe zoper odločbo o glavni stvari (tretji odstavek 363. člena ZPP). Gre za sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2016 z dne 23. 6. 2016, s katerim je predsednik sodišča zavrnil toženkin predlog za izločitev sodnice, nadalje sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1847/2010-II z dne 28. 8. 2017, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo toženkino zahtevo za izločitev izvedenca S. S., sklep istega sodišča z dne 27. 5. 2016, s katerim je odločilo o taksnih obveznostih tožnika, in sklepa z dne 4. 2. 2016 in 20. 4. 2016, s katerima je sodišče dovolilo spremembi tožbe z dne 23. 11. 2015 in 30. 3. 2016. 7. Prvostopenjsko sodišče je po izdani sodbi na predlog tožnika dne 16. 1. 2019 izdalo **popravni sklep**, s katerim je popravilo skupaj 22 pisnih in številčnih pomot v izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe (redna št. 556, list. št. 1794a do 1794o); zoper popravni sklep je toženka vložila pritožbo, katere vsebina bo povzeta, ko bo sodišče nanjo odgovarjalo.

8. Zoper VIII. točko sodbe in sklepa z dne 31. 8. 2018 (odločitev o stroških) se je pritožil tudi **tožnik** (pritožba z dne 28. 12. 2018); tudi ta pritožba bo povzeta, ko bo sodišče nanjo odgovarjalo.

9. Toženka je dne 21. 2. 2019 vložila odgovor na tožnikovo pritožbo zoper sklep o stroških (redna št. 568), v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

10. Tožnik je dne 3. 6. 2019 vložil obsežen odgovor na toženkino pritožbo zoper sodbo (redna št. 589, list. št. 1861 do 1917), v katerem predlaga zavrnitev pritožbe. Toženka je na tožnikov odgovor dne 26. 7. 2019 vložila (laično) repliko (redna št. 597), ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tako pravno sredstvo ni predvideno v ZPP.

**11. Pritožbi toženke zoper sodbo in sklep z dne 31. 8. 2018 ter tožnika zoper stroškovno odločitev v isti odločbi sta deloma utemeljeni, medtem ko pritožbe toženke zoper sklepe z dni 4. 2. 2016, 20. 4. 2016, 23. 6. 2016, 28. 8. 2017 in 16. 1. 2019 niso utemeljene. Pritožba toženke zoper sklep z dne 27. 5. 2016 ni dopustna.**

12. Toženka se v pritožbi velikokrat sklicuje na svoje navedbe v drugih vlogah v postopku. Take navedbe so neupoštevne, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo, v kateri morajo biti pritožbeni razlogi določno samostojno opredeljeni, sklicevanje na navedbe v drugih vlogah pa ne zadošča.2

13. Toženka na številnih mestih v pritožbi navaja, da naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost), zato pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ta kršitev podana le takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je predvsem napaka tehnične narave, gre za napačen »postopek prenosa« v obrazložitev sodbe tistega, kar je zapisano v listinah, kar mora imeti vpliv na rezultat dokazne ocene, ta pa na samo sodbo.3 Nestrinjanje z dokazno oceno listin ali zapisnikov oziroma drugačno pravno tolmačenje posameznih besedil listin ali izpovedb prič in strank že pojmovno ne more biti kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Enako neselektivno in nekritično se toženka tudi ves čas sklicuje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi ko smiselno izpodbija dejansko stanje, materialno pravo ali pa to, da naj sodišče ne bi v celoti odločilo o vseh zahtevkih. Pritožbeno sodišče že uvodoma poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitev iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Toženka se proti koncu pritožbe sklicuje tudi na kršitev »ustavnih in človekovih pravic«. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se ustavne procesne pravice uresničujejo skozi procesne zakone (ZPP), zato je tudi kršitve ustavnih procesnih jamstev treba uveljavljati prek kršitev (zakonskih) določb postopka, ne pa s posplošenim sklicevanjem na člene ustave.

_**Glede pritožbe toženke zoper sklep z dne 27. 5. 2016:**_

16. S sklepom z dne 27. 5. 2016 je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožnika zoper plačilni nalog z dne 4. 5. 2016 in določilo tožniku novo sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 19.800,00 EUR.

17. S tem sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo o taksni obveznosti tožnika. Razmerja v zvezi s plačilom sodne takse so razmerja posameznika (stranke) z državo, torej sploh ne gre za del pravdnega postopka, temveč za upravni postopek znotraj pravdnega postopka. Z tem sklepom sodišče prve stopnje ni odločalo o pravicah ali obveznostih toženke, temveč tožnika. Toženka nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta sklep, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. točke 365. člena ZPP njeno pritožbo zoper sklep z dne 27. 5. 2016 zavrglo.

_**Glede pritožbe toženke zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2016 z dne 23. 6. 2016:**_

18. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z navedenim sklepom zavrnil toženkin predlog za izločitev sodnice Z. Z.; ugotovil je, da toženka kot izločitvene razloge navaja nestrinjanje s procesnim vodstvom sodnice, to pa ne more predstavljati razloga za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Navedel je še, da toženka ne navaja okoliščin osebne narave, kot so prijateljstvo, sovraštvo ali daljno sorodstvo sodnika do strank, zastopnikov ali pooblaščencev, kar bi edino lahko bil izločitveni razlog.

19. V nerazumno obsežni pritožbi (12 strani), ki je v veliki meri prepis toženkinega predloga za izločitev (vključno s slovničnimi in tipkarskimi napakami), pritožnica med drugim navaja, da se mora standard nepristranskosti sodišča presojati po subjektivno objektivnem testu, pri čemer se subjektivni nanaša na vprašanje obstoja osebnega prepričanja sodnika v določenem primeru, objektivni pa na dejstvo, ali je sodnik v postopku ravnal tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Obširno navaja (ponavlja), da naj bi razpravljajoča sodnica ravnala pristransko do toženke oziroma favorizirala tožnika in njegovega pooblaščenca E. E., da je slednjemu dovolila postavljati vsa mogoča vprašanja in navajati novote, da je »nesprejemljivo vodila postopek zaslišanja staršev toženke,« kar vse kaže na pristranskost sodnice.

20. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo predsednika sodišča z dne 23. 6. 2016, da toženkina zahteva za izločitev sodnice ni bila utemeljena. Razlogi predsednika okrožnega sodišča so pravilni in zadostni. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje, da je toženka svojo zahtevo za izločitev utemeljevala z domnevno nepravilnim vodenjem postopka, kar po ustaljeni sodni praksi4 ni in ne more biti razlog za izločitev sodnika. Zadevi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), na kateri se sklicuje tudi toženka v pritožbi,5 poudarjata, da mora biti izključen upravičen dvom v nepristranskost. Tudi Ustavno sodišče RS poudarja, da mora biti izkazan obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen (tj. objektivno utemeljen) dvom o sodnikovi nepristranskosti6 (vsi poudarki so od višjega sodišča). Navedeno pomeni, da morajo biti izključeni taki dvomi v nepristranskost sodnika, ki se lahko porodijo objektivnemu, dobronamernemu, povprečno izkušenemu človeku. Subjektivno prepričanje stranke, ki ni zadovoljna z odločitvijo sodišča, da naj bi bilo sodišče pristransko, ni upoštevno in ne more pomeniti izločitvenega razloga, saj bi lahko tako vsaka stranka, ki z odločitvijo sodišča ni zadovoljna, zahtevala izločitev sodnika (in posledično ponovitev postopka), sklicujoč se na svojo subjektivno zaznavo oziroma mnenje o pristranskosti sodnika. To bi bilo v očitnem nasprotju z namenom določb o izločitvi sodnika in bi pomenilo zlorabo pravice do izločitve.

21. Že predsednik okrožnega sodišča je v izpodbijanem sklepu poudaril, da so resnične ali domnevne napake v postopku lahko razlog za izločitev le, če se izkaže, da je sodnik tako ravnal zaradi nekega subjektivno pristranskega motiva v zvezi s strankami, česar pa toženka sploh ni zatrjevala in tudi sedaj (kljub obsežnosti in gostobesednosti pritožbe) ne uspe niti na trditveni ravni pojasniti.

22. Toženka se poleg tega v pritožbi sklicuje tudi na številna ravnanja sodnice, ki naj bi domnevno kazala na njeno pristranost, ki pa so se zgodila že po vložitvi toženkinega predloga za izločitev in celo po odločitvi predsednika sodišča (na primer o domnevnih ravnanjih sodnice na naroku 29. 6. 2016 in 13. 2. 2017). S takimi poznejšimi ravnanji že pojmovno ni mogoče izpodbijati odločitve o izločitvi sodnice, ki je temeljila na nekih prejšnjih ravnanjih, temveč bi morala toženka, če meni, da je sodnica tudi na nadaljnjih narokih ravnala pristransko, vložiti novo zahtevo za izločitev.

23. Evidentno neutemeljeni so očitki, da naj bi predsednik prvostopenjskega sodišča zagrešil kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi odgovoril na prav vse obsežne navedbe toženke, s katerimi je utemeljevala izločitev sodnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predsednik sodišča navedel razloge, ki so v sodni praksi ustaljeni in dobro poznani vsem pravnim strokovnjakom, hkrati pa je z načelno ugotovitvijo, da posamezne procesne kršitve oziroma napake v postopku ne morejo pomeniti izločitvenega razloga, smiselno in vseobsegajoče odgovorjeno na vse številne, a razdrobljene navedbe toženke o domnevno napačnih procesnih ravnanjih sodnice. Ni treba, da sodišče dobesedno in izrecno, kot v osnovnošolskem učbeniku odgovarja na prav vsako posamezno navedbo strank, temveč zadošča, da se do navedb strank opredeli tako, da je jasno, da teh navedb ni prezrlo. Sodišče lahko na določene navedbe strank odgovori tudi posredno s tem, ko pojasni, da določen sklop navedb ni relevanten, in pojasni zakaj.7

24. Naposled pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so toženkine navedbe o pristranskosti sodnice in večji naklonjenosti tožniku ter njegovemu pooblaščencu očitno neutemeljene tudi zato, ker je iz poteka postopka razvidno, da temu nikakor ni bilo tako. Prvostopenjsko sodišče je tožnika in njegovega pooblaščenca trikrat denarno kaznovalo zaradi žalitev in motenja reda na obravnavi, tožniku je naložilo tudi takso zaradi zavlačevanja postopka (v znesku 1.637,50 EUR). Pooblaščenko toženke je kaznovalo sodišče le enkrat (v znesku 100,00 EUR).

25. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlog za izločitev sodnice neposredno sledil toženkinemu predlogu z dne 6. 6. 2016 (list. št. 920), da naj dva razpisana naroka preloži »na jesensko obdobje« iz razloga »nenadne in nepričakovane novice o porodniškem staležu dosedanjega pooblaščenca« (sic! prav: pooblaščenke). Odhod na porodniški dopust že po naravi stvari ne more biti niti nenaden niti nepričakovan. Pooblaščenka toženke se je na slabost zaradi nosečnosti sklicevala že na naroku 11. 5. 2016 (list. št. 727 zadaj), tako da toženki dejstvo nosečnosti njene pooblaščenke ni moglo ostati prikrito. Toženkina pooblaščenka je odvetnica iz večje odvetniške pisarne, zato tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je »nenadnost in nepredvidenost« pooblaščenkinega odhoda na porodniški dopust lahko kvečjemu posledica slabo organiziranega dela v odvetniški pisarni. Ko sodišče prve stopnje takemu predlogu za preložitev naroka povsem pravilno ni ugodilo, je toženka (oziroma njena pooblaščenka) nemudoma vložila predlog za izločitev sodnice (z dne 11. 6. 2016, redna št. 275, 11 strani dolg) in še dopolnitev predloga za izločitev (22. 6. 2016, redna št. 286, 7 strani dolg; za vsa ta iracionalno obsežna pisanja se je očitno našel čas kljub »nenadnemu in nepričakovanemu« porodniškemu dopustu), ker da sodnica ni ugodila predlogu za preložitev naroka.

26. Tako ravnanje je tipičen primer zlorabe procesnih pravic, konkretno instituta prošnje za preložitev naroka. Kljub očitno zlorabno vloženemu predlogu za izločitev je toženka pravzaprav dosegla, kar je hotela, saj je sodišče prve stopnje bližnji narok prav zaradi predloga za izločitev preklicalo (četudi bi lahko opravljalo nadaljnja procesna dejanja, razen izdaje končne odločbe – primerjaj drugi odstavek 71. člena ZPP). Po drugi strani sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za preložitev prvega naroka, ki ga je vložil tožnik zaradi kompliciranega zloma noge, kar pa je (za razliko od nastopa porodniškega dopusta) vsekakor mogoče označiti kot nenaden in nepredvidljiv dogodek. Toženkini očitki, da naj bi sodnica vedno ugodila tožnikovim predlogom za preložitev naroka, se tako izkažejo za evidentno neresnične. Prav tako je popolnoma deplasirano stališče toženke, da naj bi se pristranskost sodnice kazala v izjavi na naroku 9. 5. 2016, ko je sodnica rekla, da sta »tudi pooblaščenca odgovorna zato, da se spor ne zaključi na miren način.« Že na podlagi dejstva, da je sodišče pri tem uporabilo dvojino, torej govorilo o dveh pooblaščencih, je mogoče jasno razbrati, da se izjava (očitek) o odgovornosti za nemožnost mirne rešitve spora nanaša na pooblaščenca obeh strank.

27. Glede na vsebino zahteve za izločitev se je predsednik okrožnega sodišča moral opredeliti zgolj do vprašanja, ali je v ravnanjih sodnice mogoče najti elemente, ki kažejo na njeno pristranskost. In upoštevaje vse te elemente in okoliščine, je predsednik pravilno presodil, da teh elementov ni.

28. Očitno neutemeljeno je nadaljnje stališče pritožnice, da bi morala biti sodnica izločena, ker se je seznanila s poravnalnimi ponudbami v smislu 309.a člena ZPP. V pravdnem postopku ni mogoče analogno uporabiti kazenskopravnega instituta »okuženosti« sodnika in posledične izločitve v primeru seznanitve z listinami, ki v spis ne bi smele biti vložene.8 V nasprotnem primeru bi lahko stranka kadarkoli dosegla izločitev sodnika, ki ji ne bi ustrezal, s tem, da bi predložila nekakšne poravnalne listine, kar pa bi bila evidentna zloraba instituta izločitve in v nasprotju z ustavno varovano pravico stranke, da ji sodi zakoniti sodnik. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev o neizločitvi razpravljajoče sodnice pravilna. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zoper sklep z dne 23. 6. 2016 zavrnilo.

_**Glede pritožbe toženke zoper sklep z dne 28. 8. 2017:**_

29. Z navedenim sklepom (redna št. 440, list. št. 1469) je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo toženke za izločitev izvedenca in cenilca strojne stroke S. S., ki jo je toženka utemeljevala s tem, da naj bi S. S. že v preteklosti poslovno sodeloval s tožnikom, ko je v letu 2010 na podlagi tožnikovega naročila izdelal cenitev strojev in opreme. Sodišče prve stopnje je predlog za izločitev zavrnilo z argumentacijo, da izvedenec v letu 2010 ni ocenjeval stroja, ki je predmet te pravde (stroj R.) in da okoliščina, da je nekoč v preteklosti že opravljal cenitev za tožnika, ne vzbuja dvoma v nepristranskost ter ne izkazuje realne nevarnosti, da bi izvedenec deloval pristransko.

30. V pritožbi zoper navedeni sklep toženka ponavlja svoje trditve o pristranskosti izvedenca, da je nujno potrebno, da cenitev v predmetnem postopku opravi »dejansko neodvisen« izvedenec, ki ne pozna nobene stranke in ni predhodno seznanjen s predmetno zadevo.

31. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se izvedenca S. S. ne izloči, pravilna. Zgolj dejstvo, da je izvedenec nekoč v preteklosti že izdelal neko cenitev za tožnika kot naročnika (pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da predmet cenitve leta 2010 ni bil sporni stroj R.), samo po sebi ne more vzbuditi dvoma v nepristranskost izvedenca. Upoštevati je treba, da je izvedenec strokovni pomočnik sodišča, imenovan s strani Ministrstva za pravosodje, izvedenci pa so v okviru svojih profesionalnih dolžnosti zavezani k nepristranosti in nevtralnosti. Treba je upoštevati tudi, da je Slovenija majhna država z omejenim naborom različnih strokovnjakov, zato ni razumno pričakovati in zahtevati, da bi morali izvedenska mnenja izdelovati le izvedenci, ki se niso še nikoli osebno spoznali oziroma poslovno (v okviru izvedenstva) sodelovali s katero od pravdnih strank.

32. Poleg pomembnega dejstva, da izvedenec leta 2010 ni ocenjeval stroja, ki je bil predmet njegovega izvedenstva v tej pravdi, pritožbeno sodišče še ugotavlja, da toženka niti v pritožbi ne konkretizira zatrjevane tesnejše povezanosti izvedenca in tožnika; zgolj dejstvo, da je izvedenec v okviru svoje dejavnosti za tožnika nekoč opravil neko cenitev, še nikakor ne pomeni tesnejše povezanosti oziroma osebnih stikov, temveč zgolj dejstvo, da je tožnik kot podjetnik pri izvedencu naročil neko storitev v zvezi s svojo poslovno dejavnostjo, izvedenec pa je naročeno storitev kot profesionalec opravil. Poleg tega je za odločitev v predmetni zadevi pomembno tudi, da je bila naloga, ki jo je sodišče v predmetnem postopku zaupalo izvedencu S. S., glede na celoten obseg spornega skupnega premoženja obrobna oziroma minorna.9 Zato izvedensko mnenje S. S. v obravnavani zadevi nikakor ni igralo odločilne vloge.

33. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca pravilen in zakonit. V sodni praksi je tudi utrjeno in enotno stališče,10 da strankino nestrinjanje s strokovnimi ugotovitvami izvedenca ni in ne more biti razlog za izločitev. Zato so vsi pritožbeni razlogi o domnevno napačno oziroma nepravilno opravljenem izvedenskem delu v zvezi z izločitvijo izvedenca nepomembni.11 Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zoper sklep z dne 28. 8. 2017 zavrnilo.

_**Glede pritožbe zoper sklepe o dovolitvi sprememb tožbe:**_

34. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe in sklepa z dne 31. 8. 2018 dovolilo spremembe tožb z dne 10. 10. 2013, 26. 11. 2013, 19. 9. 2014, 22. 12. 2014 in 23. 1. 2014, pri čemer je v obrazložitvi (8. točka) navedlo še dva datuma sprememb tožbe (23. 11. 2015 in 30. 3. 2016). V zvezi s tem pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da ne obrazloži, »zakaj ta dva datuma nista zajeta v izreku.« Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedena datuma nista zajeta v izreku, ker je o teh dveh spremembah tožbe sodišče z izrekom že odločilo v dveh posebnih sklepih (z dne 4. 2. 2016; list. št. 573 do 574 in z dne 20. 4. 2016; list. št. 622 do 623), ki sta bila toženki oziroma njenim pooblaščencem vročena, tako da jim morata biti poznana. Tako je jasno, da bi procesno kršitev (pa le relativne narave) sodišče zagrešilo kvečjemu, če bi v izrek ponovno pisalo datume sprememb, o katerih je že pravnomočno odločeno. Pravilno pa je ravnalo, ko je tudi ti dve spremembi omenilo v obrazložitvi, saj si je le tako mogoče ustvariti celovito sliko o poteku postopka.

35. Očitno neresnična je tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče ne navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj je dopustilo spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve zapisalo, da je spremembe tožbe dopustilo, ker je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama in pritožbeno sodišče se strinja, da je v obravnavanem primeru vsekakor bilo smotrno spremembe tožbe dopustiti. V pravni teoriji in sodni praksi je uveljavljeno in dobro poznano stališče, da smotrnost v smislu 185. člena ZPP pomeni, da se z dopustitvijo spremembe tožbe prepreči vložitev nove tožbe in s tem novo pravdo.12 Ta kriterij pa je v obravnavani zadevi evidentno podan, zato so nasprotne pritožbene navedbe, češ da sprememba tožbe naj ne bi bila smotrna, neutemeljene. To, da je toženka spremembam tožbe nasprotovala (in zakaj jim je nasprotovala) glede na 185. člen ZPP ni pomembno.

36. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče s tem, ko je dopustilo tožnikove spremembe tožbe, svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank po tretjem odstavku 3. člena ZPP. Nedovoljena razpolaganja v smislu 3. člena ZPP so tista razpolaganja z zahtevkom, s katerim se skuša obiti različne prisilne materialnopravne predpise,13 sprememba tožbe pa že pojmovno ne more pomeniti takega razpolaganja.

37. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožnik s spremembami tožbe zavlačeval postopek, zaradi česar sodišče sprememb ne bi smelo dopustiti. Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnikovo pogosto spreminjanje zahtevka nikakor ni pripomoglo k hitrejši rešitvi zadeve, vendar bi lahko tožnik, če sodišče sprememb tožbe ne bi dovolilo, vložil novo, posebno tožbo za ugotovitev, da še dodatne stvari (in obveznosti oziroma dolgovi) spadajo v skupno premoženje, kar bi pomenilo novo pravdo in s tem še daljši čas do dokončne in celovite rešitve razmerja med strankama. Zaradi materialnopravne enotnosti skupnega premoženja je še posebej pomembno, da se vprašanja skupnega premoženja obravnavajo celovito, torej, če je le mogoče, v okviru enega samega sodnega postopka.14 Slednje le še dodatno potrjuje smotrnost dopustitve (vseh) sprememb tožbe.

38. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodišče v sklepu o spremembi tožbe ni opredelilo do toženkinih navedb, da je tožnik s spremembami tožbe zavlačeval postopek, saj to vprašanje sploh ni odločilno dejstvo, ki bi bilo pomembno za odločitev o dovolitvi spremembe tožbe, poleg tega pa je v (pravilni) ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno rešitev zadeve, implicitno vsebovan tudi odgovor, da sprememba postopka ne bo zavlekla, temveč kvečjemu obratno. Sodišče prve stopnje je tožnikovo zavlačevanje z umiki in ponovnim spreminjanjem tožbe glede obresti od pasive ustrezno sankcioniralo z naložitvijo sodne takse zaradi zavlačevanja postopka, torej ne držijo pritožbeni očitki, da je tožniku nekritično dopuščalo zavlačevanje.

39. Toženka se pritožuje tudi zoper sklepa z dne 4. 2. 2016 in 20. 4. 2016, s katerima je sodišče dovolilo spremembi tožbe z dne 23. 11. 2015 in 30. 3. 2016. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi sodišče v navedenih dveh sklepih ne navedlo razlogov za dovolitev spremembe tožbe. Sodišče prve stopnje je v obeh sklepih pojasnilo, da je spremembo dovolilo, ker je smotrna za dokončno rešitev razmerij med strankama. Tudi ta odločitev je pravilna iz istih razlogov, ki so navedeni zgoraj glede pritožbe zoper I. točko sodbe in sklepa, zato je pritožbo zoper navedena dva sklepa zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

_**Glede pritožbe zoper popravni sklep z dne 16. 1. 2019:**_

40. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog tožnika popravilo večje število pisnih in računskih pomot v izreku in obrazložitvi sodbe in sklepa z dne 31. 8. 2018. 41. Toženka v pritožbi (ki je glede na izpodbijani sklep zopet nerazumno obsežna in dolgovezna) med drugim navaja, da bi ji sodišče moralo vročiti predlog za popravo v izjavo; da bi moralo počakati do pravnomočnosti sodbe in sklepa; da je s popravnim sklepom spreminjalo »že ugotovljena dejstva«.

42. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom ni prekršilo nobene od določb ZPP. Sodišče lahko kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote (prvi odstavek 328. člena ZPP). O popravi sodbe lahko odloči brez zaslišanja strank (četrti odstavek 328. člena ZPP). Upoštevaje navedene določbe so pravno zgrešene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje predlog za popravo vročati nasprotni stranki v izjavo, saj lahko sodišče izda popravni sklep kadar koli (in ne šele po pravnomočnosti), na lastno ali koga drugega pobudo. Za to tudi ni treba izjave nasprotne stranke. Tudi obrazložitev popravnega sklepa je povsem zadostna: sodišče prve stopnje je zapisalo, da je prišlo do očitnih [pisnih] pomot, ki jih je nato popravilo (15. stran popravnega sklepa).

43. Obširno pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje s popravnim sklepom spreminjalo bistvene ugotovitve, so zgolj sprenevedanje. Ob primerjavi popravnega sklepa z besedilom prvotne, nepopravljene odločbe je jasno razvidno, da je šlo za čiste lapsuse, saj je sodišče v obrazložitvi nekajkrat pomotoma zapisalo »tožeča« namesto »tožena« stranka in obratno, tu in tam je zmanjkala ali bila odveč kaka beseda, napačna letnica, parcelna številka ali številka kreditne pogodbe. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da npr. v spisu sploh ne obstaja pogodba št. 240-51-506274, temveč je pravilna številka 240-51-505274 (6. točka popravnega sklepa); med strankama sploh ni sporno, da je bila adaptacija hiše leta 2000 in ne 2010, kot je očitno pomotoma zapisano v prvotni sodbi (15. točka popravnega sklepa), saj je to letnico navajala tudi toženka. Tudi vsi ostali popravki so take vrste, nikjer ni sodišče prve stopnje spreminjalo »ugotovljenih dejstev«, saj mora biti ob branju prvotne sodbe v povezavi s popravnim sklepom vsakomur (in še posebej strankama, ki dobro poznata sporna razmerja) jasno, da je šlo zgolj za popravo lapsusov in tehničnih napak. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper popravni sklep zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP).

_**Glede prekluzij:**_

44. Pritožba med drugim očita prvostopenjskemu sodišču, da je na naroku 23. 11. 2015 najprej naznanilo, da tožnikovih novot v zvezi s pasivo skupnega premoženja ne bo upoštevalo, ker je z njimi prekludiran (prvi odstavek 286. člena ZPP), v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je navedlo, da je od tega sklepa procesnega vodstva odstopilo, spremembo tožbe dovolilo in tožniku tudi dovolilo predložitev novih dokazov.

45. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Sodišče na sklepe procesnega vodstva in dokazne sklepe ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP), niti ni vezano na opravljeno materialno procesno vodstvo, zato okoliščina, da je sodišče spremenilo svojo odločitev glede tega, ali bo določene nove trditve in dokaze tožnika dopustilo ali ne, že pojmovno ne more pomeniti kršitve določb postopka.

46. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da glede na to, da je tožnik tožbo spremenil, lahko v zvezi s spremenjenim zahtevkom (tudi še po prvem naroku) navaja nova dejstva in dokaze. Ker ZPP dovoljuje spremembo tožbe še po prvem naroku, je jasno, da lahko stranka v zvezi s spremenjeno tožbo navaja tudi nova dejstva in predlaga nove dokaze. Sodišče prve stopnje je o tem zapisalo obširne in pravilne razloge (22. točka obrazložitve), na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

47. Neutemeljene so nadaljnje pritožbeno navedbe, da naj bi, ker je sodišče naknadno spremenilo svoje stališče o dopustnosti novot, šlo za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je po naroku 23. 11. 2015 izdalo dva sklepa o dovolitvi sprememb tožbe (z dne 4. 2. 2016 in 20. 4. 2016), poleg tega pa je še skoraj leto dni po tem (na naroku dne 13. 11. 2016, list. št. 1273 zadaj) jasno razglasilo, da se pričenja prvi narok za glavno obravnavo po spremenjeni tožbi tožnika, iz česar bi toženka ob ustrezni skrbnosti (in znanju svojih kvalificiranih pooblaščencev) mogla in morala jasno razbrati, da bo sodišče dopustilo tudi nove dejanske navedbe in predložene dokaze po spremenjeni tožbi. Toženka je tako imela več kot dovolj časa (cca 7 mesecev od sprejetja sklepov o dovolitvi sprememb tožbe), da poda vsebinske in konkretizirane navedbe ter dokazne predloge glede pasive skupnega premoženja, pa tega ni storila, temveč je zgolj ponavljala procesne ugovore glede prekluzij (najpozneje na naroku 13. 11. 2016 ji je moralo biti jasno, da ne bodo uspešni) ter vztrajala pri svojem zmotnem materialnopravnem stališču, da pasiva ne sodi v skupno premoženje.

48. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek (22. stran pritožbe spodaj), da je sodišče na prvem naroku dne 10. 6. 2015 tožniku dovolilo, da je še po prvem naroku predložil določene listine (tožbo in šest pripravljalnih vlog toženke iz preživninske pravde). Toženka očitno ne loči med dokaznim predlogom in izvedbo dokaza; 286. člen ZPP v prvem odstavku govori o tem, da morajo stranke najpozneje na prvem naroku navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze, kar pa ne pomeni, da morajo vse dokaze na prvem naroku tudi fizično predložiti. Glede na to, da se dokazi pogosto izvajajo tudi na nadaljnjih narokih (npr. zaslišanja), ni nobenega razloga, da ne bi mogla stranka listinskega dokaza, ki je bil predlagan na prvem naroku, (fizično) predložiti na kakšnem od poznejših narokov. V zvezi z dopustitvijo novih trditev in dokazov torej ni bilo nobenih kršitev določb postopka.

_**Glede zavrnitve dokaznih predlogov:**_

49. Pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne dokaz z ogledom nepremičnin in z zaslišanjem številnih prič, ki jih je predlagala toženka; navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, s čimer naj bi (zopet) storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zavrnitev dokaznih predlogov lahko kvečjemu kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave), nato pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo (primerjaj 43. točko sodbe, kjer je pojasnjeno, zakaj ogled ni potreben, preostale zavrnitve pa so obrazložene v 27. točki).

50. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ogled zaradi ugotavljanja, da nepremičnine z ID znaki 0000-105/6-0, 0000-105/15-0, 0000-105/14-0, 0000-105/17-0 in 0000-105/16-0 sestavljajo »kompleks« in da bi sodišče lahko zaznalo »povezanost vseh nepremičnin,« ni potreben, saj to dejstvo ni pravno relevantno, poleg tega pa tudi ni sporno. Toženka je s tem želela dokazati, da ležijo parcele 105/6, 105/14 in 105/16 (ki so tožnikovo posebno premoženje) zraven parcel 105/7, 105/8 in 105/11 (ki so skupno premoženje), čeprav to dejstvo med strankama sploh ni sporno, je pa tudi razvidno iz fotografije in skice v prilogah A136 in A139. Vprašanje, ali je treba te parcele obravnavati kot »zaključeno premoženjsko celoto« oziroma »kompleks v lasti pravdnih strank« pa ni dejansko, ampak pravno vprašanje.

51. Materialnopravno stališče toženke o enotnem obravnavanju vseh navedenih nepremičnin je pravno zmotno, o čemer je sodišče prve stopnje zavzelo jasne in pravilne razloge v 43. točki obrazložitve. Pravilno je tudi pojasnilo, da se načelo celovitosti skupnega premoženja nanaša zgolj na premoženje, ki je skupno, ne pa tudi na posebno premoženje zakoncev, ki je ločena premoženjska kategorija. Teh materialnopravnih izhodišč toženka obrazloženo ne izpodbija, temveč le nenehno ponavlja svojo tezo, da bi navedene nepremičnine, ki so tožnikovo posebno premoženje, morali obravnavati kot nekakšen kompleks oziroma premoženjsko celoto. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje. Zato, da je mogoče pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in utemeljenost ali neutemeljenost pritožbenih razlogov vsebinsko preizkusiti, mora stranka z zavzetimi materialnopravnimi stališči prvostopenjske sodbe konkretizirano in argumentirano polemizirati, ne pa zgolj ponavljati trditev, ki jih je postavila že na prvi stopnji, kot počne toženka v zvezi z navedenimi parcelami in še na številnih drugih mestih pritožbe. Takšno mehanično ponavljanje oziroma prepisovanje (rezanje in lepljenje, copy-paste) navedb ne dosega standarda obrazložene pritožbe, zato tudi pritožbeno sodišče na te navedbe lahko odgovori le tako, da pritrdi stališčem sodišča prve stopnje, ki je na toženkine teze že (pravilno) odgovorilo.

52. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo toženkin predlog za predložitev »celotne poslovne dokumentacije tožeče stranke,« iz česar naj bi bil razviden »celoten obseg in stanje premoženja, s katerim razpolaga tožeča stranka.« Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je to predlog za izvedbo preiskovalnega dokaza,15 ki v pravdnem postopku načeloma ni dopusten. Predvsem pa ta dokazni predlog ni vezan na noben konkreten zahtevek. Predmet te pravde ni zgodovina oziroma dinamika razvoja podjetja ali iskanje nekega abstraktnega, neopredeljenega »skritega premoženja,« temveč ugotavljanje, ali konkretno navedene stvari spadajo v skupno premoženje ali ne. Glede vseh premičnih in nepremičnih stvari, ki sta jih stranki navajali kot skupno ali posebno premoženje, se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo. Toženka sploh ne zatrjuje, da bi v skupno premoženje spadale še kakšne druge stvari, o katerih sodišče ne bi odločilo, temveč je spor le o tem, kaj od tega predstavlja skupno, kaj pa tožnikovo ali toženkino posebno premoženje, in to vprašanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma razčistilo. Nadaljnje navedbe, da naj bi se s tem predlogom dokazovalo, da stroja F. in R. nista bila tako dobičkonosna, kot trdi tožnik, izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tožnikove poslovne dejavnosti in posledično deleža pravdnih strank na skupnem premoženju; o tem bo pritožbeno sodišče navedlo razloge v nadaljevanju.

53. Toženka je izpodbijala tudi odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za poizvedbe o »vrednostnih papirjih« in o računih tožnika; razloge o teh procesnih odločitvah bo pritožbeno sodišče navedlo v nadaljevanju pri obrazložitvi materialnopravne odločitve.

_**Glede začetka in konca življenjske skupnosti pravdnih strank:**_

54. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank, ki je pogoj za začetek nastajanja skupnega premoženja, nastala s sklenitvijo zakonske zveze 1. 10. 1988, prenehala pa dne 14. 6. 2010, ko je tožnik toženko odpustil iz službe v svojem podjetju in ji tudi fizično preprečil dostop do poslovnih oziroma proizvodnih prostorov. Sodišče je tudi ugotovilo, da se je zakonska zveza oziroma odnos med strankama začel krhati že na začetku leta 2010, vendar je kljub nesoglasjem življenjska in ekonomska skupnost še obstajala.

55. Toženka izpodbija tako ugotovitev o tem, kdaj naj bi njuna življenjska skupnost nastala, kot tudi glede prenehanja; pritožba obširno ponavlja trditve, da naj bi življenjska skupnost obstajala že pred poroko, da sta s tožnikom živela v življenjski skupnosti, še preden sta se poročila, da je toženka tudi delala v njegovi obrti, v zvezi s čemer se sklicuje na številne izvedene dokaze.

56. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da toženka ni zatrjevala, da bi že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom ustvarila kakšno skupno premoženje, zato je vprašanje, ali je že pred poroko obstajala življenjska skupnost, povsem nepomembno. Posledično je nepomembno, kaj je sodišče prve stopnje ugotovilo glede obstoja zunajzakonske skupnosti pred sklenitvijo zakonske zveze, pri čemer toženka niti v pritožbi ne konkretizira trditev, kdaj točno naj bi ta zunajzakonska skupnost sploh nastala. Toženka se v zvezi s temi svojimi navedbami (pa tudi na številnih drugih mestih v pritožbi) sklicuje na različne izpovedbe strank ali prič. Pri tem spregleda pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki določa, da izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Dejstev, ki jih stranka ni zatrjevala, sodišče ne more niti ne sme ugotavljati.16

57. Tudi glede prenehanja življenjske skupnosti (kar je trenutek, ko preneha nastajati skupno premoženje) sodišče druge stopnje sprejema razumljive in logične razloge prvostopenjskega sodišča, da sta stranki še vedno bivali v ekonomski in življenjski skupnosti, čeprav so bili njuni intimni odnosi že skrhani oziroma porušeni. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na ugotovljena dejstva, da je toženka še v letu 2010 ne le prebivala v hiši, ampak tudi večkrat prosila tožnika, da ji nakaže denar za gospodinjstvo, s katerim je plačevala hrano (za vso družino), in za stroške počitniških stanovanj (v K. in C., ki spadata v skupno premoženje) ter da je tožnik denar za hrano in stroške toženki nakazoval do 14. 6. 2010. 58. Kot najbolj bistveno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka tekom pravde na trditveni ravni sploh ni nikoli ni pojasnila, kdaj naj bi življenjska skupnost prenehala; torej niti ni podala konkretiziranih trditev o tem, kdaj naj bi skupno premoženje nehalo nastajati. Tožnik je na naroku 23. 11. 2015 izrecno navedel, da je datum prenehanja življenjske skupnosti 14. 6. 2010 (redna št. 165, list. št. 508 zadaj), vendar toženka na te navedbe ni reagirala; o tem datumu prenehanja je tožnik obširno pisal tudi v vlogi z dne 23. 11. 2015 (redna št. 166, list. št. 511-513); sodišče je toženki na navedenem naroku odobrilo rok za odgovor in toženka je odgovorila z vlogo z dne 1. 12. 2015 (redna št. 169, list. št. 533-534) – vendar v njej o datumu prenehanja življenjske skupnosti ne pove nič konkretnega.

59. Iz nekaterih toženkinih navedb bi bilo mogoče celo sklepati, da sama šteje, da naj bi življenjska skupnost trajala do razveze zakonske zveze, saj navaja,17 da je skupno premoženje tisto, ki je nastalo v času trajanja zakonske zveze. Pomanjkljivih trditev, kot je bilo že povedano, izvedba dokazov ne more nadomestiti, zato je neupoštevno sklicevanje toženke na lastno izpovedbo na zaslišanju (da naj bi skupno gospodinjstvo trajalo le do 1. 1. 2010), saj o tem ni bilo poprej podanih trditev. Sodišče prve stopnje pa je ta dokaz (zaslišanje toženke) tudi ustrezno ocenilo in ovrednotilo (38. do 39. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je kot bistveno okoliščino za ugotovitev, da je življenjska skupnost še trajala, štelo to, da je toženka še vedno nabavljala hrano za skupno gospodinjstvo in plačevala različne skupne stroške (po lastni izpovedbi je šele avgusta 2010 preklicala trajnike za elektriko in zavarovanje). Za vprašanje prenehanja življenjske skupnosti ni pomembno dejstvo, da naj bi toženka že po 1. 1. 2010 izgubila možnosti odločanja v podjetju.18 Sodišče prve stopnje je skupno bivanje v isti hiši navedlo le kot eno od okoliščin, ki kažejo na to, da je življenjska skupnost strank obstajala še po 1. 1. 2010, saj bi odselitev pomenila nedvomen in jasen konec življenjske skupnosti, ni pa bilo to dejstvo odločilno.

60. Predvsem je pomembno, da sama toženka ni nikoli navedla datuma, ko naj bi po njenem življenjska skupnost prenehala, zato so tozadevne (v pritožbi prvič podane) trditve nedopustna pritožbena novota (primerjaj 337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je glede na odsotnost ustreznih trditev toženke o točnem datumu prenehanja izvenzakonske skupnosti tudi ustrezno indično sklepalo, upoštevaje datum, od katerega toženka terja uporabnino; za to je imelo tudi vso podlago v spisu, saj je to dejstvo toženka sama navedla v svojih vlogah (z dni 29. 12. 2010, 4. 1. 2013 in 23. 1. 2014), vloženih v tem pravdnem postopku še pred razdružitvijo (odcepitvijo) dela zahtevka glede uporabnine (ki se je zgodila 16. 2. 2016). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče ne bi smelo »opredeljevati« do zahtevka, ki je bil pozneje izločen iz pravde. Sodišče se do zahtevka sploh ni opredeljevalo (v smislu, ali je utemeljen ali ne), seveda pa lahko pri odločanju uporabi vse spisovno gradivo, ki je ali je bilo v spisu, kar je v skladu s pravilom o prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) in tudi z načelom resnicoljubnosti.

_**Glede odločitve v izreku o obsegu skupnega premoženja:**_

61. Pritožnica navaja, da naj bi sodišče prve stopnje ne odločilo v celoti o tožbenem zahtevku oziroma da naj bi obstajalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker v II. točki izreka ni odločeno o deležu, ki ga ima posamezna stranka na skupnem premoženju, temveč je o tem odločeno šele v III. (in IV.) točki izreka.

62. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v III. točki izreka na koncu jasno zapisalo, da delež tožnika »_na tem celotnem skupnem premoženju_ znaša 60 %, delež tožene stranke pa 40 %« (poudarilo višje sodišče), kar je tudi skladno z obrazložitvijo. Že iz zapisa, kjer je govora o »tem celotnem« skupnem premoženju, jasno izhaja, da določitev deležev zajema vse premoženje, za katerega je bilo pred tem besedilom izreka ugotovljeno, da je skupno obema pravdnima strankama. Do takšne razlage mora priti vsak povprečno izkušen, razumen in dobronameren človek, nasprotna pritožbena izvajanja pa so le sprenevedanje. V kolikor pa toženka meni, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o zahtevku, to ne more predstavljati kršitve iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi morala predlagati izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), česar pa v zakonskem petnajstdnevnem roku ni storila, zato se v pritožbi na domnevno izostalo odločitev o delu zahtevka ne more več sklicevati.

_**Glede nepremičnin, ki sodijo v tožnikovo posebno premoženje:**_

63. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nepremičnine k. o. X, št. 105/6, 105/14, 105/15, 105/16 in 105/17, spadajo v tožnikovo posebno premoženje, zato je zavrnilo toženkin zahtevek, da se ugotovi, da tudi te nepremičnine spadajo v skupno premoženje. V pritožbi toženka obsežno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se kljub investicijam pravdnih strank v navedene nepremičnine identiteta nepremičnin ni spremenila, zato ni mogoče govoriti o nastanku skupnega premoženja, saj so posamezne nepremičnine (zemljišča in hiša) ves čas ohranile svojo identiteto.

64. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeno stališče prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilno. Ni sporno, da je vse navedene parcele tožnik dobil od svojih staršev kot darilo, torej niso pridobljene z delom v času trajanja zakonske skupnosti, pač pa sta pravdni stranki v času trajanja življenjske skupnosti v nepremičnino vlagali sredstva, pridobljena z delom. Povsem pravilno je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca ne morejo pomeniti nastanka skupnega premoženja, razen če bi prišlo do spremembe identitete stvari (tako, da bi bilo mogoče govoriti o novi stvari), ali če je obstajalo izrecno soglasje drugega zakonca za pridobitev stvarnih pravic. V zvezi s tem je obsežno citiralo stališča teorije in dobre sodne prakse (59. – 62. člen obrazložitve sodbe), s temi pravnimi stališči pa pritožba obrazloženo sploh ne polemizira, temveč le ponavlja svojo tezo, da naj bi z adaptacijo hiše nastala nova stvar.

65. Pritožbeno sodišče soglaša, da vlaganja pravdnih strank v sporne nepremičnine niso imela za posledico spremembe identitete nepremičnin oziroma nastanka novih stvari: makadamska cesta je po asfaltiranju še vedno cesta; tudi travnato (ali makadamsko, ni pomembno) dvorišče, ki je prej služilo tudi za parkirišče, je po asfaltiranju še vedno dvorišče ali parkirišče; hiša pravdnih strank, ki sta jo stranki adaptirali in izboljšali, pa je še vedno stanovanjska hiša (in ne morda hotel, proizvodni obrat ali kaj drugega); neizpodbijana je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se gabariti hiše po adaptaciji niso spremenili. Glede sedaj asfaltiranega parkirišča toženka navaja, da naj bi bilo to prej travnato dvorišče oziroma travnik, kar je samo s seboj v nasprotju, saj sta dvorišče in travnik dve različni stvari; poleg tega so navedbe o travniku nedopustna pritožbena novota, saj je toženka tekom postopka na prvi stopnji za vse tri parcele podala le (skope) trditve, »da so bile ob nakupu le makadamska neutrjena dovozna pot« (list. št. 427 zadaj), medtem ko o travnatem dvorišču ali travniku ni navajala ničesar.

66. Obširne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, so neutemeljene, saj je sodišče obseg in vrsto izvedenih del ugotovilo s pomočjo drugih izvedenih dokazov (predvsem cenitvenega poročila, pa tudi izpovedbe številnih prič – primerjaj 55. – 58. točko obrazložitve), pri čemer je v celoti sledilo tudi navedbam toženke o spremembah na hiši (55. in 56. točka obrazložitve). Toženka po sodišču ugotovljenega obsega in vsebine del niti v pritožbi obrazloženo ne prereka. Presoja, ali konkretna adaptacijska dela na stanovanjski hiši pomenijo podlago za pridobitev lastninske pravice na originaren način, je pravno vprašanje in ne vprašanje tehnične stroke, zato je bila rešitev tega vprašanja v pristojnosti prvostopenjskega sodišča. Pritožba sploh ne pove, katerih konkretnih del, ki so bila zajeta v njeni trditveni podlagi, sodišče ni ugotovilo, pa bi jih lahko, če bi angažiralo izvedenca, zato so njene obširne pritožbene navedbe o potrebnosti izvedenca vsebinsko prazne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz neizpodbitih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bilo že pred adaptacijo v sporni hiši v pritličju izdelano stanovanje, ki pa sta ga pravdni stranki nato v celoti preuredili (tudi prestavljali stene, zamenjali okna in podobno) mansarda pa ni bila dokončana, vendar je bila pripravljena za izdelavo stanovanja, saj so bili tam vgrajeni podboji in cementni estrihi oziroma grobi beton, pripravljen za polaganje sanitarne keramike (57. točka obrazložitve). V mansardi se je nato izdelalo stanovanje, pri čemer so bile narejene tudi frčade na strehi in streha se je dvignila. Glede na povzeto je bila očitno tudi mansarda že od začetka (še pred začetkom adaptacije) predvidena za stanovanjsko rabo in ne kot prazna, skladiščna podstreha, z dvigom strehe in izdelavo frčad pa se je uporabnost podstrešnega stanovanja le izboljšala. Tako ni dvoma, da je tudi po izvedeni adaptaciji hiša ohranila svojo identiteto, zato ni mogoče govoriti o nastanku nove stvari.

67. Pritožbene navedbe, da sodišče »ni razjasnilo dejanskega stanja,« so vsebinsko prazne, saj toženka sploh ne pojasni, katerih odločilnih dejstev sodišče ni ugotovilo, pa bi jih moralo. Izdelavo frčad in dvig strehe, kar na več mestih posebej izpostavlja pritožba, je sodišče v sodbi omenilo in tudi upoštevalo, navedbe o »številnih drugih rušitvenih in gradbenih delih« pa so spet pavšalne in nekonkretizirane. Vprašanje, ali je bilo za izvedeno adaptacijo potrebno gradbeno dovoljenje, je nepomembno, saj gre za upravnopravni predpis, ki v ničemer neposredno ne vpliva na pridobitev stvarnih pravic. Ne sodna praksa ne teorija vprašanja, ali gre pri adaptacijah za novo stvar ali ne, ne vežeta na potrebnost pridobitve gradbenega dovoljenja. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na 179. člen Zakona o urejanju prostora v zvezi z asfaltiranjem ceste, saj navedeni zakon ne določa načinov pridobitve lastninske pravice, ampak ureja upravnopravna vprašanja, medtem ko načine pridobitve lastninske pravice na nepremičnini določa Stvarnopravni zakonik.

68. Fizična bližina oziroma stik med posameznimi zemljiškimi parcelami in stavbami ne more imeti za posledico spremembe posebnega premoženja v skupno, zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe o »enotnem kompleksu« in podobno. Pritožnica ne pojasni trditev, da naj bi samostojna uporaba enih nepremičnin ne bila možna brez uporabe drugih, saj ni jasno, zakaj stanovanjske hiše ne bi bilo možno uporabljati brez zraven ležeče delavnice oziroma poslovnih prostorov; pa četudi bi te (po oceni pritožbenega sodišča neresnične) trditve držale, soodvisnost posameznih nepremičnin še ne more pomeniti njihovega lastniškega zlitja, saj je dopustno in tudi v praksi pogosto, da posamezne nepremičnine ležijo skupaj in so medsebojno soodvisne, pa so vendar v lasti različnih oseb.19 Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo toženkin zahtevek, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine, ki so sicer tožnikovo posebno premoženje (točka VI./a) izreka).

69. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene (in deloma nerazumljive) pritožbene navedbe (33. – 34. stran pritožbe) v zvezi s tem, ali sta tožnikova starša pri nakupu parcele 105/5 nastopala kot »slamnata kupca.« Četudi je sodišče prve stopnje res v 71. točki obrazložitve napačno navedlo, da naj bi toženka ne zatrjevala, da so za nakup navedene nepremičnine obstajale kakšne pravne ovire, pa povzetek navedb stranke ni ugotavljanje dejanskega stanja, niti ni napačen povzetek navedb sam po sebi kakršnokoli kršitev postopka, kot si zmotno tolmači toženka. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da četudi je položnice za plačilo gradenj izpolnjevala toženka, pa je denar dal tožnikov oče, ker je bilo za gradnjo potrebno veliko denarja (okoli 47.000 takratnih DEM), ki ga pravdni stranki nista imeli; teh dejanskih ugotovitev pritožba obrazloženo in konkretizirano ne izpodbija. Pritožnica sicer navaja, da je v zvezi s tem predlagala, da naj sodišče tožniku naloži predložitev poslovnih knjig in seznama osnovnih sredstev, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podala konkretiziranih trditev, koliko denarja naj bi pravdni stranki takrat (v letu 1989) imeli, od kod bi ga pridobili in vložili v gradnjo. Te – že sicer inherentno pavšalne – trditve toženke (da naj bi pravdni stranki v letu 1989 razpolagali z zadostnimi sredstvi za gradnjo), pa so tudi v nasprotju s trditvami pritožnice (na 24. strani pritožbe), da je s predloženo poslovno dokumentacijo želela dokazati dinamiko razvoja podjetja in predvsem dejstvo, da stroja F. in R. nista bila tako dobičkonosna, kot to trdi tožeča stranka, temveč se je dejanski preobrat v podjetju, ko so res začeli dobro služiti, zgodil šele z nakupom stroja M. v letu 1992. Še na več drugih mestih je toženka zatrjevala, da naj bi bila dejavnost tožnika v prvih letih po sklenitvi zakonske zveze omejena in je prinašala le malo dobička, kar pa je v logičnem nasprotju z njeno tezo, da naj bi pravdni stranki že v letu 1989 razpolagali z zadosti denarja za obsežno gradnjo. Da tega denarja nista imeli, potrjuje še dodatno dejstvo, da je v začetku leta 1989, torej le malo preden sta tožnikova starša kupila parcelo št. 105/5, tožnik brezplačno izročil sestri enega od dveh delovnih strojev (F.), s katerim je prej opravljal dejavnost, tako da mu je ostal le stroj R., za katerega toženka večkrat trdi, da brez nakupa agregata sploh ni bil donosen, da je bil zastarel in neuporaben oziroma pred nakupom agregata »ni prenašal nobenih rezultatov« (npr. 43. in 38. stran pritožbe). Toženka tako po eni strani zatrjuje, da edini stroj, s katerim je tožnik razpolagal v letu 1989, ni prinašal (skoraj) nobenega dobička oziroma je bil praktično neuporaben, v isti sapi pa, da sta pravdni stranki s tem neuporabnim oziroma zastarelim strojem ustvarili zadosti zaslužka za svoje preživljanje, poleg tega pa še za nakup parcele in obsežno gradnjo. Takšno sprevračanje in prirejanje navedb trenutnim potrebam oziroma različnim delom odločitve sodišča prve stopnje nikakor ne prispeva k verodostojnosti pritožnice in še dodatno utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da sta nakup sporne parcele in gradnjo na njej financirala starša tožnika.

70. Neutemeljene so tudi obširne pritožbene navedbe, da sodišče tržne vrednosti zgoraj omenjene stavbe št. 1071 ne bi smelo ugotoviti na podlagi (izvenpravdnega) izvedenskega mnenja izvedenke in cenilke L. B. iz leta 1995, saj da toženka ni dala privolitve za uporabo tega mnenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vrednost celotne stavbe niti ni bistvena za odločitev, saj je ta nepremičnina bila nesporno ugotovljena kot skupno premoženje pravdnih strank (7. alineja točke II./1 izreka), temveč je pomembna le ocena vrednosti darila tožnikovih staršev, vloženega v to stavbo (kar je sodišče ocenilo na cca 300.000 DEM). Toženkino pritožbeno nasprotovanje uporabi cenitve L. B. v te namene je v nasprotju z njenim prejšnjim ravnanjem (_venire contra factum proprium_), saj se je toženka sama večkrat sklicevala, da je bilo tožniku »priznano« 300.000 takratnih DEM.20 Toženka se je torej v enem od postopkov izrecno sklicevala na cenitev L. B., ko ji je bilo to v korist, zato ne more sedaj oporekati tej isti listini. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo angažirati izvedenca gradbene stroke, so dodatno neutemeljene še zato, ker toženka takega dokaza sploh ni predlagala.

_**Glede nepremičnin v K.:**_

71. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje spadata tudi deleža na nepremičninah v K. (cca 2 % na parc. št. 491/10 in 277/437 na stanovanju št. 9 v stavbi št. 119, oboje k. o. Y). Preostali delež na stanovanju je v lasti sina pravdnih strank C. A. in ni predmet te pravde. Toženka je zatrjevala, da naj bi bila ta nepremičnina njeno posebno premoženje, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku to tezo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bilo stanovanje (razen dela, ki je v lasti C. A.) kupljeno z denarjem, pridobljenim z delom v času trajanja zakonske zveze. To ugotovitev sedaj s pritožbo izpodbija.

72. Med strankama ni sporno, da sta že prej imeli manjše stanovanje v K., za nakup katerega so denar dali starši toženke (76. točka obrazložitve). Stanovanje v K. je bilo nato prodano, kupnina pa vložena v nakup večjega (spornega) stanovanja. Prav tako ni sporno, da je bil lastnik stanovanja v K. sin pravdnih strank C. A., zato je tudi pri nakupu novega, večjega (spornega) stanovanja C. A. pridobil solastniški delež na spornem stanovanju (cca 36 %), ki ni predmet te pravde. Nerazumljive in pravno zgrešene so pritožbene navedbe, da naj bi bilo stanovanje v K. »formalno pisano na C. A.,« dejansko pa naj bi šlo za toženkino posebno premoženje. Določena oseba je ali pa ni lastnik določene stvari. Vmesnih kategorij, ki se sicer v laični govorici včasih pojavljajo (kot tu omenjeno »formalno« lastništvo), zakonodaja, ki ureja stvarnopravna razmerja, ne pozna. C. A. je vknjižen kot solastnik spornega stanovanja in to pomeni, da je solastnik, dokler se ne dokaže nasprotno. Če toženka meni, da je njegova vknjižba nedopustna, bo morala uporabiti ustrezna pravna sredstva zoper njega. Zato je nesmiselno in tudi nerazumljivo sklicevanje, da bi moralo sodišče delež C. A. upoštevati kot »posebni prispevek toženke k nakupu predmetne nepremičnine.« Solastniškega deleža tretje osebe ni mogoče upoštevati kot poseben prispevek ene od strank v skupno premoženje. Skupno premoženje je po ugotovitvah sodišča zgolj tisti del stanovanja in zemljišča v K., ki ni bil pridobljen s kupnino od prodaje stanovanja v K. Glede tega deleža pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in obrazložilo, da je bil plačan z denarjem, pridobljenim z delom v času trajanja zakonske zveze, česar pritožba obrazloženo niti ne izpodbija.

_**Glede nepremičnine v P. (C.):**_

73. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tudi stanovanje v C. spada v skupno premoženje pravdnih strank, zavrnilo pa je toženkin ugovor, da naj bi bilo to stanovanje njeno posebno premoženje. To odločitev pritožba izpodbija, predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje.

74. Tudi tukaj pritožbeno sodišče prvenstveno opozarja na nekonsistentnost in razhajanja pri toženkinih lastnih navedbah: o stanovanju v C. se je sprva vodila posebna pravda II P 493/2015 pred Okrožnim sodiščem v Kopru in tam je toženka v prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2010 navedla, da je (vsa) sredstva za nakup v letu 1993 dobila od svojih staršev (list. št. 29 pridruženega spisa P 493/2015-II oziroma prej Okrožnega sodišča v Kopru P 381/2010). Celotna kupnina za stanovanje je nesporno znašala 140.000 EUR; na zaslišanju na naroku (ko je bila koprska zadeva že pridružena) dne 11. 5. 2016 pa je izpovedala drugače in sicer, da so ji njeni starši dali 40.000 EUR za aro in še okoli 20.000 DEM kupnine; tako naj bi toženkina starša k nakupu nepremičnine v C. prispevala po njeni lastni (in tudi zaslišanih staršev) izpovedbi manj kot polovico. Že takšno pomembno razhajanje med trditvami toženke in njeno samo izpovedbo (ter izpovedbama prič, ki ju je toženka predlagala za dokazovanje trditev, da naj bi celotno kupnino prejela od staršev) daje sodišču prve stopnje solidno podlago za ugotovitev, da so izpovedbe toženke ter prič G. G. in F. G. (toženkinih staršev) neverodostojne. Že res, da sta G. G. in F. G. v celoti potrdila izpovedbo toženke, da sta ji dala denar za aro 40.000 DEM, vendar s tem nista potrdila njenih trditev, da naj bi ji dala celotno kupnino za stanovanje.

75. Prav tako se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni in ugotavljanju, ali sta toženkina starša resnično prispevala ves denar za stanovanje v C., pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali sta ta denar sploh imela. Tožnik je temu dejstvu oporekal in splošno znano je, da če nekdo denarja nima, ga tudi ne more dati drugemu (pa čeprav lastni hčerki) za nakup počitniške nepremičnine. Zato nikakor ni brezpredmetna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženkina starša nista razpolagala z zadostno količino denarja, kot povsem deplasirano zatrjuje pritožba. Četudi je toženkin oče res izpovedal, da je imel avtoličarsko obrt, mati pa kovinsko galanterijo, pa nista izpovedala ničesar o tem, koliko naj bi ti dejavnosti prinašali dobička, predvsem pa že toženka ni podala tekom pravde nikakršnih trditev o tem, kakšni konkretno naj bi bili prihodki njenih staršev. Pritožbeno sodišče mora zopet opozoriti na pravilo, da izvedba dokaza ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev; toženka podatka o tem, kakšni naj bi bili prihodki njenih staršev (s konkretnimi zneski) ne poda niti v pritožbi, kljub vsej svoji gostobesednosti in dolgoveznosti. Ugotovitve (84. točka obrazložitve), da je bil njen oče dve leti in štiri mesece pred upokojitvijo brezposeln, pritožnica konkretizirano ne prereka. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da bi moral tožnik dokazovati izvor svojega denarja za nakup navedene nepremičnine; toženka je zatrjevala, da naj bi bilo navedeno stanovanje v L. njeno posebno premoženje, zato je bilo na njej dokazno breme glede tega dejstva.

76. Tudi to, da sta starša toženki že prej dala denar za stanovanje v K., nikakor ne dokazuje, da sta ji dala tudi denar za stanovanje v C., kvečjemu nasprotno; ni običajno, da bi ljudje, ki niso izjemno premožni, lahko v obdobju nekaj let dali hčerki denar za nakup kar dveh stanovanj na (za slovenske razmere) elitnih počitniških lokacijah. Skratka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, od kod naj bi prišel (in predvsem, od kod ni mogel priti) denar za nepremičnino v C., celovita in pravilna. Toženkina graja te dokazne ocene pa je v veliki meri pavšalna, saj ne prereka npr. ugotovitve, da je bil njen oče več let brezposelen, ne pove (ni povedala niti na prvi stopnji, niti v pritožbi), koliko naj bi njena starša z obrtjo oziroma z delom v Nemčiji zaslužila, koliko naj bi dobila od prodaje »obrti« in prikolice, prav tako pa evidentno ne drži, da bi se prvostopenjsko sodišče pri odločitvi glede stanovanja v C. oprlo zgolj na izpovedbo tožnika in njenih sorodnikov. Nasprotno, iz obrazložitve jasno izhaja, da se je sodišče oprlo tudi na listinske dokaze in na nekonsistentnost ter protislovnost izpovedb toženke in njenih staršev s samimi toženkinimi trditvami, zato je te izpovedbe upravičeno ocenilo kot neverodostojne. Stranka, ki svoje trditve v postopku tako pomembno spreminja (najprej zatrjuje, da je od staršev dobila 140.000 DEM, potem pa, da jih le dobila le 60.000), je lagala sodišču bodisi v vlogah, bodisi pri izpovedovanju. Povsem pravilno je, da se taki stranki vere v postopku ne pokloni.

_**Glede spornih premičnin in vrednostnih papirjev:**_

77. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka toženke (po nasprotnih tožbah), da v skupno premoženje spadata stroja – ekstrudor za predelavo plastike M. in čistilni stroj K., ker je ugotovilo, da sta bila že leta 2010 odtujena in je na njiju pridobila lastninsko pravico tretja oseba. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da naj bi v skupno premoženje spadali »vrednostni papirji« A., B. in C., ker je ugotovilo, da tožnik ni lastnik takih vrednostnih papirjev.

78. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je odločitev glede vseh navedenih premičnih stvari pravilna in zakonita. Četudi bi držalo, da sta bila oba stroja v času razpada življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank njuno skupno premoženje, pa v času odločanja sodišča (leta 2018) nista več v lasti pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je lahko upoštevalo kot skupno premoženje le tisto premoženje, ki to še vedno je.21 Na stvari, ki je bila iz skupnega premoženja odtujena, ni mogoče ugotavljati lastninske pravice oziroma njene pripadnosti skupnemu premoženju. Če (bivši) del skupnega premoženja zakoncev ni več v njuni lasti, so izključene njune stvarnopravne pravice na njem, s tem pa tudi stvarnopravni zahtevki glede tega dela premoženja.22 Toženka (nasprotna tožnica) je zahtevala, da se ugotovi, da navedena dva stroja spadata (v sedanjiku) v skupno premoženje; ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da sporna dva stroja nista več v lasti nobene od pravdnih strank, je zahtevek na tako ugotovitev pravilno zavrnilo. Ne drži pritožbena navedba, da toženka pri delitvi skupnega premoženja ne more uveljavljati, da se upošteva znesek od prodaje navedenih premičnin, če v predmetni sodbi ni ugotovljeno, da sta spadali v skupno premoženje; če bi toženka želela doseči, da se znesek od prodaje obeh strojev upošteva, bi morala postaviti ustrezen zahtevek. Vendar ga ni postavila. Z nedovoljenim razpolaganjem (odsvojitvijo skupne stvari) skupno premoženje ne preneha, temveč le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Prikrajšani zakonec lahko svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje (le) z zahtevkom za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.23

79. Nadalje je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek toženke na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo »vrednostni papirji« A., B. in C. iz razloga, ker ni izkazano, da bi ti vrednostni papirji (ki naj bi se po navedbah toženke glasili bodisi na ime tožnika kot fizične osebe, bodisi na ime tožnika kot samostojnega podjetnika) sploh obstajali v času odločanja. Pritožba to odločitev napada dvakrat in sicer najprej glede neizvedbe dokazov (23. stran pritožbe) in nato še glede materialnopravne odločitve (37. do 38. stran pritožbe). Pritožba napada tudi zavrnitev dokaznega predloga po »opravi poizvedb pri ... in AJPES glede bančnih računov tožeče stranke, s čimer bi sodišče lahko ugotovilo morebitna prelivanja denarnih sredstev iz računov s. p. na zasebne račune tožeče stranke oziroma bi lahko ugotovilo prihranke tožeče stranke, ki prav tako spadajo v skupno premoženje.«

80. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede vrednostnih papirjev in bančnih računov pravilna tako na procesnem (dokaznem) področju, kot tudi materialnopravno. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe glede vrednostnih papirjev in ugotovilo, da tožnik nima nobenih vrednostnih papirjev. Vse navedeno je sodišče tudi obrazložilo (89. točka sodbe), zato so očitno neresnični pritožbeni očitki, da naj bi sodišče ne obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga. Prav tako je sodišče obrazložilo, zakaj ni opravljalo poizvedb o računih in sicer je bistveni razlog, s katerim pritožba sploh obrazloženo ne polemizira, da toženka v zvezi z denarjem oziroma prihranki na računih sploh ni postavila nobenega tožbenega zahtevka (27. točka na 23. strani sodbe), torej sploh ni bilo trditev, ki bi jih bilo potrebno dokazovati. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da bi šlo v tem primeru za preiskovalni dokaz, ki pa v civilnem postopku ni dopusten. To velja tudi za obširne navedbe, da naj bi tožnik v letu 2009 (torej še pred razvezo zakonske zveze in tudi pred razpadom življenjske skupnosti) začel z odtujevanjem vrednostnih papirjev, prelivanjem denarja z računa s. p. na svoje zasebne račune oziroma kdo ve kam, saj tožnica v zvezi denarjem na računih sploh ni postavila nobenega zahtevka. Pravdno sodišče ni detektiv, ki bi iskalo in odkrivalo premoženje pravdnih strank in njegove tokove, še posebej ne v primeru, ko stranka ne postavi ustreznega zahtevka. Osnovno načelo pravdnega postopka je pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki pomeni, da mora stranka najprej postaviti ustrezne trditve (in seveda tudi zahtevke), šele nato pa se izvajajo dokazi za dokazovanje teh trditev (primerjaj 7. in 212. člen ZPP).

81. Tem razlogom pritožbeno sodišče dodaja še en in najpomembnejši razlog, zakaj so vse pritožbene navedbe v zvezi z vrednostnimi papirji jalove. Toženka »vrednostnih papirjev,« ki naj bi spadali v skupno premoženje, ni dovolj določno opredelila, da bi jih bilo mogoče identificirati, kljub temu, da jo je sodišče k temu izrecno pozvalo.24 Vrednostni papir je vsaka pisna listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku (212. člen Obligacijskega zakonika25). Čeprav bi bilo iz navedb o »vrednostnih papirjih« treh delniških družb mogoče ugibati, da ima toženka v mislih delnice, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je vrednostni papir lahko še marsikaj drugega, npr. menica, ček, skladiščnica, pa tudi delnice so različnih vrst. Zato bi morala toženka »vrednostne papirje« določno opredeliti po vrsti (in ne zgolj po izdajatelju in njihovem številu), česar pa ni storila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne bo izvajalo preiskovalnih dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljalo, ali so nekoč v preteklosti obstajali nekakšni vrednostni papirji, prav tako pa je tudi pravilna materialnopravna odločitev, da se zavrne zahtevek na ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje (nedoločni, nespecificirani) vrednostni papirji.

82. Pritožbeno navajanje, da bi eventualna kupnina za prodane vrednostne papirje spadala v skupno premoženje, je na načelni ravni sicer pravilno, vendar v tem postopku neutemeljeno, saj toženka takega zahtevka ni postavila, enako, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj v zvezi s strojema M. in K. Ker je toženka kljub rezultatom dokaznega postopka, ki so jasno pokazali, da ne stroja M. in K. ne vrednostni papirji niso več v lasti nobene od strank, še vedno vztrajala pri stvarnopravnem zahtevku, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tak nesklepčen zahtevek zavrnilo.

_**Glede tožnikove poslovne dejavnosti:**_

83. Prvostopenjsko sodišče je obsežno analiziralo in opisalo razvoj tožnikove poslovne dejavnosti A. A. s. p., njeno širitev, nabavo različnih strojev in druge poslovne aktivnosti. Ugotovilo je, da je tožnik začel z dejavnostjo že pred sklenitvijo zakonske zveze, njegova starša sta mu tudi kupila oziroma prepustila v brezplačno uporabo dva stroja in poslovne prostore. Nadalje je prvostopenjsko sodišče analiziralo aktivnost toženke v tožnikovem podjetju, saj se je toženka v poslovno dejavnost vključila takoj po sklenitvi zakonske zveze (občasno je tožniku pomagala že pred sklenitvijo zakonske zveze).

84. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo za odločitev zelo pomemben dejanski zaključek, da sta imeli pravdni stranki delo v tožnikovi podjetniški dejavnosti po sklenjeni zakonski zvezi enakovredno razdeljeno in da je njun prispevek v delu v obdobju zakonske zveze ekvivalenten (118. točka obrazložitve). Nadalje je ugotovilo (124. točka obrazložitve), da toženka ni izkazala, da bi bila njena udeležba v delu v tožnikovi dejavnosti po sklenitvi zakonske zveze bistveno večja od dela tožnika, saj je bil tožnik ključni nosilec podjetniške ideje, zagonski kapital podjetja je izviral iz njegovega posebnega premoženja, tako da je tožnikov prispevek posebnega premoženja, poleg osebnega angažiranja tožnika, ključni element, ki je omogočil začetek in razvoj podjetja. Te ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča so po oceni pritožbenega sodišča ustrezno obrazložene, posamezni dokazi, ki so sodišče vodili do teh zaključkov, pa so skrbno analizirani in obrazloženi. Ugotovitvi, da sta bila prispevka obeh pravdnih strank pri delu in razvoju podjetja po sklenitvi zakonske zveze enakovredna, ne oporeka niti tožnik v odgovoru na pritožbo, odločitve o glavni stvari s pritožbo niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je toženka v bistveno večji meri skrbela za vzgojo in varstvo otrok ter gospodinjstvo (164. točka obrazložitve). Naposled sodišče zaključi, da je bila glavnina podjetniškega premoženja (pa tudi prihodkov, s katerim je bilo kupljeno drugo premoženje, npr. vikendi in slike) ustvarjena v času trajanja zakonske zveze, da je pri tem imela odločilno vlogo tudi toženka, da pa je vendarle bil prispevek tožnika večji od toženke zlasti upoštevaje posebno premoženje tožnika, ki ga je vložil v podjetje (167. točka obrazložitve). Na podlagi teh ugotovitev sodišče prve stopnje zaključi, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60 %, delež toženke pa 40 %.

85. Toženka ugotovitve sodišča glede podjetniške dejavnosti tožnika in deležev na skupnem premoženju napada z obširnimi, gostobesednimi in v precejšnji meri ponavljajočimi se pritožbenimi navedbami, s katerimi pa v največji meri izpodbija le posamezne iz konteksta iztrgane podrobnosti oziroma okoliščine, katerih pomen za odločitev prvostopenjskega sodišča glede nastanka in deležev na skupnem premoženju niti približno ni tako velik, kot bi bilo mogoče sklepati glede na obsežnost pritožbenih navedb.

86. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nepomembne pritožbene navedbe o tem, kaj naj bi tožnik izpovedal o delu na stroju F. (38. stran pritožbe), saj je (nesporno) tožnik ta stroj izročil sestri 1. 10. 1989 (eno leto po sklenitvi zakonske zveze), zato je prispevek tega stroja k nastanku skupnega premoženja zelo majhen. Ni jasno, kakšen pomen za odločitev o obsegu in deležih na skupnem premoženju naj bi imela okoliščina, ki jo pritožba izpostavlja kot protispisno, ali je na navedenem stroju delal tožnik sam ali pa mu je pri tem pomagal še L. L. Prav tako je za celotno sliko skupnega premoženja nerelevantna (zanemarljiva) okoliščina, ali je toženka skupaj z R. R. »oddelala nekaj nočnih izmen« ali ne. Kot že rečeno, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je prispevek obeh strank pri delu in angažiranju v podjetju enakovreden. Tega dejstva »nekaj nočnih izmen« (ob upoštevanju, da je zakonska zveza in s tem nastajanje skupnega premoženja, trajala skoraj 22 let) seveda ne more spremeniti. Enako velja za pritožbeno opozarjanje na domnevno napačno ugotovitev sodišča (44. do 45. stran pritožbe), da naj bi tožnik poslovanje vodil sam, ker da naj bi toženka tožniku pomagala pri pisarniškem delu pred sklenitvijo zakonske zveze. Prvič, pomoč v pisarni oziroma pri pisarniškem delu nikakor ni isto kot »vodenje poslovanja,« poleg tega pa je za odločitev povsem nepomembno, ali je toženka tožniku kaj (in kako, koliko) pomagala pred sklenitvijo zakonske zveze, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je skupno premoženje začelo nastajati šele s sklenitvijo zakonske zveze, v zvezi s svojim morebitnim poprejšnjim angažmajem pa toženka tudi ni postavila nobenega zahtevka.

87. Nadalje povsem nerazumno veliko prostora pritožba nameni vprašanju, koliko je bil vreden stroj R. (stroj za izdelavo mrežastih vreč za krompir in druge poljščine) ob nakupu in koliko leta pozneje, ko so ga (nadgrajenega z več dodatnimi sklopi) prodali madžarskemu kupcu, ali je bil stroj ob nakupu zastarel ali ne, kakšna je bila realna tržna najemnina za navedeni stroj in kaj vse naj bi v zvezi s tem strojem napačno ugotovil oziroma ocenil izvedenec S. S. 88. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vprašanje navedenega stroja pomembno v okviru ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožnik v skupno premoženje vložil tudi svoje posebno premoženje v obliki brezplačne uporabe stroja Raschel (kar je bilo darilo tožnikovih staršev), v višini tržne najemnine, ki bi jo sicer moralo podjetje plačati za najem takega stroja, ta tržna najemnina pa je po izračunu izvedenca S. S. za obdobje od 1. 10. 1988 (sklenitev zakonske zveze) do 17. 2. 2000 (ko je bil stroj prodan na ...) znašala 149.124 DEM. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je tožnik po prodaji tega stroja kupnino za stroj (170.000 DEM) kot svoje posebno premoženje vložil v nadaljnjo dejavnost podjetja, torej v skupno premoženje (prvi dve alineji 168. točke obrazložitve). Prvostopenjsko sodišče je torej ugotovilo, da je v zvezi s strojem R. tožnik v skupno premoženje vložil svoje posebno premoženje v vrednosti cca 319.000 DEM ali cca 160.000 EUR. Ob upoštevanju celotne vrednosti spornega skupnega premoženja (cca 9 milijonov EUR) se izkaže, da je tožnikov prispevek v obliki navedenega stroja in njegove brezplačne uporabe pravzaprav zelo majhen.

89. V zvezi z vrednostjo stroja R. je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca S. S. ugotovilo, da je bila vrednost stroja na dan 1. 10. 1988 (ko je začelo nastajati skupno premoženje) zaokroženo 286.000 DEM, ob prodaji 12 let pozneje pa je vrednost stroja znašala okoli 170.000 DEM. Za učinkovitejše in predvsem bolj ekonomično delovanje sta pravdni stranki v 90-tih letih dokupili še ISO agregat, rezalni agregat in varilni agregat, kar je povečalo ne le učinkovitost, ampak tudi ekonomsko vrednost celotnega stroja oziroma proizvodnega kompleta, ta celotni komplet (prvotni stroj R., ki sta ga kupila tožnikova starša, skupaj s pozneje dokupljenimi ISO agregatom, rezalnikom in varilnikom), pa je bil leta 2000 prodan na ... za 340.000 DEM. Na podlagi teh vrednosti oziroma cen je izvedenec izračunal tudi, koliko naj bi znašala uporabnina za stroj (brez pozneje dokupljenih agregatov, rezalnika in varilnika).

90. Toženka zelo obsežno izpodbija ugotovitve izvedenca o vrednosti stroja in zatrjuje, da je bil stroj ob nakupu vreden manj in da so bile pozneje dokupljene komponente vredne več, kot pa je ocenil izvedenec, pri tem pa ne poda konkretiziranih trditev, koliko naj bi po njenem znašala vrednost stroja. Na 44. strani pritožbe sicer navrže, da bi sodišče moralo upoštevati, da je cena stroja (skupaj s stroški uvoza) znašala 77.000 DEM, pri čemer ne polemizira obrazloženo s pojasnili prvostopenjskega sodišča, zakaj podatek, naveden v uvozni dokumentaciji, ne odseva realne vrednosti stroja.

91. Pritožba na več straneh razpravlja o tem, da sodišče ne bi smelo uporabiti izvedenskega mnenja B. R. iz leta 1995, da se toženka s tem izvedenskim mnenjem ni mogla seznaniti in izreči pred njegovo uporabo itd. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi razlogi ugotavlja naslednje: izvedenec S. S. izvedenskega mnenja B. R. iz leta 1995 ni uporabil zgolj na slepo vero, temveč se je oprl na to, da je B. R. v svoji cenitvi iz leta 1995 uporabil podatke o nabavni vrednosti stroja, ki jih je (B. R.) pridobil od uradnega proizvajalca stroja. Izvedenec S. S. se je očitno znašel v spoznavni krizi, saj ob izdelavi mnenja (v letu 2017) o tem, koliko je bil stroj vreden skoraj 30 let nazaj (leta 1988), ni uspel pridobiti zanesljivih podatkov, zato je uporabil tudi podatke iz mnenja, ki ga je izdelal B. R. leta 1995 (in ki ga je izvedencu res dostavil tožnik).

92. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP, ko je »dopustilo,« da izvedenec uporabi ta podatek; dejansko je sprejelo ugotovitve izvedenca S. S., ki v pomembni meri temeljijo na podatku o prodajni ceni stroja, ki ga je v letu 1995 od proizvajalca pridobil drug izvedenec. V tem primeru ne gre za položaj, ko bi se izvedenec S. S. skliceval na mnenje drugega izvedenca, o katerem se toženka ne bi mogla izjaviti, temveč se je S. S. skliceval na podatek iz predračuna proizvajalca stroja, ki je priloga izvedenskemu mnenju B. R., pri čemer toženka temu podatku (da naj bi po predračunu proizvajalca prodajna cena stroja znašala cca 364.000 DEM) nikoli ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na drugi odstavek 252. člena ZPP, ki določa, da se lahko izvedencu dajo pojasnila in dodatna dokazila. Pritožbeno sodišče še dodaja in s tem odgovarja na obsežne pritožbene navedbe o nedovoljenosti tega »dokaza« (B. R. mnenja iz leta 1995), da četrti odstavek 286. člena ZPP dopušča, da stranke še po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predložiti do prvega naroka. Pogoja (ne)krivde se v sporih s kompleksno dejansko podlago, ko stranka šele med postopkom spozna, da je neko dejstvo pravno odločilno, pa doslej zanj ni vedela ali ga zaradi nepoznavanja konkretnega strokovnega področja ni štela za relevantnega, ne sme tolmačiti preveč togo.26 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru šlo za prav takšno situacijo: dejstvo, da sodni izvedenec oziroma cenilec za stroje, torej specialist na svojem področju, zaradi časovne odmaknjenosti in relativne obskurnosti preiskovanega stroja (v primerjavi z npr. osebnimi avtomobili), ni mogel ugotoviti prodajne cene za skoraj tri desetletja nazaj, je gotovo okoliščina, ki jo tožnik (ki ni strokovnjak na podlagi ekonomskega vrednotenja strojev) tudi ob vsej dolžni skrbnosti ni mogel predvideti, zato predložitev mnenja izvedenca B. R. iz leta 1995 ni bila prepozna.

93. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da izvedenec S. S. vrednosti spornega stroja ni ugotavljal zgolj na podlagi ugotovitev izvedenca B. R., temveč tudi posredno s tem, ko je ugotavljal vrednost ostalih komponent kompleta (ki je bil nesporno prodan za 340.000 DEM), to je ISO agregata, rezalnika in varilnika (prim. 111. in 109. točko obrazložitve sodbe), teh ugotovitev pa toženka konkretizirano ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja svoje trditve s prve stopnje, da naj bi bile pozneje kupljene komponente vredne več, sam stroj Raschel manj.

94. Toženka je podala v pritožbi le en konkreten izračun domnevno napačno izračunane višine uporabnine za stroj (na 42. strani pritožbe) in sicer naj bi po njenem mnenju uporabnina za stroj za 12 let znašala cca 9.000 DEM manj, kot pa je izračunal izvedenec (140.000 DEM namesto 149.000 DEM). Da je ta razlika zelo majhna že v primerjavi s celotno izračunano uporabnino, še bolj nepomembna pa v primerjavi z vrednostjo celotnega skupnega premoženja (cca 9 milijonov EUR), je očitno na prvi pogled. Tudi, če bi držalo, da je izvedenec S. S. izračunal za 9.000 DEM previsoko uporabnino, to na odločitev v ničemer ne vpliva. Poleg tega je bila naloga izvedenca, da izračuna (pravilneje: oceni) povprečno tržno najemnino; jasno je, da gre le za oceno, približek, saj »povprečne tržne najemnine« ni mogoče izračunati z laboratorijsko natančnostjo, še posebej ne za toliko let nazaj. Zatrjevana razlika (9.000 DEM v 12 letih ali cca 6 %) pa – prav nasprotno od izvajanj toženke – kaže na to, da je izvedenčeva ocena najemnine ustrezna.

95. V zvezi z očitki procesne narave, da naj bi se toženka ne mogla izjaviti o izvedenskem mnenju B. R., pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo. Prvič zato ne, ker to »mnenje« v procesnem smislu sploh ni bilo uporabljeno kot izvedensko mnenje, temveč le kot del gradiva, ki ga je izvedenec S. S. uporabil pri izdelavi svojega (edinega v tej pravdi) mnenja. Zato so neutemeljene (sicer načeloma pravilne) obsežne pritožbene navedbe, da izvenpravdno izvedensko mnenje ne more imeti pomena dokaza v pravdnem postopku kot pravdno izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je mnenje S. S. vročalo v izjavo obema strankama, s čimer sta se v celoti lahko seznanili z mnenjem B. R. in tudi navedbo, da je B. R. pridobil podatek o prodajni ceni stroja od proizvajalca. Če se toženka v vsebinsko diskusijo z ugotovitvami S. S. ni spustila (npr. tako, da bi podala kakšne druge konkretne podatke o prodajnih cenah tovrstnih strojev), temveč se je omejila na procesne ugovore, to še ne pomeni, da se o mnenju ni imela možnosti izjaviti.

96. Zakon tudi ne določa, da bi morale imeti stranke pravico izjaviti se o vsem gradivu, ki ga je izvedenec pridobil in uporabil za izdelavo izvedenskega mnenja. Takšna zahteva bi bila tudi nesmiselna, saj sodišče izvedenca postavi takrat, ko samo nima ustreznega strokovnega znanja (in praviloma ga tudi stranke nimajo). Izvedenec do svojih ugotovitev v izvidu in mnenju pride na različne načine, pogosto s pomočjo znanstvenih metod in strokovnih virov, ki so laiku težko ali pa sploh nerazumljivi. Zato je jasno, da strankina pravica do izjave ne more biti kršena s tem, če se ni poprej izrekla do vseh gradiv, ki jih je izvedenec uporabil za svoje delo.

97. Pritožbena navedba, da izvedenec v izdelanem mnenju ni upošteval »pomena ISO agregata in rezalnega stroja,« je neresnična, saj je izvedenec vrednost obeh dodatnih komponent obdelal, o tem pa je tudi sodišče zapisalo konkretne in obširne razloge (primerjaj 109. in 111. točko obrazložitve). Vsebinsko prazno je toženkino sklicevanje, da naj bi stroj R. ne prinašal »nobenih rezultatov« in da naj bi bil tako rekoč brez vrednosti, te pritožbene navedbe (ki so zopet zgolj ponavljanje prvostopenjskih trditev) pa so v očitnem nasprotju z dejstvom, da je bil ta stroj edini tožnikov proizvajalni stroj od leta 1989 (ko je dal sestri stroj F.) do 1991 (ko so ga nadgradili z agregatom); kako naj bi tožnik dve leti opravljal poslovno dejavnost, če pa naj bi bil njegov edini stroj »neuporaben« oziroma »brez vrednosti«? Ker je jasno, da agregat brez stroja ne bi mogel delati (še manj kot stroj brez agregata), je očitno tudi domnevno nerentabilni stroj imel neko uporabno in s tem tržno vrednost (ki je podlaga za najemnino); če bi bila le-ta za polovico nižja od izvedensko ugotovljene, je razlika v izračunani uporabnini za tri leta27 cca 18.000 DEM ali 9.000 EUR (v vseh 12 letih), kar zopet nima nobenega odločilnega vpliva na deleže na (večmilijonskem evrskem) skupnem premoženju.

98. Pritožnica se v zvezi z navedenim strojem spusti tudi na raven resnih obtožb (o namernem lažnem prikazovanju vrednosti stroja – 41. stran pritožbe; o izraziti pristranskosti sodnice – 44. stran pritožbe), za te žaljive in deplasirane navedbe, s katerimi skuša diskreditirati izvedenca in sodnico na osebni ravni, pa ne poda nikakršne zanesljive podlage. Kot že rečeno, je izvedenec strokovno in argumentirano ugotavljal vrednost spornih strojev, teh ocen pa toženka ne more omajati s posameznimi iztrganimi stavki iz stotin strani izpovedb (ko se na primer na koncu 41. strani pritožbe sklicuje, kaj naj bi tožnik povedal o vrednosti stroja); če zaradi drugega ne, že zato, ker vrednosti strojev ni mogoče ugotavljati z izpovedbami strank ali prič, temveč le s pomočjo ustreznega izvedenca (kar sicer navaja sama toženka – 38. in 39. stran pritožbe).

99. Sodišče prve stopnje je pripombe toženke deloma upoštevalo in izvedenec S. S. je mnenje dopolnil ter svoje izračune tudi nekoliko korigiral (v korist toženke – primerjaj zadnji del 111. točke obrazložitve), torej nikakor ne drži, da se toženka o tem izvedenskem mnenju (S. S.), pa tudi vseh virih, ki jih je S. S. pri izdelavi mnenja uporabil, ni imela možnosti izjaviti. Dejstvo, da je izvedenec mnenje deloma korigiral, pa še ne pomeni, da je celotno mnenje napačno, kot meni toženka, temveč pomeni, da se je dokaz z izvedencem celovito izvedel in je toženka imela možnost sodelovati pri izvedbi tega dokaza, ne le formalno, temveč tudi vsebinsko.

100. Skratka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče tudi v zvezi z ugotavljanjem vrednosti stroja R. in uporabnine za navedeni stroj ni zagrešilo nobenih postopkovnih kršitev, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Še dodatno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vrednost vseh vložkov, povezanih z navedenim strojem, v primerjavi z vrednostjo celotnega spornega skupnega premoženja relativno zelo majhna, tako da celo, če bi držale navedbe toženke,28 da je izvedenec ugotovil previsoke vrednosti, to ne bi moglo vplivati na odločitev prvostopenjskega sodišča. _**Glede deležev na skupnem premoženju:**_

101. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je deloma utemeljena toženkina pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče zavrača pavšalne očitke toženke, da naj bi bil njen prispevek v delu v obdobju trajanja zakonske zveze višji od tožnikovega. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil prispevek pravdnih strank pri delu v skupnem podjetju enakovreden; da se je toženka bistveno bolj angažirala pri skrbi za družino, otroke in gospodinjstvo, tožnik pa je prispeval zagonski kapital za podjetje, podjetniško idejo in tudi v podjetje vložil posebno premoženje. Po oceni pritožbenega sodišča je ob takih okoliščinah (enak angažma pri delu v podjetju, na eni strani večja oziroma pretežna skrb za družino in gospodinjstvo ter na drugi strani večji začetni angažma za zagon podjetja) pravilna odločitev, da sta **deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka (50 : 50)**.

102. Drugačne pritožbene navedbe, ki merijo na to, da naj bi bil delež toženke višji od tožnikovega, so brez podlage v izvedenem dokaznem postopku in tega toženka ne more omajati s sklicevanjem na posamezne iz konteksta iztrgane izjave prič. V zvezi s posameznimi pritožbenimi navedbami glede deležev oziroma soprispevka zakoncev pri skupnem premoženju, delu in gospodinjstvu pa pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje: neresnična je navedba, da naj bi sodišče »popolnoma prezrlo« izpovedbo J. J., da je toženka skrbela za dvig kakovosti in prepoznavnosti podjetja ter priskrbela različne certifikate, saj je sodišče prve stopnje to njeno vlogo (pri pridobivanju certifikatov) ustrezno ovrednotilo (122. točka obrazložitve). Pritožbene navedbe, da naj bi »številne priče« izpovedale, da je tožnik predvsem veliko potoval,29 medtem ko naj bi »za vse ostalo« skrbela toženka, so ne le pavšalne, ampak tudi neprepričljive in povsem iztrgane iz konteksta. Toženka spregleda, da je podjetje A. A. s. p. imelo še številne druge zaposlene (v najboljših letih preko 60 delavcev – 120. točka obrazložitve), tako da je popolnoma jasno, da toženka ni mogla poskrbeti za »vse ostalo« v podjetju, temveč je bila le ena od mnogih, ki so tu opravljali delo oziroma različne naloge; toženkine so bile sicer nedvomno pomembnejše od nalog navadnih delavcev, vendar tega nikakor ni mogoče tolmačiti tako, da naj bi opravila prav vse delo, kot izhaja iz pritožbenih navedb.

103. Tudi sklicevanje na to, da naj bi sodišče v 123. točki ne obrazložilo, katere priče so potrdile, da toženka ni sodelovala pri sestankih in pogajanjih z bankami, je zgolj opozarjanje na povsem postransko podrobnost. Dodati velja, da toženka niti sama (niti v pritožbi) ne zatrjuje, da bi sodelovala na pogajanjih z bankami (o pridobitvi kreditov ipd.); da je z banko poslovala (v okviru svojih funkcij v podjetju) pa niti ni sporno, vendar poslovanja z bankami ni mogoče enačiti s pogajanji. Poleg tega ta element po oceni pritožbenega sodišča sploh ni tako pomemben, da bi vplival na celovitost slike o prispevkih obeh pravdnih strank pri pridobivanju skupnega premoženja. Drugače povedano: čeprav bi se izkazalo, da je tudi toženka sodelovala na »sestankih in pogajanjih« z bankami, to še vedno ne bi moglo spremeniti ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil prispevek obeh pravdnih strank pri delu in ustvarjanju skupnega premoženja v podjetju enakovreden.

104. Še bolj nesmiseln in očitno sprenevedav je pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je ugovor toženke glede višjega deleža na skupnem premoženju neutemeljen (kar naj bi po mnenju pritožnice pomenilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Že uvodoma je bilo povedano, da lahko sodišče na določene ugovore odgovori tudi posredno. Vsakemu povprečno izkušenemu zdravorazumskemu človeku je jasno, da če sodišče ugotovi, da delež toženke na skupnem premoženju znaša 40 %, potem po osnovni matematični logiki njen delež ne more biti ne večji ne manjši od 40 %. V tem je tudi vsebovan odgovor, zakaj njen delež ni višji: zato, ker znaša toliko, kot je sodišče ugotovilo.

105. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbeno grajo, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi toženkin prispevek pri razvoju tekmovalne plesne kariere sinov; vendar hkrati ugotavlja, da tudi ta dodaten prispevek (ki zopet ni bistven glede na celoten obseg skupnega premoženja) ni takšen oziroma tolikšen, da bi lahko vplival na drugačno razmerje deležev na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi toženkino angažiranje pri plesni dejavnosti sinov (ki ga sodišče prve stopnje sicer zmotno ni štelo kot prispevek k skrbi za družino) mogoče zajeti v okviru pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil prispevek toženke pri skrbi za družino in gospodinjstvo bistveno večji od tožnikovega.

106. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju sodišče celovito oceni prispevke v materialu, delu, dohodkih, skrbi za dom in družino itd. in na podlagi ugotovljenega stanja določi deleže na skupnem premoženju. Pri ugotavljanju deležev ni mogoče, niti smiselno, vsakega posameznega parcialnega prispevka in angažmaja vsake od strank ovrednotiti z matematično natančnostjo, temveč je pomembnejša celovita slika. Zato je tudi, kot je bilo že nekajkrat poudarjeno, povsem nesmiselno obširno razpravljanje o tem, ali je bil nek stroj vreden 100.000 DEM ali pa le polovico tega (ob upoštevanju vrednosti celotnega skupnega premoženja), prav tako na določitev deležev ne morejo vplivati takšne relativno parcialne podrobnosti kot to, kdo je hodil na katere sestanke in kdo je vozil otroka na katere dejavnosti ali k zdravniku.

107. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za odločitev o deležih ključna ugotovitev prvostopenjskega sodišča (ki je tudi skladna z ugotovljenim dejanskim stanjem), da je bil prispevek pri delu v skupnem podjetju obeh pravdnih strank enak, po drugi strani pa je tožnik več prispeval pri zagonu podjetja, medtem ko se je toženka – poleg dela v podjetju – bistveno bolj (pretežno) angažirala pri skrbi za družino in gospodinjstvo. Tozadevno je namreč prvostopenjsko sodišče vložek tožnikovega posebnega premoženja ovrednotilo previsoko oziroma kot preveč pomemben glede na vse ostale ugotovljene okoliščine; med njimi je pomembna tudi ta, da je poslovna dejavnost (v kateri sta se z delom enakovredno angažirala oba zakonca) doživela razcvet (šele) v času trajanja zakonske zveze, torej s prizadevanji obeh zakoncev, medtem ko je bila na začetku to manjša obrtna dejavnost. Na podlagi teh ugotovitev je pritožbeno sodišče tudi spremenilo materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje glede višine deležev tako, da je odločilo, da sta deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enaka (358. člen ZPP).

108. Na posamezne nadaljnje pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče odgovarja še naslednje: ne drži očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče »popolnoma prezrlo« izpovedbe toženke in njenih staršev o domnevno danih 60.000 DEM za nakup stanovanja v C., saj se je sodišče o tem izrecno opredelilo in sicer tako, da tem izpovedbam ni verjelo, in tudi pojasnilo zakaj. Med »ne verjeti, ne slediti« in »popolnoma prezreti« je pomembna kvalitativna razlika.

109. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo (163. točka obrazložitve), da presoja o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju ni matematičen obračun vsakega od prispevkov, zato je ravnalo prav, ko (kar mu sicer pritožba očita) ni zneskovno ovrednotilo brezplačne (so)uporabe delavnice in pisarne v pritličju. Glede brezplačne uporabe kletne etaže, kar je sodišče zneskovno ovrednotilo na 56.000 EUR, se pritožba neutemeljeno sklicuje, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa naj bi ugotovilo to višino uporabnine; toženka tožnikovih navedb o tej uporabnini oziroma najemnini (45. stran tožnikove vloge na list. št. 376) nikoli ni konkretizirano prerekala, zato tudi ni bilo nobene potrebe po ugotavljanju višine najemnine oziroma uporabnine z izvedencem (ki ga nobena od strank ni predlagala). Šlo je torej za neprerekano dejstvo, ki se šteje za dokazano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede neobrazložitve »obsega finančnega vložka« pri brezplačni uporabi stanovanja velja enako kot za delavnico in pisarno: ni treba, da se vsak posamezen parcialen prispevek matematično ovrednoti. Sklicevanje pritožbe na sklep VS RS II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015 je zmotno, saj gre za popolnoma drugačno situacijo.30 Pritožbena navedba, da je zahtevek tožnika za plačilo uporabnine za bivanje v stanovanju neutemeljen, je povsem nerazumljiva, saj plačilo uporabnine sploh ni predmet izpodbijane sodbe.

110. Pritožbene navedbe, da ni možno ugotoviti »dejanske vrednosti« motornega vozila M. in univerzalne stružnice ter čistega dohodka iz leta 1988, so zopet vsebinsko prazne in nekonkretne, saj toženka sploh ne pojasni, kolikšno naj bi po njenem znašala vrednost teh stvari. Se pa pritožbeno sodišče strinja, da je ugotovljen dohodek v letu 1988 (po ugotovitvah sodišča cca 11.000 DEM) res zanemarljiv v primerjavi z vrednostjo celotnega skupnega premoženja, in še dodaja, da tudi vrednost rabljenega avtomobila in stružnice ni mogla biti tolikšna, da bi lahko kakorkoli vplivala na ugotovitev deležev na (večmilijonskem) skupnem premoženju; sodišče prve stopnje je vse te vložke tožnikovega posebnega premoženja (168. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) navedlo le in predvsem kot skupen zbir vložkov posebnega premoženja, pri čemer so malenkostna nihanja v vrednosti posameznih stvari nepomembna za celotno sliko.

111. Neutemeljen in deplasiran je nadaljnji pritožbeni očitek, da naj bi sodišče ne obrazložilo, na podlagi česa je ugotovilo vrednost darila tožniku v obliki 2/3 delavnice in 2/3 kleti (kar naj bi znašalo 300.000 DEM). Toženka se je sama večkrat sklicevala na prav tako vrednost navedenega darila: pritožba z dne 13. 12. 2010 v nekdanjem spisu P 2590/2010 (list. št. 89); pripravljalni spis z dne 19. 12. 2010 v isti zadevi (list. št. 116). Torej je toženkino pritožbeno oporekanje tako ugotovljeni vrednosti ravnanje v nasprotju z njenimi poprejšnjimi dejanji (venire contra factum proprium), ki ni dopustno in ne more uživati pravnega varstva.

112. Pritožbeno sklicevanje, da naj bi iz izpovedb T. A. in R. R. izhajalo, da je tožnik leta 1995 v skladu z darilno pogodbo z dedno odpovedjo in pogodbo o priznanju soinvestitorstva dejansko plačal svojim staršem 150.000 DEM kot odmeno za podarjene stroje in nepremičnine, je nedopustna pritožbena novota, saj toženka česa takega nikoli ni zatrjevala, izpovedbe prič pa ne morejo nadomestiti manjkajočih toženkinih trditev.

_**Glede obveznosti skupnega premoženja:**_

113. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo tudi obveznosti iz naslova posojil v skupni višini glavnic cca. 7,300.000 EUR s pripadajočimi obrestmi. Ugotovilo je, da so bila ta posojila najeta v času, ko je še trajala življenjska skupnost pravdnih strank in da so bila deloma porabljena za poslovno dejavnost A. A. s. p. (deloma za nakup opreme oz. druge trajnejše investicije, deloma za poplačevanje obveznosti do dobaviteljev surovin, za »potrebe po gibljivih sredstvih« in za odplačilo starejših dolgov), deloma za zasebne potrebne pravdnih strank (npr. avto Audi).

114. Toženka nasprotuje, da bi bile navedene obveznosti skupno premoženje oziroma breme skupnega premoženja, in smiselno navaja, da te obveznosti bremenijo zgolj tožnika. Meni, da za pasivo skupnega premoženja štejejo le tiste obveznosti, ki so nastale v zvezi s pridobivanjem skupnega premoženja, ne pa tudi tiste, ki so nastale za tekoče poslovanje podjetja.

115. Za takšno pravno naziranje ni najti podlage v zakonodaji ali sodni praksi. Skupno premoženje tvori premoženjska celota aktive in pasive. Za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem (poudarilo višje sodišče) odgovarjata oba zakonca solidarno (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih31). V zvezi s skupnim premoženjem pa so tudi obveznosti, ki so potrebne za to, da se skupno premoženje ohranja, deluje (če je to v njegovi naravi) in nenazadnje oplaja.32 Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, da so sporna posojila, tudi tista, ki so bila porabljena za »tekoče poslovanje« podjetja in ne le za nakup trajnejših dobrin, (pasivni) del skupnega premoženja.

116. Določbe drugega odstavka 56. člena ZZZDR ni mogoče interpretirati tako ozko, kot se zavzema toženka. Namen teh določb je tudi varovanje upnikov. V primeru, ko bi bila (ne)solidarnost odgovornosti zakoncev za obveznosti skupnega premoženja vezana na vprašanje, za kakšen namen so bila porabljena posojila, bi bili v neenakem (in zato v neenakopravnem) položaju ne le zakonci glede tega, kako bodo odgovarjali za obveznosti, nastale v času trajanja življenjske skupnosti, temveč tudi njihovi upniki, kar pa bi bilo ustavno nedopustno. Nedopustno bi bilo, da bi bil upnik, ki bi enemu od zakoncev posodil denar npr. za družinske počitnice, v slabšem položaju od tistega, ki bi posodil denar za nakup kakšne trajnejše dobrine.

117. Ni dvoma, da je bil denar, ki je bil porabljen za tekoče poslovanje poslovne dejavnosti (ki se formalno glasi na tožnika kot samostojnega podjetnika), porabljen v zvezi s skupnim premoženjem, saj je ta dejavnost ustvarjala prihodke, s katerimi sta pravdni stranki tudi kupovali trajnejše dobrine, ki predstavljajo skupno premoženje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pokrivanje tekočih potreb poslovanja (toženka omenja plače, davke, material, surovine itd.) posredno prispeva k ohranitvi (trajnejšega) skupnega premoženja, saj brez tekočega poslovanja podjetja (s čimer se ustvarja prihodek) ne bi bilo mogoče vzdrževati in oskrbovati vsega razmeroma obsežnega skupnega premoženja (nepremičnin in strojev). Kot vsakomur razumljivo pove tožnik v odgovoru na pritožbo: če tožnik ne bi plačeval dobaviteljem in delavcem, ne bi imel kaj prodajati, ne bi bilo zaslužka niti skupnega premoženja.

118. Pritožbeni očitek, da je »procesno nedopustna« prvostopenjska ugotovitev, da so bili sporni krediti porabljeni v zvezi s skupnim premoženjem in za skupne potrebe pravdnih strank, je nerazumljiv. To je dejanska ugotovitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče napravilo po izvedenem dokaznem postopku, vključno z vpogledom v različno listinsko dokumentacijo (kreditne pogodbe, potrdila o nakazilih itd.), ki jo je predložil tožnik, tako da ni jasno, kaj naj bi bilo tu procesno napačnega. Te ugotovitve sodišča niso »povsem splošne in pavšalne,« kot zatrjuje toženka; prvostopenjsko sodišče je natančno obrazložilo za vsa posojila, kdaj so bila pridobljena, za kaj so bila porabljena itd. (točke 125 do 159 obrazložitve sodbe). Teh natančnih in konkretiziranih ugotovitev toženka večinoma sploh ne izpodbija, tako da je mogoče zaključiti ravno obratno: ugovori toženke glede obveznosti so bili ves čas postopka in tudi v pritožbenem postopku pretežno pavšalni in vsebinsko prazni, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je povzemalo oziroma se oprlo na navedbe in predložene listine tožnika, saj toženka kakršnihkoli konkretnih ugovorov v nasprotno smer ni ponudila. Enako pavšalno je pritožbeno navajanje, da naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom in ustaljeno sodno prakso, saj toženka sploh ne pove, kateri materialnopravni določbi naj bi tako stališče nasprotovalo, niti ne citira nobene relevantne sodne prakse. Sodba VSRS II Ips 200/2015 z dne 8. 12. 2016, ki jo citira toženka, se ukvarja s povsem drugim vprašanjem – s soglasjem enega zakonca za posle (ki presegajo okvir rednega upravljanja), ki jih sklepa drug zakonec v breme skupnega premoženja.33

119. Pritožbene navedbe, da podjetnik ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje ter da je bistveno in odločilno, ali je premoženje pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze, so sicer načeloma točne, vendar nimajo zveze z izpodbijanjem odločitve prvostopenjskega sodišča glede obveznosti skupnega premoženja, saj prvostopenjsko sodišče nikjer ne zapiše, da naj bi bil podjetnik ali njegovo »podjetje« pravna oseba. Toženka večkrat navaja, da podjetnik nima ločene pravne subjektivitete in zato predmet skupnega premoženja ni celotno podjetje; to stališče je seveda pravilno. Drži tudi, da je tožnik prvotno tako (napačno) postavil svoj zahtevek, vendar ga je pozneje spremenil, zato so obširne toženkine navedbe o tem, da podjetniško premoženje ni samostojna premoženjska kategorija, nepotrebne. Skupno premoženje, kot jasno izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni »podjetje« ali »podjetniško premoženje,« temveč točno določene premične in nepremične stvari, ki pa so (v ekonomskem in knjigovodskem smislu) del »podjetja,« v katerem sta delali pravdni stranki. Zgolj v tem (opisnem, pojasnilnem) smislu je treba razumeti razlogovanje prvostopenjskega sodišča, kadar je govora o premoženju, obveznostih ipd. »podjetja«.

120. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil denar iz kreditov porabljen za skupne potrebe strank, nastale pred prenehanjem ekonomske skupnosti (četudi je bila zadnja od spornih kreditnih pogodb sklenjena 14. 6. 2010, torej na dan prenehanja življenjske skupnosti), je pravni zaključek, ki temelji na splošni življenjski logiki: če je bil določen kredit najet za plačilo obveznosti do dobaviteljev (tožnikovih trditev, zakaj konkretno so bili posamezni krediti porabljeni, toženka obrazloženo ne izpodbija), to pomeni, da je v trenutku najetja kredita ta obveznost že nastala (nastala je zelo verjetno vsaj nekaj dni, če ne tednov ali mesecev prej), torej je nastala še v času življenjske skupnosti pravdnih strank. Tudi okoliščina, ki jo izpostavlja toženka, da naj bi bile nekatere od obveznosti namenjene plačilu surovin za izdelavo blaga, ki ga je tožnik prodal šele po prenehanju življenjske skupnosti, ni relevantna. Toženka bi lahko, če meni, da v skupno premoženje spadajo tudi surovine, neprodani izdelki ali kupnina za prodane izdelke, postavila ustrezen zahtevek.

121. Predvsem pa je trditev, da naj bi bil kredit Banke X z dne 14. 6. 2010 (ki ga v pritožbi konkretizirano izpodbija toženka) porabljen za proizvodnjo izdelkov, ki so se prodali šele po prenehanju ekonomske skupnosti, nedopustna pritožbena novota, saj toženka česa takega pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Enak ugovor je toženka prvič v pritožbi podala tudi v zvezi s kreditno pogodbo pri Banki X z dne 3. 3. 2010, kar je zopet nedopustna novota. Kot že rečeno, bi lahko v zvezi s tem toženka postavila ustrezne zahtevke, vendar jih ni.

122. Pritožbene navedbe v zvezi s kreditom pri Banki Y z dne 16. 12. 2009, da naj bi bil najet »za druge potrebe v gibljivih sredstvih,« niso utemeljene; prvič zato, ker, četudi je bil kredit najet za tekoče poslovanje podjetja (konec leta 2009), gre vseeno za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, kot je bilo že obrazloženo; poleg tega toženka ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje (136. točka obrazložitve), da je bil ta isti kredit porabljen tudi za nakup avtomobila R., ki je skupno premoženje trajnejše narave.

123. Očitno neresnična je tudi pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do argumenta toženke, da na najemanje kreditov ni imela nobenega vpliva. Prvič, to ni argument, temveč zgolj trditev, ki jo mora stranka šele dokazati; drugič, sodišče prve stopnje se je s tem ugovorom obširno ukvarjalo (159. točka obrazložitve). Tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, glede na to, da toženka z razlogi prvostopenjskega sodišča obrazloženo ne polemizira, temveč zgolj ponavlja svoje trditve, torej ne vzpostavlja dialoga s sodbo prve stopnje, temveč govori mimo nje. Toženkina trditev, da naj bi od leta 2008 ne imela nobenega vpliva na najem kreditov, je tudi v direktnem nasprotju s poprejšnjimi toženkinimi pritožbenimi navedbami, da je tudi ona poslovala z bankami (45. stran pritožbe, 3. odstavek). Trditve o nemožnosti vpliva so nadalje v nasprotju z obširnimi pritožbenimi navedbami, da naj bi toženka imela odločilen vpliv na poslovanje podjetja, zaradi česar naj bi ji pripadal celo večji delež na skupnem premoženju kot tožniku.

124. Navedbe toženke, da naj bi ji bila po 1. 1. 2010 »neformalno odvzeta vsa pooblastila, formalno pa že z dnem 12. 2. 2008,« so nerazumljive in nelogične (torej naj bi do 1. 1. 2010 toženka neformalno vendarle imela pooblastila?), pa tudi v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila toženka do 30. 6. 2009 prokuristka (116. točka obrazložitve), saj je za prokuro značilno, da je obseg prokuristovih upravičenj določen z zakonom in jih v razmerjih do tretjih ni mogoče omejiti (primerjaj 35. člen Zakona o gospodarskih družbah34). Netočna je tudi pritožbena navedba, da naj bi tožnik toženko že leta 2008 premestil na drugo delovno mesto – vodja nabave, saj je (zopet neprerekano – 116. točka prvostopenjske sodbe) tedaj bila toženka premeščena na mesto vodje poslovne uprave, kar že po samem nazivu ni zgolj uradniško, temveč vodstveno mesto. Pritožbena navedba, da naj bi krediti od leta 2008 ne bili porabljeni za »noben skupen podjem zakoncev,« je v očitnem nasprotju z listinami, ki dokazujejo, da so bili ti krediti porabljeni za poslovanje podjetniške dejavnosti A. A. s. p., katere številna osnovna sredstva spadajo v skupno premoženje, delno pa je bil ta denar porabljen tudi za nakup stvari za zasebno rabo strank, npr. avtomobilov. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, za kaj vse so bili krediti porabljeni in kako (128. do 158. točka obrazložitve), pritožba sploh konkretizirano ne izpodbija.

125. Tudi ni bistveno, ali je bila toženka res seznanjena s tem, za kakšen namen je bil vsak konkretni kreditni denar porabljen (sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je toženka glede na svoje funkcije [prokuristka in vodja poslovne uprave] s tem gotovo bila seznanjena), saj je bistveno le, ali je bil denar resnično porabljen v zvezi s skupnim premoženjem; in to je po ugotovitvah pritožbenega sodišča dovolj zanesljivo dokazano.

126. Toženka obširno (skoraj 2 strani – 54. in 55.) izpodbija odločitev sodišča, da je kot nedovoljen informativni dokaz zavrnilo njene predloge, naj tožnik predloži celotno poslovno dokumentacijo in da naj sodišče opravi različne poizvedbe pri bankah, s čimer je želela dokazati, da je tožnik s poslovnih računov samostojnega podjetnika dvigoval denar in s tako pridobljeno gotovino plačeval svoje osebne stroške, s čimer naj bi neupravičeno zmanjševal obseg skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče se, prvič, povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki ga je obširno in pravilno obrazložilo (161. točka pritožbe), da je šlo pri tem za informativni (preiskovalni) dokaz, ki v pravdnem pravdnem postopku načeloma ni dopusten. Druga (in še pomembnejša) pa je okoliščina, da toženka v zvezi s temi navedbami in dokaznimi predlogi (o dvigovanju, odtujevanju in porabi gotovine, ki naj bi bila skupno premoženje), ni postavila nikakršnega zahtevka. Torej so bile te trditve v celoti nerelevantne, ker niso bile zvezane z nobenim zahtevkom, ki bi bil predmet pravde, zato jih tudi ni bilo treba dokazovati.

127. Pritožbene navedbe (podprte z ustreznimi stališči pravne teorije in sodne prakse), da je informativni dokaz v pravdi lahko dopusten, če gre za dejstva zunaj zaznavne sfere stranke, so sicer teoretično pravilne, vendar v tej pravdi ne gre za tak položaj; tu gre za primer, ko toženka sploh ni postavila nobenega zahtevka, ki bi se dokazoval z informativnim dokazom, poleg tega ni postavila niti približnih okvirnih trditev, za kolikšne zneske naj bi šlo, za kaj naj bi jih tožnik porabil, kdaj in kako. Šlo je zgolj za domnevanje oziroma ugibanje toženke, brez (v postopku konkretno zatrjevane) realne podlage, temu pa preiskovalni dokazi v pravdi niso namenjeni (niti ob upoštevanju pogojev, ki jih navaja dr. Dolenc v člankih ter odločbi Vrhovnega sodišča, ki jih v 51. opombi citira toženka).

128. Toženka se pritožuje tudi iz razloga, ker naj bi tožnik ne izkazal pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe v delu glede pasive skupnega premoženja; v zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da je ustaljena in enotna sodna praksa, da se v pravdah, kjer je sporno skupno premoženje, ugotavlja njegov obseg, zato je ugotovitvena tožba vsekakor dopustna; tudi toženka je nenazadnje v svojih nasprotnih tožbah postavila ugotovitvene zahtevke. Ker v skupno premoženje ne spada le aktiva, temveč tudi pasiva, je jasno, da se tudi obstoj pasive, ki bremeni skupno premoženje, ugotavlja z ugotovitvenim zahtevkom. Nadaljnje pritožbene navedbe, da naj bi tožnik imel pravni interes zgolj za ugotovitev še neodplačanih obveznosti iz naslova kreditov in da lahko zahteva ugotovitev pravice oz. pravnega dejstva, ki v času izdaje sodbe še ni kršena, ampak je ogrožena, so nerazumljive in neutemeljene. Obveznosti iz skupnega premoženja so tiste obveznosti, ki so obstajale v času, ko je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala. Bistveno je, za katere obveznosti gre (po katerih kreditnih pogodbah) in ne toliko, koliko te obveznosti znašajo, saj je splošno znano, da se višina obveznosti po kreditnih pogodbah lahko vsakodnevno spreminja (zaradi odplačevanja, teka obresti itd.). Koliko te obveznosti znašajo v določenem trenutku in kdo jih bo plačal, kot tudi vprašanje, kaj je z odgovornostjo za obveznosti skupnega premoženja, ki jih je morda po razpadu življenjske skupnosti poplačal le en bivši zakonec, ni stvar ugotavljanja obsega skupnega premoženja, ampak bo lahko predmet delitve premoženja. Toženka v pritožbi konkretno ne zatrjuje, da bi katera od določno navedenih obveznosti, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje bremenijo skupno premoženje, do izdaje prvostopenjske sodbe že prenehala, zato je njeno pritožbeno izvajanje v tem delu neutemeljeno.

_**Sklepno glede glavne stvari:**_

129. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo sporno dejansko stanje, da ni zagrešilo nobene od očitanih ali uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) procesnih kršitev, pač pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje in prispevke obeh strank pri zagonu podjetja (z idejo, delom in stvarnimi vložki), delu v skupnem podjetju in skrbi za družino ter dom, deloma napačno uporabilo materialno pravo, ko je nekoliko previsoko ovrednotilo tožnikov prispevek oz. toženkinega prenizko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke deloma ugodilo in izpodbijano odločbo deloma spremenilo tako, da je odločilo, da sta deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju (tako aktivnem kot pasivnem) enaka (prvi odstavek 351. člena ZPP).

_**Glede pravdnih stroškov:**_

130. Obe pravdni stranki sta se pritožili zoper odločitev o stroških in obe pritožbi sta v tem delu deloma utemeljeni.

131. Neutemeljena je toženkina pritožbena navedba, da sodišče ni odločilo o vseh pravdnih stroških, kar naj bi bilo po njenem mnenju kršitev določb pravdnega postopka po 14. in tudi 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka, temveč za položaj iz 325. člena ZPP, ko lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga izdajo dopolnilne sodbe oz. sklepa. Toženka v navedenem roku dopolnitve ni predlagala, zato so njene pritožbene navedbe, da ni odločeno o vseh stroških, neupoštevne.

132. Pač pa je deloma utemeljena pritožba zoper stroškovno odločitev v 171. točki sodbe, kjer je tožniku sodišče priznalo tudi stroške v zvezi z njegovim predlogom za odpravo začasne odredbe za osebni avto R. (106,00 EUR za nagrado za pritožbo zoper sklep, 53,10 EUR za nagrado za predlog za nadomestitev začasne odredbe z varščino in 106,20 EUR za pritožbo z dne 17. 5. 2018 ter dve sodni taksi po 33,00 EUR za pritožbi z dne 22. 12. 2017 in 17. 5. 2018), saj tožnik z navedenimi pravnimi sredstvi ni uspel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno priznalo stroške za pravna sredstva, s katerimi ni uspel (skupno 331,30 EUR + pripadajoči 22 % DDV na odvetniško storitev (58,37 EUR) = 389,67 EUR), zato do njihovega povračila ni upravičen.

133. Deloma je utemeljena tudi pritožba tožnika glede pravdnih stroškov. Tožnik v pritožbi najprej graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegov uspeh v pravdi le 60 %. Tožnik pravilno opozarja, da sta obe stranki dosegli delni uspeh, zato je podlaga za odločanje o pravdnih stroških drugi odstavek 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se tudi strinja, da je sodišče prve stopnje določbe ZPP o stroških uporabilo zmotno in nepopolno, ko je kot merilo uspeha strank v pravdi upoštevalo izključno ugotovljena deleža na skupnem premoženju (po prvostopenjski sodbi 60 : 40). Po navedeni zakonski določbi, ki sodišču nalaga upoštevanje vseh okoliščin primera, bi moralo sodišče prve stopnje pri celostni presoji pravdnega uspeha strank upoštevati tudi to, kakšne zahtevke in ugovore sta stranki postavili in kako sta bili z njimi uspešni; ko pravdo analiziramo po tej plati, se izkaže, da je bil tožnik na prvi stopnji bistveno bolj uspešen kot toženka. Ker je sodišče druge stopnje odločitev deloma spremenilo glede višine deležev na skupnem premoženju, kar je pomemben, vendar ne edini vidik uspeha v celotnem postopku, je končna uspešnost tožnika sedaj nekoliko nižja, kot pa se (z vidika prvostopenjskega postopka) sicer pravilno navaja v tožnikovi pritožbi zoper stroške.

134. Uspeh pravdnih strank v različnih pravdah, v končni fazi združenih v pravdo P 1847/2010-II, je v grobem naslednji: V pravdi P 493/2015-II (prvotno P 381/2010, vrednosti spornega predmeta [v nadaljevanju: VSP] 125.000,00 EUR), je tožnik zahteval, da v skupno premoženje spada nepremičnina v P. (C.), čemur se je toženka upirala s trditvijo, da je to njeno posebno premoženje. Sodišče je tožnikovemu zahtevku ugodilo v celoti, toženkin ugovor posebnega premoženja pa zavrnilo, kar pomeni tožnikov 100 % uspeh; enako je bilo v pravdi P 383/2015-II (prvotno P 445/2012-I, VSP 60.300,00 EUR), le da je šlo za nepremičnini v K. (zopet tožnikov 100 % uspeh); v pravdi št. P 1847/2010-II (kateri je bila priključena tudi zadeva P 2942/2010-II; VSP 7,661.227,15 EUR), se je odločalo o glavnini skupnega premoženja: 18 parcel (s 6 poslovnimi stavbami) na območju C., 15 delovnih strojev, dva avtomobila, 15 umetniških slik ter pasiva v znesku glavnic 7,311.227,15 EUR. Toženka je ugovarjala, da je P. njeno posebno premoženje in da so vsa pasiva izključno tožnikove obveznosti. Tožnik je zahtevke večkrat spreminjal, nekaj časa je navajal, da je njegov delež na skupnem premoženju 60 %, nato, da je 80 %, na koncu pa je pristal spet na 60 %. Sodišče je tožnikovim zahtevkom ugodilo skoraj v celoti, razen dveh umetniških slik in denarnega zneska 288.425,62 EUR (ta zahtevek je tožnik tekom pravde umaknil), odločilo je tudi, da je tožnikov delež 60 %.

135. Po drugi strani je toženka v pravdi P 2590/2010-II (VSP 1,020.000,00 EUR) kot tožnica zahtevala, da v skupno premoženje spada 23 parcel na območju L., 17 delovnih strojev, avto R., 13 slik ter vrednostni papirji in da njen delež na tem premoženju znaša 60 %. Zahtevka tožnika in toženke sta se v precejšnjem delu prekrivala (vse parcele, stroji, slike in en avto, ki jih kot skupno premoženje vtožuje tožnik, so bili vsebovani tudi v zahtevku toženke), zato je tožnik še pred prvim narokom »priznal,« da te stvari spadajo v skupno premoženje, da pa toženkin delež znaša 40 %.

136. V nadaljevanju pravde je bilo v treh letih opravljenih 14 narokov z obsežnim dokaznim postopkom, končni rezultat pa je bil, kot je razvidno iz uvodnega povzetka te odločbe: tožnik je uspel z deležem, ki ga je nazadnje terjal, toženka pa ni uspela s svojimi ugovori glede nepremičnin v C., K., glede 6 nepremičnin v okolici L. (ki jih je ona vtoževala kot skupno premoženje), glede pasive in glede vrednostnih papirjev ter treh strojev; tožnik ni uspel glede 2 slik in denarnega zahtevka.

137. Glede na vse opisane okoliščine in upoštevaje tudi uspeh na pritožbeni stopnji, kjer je toženka delno uspela glede deležev na skupnem premoženju, ne pa tudi z drugimi ugovori, pritožbeno sodišče ocenjuje, da končni uspeh tožnika v tej pravdi znaša 70 %. Pri tem je upoštevalo naslednje: obe stranki sta v končni fazi enako (ne)uspešni glede deleža na skupnem premoženju (oba sta trdila, da jima pripada 60 % delež, pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pripada vsakemu 50 % delež); večino skupnega premoženja sta kot takega opredelili obe stranki in je bil obseg torej nesporen (večina nepremičnin v L, strojev in slik, eden od dveh avtomobilov); tožnik je uspel (na obeh stopnjah) v celoti glede svojih zahtevkov, da se v skupno premoženje vključi pasiva (več kot 7 milijonov glavnice s pripadki), nepremičnini v K. in C., in z ugovorom, da nekatere nepremičnine v L. niso skupno premoženje; v vsem tem je bila toženka neuspešna. Po drugi strani je bil tudi tožnik delno neuspešen z nekaterimi zahtevki (dve sliki in denarni zahtevek, ki so sicer glede na vrednost celotnega premoženja obrobni), predvsem ni uspel z nekajkrat postavljenim zahtevkom, da njegov delež na premoženju znaša 80 %. Ker glede na tožnikovo pogosto spreminjanje, umikanje in ponovno podajanje zahtevkov ni mogoče le toženki očitati neracionalnega in frivolnega pravdanja, ne drži tožnikova pritožbena navedba, da se je ves nadaljnji postopek po prvem naroku vodil le zaradi (v končni fazi neuspešnih) zahtevkov oz. ugovorov toženke. Tudi to je pritožbeno sodišče upoštevalo pri stroškovni odločitvi.

138. Nadalje tožnik v pritožbi zoper stroške utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov toženke nekajkrat zmotno uporabilo materialno pravo (tarifo Zakona odvetniški tarifi35 in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je toženki iz naslova stroškov za združene pravde pod P 1847/2010-II priznalo znesek 47.537,24 EUR, specificiran v 173. točki obrazložitve na 76. strani sodbe. Ta odločitev je delno nezakonita, saj je toženka iz naslova nagrade za postopek priglasila stroške 24.537,50 EUR, obračunan po tar. št. 3100 od zneska 8,966.527,15 EUR kot skupne VSP v vseh petih združenih pravdah, sodišče pa ji je ta strošek priznalo v celoti. Odločitev je nepravilna, ker je kot osnova za izračun nagrade upoštevan seštevek VSP v vseh združenih pravdah, namesto le VSP v pravdi P 1847/2010-II, ki znaša 7,661.227,15 EUR. Ni mogoče priznati nagrade za združene pravde od VSP celote (seštevka vseh združenih pravd), če so hkrati priznane nagrade za postopek v vsaki posamezni od združenih pravd, saj bi v nasprotnem šlo za dvakratno priznanje nagrade za postopek (primerjaj drugi in tretji odstavek 14. člena ZOdvT). Nagrada za postopek se pridobi že z vložitvijo tožbe oziroma odgovora na tožbo in to nagrado je toženka pridobila v vsaki posamezni pravdi pred njihovim združevanjem, tako jih je tudi uveljavljala in dobila priznane.36 Zato je treba kot osnovo za izračun nagrade za postopek v pravdi P 1847/2010-II upoštevati le vrednost njenega spornega predmeta, ki znaša 7,661.227,15 EUR. Nagrada od te VSP pa po tar. št. 3100 znaša 16.375,00 EUR x 1,3 = 21.287,50 EUR, in to je znesek, do katerega je toženka upravičena iz tega naslova, torej je bilo toženki neutemeljeno priznano 3.250,00 EUR.

139. Enako napako je prvostopenjsko sodišče storilo v zvezi z nagrado za narok v znesku 22.650,00 EUR, ki jo je tudi odmerilo od skupne VSP v vseh petih združenih pravdah (8,966.527,15 EUR), medtem ko bi bilo pravilno obračunati nagrado za narok samo za pravdi P 1847/2010-II in P 383/2015-II, saj je toženka nagrado za naroka v pravdah P 2590/2010-II37 in P 493/2015-II38 priglasila in dobila priznano posebej. Zato je treba za izračun nagrade za narok v združenih pravdah P 1847/2010-II upoštevati samo VSP v pravdi P 1847/2010-II (7,661.227,15 EUR) in pravdi P 383/2015-II (60.300,00 EUR), ki znaša 7,721.527,15 EUR. Nagrada za narok od te VSP po tar. št. 3102 znaša 16.475,00 EUR x 1,2 = 19.770,00 EUR, in to je znesek, do katerega je toženka upravičena iz tega naslova. Tako je toženki iz naslova nagrad za narok(e) neutemeljeno priznano 2.880,00 EUR.

140. Nadalje je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo stroške za postopek s pritožbo zoper sklep o kaznovanju pooblaščenke (50,00 EUR nagrade in 33,00 EUR takse), saj glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP v tem primeru ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo. Šlo je za disciplinski postopek znotraj pravdnega postopka in razmerje med sodiščem ter toženkino pooblaščenko, zato tega stroška ni mogoče prevaliti na tožnika.

141. Sodišče prve stopnje je toženki tudi neutemeljeno priznalo stroške za pravdo P 48/2013-II (nagrada za postopek 1.654,90 EUR in taksa 1.075,00 EUR ali skupaj 2.729,90 EUR). Ta pravda sploh ni bila združena s pravdo P 1847/2010-II, poleg tega, kar je še bolj pomembno, je bila toženkina nasprotna tožba, ki je bila vpisana pod št. P 48/2013-II, umaknjena (ker toženka ni plačala sodne takse) in sodišče je s sklepom z dne 9. 5. 2013 ustavilo postopek. Glede na povedano teh stroškov sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati ne po načelu potrebnosti ne po načelu uspeha v pravdi.

142. Deloma napačno je sodišče prve stopnje odmerilo tudi stroške za pravdo P 2590/2010-II; tako je toženki priznalo nagrado za pritožbo z dne 20. 10. 2010 (1.785,00 EUR po tar. št. 3468 in 33,00 EUR takse; list. št. 34-35 v spisu P 2590/2010-II). Ta toženkina pritožba je bila zavrnjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2806/2011 z dne 5. 10. 2011, kar pomeni, da strošek te pritožbe ni bil potreben za vodenje pravde, zavrniti pa ga je treba tudi po načelu uspeha v konkretnem pritožbenem postopku. Enako velja tudi za nagrado za pritožbo z dne 8. 3. 2011 (list. št. 177a-177c, priglašeno in priznano 4.760,00 EUR) zoper sklep P 2590/2010-II z dne 18. 2. 2011 (list. št. 165-169), ki je bila zavrnjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2806/2011 z dne 5. 10. 2011 (list. št. 232-245, glej IV. točko izreka citiranega sklepa).

143. Deloma je sodišče napačno odmerilo tudi nagrado za toženkino pritožbo z dne 13. 12. 2010 (4.760,00 EUR, priglašenih po tar. št. 3210). Šlo je za pritožbo (list. št. 87-90) zoper sklep P 2590/2010-II z dne 1. 12. 2010 (list. št. 71-77), s katerim je bilo delno ugodeno ugovoru tožnika zoper sklep o začasni odredbi. S to pritožbo je toženka uspela in je zato upravičena do nagrade za redno pravno sredstvo, vendar ne po tar. št. 3210 v znesku 4.760,00 EUR, kot je zahtevala in ji je sodišče prve stopnje napačno priznalo, saj ni šlo za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, za katero velja tar. št. 3210, temveč za pritožbo v postopku po določbah ZIZ, za katero velja tar. št. 3468 ZOdvT. Po tej tar. št. je toženka upravičena do nagrade 1.785,00 EUR (2.975,00 EUR x 0,6), torej je bilo toženki neutemeljeno priznanih 2.975,00 EUR.

144. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo stroške v skupnem znesku 18.495,90 EUR. Ko ta znesek odštejemo od sodno priznanih stroškov 86.393,14 EUR, dobimo znesek 67.897,24 EUR, kar povišano za 22 % DDV (14.937,39 EUR) znaša skupaj **82.834,63 EUR**, in to so toženkini pravdni stroški, ki so bili potrebni za pravdo, upoštevaje ponder uspeha v postopku (30 %) pa 24.850,39 EUR.

Tožnikovi potrebni pravdni stroški znašajo **116.763,23 EUR** (s strani sodišča prve stopnje priznanih 117.152,90 EUR – 389,67 EUR, ki jih je toženka s pritožbo utemeljeno izpodbila) oziroma upoštevaje uspeh v postopku (70 %) 81.734,26 EUR. Po pobotanju teh zneskov je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov v znesku **56.883,87 EUR**.

145. V zvezi s stroški **pritožbenega postopka** sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik v bistvenem uspel s pritožbo zoper stroške, zato je upravičen do povrnitve sodne takse zanjo (**402,00 EUR** po tar. št. 3009 ZST-1).

146. Toženka je deloma uspela s pritožbo zoper glavno stvar. Tožnik je z zadnje spremenjenim zahtevkom zatrjeval, da njegov delež znaša 60 %, toženkin pa 40 %, toženka pa ravno obratno (da je njen delež 60 % in tožnikov 40 %). Pritožbeno sodišče je po spremenjeni odločitvi ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, kar pomeni, da sta obe pravdni stranki z zahtevkoma glede deležev na skupnem premoženju le deloma uspeli (uspeh obeh je polovičen, torej izenačen). Toženka pa ni uspela z vsemi ostalimi pritožbenimi navedbami, s katerimi je izpodbijala odločitve glede 6 nepremičnin na območju L., nepremičnin v C. in K., glede vrednostnih papirjev (in nekaj premičnin), predvsem pa tudi ni uspela izpodbiti odločitve, da v skupno premoženje spada tudi pasiva (več kot 7 milijonov EUR zgolj glavnice). Neuspešne so bile tudi pritožbe zoper številne procesne sklepe, zoper sklep o izločitvi itd., ki sicer niso ovrednotene zneskovno (ker gre za procesne odločitve), vendar niso nepomembne, saj bi toženka, če bi z njimi uspela, dosegla, da bi se celoten postopek vrnil praktično na začetek. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v pritožbenem postopku uspela le v 25 %, tožnik pa v 75 % in v skladu s tem je tudi odmerilo pritožbene stroške glede pritožbe zoper glavno stvar: toženka je priglasila 2500 odvetniških točk39 ali 1.500,00 EUR, 2 % materialnih stroškov (30,00 EUR) in 22 % DDV (336,60 EUR), skupaj torej 1.866,60 EUR ali ponderirano s 25 % uspehom **466,65 EUR**. Priglasila je tudi stroške pritožbe zoper popravni sklep, s katero ni uspela, zato mora te stroške nositi sama. Tožniku za (sistematičen in vsebinski) odgovor na pritožbo pripadajo naslednji stroški (upoštevaje VSP združenih pravd 8,966.527,00 EUR): nagrada za pritožbeni postopek glede glavne stvari (30.360,00 EUR), nagrada za pritožbeni postopek zoper tri procesne sklepe (3 x 50,00 EUR), PTT pavšal (40,00 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (6.721,00 EUR), skupaj torej 37.271,00 EUR ali ponderirano s 75 % uspehom **27.953,25 EUR**. Po pobotanju in prištetju stroškov pritožbe zoper stroške (402,00 EUR) je torej toženka dolžna tožniku povrniti **27.486,60 EUR** pritožbenih stroškov.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3, in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj npr. odločbe VSL III Ip 4829/2014 z dne 13. 3. 2015, VSL I Cp 178/2019 z dne 22. 5. 2019 in številne druge. 3 Tako J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 312 do 313. 4 Glej odločbe VS RS Cpg 7/2019 z dne 3. 9. 2019, Cpg 7/2018 z dne 28. 8. 2018, Cpg 1/2010 z dne 6. 4. 2010, Cp 20/2019 z dne 28. 3. 2019 in številne druge. 5 Saraiva de Carvalho proti Portugalski in De Cubber proti Belgiji. 6 Odločba Up-502/14-20 z dne 15. 6. 2017, enako tudi odločbe istega sodišča U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003, Up-346/04 z dne 11. 10. 2006, Up-799/13 z dne 22. 1. 2015 in Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016. 7 Primerjaj sklep VS RS II Ips 118/2016 z dne 14. 7. 2016 in številne druge odločbe. 8 Primerjaj A. Galič, komentar 309.a člena ZPP v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2009, str. 49. 9 Izvedenec je ugotovil oziroma ocenil uporabnino za stroj v višini cca 149.000 DEM in vrednost stroja 170.000 DEM, skupaj torej cca 319.000 DEM ali cca 159.500 EUR, kar sicer ni majhen znesek, vendar je to manj kot 2 % celotnega spornega skupnega premoženja (vrednost spornega predmeta je ocenjena na skoraj 9 milijonov EUR). 10 VSL sklep I Cp 2225/2009 z dne 19. 8. 2009 in številne druge odločbe. 11 Kolikor toženka uveljavlja iste razloge v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari, bo sodišče do njih zavzelo stališče, ko se bo opredeljevalo do odločitve o glavni stvari. 12 Primerjaj D. Wedam Lukić, komentar 185. člena ZPP v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2006, str. 205, s citirano dodatno literaturo in sodno prakso. 13 Na primer tiste, ki prepovedujejo ali omejujejo sklepanje določenih vrst pogodb; táko nedovoljeno razpolaganje je po navadi pripoznava zahtevka, sklenitev sodne poravnave ali opustitev odgovora na tožbo, ki ima za posledico zamudno sodbo. 14 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 939/2008 z dne 26. 11. 2009. 15 Preiskovalni (informativni) dokaz je tisti dokaz, z izvedbo katerega stranka šele izve za pravno pomembna dejstva. Primerjaj J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 360. 16 Primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 4/2014 z dne 10. 7. 2014, II Ips 170/2014 z dne 28. 1. 2016 in številne druge. 17 Tako (sedanja) toženka v tožbi z dne 5. 10. 2010 v pridruženi zadevi P 2590/2010-II (list. št. 4 navedenega spisa) govori o skupnem premoženju in omenja »nepremičnine in premičnine, pridobljene v času trajanja zakonske zveze ...«; podobno v isti zadevi v odgovoru na ugovor z dne 19. 11. 2010 (list. št. 59 in 63 spisa P 2590/2010-II). 18 S čimer se pritožbeno sodišče ne more strinjati, saj toženka sama navaja, da je bila do 12. 2. 2010 vodja poslovne uprave, nato vodja nabave, česar nikakor ni mogoče šteti, kot da bi bila »praktično le zaposleni delavec.« 19 Npr. stanovanjska stavba in dovozna cesta; posamezna stanovanja v etažni lastnini ter skupni deli v skupni lastnini, parkirišče zraven pa zopet v lastnini nekoga tretjega itd. 20 Npr. pritožba z dne 13. 12. 2010, list. št. 89 pridruženega spisa P 2590/10-II, ali pripravljalna vloga z dne 29. 12. 2010, list. št. 116 istega spisa. 21 Primerjaj sodbo VSL II Cp 1576/2016 z dne 12. 10. 2016. 22 Tako sodba in sklep VSL II Cp 1243/2004 z dne 11. 5. 2005 ter sodba VS RS II Ips 2/2015 z dne 23. 4. 2015. 23 Tako sodba in sklep VS RS II Ips 19/2016 z dne 18. 2. 2016. 24 Sodišče prve stopnje je na naroku dne 9. 5. 2016 (list. št. 649) opravilo materialno procesno vodstvo glede zahtevka za »vrednostne papirje,« na kar je toženka odgovorila z nedoločenim, informativnim poizvedovalnim dokaznim predlogom, da naj se opravi »... poizvedbe o imetništvu in razpolaganju z delnicami tožnika ...« (kot da bi bil tožnik delniška družba). Sodišče je na toženko naslovilo še en poziv (po mnenju sodišča druge stopnje sicer nepotreben), naj konkretizira vrednostne papirje, in ji zopet dalo rok (list. št. 650), vendar se tudi na ta poziv toženka ni ustrezno odzvala. 25 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 26 Primerjaj N. Betetto, Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij, Odvetnik št. 61, 2013, stran 13–18. 27 1988-1991 – do nakupa ISO agregata leta 1991; glede na povprečno najemnino cca 1000 DEM/mesec znaša to v treh letih cca 36.000 DEM ali 18.000 EUR. 28 Kot že izpostavljeno, toženka sploh ne pove, koliko bi po njenem mnenju znašala vrednost stroja ob prodaji in koliko uporabnina; domnevati je, da se tudi toženka mora strinjati, da je navedena stvar oziroma storitev neko materialno vrednost imela. 29 Tožnik ni potoval kot turist, ampak na različne sejme, k poslovnim partnerjem ipd., kar je bilo vse v interesu opravljanja in širitve poslovne dejavnosti, torej pridobivanja skupnega premoženja. 30 V navedeni zadevi je VS RS zavzelo stališče, da plačila uporabnine ni mogoče zahtevati za nazaj, če je v času skupnosti obstajala pravna podlaga za bivanje. Šlo je torej za zahtevek za plačilo uporabnine za bivanje v stanovanju (obogatitveni denarni zahtevek), v tej pravdi pa gre za ugotavljanje obsega in deležev na skupnem premoženju. 31 Uradni list RS, št. 69/2004 – UPB-1 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZDR. 32 Glej npr. sodbo VS RS II Ips 410/2000 z dne 22. 2. 2001: Med te izdatke [skupnega premoženja] spadajo poleg ostalega posojila, najeta zaradi preureditve lokala, med njimi tudi sporno posojilo, najeto za vrnitev prejšnjih posojil; sodba II Ips 120/2009 z dne 31. 5. 2012: Posojilno pogodbo je revidentka sklenila skupaj s pokojnim možem, s katerim sta posojilo prejela za restavracijo, ki sta jo najela in uporabljala skupaj [...] je bilo posojilo najeto v zvezi s skupnim premoženjem. 33 V navedeni zadevi je šlo za to, da se je eden od zakoncev (mož) lotil nekakšnega poslovnega projekta, za katerega se je tudi obširno zadolžil, medtem ko drugi zakonec (žena) za te njegove projekte in v zvezi s tem najeta posojila sploh ni vedela. 34 Uradni list RS, št. 42/2006 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGD-1. 35 Uradni list RS, št. 67/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju ZOdvT. 36 Tako je toženka v pravdi P 2590/2010-II pridobila pravico do nagrade za postopek po tar. št. 3100, ki glede na VSP 1,020.000,00 EUR znaša 3.867,50 EUR, toliko je priglasila kot prvi strošek za to pravdo na 2. strani stroškovnika, in to nagrado ji je sodišče priznalo v celoti; v pravdi P 2942/2010-II je z vložitvijo odgovora na tožbo pridobila pravico do nagrade, ki glede na VSP 100.000,00 EUR znaša 1.155,70 EUR, toliko je priglasila za to pravdo (3. stran stroškovnika), in to nagrado ji je sodišče tudi priznalo; v pravdi P 493/2015-II (prvotno P 381/2010) je z vložitvijo odgovora na tožbo pridobila pravico do nagrade, ki glede na VSP 125.000,00 EUR znaša 1.222,00 EUR, toliko je priglasila (2. stran stroškovnika), in to nagrado ji je sodišče tudi priznalo; v pravdi P 383/2015-II (prvotno P 445/2012-I) je z vložitvijo odgovora na tožbo pridobila pravico do nagrade , ki glede na VSP 60.300,00 EUR znaša 956,80 EUR, toliko je priglasila (2. stran stroškovnika) in to nagrado ji je sodišče tudi priznalo. 37 Priglasila je nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 3.570,00 EUR (zadnja alineja na 2. strani stroškovnika), kar je sodišče priznalo v celoti. Narok v navedeni zadevi se je nanašal tudi na pravdo P 2942/2010-II, ki je bila s sklepom z dne 22. 8. 2012 združena s pravdo P 2590/2010-II. 38 Prvotno P 381/2010; v tej zadevi je toženka priglasila nagrado za narok dne 30. 6. 2011 po tar. št. 3102 v znesku 1.128,00 EUR (2. stran stroškovnika), kar je bilo tudi priznano. 39 Za odmero stroškov bi bilo glede na vložitev tožbe sicer treba uporabiti ZOdvT, vendar sodišče tudi o stroških postopka odloča v mejah postavljenih zahtevkov.