Jedro

Po določbi 107. člena ZDOH izterjava ne sme spraviti v nevarnost ne le nujnega preživljanja zavezanca, ampak tudi njegovih družinskih članov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta skupščine občine Celje št. 416-78/93 z dne 30.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila vlogi tožnice - zavezanke za odpis doplačila dohodnine za leto 1991 v znesku 3.050,00 SIT. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da vlogi ni ugodila, ker so tožničini neto prejemki presegali neto znesek zajamčenega osebnega dohodka kot minimalnega zneska, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavcev.

Tožnica v prošnji za odpis dohodnine, ki pa jo je sodišče smiselno štelo kot tožbo, navaja, da ob prijavi dohodnine za leto 1991 ni prijavila vseh olajšav, ki ji pripadajo po zakonu.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Določba 107. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) oziroma 114. člena prečiščenega besedila (Uradni list RS, št. 14/92) tega zakona, na katerega se tožena stranka v odločbi sklicuje, določa, da izvršni svet lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. V izpodbijani odločbi tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da so zavezankini neto prejemki presegali neto znesek zajamčenega osebnega dohodka kot minimalnega zneska, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavcev. Tožena stranka je svojo odločitev v obrazložitvi oprla le na tožničine prejemke, ki presegajo neto znesek zajamčenega osebnega dohodka, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavcev. Po mnenju sodišča tožena stranka v postopku ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so v tem primeru potrebne za ugotovitev dejanskega stanja in, ki naj bi bile temelj za pravilno uporabo materialnega predpisa, v tem primeru navedene zakonske določbe, ki z uporabo prostega preudarka omogoča odpis davčnega dolga v celoti ali deloma, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Po navedeni zakonski določbi izterjava ne sme spraviti v nevarnost ne le nujnega preživljanja zavezanke, kot ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, ampak tudi njenih družinskih članov. V ponovnem postopku bo moral organ, ki bo o zadevi odločal, ugotoviti materialno stanje družine v celoti in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja po prostem preudarku presoditi in tudi obrazložiti sprejeto odločitev.

Ker v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). V tej zvezi sodišče pripominja, da bo po določbi 118. člena veljavnega zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93) v novem postopku o tožničini vlogi za odpis dohodnine moral odločiti pristojni davčni organ. Določba 140. člena sedaj veljavnega zakona o dohodnini ne pride več v poštev, saj po 1.1.1995 sedanja tožena stranka ne obstaja več.