Jedro

Večinska sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (poslovni delež), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi predpisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino, zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Takega trditvenega in dokaznega bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb in dokazov ni ponudila. Ni namreč na toženi stranki dolžnost, da zatrjuje in dokazuje, kakšno škodo bo utrpela zaradi izdaje začasne odredbe, pač pa je na tožeči stranki breme dokazovanja, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, ali da bo le-ta takšna, ki tožene stranke v svojih premoženjskih pravicah ne bo omejevala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi I Pg 835/2016 z dne 10. 3. 2017 ter navedeni sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep sodišča o začasni odredbi I Pg 835/2016 z dne 10. 3. 2017. 2. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da so napačna naziranja in ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so navedbe tožene stranke iz ugovora z dne 17. 3. 2017, da začasna odredba vpliva na poslovanje tožene stranke in njeno konkurenčnost ter možnost pridobivanja kreditov za redno vzdrževanje in investicije, pavšalne in neutemeljene. Z začasno odredbo se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev poslovnega deleža v družbi M.F. d.o.o. Takšna začasna odredba ima za toženo stranko hude in nepopravljive posledice, toženi stranki pa z začasno odredbo nastaja precejšnja škoda. Začasna odredba, s katero se toženi stranki prepoveduje razpolaganje s pomembnim delom premoženja, nedvomno zmanjšuje zaupanje poslovnih partnerjev in dobaviteljev v zanesljivost in trdnost poslovanja tožene stranke ter pri poslovnih partnerjih ustvarja vtis, da tožena stranka posluje slabo, kar tudi predstavlja znatno škodo. Odveč je poudariti, da je v poslovnem svetu prav zaupanje v podjetje oziroma njegovo zmožnost, da redno izpolnjuje obveznosti, eden izmed pomembnejših dejavnikov pri sklepanju poslov. Škoda v smislu tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pa ni samo premoženjska škoda, temveč tudi nepremoženjska škoda, torej zmanjšanje poslovnega ugleda, kar je sodišče pri izdaji začasne odredbe spregledalo. Ker je bil poslovni delež tožene stranke do izdaje izpodbijane začasne odredbe neobremenjen, je tožena stranka med dobavitelji in poslovnimi partnerji uživala zaupanje, ki ji je omogočalo sklepanje poslov in nabavo blaga s kasnejšim plačilom oziroma brez avansov. O negativnih vplivih odredbe na poslovanje družbe je tožena stranka predlagala zaslišanje prič, vendar jih sodišče ni zaslišalo. Prav tako v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj ju ni zaslišalo. Prvostopenjsko sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da zaradi začasne odredbe toženi stranki ne bo nastala nobena škoda, saj je tožena stranka z navedbami in dokazi, ki jih je priložila ugovoru, dokazala, da ji bo škoda nesporno nastala. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu tudi ni pojasnilo, zakaj predlaganih prič in zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, oziroma zakaj ni razpisalo naroka za obravnavo ugovora, izpodbijani sklep v tem delu sploh nima razlogov in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče predlaganih prič ni zaslišalo, toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja pritožbeni razlog po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je z izdano začasno odredbo tudi kršilo načelo sorazmernosti. To sodišču nalaga, da ob izdaji začasne odredbe premoženje dolžnika v smislu začasne odredbe obremeni zgolj toliko, kolikor je potrebno za zavarovanje morebitne terjatve upnika. V obravnavanem primeru pa je vrednost obremenjenega poslovnega deleža bistveno višja od vtoževane terjatve. Sodišče je z začasno odredbo nesorazmerno poseglo v premoženje tožene stranke, saj je v zavarovanje domnevne tožnikove terjatve v višini 1,100.000,00 EUR blokiralo premoženje tožene stranke, ki 5,5 krat presega vrednost vtoževane terjatve. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo s prepovedjo toženi stranki odtujiti in obremeniti njen poslovni delež v družbi M.F. d.o.o., potem ko je ugotovilo verjeten obstoj terjatve tožeče stranke in ocenilo, da tožena stranka z izdano začasno odredbo ne bo utrpela škode. S sklepom, ki je predmet pritožbene presoje, je zavrnilo ugovor tožene stranke, da je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da tožena stranka z začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode. Izpodbijano odločitev je sprejelo z obrazložitvijo, da tožena stranka z izvajanji glede utrpele škode ne more biti uspešna, saj navaja, da zaradi začasne odredbe več ne uživa posebnih plačilnih pogojev pri dobaviteljih, po drugi strani pa navaja, da zaradi začasne odredbe ne more zavarovati kreditov, namenjenih nujnim investicijam v M.F. d.o.o. Kot pavšalne je ocenilo navedbe, da začasna odredba vpliva na pomemben delež v njenem premoženju in da se posledično na razmere ne trgu ne more učinkovito prilagajati in je manj konkurenčna, ter da tega z ničemer ne podkrepi. Sodišče je še obrazložilo, da ni spregledalo dejstva, da M. F. d.o.o. posluje z dobičkom in tako nedvomno lahko pravočasno plačuje izdobavljeno blago svojim dobaviteljem in izvaja investicije, medtem ko je tožena stranka v letu 2015 in 2014 poslovala z izgubo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi očitek kršitve načela sorazmernosti, ker da tožeča stranka ob glavnici terja še pripadke in v kolikor bo s tožbenim zahtevkom uspela, bo njena končna terjatev znatno višja od same glavnice.

6. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode.

7. Po določilu prvega odstavka 270. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Po določilu drugega odstavka istega člena mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa, kot izhaja iz tretjega odstavka istega člena, take nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o izdaji začasne odredbe ob ugotovitvi verjetnega obstoja terjatve oprlo na presojo, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela škode. Zakon meril, katera škoda je neznatna, ne daje. Gre za pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani tožene stranke verjetno izkazati tožeča stranka. V obravnavanem primeru je vse, kar je tožeča stranka navedla, da z izdajo predlagane začasne odredbe toženi stranki ne more nastati nobena škoda, saj bo začasna odredba povzročila le-to, da bo do nadaljnjega oziroma do eventualnega prostovoljnega plačila dolga ostala lastnik svojega likvidnega premoženja, ki mu prinaša dohodek.

9. Večinska sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (poslovni delež), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi predpisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino, zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Takega trditvenega in dokaznega bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb in dokazov ni ponudila. Ni namreč na toženi stranki dolžnost, da zatrjuje in dokazuje, kakšno škodo bo utrpela zaradi izdaje začasne odredbe, pač pa je na tožeči stranki breme dokazovanja, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, ali da bo le-ta takšna, ki tožene stranke v svojih premoženjskih pravicah ne bo omejevala.

10. Ker je sodišče prve stopnje začasno odredbo izdalo, ne da bi tožeča stranka ponudila zadostno trditveno in dokazno podlago po tretjem odstavku 270. člena ZIZ oziroma je breme dokazovanja škode napačno prevalilo na toženo stranko, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično temu pa je zmotno presodilo, da je tožeča stranka izkazala obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ in nepravilno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo kot neutemeljen.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep o izdaji začasne odredbe I Pg 835/2016 z dne 10. 3. 2017 razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe tudi s sklicevanjem na obstoj subjektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve po drugem odstavku 270. člena ZIZ, sodišče prve stopnje pa v sklepu, s katerim je odločilo o predlagani začasni odredbi, obstoja te predpostavke ni presojalo, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ponovno odločiti.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).